Zdravo

Moram se skozlat ne gre drugače. Cčeraj je tako kot skoraj vsak dan k nam prišla moja ljuba tašča povedat, da je za našega psa že ona pripravila večerjo. Jaz sem jo samo pogledala in partnerju rekla, da je v hladilniku še juha ( naš pes namreč obožuje kuhano hrano ). On pa: ja pol bo pa preveč pojedel. Bila sem čisto tiho. Ko pa je tašča odšla sem samo rekla: Spet po njenem, kar je ona skuhala lahko, juho bom pa vrgla. Ves razjarjen je vstal in odnesel k tašči še juho, ki je po vsej verjetnosti pristala v straniščni školki. Nakar je prišel nazaj in se vsedel za računalnik. Jaz sem hčerki pripravila sendvič s pršutom, kar je z užitkom jedla. In kaj se zgodi? Zopet pride tašča in prinese mali Kinder jajček, nakar mala seveda več ne je. Partnerju dam krožnik in rečem naj on poje do konca. Nato so odšli v kuhinjo, kjer se je mala hotela pokazati in je šla na mizo, kar počne vsakodnevno in ne samo včeraj. Oba sta začela sitnariti v njo, da kaj vendar dela ( ima dve leti), po mizi pa ne boš hodila. Saj vem, da se to ne dela ampak od tam se vidi v svet. Ko je tašča odšla sem samo rekla, da če je drugače na mizi ni potrebno, da jo podi dol samo takrat, ko je pri nas tašča. To pa je bila kaplja čez rob. Pričel je tako tuliti in mi metati stvari, da sem samo gledala, ker drugače ni tak. Kaj takega še nisem doživela, vendar sem se zadržala in mu prijazno namignila, da smo sedaj mi družina in ne več njegova mama.

Uh kako sem naložila, vendar sem se mogla skozlat, ker mi je taščinega ukazovanja že dosti. Ona ukaže, kje bo spal moj pes, mu nosi piškote, čeprav ve, da sem proti, ko pridemo domov je takoj pri avtu, itd. Saj vem, da so to malenkosti ampak po 10. letih se jih prenaješ.

LP od RAZJARJENE

Ja, to pa je tisto moteče, če živiš skupaj s starši. Pa naj so tvoji ali njegovi. Zaradi takih in podobnih stvari sva se midva odselila. In ti povem, da se sedaj z mojo taščo super razumem.

Tudi jaz sem že predlagala, vendar partner o tem noče nič slišati, pravi naj grem kar sama, vendar ne vem ali misli, da bom odšla brez hčerke.

Kika , kaj pa če bi poskusila misliti drugače ? Da bi v svoji tašči ki je pripravljena pomagati , videla pomoč . Verjetno nima posebne želje komandirati cel svet ampak pomagati. Dostikrat smo me same krive za alarmantno stanje , ker smo ljubosumne in “dovolj pametne ” kao da ne rabimo nasvetov. Bolje se bosta razumela vidva , tebi pa bo olajšano precej dela in tudi živcev , če se ne boš stalno obremenjevala s tem. Ponudi ji roko in boš videla kako bo.

Pogovori se s partnerjem o tem, kaj te moti. Vi ste sedaj družina, ki mora držati skupaj. Če partner tega ni pripravljen sprejeti, je verjetno živi primer maminega sinčeka. Če se stvari ne bodo uredile, mu predlagaj, da se odselite, če ne, pa se odseli sama s hčerko. Predstavljaj si še nadaljnih 30-40 let takšnega življenja – si pripravljena tako živeti??????

Mi smo se odselili in je super!!!!!!!

Veliko sreče.

Hja, imela sem enak problem. Tudi moj ni hotel sprva slišat, da bi se odselila. Ko pa je videl, da mislim resno in da bom odšla z otrokom pa je videl, da ni več heca. K sreči ni toliko “nor” na mamo, da bi vztrajal in sva šla. Če je tvoj mož zelo navezan na mamo ( ali je edinec?, moj ni) se bojim, da ne bo tako enostavno. Svetujem ti lahko samo to, da se v miru pogovori z njim. Mogoče pa tudi ne bi bilo slabo, če bi se lahko pogovorila z taščo in ji povedala, na lep način, da ti ne odgovarja njeno vmešavanje v tvojo družino. Res ti želim, da bi se razumeli! Srečno!

