Zakaj so otroci agresivni?
Kot je pisala že ena mamica, tudi mojemu sinu (sicer staremu 6 let-hodi v 1.razred devetletke) se godi nekaj podobnega. Je zelo mirne narave, dobričina, (mimogrede računat zna do tisoč – računa vedno na svojo željo, nikoli ga nismo učili-ima rad številke in posluša starejšo sestrico, vendar to nismo omenili učiteljici, ker ko je ugotovila da zna brati velike in male črke nas je skoraj malo pograjala, da ga ne smemo učiti,siliti,..)- nekateri otroci pa so zelo živahni, že malo agresivni, velikokrat mu ne pustijo se igrati z njimi ali pa ga odrivajo, on pa lepo čaka zadnji v vrsti na svojo priložnost. Ne zna se izboriti, čeprav se o tem veliko pogovarjamo. Večkrat jih opazijem na igrišču, predem pridem po njega in to vse vidim.
Neki dan pridem v šolo po njega in me pričaka ves objokan, ker se v popoldanskem varstvu nihče ni hotel igrati z njim. Seveda stopim do učiteljice in povprašam, kaj je narobe, da se ne igrajo z njim, pa mi učiteljica reče, da to ni res. Sin še njej pove, da se niso hoteli. Potem začne učiteljica govoriti, da saj sem ga videla, kako je bil pri mizi z nekaj fantki in se je igral ko sem prišla. Sin pa reče, da se to ni igral, ampak je pomagal pospravljat kocke. Učiteljica niti ni videla, da je jokal!!!
Moram še povedati, da sin ni hodil v vrtec, večina ostalih otrok pa se pozna že iz vrtca.
Včasih ne vem, kaj naj si mislim, kako naj ga usmerjam, kaj je prav in kaj ne. Sprašujem se, ali niso učiteljice dolžne v šoli malo pogledat na otroke tudi iz te plati, če vidijo da so otroci plahi, da jih malo vzpodbudijo, preprečujejo tepenje (en fantek ga je nenehno tepel po glavi, ga brcal – sprva smo tudi mi mu rekli, naj mu reče, da naj neha, naj bosta prijatelja, pa ni zaleglo. Potem pa smo mu rekli – udari ga nazaj (čeprav nisem pristaš tega), vendar sem na koncu morala jaz posredovati in otroka vprašati, zakaj ga tepe!
Vem, da smo starši na prvem mestu, tega se zavedam, veliko se o tem z njim pogovarjamo. Vendar jaz nisem prisotna v šoli, ni me zraven ko se znajde v podobnih situacijah, zato pa so tam učiteljica in vzgojiteljica, ( varujeta 15 otrok) in mislim da bi bilo prav, da takšne otroke malo usmerita, pomagata,… Ali pa se morda motim??
Svetujte mi, mogoče se bo oglasila kakšna učiteljica ali varuška – zelo bi bila vesela!!!
lep pozdrav
Melita
Ne vem ti prav dosti svetovati, ker do takih situacij še nismo prišli. Lahko pa ti povem, kaj mi je povedala učiteljica (uči 1 razred): pri otrocih se zelo pozna, če so vsaj kako leto hodili v vrtec. Tisti, ki so, se v šoli veliko lažje vključijo v skupino, se znajo že malo boriti, že koga poznajo, so navajeni poslušati in ubogati učiteljice… medtem ko pa je pri večini otrok, ki v vrtec niso hodili, videti dve vrsti vedenja: eni so pretirano agresivni in se borijo z vsem in vsakim, drugi pa so zelo tihi, mirni, vedno bolj ob strani… (tako, kot tvoj). Zato tudi ona zelo zagovarja, naj bi otroci, če je le mogoče, vsaj kako leto hodili v vrtec, da se navadijo sobivanja z vrstniki, da si že tam izborijo svoj prostorček.
Tudi jaz mislim, da bi učiteljica in vzgojiteljica morali pomagati, usmerjati, preprečevati, da se otroci tepejo med seboj… je pa seveda spet odvisno, koliko oz. kako hitro lahko pomagata otroku, ki ju v bistvu še ne pozna in ni navajen zaupati nekomu tujemu. Veliko je odvisno tudi od tega, kakšni so drugi otroci, kakšno je na splošno vzdušje v skupini, … Spomnim se še besed moje učiteljice iz OŠ (živimo na obrobju Ljubljane), ki je šla kasneje učit nekam v center: rekla je, da je blazna razlika med nami (v bistvu vaškimi otročaji) in med mestnimi: vaški vseeno nekoliko bolj spoštujejo in upoštevajo učitelje, prav tako doma običajno starši podpirajo učitelje, če ti upravičeno kaznujejo otroka – mestni pa so veliko bolj divji, samozavestni, starši pa v glavnem vedno stojijo za svojim otrokom, pa četudi nekaj očitno narobe počne… Sicer so meje med “mestnim” in “vaškim” vedno bolj zabrisane, a nekoliko se še vedno čuti ta razlika.
Tudi sama nisem nameravala dati svojega otroka v vrtec, čeprav me vsi opozarjajo na socializacijo… Mislim, da se lahko socializira tudi doma, če starši skrbijo,da je dovolj z drugimi otroki in,da je že prej vključen v kakšno skupino (npr.telovadbo, igralne urice,..). Zakaj bi moral za to,da se socializira preživeti v vrtcu 8 ur?
