Kaj naj naredim?!
No, stanje je tako. Ob najavi najinega sinka sva bila z možem oba na statusu študenta. Oba sva delala preko ŠS, vsak dan 8 ur. Zaradi rizične nosečnosti in grozitvijo abortusa, sem sama delo prekinila, bila sem doma. Veliko sem hodila k babici, da sem ji delala družbo, pa je žal v 4. mesecu nosečnosti umrla. Tako sem bila non stop sama doma. mož se je iz službe vračal najhitreje ob 17:30.
No, ko sem sina rodila, sem imela seveda kar naenkrat ogromno dela. Pri vsem mi je pomagal tudi mož – popazil je sinka, da sem skuhala. Prati sem dala mimogrede, likala, ko je sin spal. Mož še vedno veselo hodil na delo. V tem času je bil sin 7x v bolnici, s hudimi napadi – končna diagnoza je astma.
In potem sva začela razmišljati – v vrtec ga ne bova dala (priporočila pediatrinje in pulmologov), ker smo se preselili v najemniško stanovanje, si ne moreva privoščiti varuško, ki bi nama čuvala malega… In tako – bom jaz z malim ostala doma vsaj do začetka aprila, do pomladi, da gredo mimo te viroze, itd… Ampak!!!
Dobila sem možnost zaposliti se (s 1.12. se bo za nedoločen čas zaposlil tudi moj mož) in tu je zdaj problem. Mož bi rad, da tudi jaz prinesem domov nekaj denarja (sedaj prejemam še pokojnino po očetu, cca. 70.000 SIT), ne bi pa rad, da se zaposlim?!?! Naj počakam do aprila. Halo! Sem tako jezna, žalostna… Sploh ne vem. Ob 10-ih bi morala na razgovor za to delovno mesto. Res je delo dvoizmensko, plača se mi niti ne sanja kolikšna bi bila – je pa do delo s strankami (Big Beng – blagajničarka) in to mi je všeč. Pred tem sem skoraj tri leta delala v računovodstvu, pa sem ugotovila, da to zame ni. Raje sem s strankami, da se mi nekaj dogaja. Ni mi do poslušanja dan na dan o težavah ostalih v pisarni, o kuhanju, seksu,… Me prav malo briga kdaj katero je, kdaj ni, kaj bo kuhala, kaj bo prala itd…
Moj mož pa… Počakaj. Sem žalostna, jezna… Vem pa, da je za mojega sončka najbolje, da sem doma z njim. Res zdaj dva meseca nima težav (trkam), pa vseeno ne bi rada izzivala… Ampak – še vedno sem žalostna! In sem si rekla, da če zdaj ne morem it delati, tudi aprila ne bom šla… Bom pač počakala do septembra, na novo šolsko leto. Moj mali Anže me osrečuje, rada sem z njim, rabim pa tudi odraslo družbo… Že zdaj vsake toliko časa pobegnem s kako kolegico na kavo, grem sama k sestri, da malo počvekava, se vozim v avtu, da razmišljam… Ne vem, kaj naj naredim.
Finance nama škripajo (ampak gre na bolje), glede zaposlitve se tudi ne ujameva… Kaj naj naredim? Naj bom hvaležna, da sem lahko doma? Saj sem! Rabim pa tudi nekaj zase…
Nič, rabila sem se malo izpovedati in zdaj mi je lažje. Moj malček veselo spi – sploh ne ve, da me notri trga…
LP
Jaz bi na tvojem mestu ostala doma do aprila… če računaš, da boš malčku morala plačevat privat varstvo, kar ni najbolj poceni (najbrž okoli 40.000), in da – predvidevam – če se zaposliš – izgubiš pokojnino, boš finančno najbrž zelo malo pridobila, otrok pa bo veliko izgubil – eno skrbno, ljubečo in razgledano mamico bo zamenjal za varuško…
Res pa je, da se dobre službe ne ponujajo vsak dan…
Veliko sreče pri zahtevni odločitvi!
TISA
Glede zaposlitve ti ne morem svetovat, še sama ne vem, kaj bi naredila.