Kika, kaj pa če vsa stvar sploh ni v tašči, pač pa v tvojem možu? Kot sem lahko zasledila v tvojem postu je tašča je sprožilec tega, da se stulita vidva z možem.

Še nekaj – se strinjam z nadjo o ljubosumnosti in ogroženosti, včasih smo snahe preprosto preveč občutljive (a če bi se tako obnašala tvoja mama, bi ji kaj rekla, ali le skomignila z rameni, češ, taka je?), kdaj je treba taščam pogledati tudi skozi prste, seveda ne na račun naše vzgoje (kinder jajček ob večerji – to tudi pri meni ne bi naletela na prijaznost :). Mislim pa, da je težava v dvojem – 1. s partnerjem nista usklajena glede vzgoje otroka (tudi on bi moral ponoreti ob kinder jajčku, ker bi se moral zavedati, da je pomemben zdrav obrok), 2. to da se usajaš na svojo taščo, žališ svojega moža (vsi smo občutljivi na svoje starše in če smo relativno zadovoljni z njimi, ne maramo, da drugi tacajo po njih, četudi upravičeno).

No, če bi jaz mojemu možu potisnila sendvič s pršutom, bi ga z veseljem pojedel – predvsem pa morda nasvet: večerje jejte skupaj, pa sem to, da bo on za računalnikom, mala na mizi, ob mizi … kjerokoli pač že, ti pa razorožena s taščo za vratom, ne bo zgodilo. Glede psa pa … jaz temu rečem malenkosti, ki te spravljajo ob živce – to so stvari, s katerimi si krajšamo življenje, res …
Brez zamere
T.

Se strinjam ! Življenjsko povedano.

Dejstvo je, da hočeš zaščitit svojo družino – tudi pred taščo. Tvoj mož pa ne more odrezat.

Mogoče boš morala vsaj pri pesu malo popustit v imenu skupnega življenja v eni hiši. Ampak tale tvoj dragi bo moral pa tudi pri sebi in svoji mami narediti red. Pogovor, dogovor in potem tudi dosledno upoštevanje tistega, kar sta se dogovorila. Najprej vidva, potem pa povedat tašči in potegnit črto.

Tudi meni gredo lasje pokonci, ko moja mama tamali že pred kosilom obljublja posladek v stilu: “Če boš pojedla kosilo, dobiš posladek!” Prooosim!! Pa pri tašči je isto, ko na mizo hkrati postavi juho, krompir z mesom in štrudl !!!!!

Ampak imamo srečo, da tega ne počnejo dnevno, in da imamo mi doma drugačen red. Tako da rušitev temeljev najine vzgoje doživimo enkrat ali kvečjemu dvakrat na teden.

No ja mogoče imaš prav, ampak če je to naprimer pomoč, ko prideš zvečer domov utrujen v 7 mesecu nosečnosti in najprej zagledaš taščo, ji poizkušaš prijazno pojasniti, da te moti, ker je ves čas prisotna in se vtika v tvoje stvari, potem pa začne histerično tuliti nate, da sta zmešana, ti in tvoj partner, ker ona že ve, kaj je prav. No kaj praviš na to. S tem, da je potem naperila še vso družino proti meni. Super a, to imam od lepega pogovora.

Veste moja tašča je brezupen primer, vsaj tako jaz mislim. Ponosna je le na svojega sina in seveda hčerko, za katero je vaka služba preslaba in je pri tridesetih letih sicer diplomirana še vedno doma. Ves čas sem poslušala samo o tem, kako ji bo tašča našla super službo ( to je govorila tašča), ko pa ji njeni politični sorodniki niso hoteli ponuditi pomoč, ker prej z njimi ni imela nobenega stika, potem, ko pa je njena hčerka rabila službo je bila z vsemi strašno prijazna in no, ko ji take pomoči niso ponudili je klevetala in bentila čez njih. Pa še to. Na telefon je hodila k nama, da tast tega ne bi zvedel, ker bi bil zelo hud. To sem zvedela po naklučju, ker je bil nekoč zelo velik računa za telefon, pa sem malo pojamrala in se je tako zagovorila. Ko pa sem ji na lep način povedala, da bi mogoče hčerka poprijela pa za kakšno drugo delo, naprimer učenje v šoli je pričela tuliti, da onadva hčerke nista štipendirala zato, da bo učila v osnovni šoli. No kakor vidite mislim, da problem ni v meni.