Melita,jaz mislim da je vaš sin že po naravi bolj plašen. Sama pa ga poznate še najbolj…
Sem učiteljica v podaljšanem bivanju in sem imela podoben primer z deklico, ki ni hodila v vrtec. Ob vstopu v šolo mesec dni ni veliko govorila, bila je zelo zaprta vase in je vedno čakala na konec. tako pri kosilu, kot tudi pri igranju. Poskušala sem jo nekako motivirati za delo in igro in po dolgih osmih tednih truda in veliko potrpežljivosti, je deklica začela govoriti z menoj in s sošolci, sprejeli so jo počasi v svoj krog. No, priznati moram, da sem vplivala na učence in smo se veliko pogovarjali o prijateljstvu.
Lp,
mateja
Naš je sicer hodil v vrtec, je pa prišel v čisto novo okolje (smo se preselili) in ni poznal nikogar v razredu. Morda ti pride prav kakšna naša izkušnja:
– Sošolca, ki je bil našemu všeč smo povabili na dom. Napisala sem pismo staršem tega otroka in ko so me poklicali, smo se dogovorili za obisk.
– Sine ima vsak dan, ne glede na vreme, s seboj nogometno žogo. Ker je v podaljšanem bivanju, imajo večkrat čas za nogomet in ekipa se zbere okrog našega, ki ima žogo.
– Ker je vaš zelo brihten, bo mogoče tudi tole prav prišlo. Naš je sošolcu napisal domačo nalogo, oni pa mu je dal nalepke. Tega jaz sicer ne odobravam, se je pa spletlo prijateljstvo.
– Lahko ga vpišete na kakšno dodatno dejavnost izven šole, kamor hodijo njegovi sošolci in sošolke. No, to pri našem ni šlo.
Nihče ne govori o 8 urah v vrtcu, so pa potrebni stiki z otroci (in to ne samo na igrišču) – primer tega, kako samo 3 ure vrtca (drugačne možnosti za stik z otroci v tistem kraju skoraj ni) spremeni otroka in ga sprosti, sem videla pri prijateljici. Njen sine je krasno dete, ki pa je bilo preresno in preodraslo za svoja 3 leta – jasno – vsi stiki, ki jih je imel, so bili z odraslimi, ti pa se znajo “obnašati”, ko je prišel v stik z našim divjakom, je kar zmrznil. Seveda le za nekaj časa, ampak jasno je bilo, da potrebuje malce več otroko okoli sebe. No, zdaj je ta prav :)))), ve da znajo biti otroci agresivni in zna odreagirati.
T.
Pravzaprav sem že vseskozi v skrbeh (Tinkara saj veš:) glede tega , ker sin ni v vrtcu. Še posebej, ker je bila prva hči v vrtcu in smo bili zadovoljni, toda takrat so bili tudi v vrtcu veliko manjše skupine itd. V našem kraju je namreč velika prostorska stiska. Ker imamo varstvo zagotovljeno doma (otrokova babica, ki ne sodi v “rizično “skupino tašč:) , se mi je zdelo povsem odveč, da ga zaradi socializacije kakor radi vsi poudarjamo vozim v oddaljeno LJubljano v vrtec.
Vendar pa moram povedati, da se prav zato, ker je večino dneva predvsem v zimskem času sam s staro mamo precej angažiram. Lahko rečem ,da mu vsak priskrbim družbo enega ali dveh otrok. Obiskujemo pravljične urice, kjer je več otrok, obiščeva otroke v vrtcu ko je to mogoče( v decembru smo izdelovali čestitke ), v knjižnici (kjer je kotiček za otroke) tudi tedensko obiščeva. Če bi imel on sam še izrecno potrebo oz. željo po druženju bi to gotovo izrazil (4,5 let je star) in bi ga res še vklučila v kakšen vrtec.
Vsekakor je veliko odvisno od otrokovega karakterja, prav med živahnimi naš ni, pa naj bo v skupini ali ne.
Melita , prepričana sem, da se bo deklica privadila, čeprav boš morala tudi ti
v začetku še več sodelovati, izvohati kje bi se družila tudi izven šole še s kakšno deklico.
lep pozdrav
Res je, moj sin je že po naravi DOBRIČINA, kar pa ni vedno lahko. Res je, da verjetno res ni socializiran, vendar pred vstopom v šolo se je velikokrat igral z sovrstniki (bratranec je enakih let), hoteli smo ga dati v vrtec pa ni želel (raje je bil doma z babico in dedkom), zato ga tudi nismo silili.
lp, melita
Hvala, Sonček za dobre nasvete. Vendar imamo majhen problem, ne mara k nemščini ki je dodatna dejavnost, ne mara v jutranje varstvo takrat ko z očkom morava prej v službo -pa ga vprašam zakaj in je odgovor vedno isti – da se nihče noče igrati z njim (verjetno se kdaj igrajo, vendar otroku ostane v spomini tisto, česar je več).
Bom pa poskusila z kakšno tvojo ali podobno metodo. Hvala
lp, melita