Če je pa tak brezupen primer se pa ne ukvarjaj z njo preveč. Uredi zadeve v družini. Pogovori se z partnerjem, določita svoj družinski red in se ga držita, pri pomembnih stvareh (otroška prehrana,…), pri nepomembnih stareh (po meni – pri prehrani psa), malo popusti, če ne bo šlo pa razmisli o drugih rečeh.
Vedi pa, da je ves čar zadeve v lastnem odnosu do stvari.
Deževen dan, če si dobre volje je čudovit, če si pa slabe, pa povod za prepir. Malo razmisli o pristopu do tašče, konec koncev verjetno jo že kar nekaj časa poznaš, glede na to, da je verjetno starejša oseba, kakšne bistvene spremembe pri njej ne pričakuj.
Ampak obstaja en pregovor, da se je nekdo celo življenje trudil spremeniti svet, potem pa je na smrtni postelji ugotovil, da bi moral spremeniti le sebe oz. nekaj takega.

Poskusi jo malo ignorirat in tudi moža če je tak smotan.
Mi živimo že 6 let v 2.nadstropju hiše moževih staršev.
Prej je bilo še ok ko nisva imela otroka.Zdaj pa je sinko star 2 leti in ga tudi varujejo 2 do 3x na teden.Drugače kar shajamo, ker sem jaz bolj flegma in se ne razburjam in včasih se naredim da je sploh ne vidim ali slišim ko mi kaj govori ali ko se postavi na balkon ko pridemo domov.
Drugače pa je vedno prisotna ko gremo po stopnicah dol se pojavi mimogrede na stopnicah in malemu tišči v roko sladkarije, pa čeprav ve da je sedaj na vrsti malica (sadje ) ali pa čez eno uro kosilo, večerja.In ona po vsej sili skače z tisto čokolado, jajčko, bonboni pred njim in mu jih kaže.Ampak ker moj mož drži z mano in se zato ne bojim da bi bilo kaj narobe ji rečem, da zdaj pa ne bo jedel sladkarije ker je kosilo čez eno uro in naj mu da to popoldan za posladek.Sinko seveda v jok in tečnari, ona pa ja kakšna pa si, saj mu ne bo nič od tega.Jaz vztrajam pri svojem in primem sina in greva.Ali pa če slučajno bi on rad brskal po zemlji in blatu ravno takrat ko je lepo oblečen in pripravljen da grema na obisk k mojim staršem.Jaz ga lepo dam stran in proti avtu, ona pa za nami in ga prime za roko, pa mu reče:pa pridi boš samo malo prijel za zemljo.”Potem pa jaz vzamem otroka in rečem:Ne sinko midva zdaj greva, na vrtu,zemlji se boš pozneje igral, ko pridema nazaj.Skratka ona se vtikuje in bi rada bila glavna povsod in nas vse pokomandirala.Ampak mi se ji ne pustimo in jo v glavnem ignoriramo če nam teži, drugače pa se kar razumemo.Ko ona vidi, da ne bo nič dosegla, se sprijazni in začne biti bolj prijazna in uvidevna.
Drugače pa je meni tudi zadnjič zašpilalo in ko sva šla z sinkom ven je prišla za nami in začela tako kot vedno:”Kaj imaš v ustih?,Kam greš?Kje si bil?Te kaj zebe?KAj pa ješ?”
In sinko je bil kar tiho, jaz pa sem rekla z nasmeškom na ustih:Že kaj a ne sinko? (na vprašanje kaj ima v ustih).Ker ona je strašno proti če mu jaz dam kaj sladkega za pojesti.Ona pa bi mu lahko davala sladko vsak dan 3x.
Ona pa je na to rekla:”No saj pa nisem tak mislila, kaj si pa zdaj taka.”
In sem ji rekla, da mam že dosti tega, da me obravnava kot slabo mamo in čist vedno sprašuje kam gremo, kaj je vnukec jedel, kje je bil, ali ga zebe, ali imamo sadje zanj?…In se je obrnila in šla.Kak teden se je mulila in potem se je začela kar normalno pogovarjat in biti prijazna.
Včasih sem tudi jaz malo tečna in pretiravam, včasih pa ona (večinoma)

Meni se zdi, da bi mogla vidva držati skupaj. Pogovorita se. Očitno tudi pogled na vzgojo nimata skupen (kinder jajček). Kar pa je najpomembneje – začrtajte meje. ampak morata biti z možem res enotna. Mi tega nismo naredili. Ko sva z možem hotela več naše svobode, je bilo prepozno. Prišlo je do trenj med njim in njegovo mamo in smo se – odselili. Sem pa bila vesela, da je hotel isto kot jaz.

Zmotilo me je še nekaj – da kar pojdi, če ti kaj ne paše. Hm. Kakšen odnos pa imata vidva? Če bi meni moj mož to rekel, bi verjetno res šla. Ker bi verjetno to pomenilo, da nimava skupnih ciljev. Ne vem, no. Mene bi take besede zelo zabolele. Sploh, če bi bile izgovorjene večkrat.

LP

Saj boli tudi mene ampak sem se že navadila in pa tudi nimam kam. hvala za vse nasvete, mislim, da se bom ravnala po Aljinem nazoru in jo malo ignorirala, pa bomo videli.

Pri nas je bilo isto. Šlo je vse do te točke, da smo se odselili. Sedaj živimo v RAJU!!

Svojih izkusenj nimam, ker sva si uspela zrihtat hisko posebej od obojih starsev.
Lahko pa ti povem, kaj se je dogajalo moji mami: moja nona je zelo posesiven in trmast clovek, ona vse najbolje ve. Ko se je rodil moj brat, je imela kljuc od njunega stanovanja (se od zunaj ne dajo odpret brez kljuca) in stalno hodila gor, ko je tamali jokal in podobno. Seveda je bila polna dobrih nasvetov. Moji mami so morali zaceti pokati zivci, ampak stvar je poglihal moj oce in svoji mami lepo razlozil, da je kljuc samo za izredne primere in da morata lepo potrkati na vrata kot vsi ostali. Nekaj casa sta bila razocarana (30 let nazaj na kmetih niso glih poznali stanovanjskega sistema, prej so ziveli vsi na kupu v starejsi hisi). Potem sta se navadila in stvar sprejela.
Morala zgodbice je: NUJNO je, da sta vidva slozna in v dobrem odnosu, drugace bo lahko drezala v vase druzinsko zivljenje do onemoglosti.
Lp!

Kika,
razumem tvoj bes, menim le, da moraš razmisliti, da ga manj uporabljaš proti možu. Ker nekateri ne upoštevajo pravil, da sta vidva ta glavna, ko gre za vašo družino, je hudo pomembno držati skupaj z možem. Kaj ko bi skupaj skovala načrt, kako bosta tako ravnanje preprečila? Namesto, da kvarita vajin odnos.
M

Draga Kika, te popolnoma razumem, ni ga hujšega kot s taščo živeti pod isto streho ali pa, da pride tašča k tebi v copatih. Sama sem s taščo živela osem let. V začetku je bilo vse fajn in OK. Bila je zelo prijazna in pripravljena vedno pomagat. Seveda s toleranco na obeh stranih ni šlo. Potem pa je po nekaj letih pokazala svoj pravi obraz. Kaj vse se je dogajalo ne bom pisala, ker je tega preveč. Pač je težko sprejela dejstvo, da je njen sin odrasel poročen moški, ki si je ustvaril svojo družino.
Svetujem ti, da se z možem iskreno pogovoriš mu poveš kaj te moti. Skupaj se odločita kdaj in kako bosta sprejela ali pa odklonila taščino pomoč.
Pa srečno!

čisto te razumem, tudi pri moji taščii in tatu je tako, zato sem vesela, da ne živimo skupaj, že en dan druženja mi popije preveč živcev

vse kar prosim glede otroka ignorirata, vendar sem vztrajna z moževo pomočjo, pač 100x prosim ne tega ne tega

najbolj me moti to , da sem ju seznanila z alergenimi strvarmi, ki niso primerne za sina pa mu jih veeno rineta v usta, ko so imeli še psa pa ta pes ni smel jesti piščančjih kosti, ker za pse niso ustrezne

potem jima včasih mož vrže pod nos , da škoda , da sin ni pes , da bi mogoče potem bolj vse upoštevala

drugače pa me moti pri možu to , da meni osebno nikoli noče priznati taščinih napak, ampak jo ful zagovarja, čeprav jo potem na samem okrega

jaz naprimer priznam kaj me moti pri moji mami, pa ji to potem tudi povem in dosedaj se mi zdi to tudi upoštava

priporočam ti , da pri psu malo popustiš, pri otroku pa bodi dosledna, predvsem v primerih kot je bil pri večerji hčerke z kinderjajčkom, tašči enkart lepo povej, da ji lahko daje sladkarije, ampak ne pred obrokom ali ko je bila poredna, itd….

lp