Sem se pa zdrznila ob tvojem stavku, da tvoj malček sploh ne ve, da te notri trga-mogoče zdaj ne, ko spi, ampak ko se bo zbudil, bo pa vedel, še posebej če dojiš. Naš se je odzival na vsako mojo slabo voljo, razdvojenost, žalost.Zato prosim optimizem, tudi otroci so žalostni, če so starši. Le pogum, zunaj sije sonce, vsaj pri nas, del našega pošiljam tudi tebi.
Joj, skrajno zoprna stvar. Nekako si razkoljena na dve strani in čisto sama se moraš odločiti kako in kaj. Žal ti ne morem svetovati katera pot je prava. Vendar pa mislim, da z redno službo ne boš nič poboljšala finančno situacijo, sploh če izgubiš pokojnino. Po drugi strani pa vsi pravijo, da je služba mame najtežji poklic na svetu, saj si zaposlen 25 ur na dan, noben ga ne ceni kot bi moral, pa še plačan ni. Glede na zdravstveno stanje Anžeta, bi pa mene vseeno malo bolj nagibalo k temu, da ostanem doma. Pogrešaš družbo – razumem – kaj pa če bi si privoščila zvečer kakšne babje izhodi in bi si tudi tako lahko nabrala novih moči za naprej? (pa naj te nikar ne peče slaba vest)
Želim ti pravo odločitev!
Nada
Nika najprej moja ramca, če jo ptrebuješ:)) Vem kako se počutiš, ker sem proti koncu porodniške sama komaj čakala družbo “odraslih ljudi”. Pa poskušaj najti službo za 4 urni delavnik. Naredita z možem kompromis. Ne 8 ur ampak 4 in morda zua začetek za določen čas, da vidiš kako bi se vse skupaj obneslo. Samo glede varstva pa ne vem, ker redko kateri vrtec, če sploh kateri, naš vem da ne, računa le polovično varstvo.
BTW- moja sodelovka ima dva sina, oba težka asmatika, sta pa oba šla z 18 meseci v vrtec. Jo vprašam kako se je obneslo in ti sporočim.
Lp
A.
Službe ne ležijo po cesti in dobiti službo je zadetek na lotu. Na prvem mestu pa je seveda otrok – vendar zadovoljevanje otrokovih potreb je utemeljeno in bazirano tudi na službi in denarju, ki iz tega priteče.
Kar zadeva tebe, je vsekakor bolje, da greš v službo (psihično in mentalno). Na tehtnico boš morala vreči službo, sebe in na drugi strani Anžeta.
Sem pa radovedna: kako pa kaj tvoj študij? Menda ga ja ne boš opustila? SAMO TEGA NE!!! Morda bi bilo bolje, da ostaneš še eno leto doma in dokončaš študij. Saj si vendar ne želiš biti celo življenje blagajničarka??!!
Živjo.
Pojdi na razgovor, da vidiš kaj ti sploh nudijo. Boš potem lažje pretehtala kaj se ti bolj splača. Ampak ti povem, da dobivam jaz denar in sem ob tem lahko doma……ne bi pomišljala. Že zaradi otrokovega zdravja ne. Tudi mi smo v finančni stiski……je fant komaj čakal da grem delat, ker bova imela potem kao več denarja……pa se je zakalkuliral. Moram plačat vrtec za dva jasličarja……….kar mi prej ni bilo treba…….in nas je krepko mahnilo po žepu……plačo pa tudi nimam tolk višjo od porodniške.
Sama sem bila dve leti in pol doma……dva otročka zaporedoma……te razumem da ti je včasih vsega dovolj……tudi meni je bilo. Mi je kdaj vrglo dekl z glave in sem fantu rekla: “Poln kufer mam vsega, komaj čakam da grem v službo!” Olala, kako zmotno je bilo moje mišljenje.
Zdaj sem od avgusta spet v službi in………groza: ob 5.30 otroke budit in jih v vrtec spravit……..sama, ker gre ati prej v službo……..otrok bruha ali je drugače bolan…….letim iz službe v vrtec, pa k zdravniku na pregled in po bolniško…….zaradi bolezni otrok sem bila že 3x na bolniški……..že padajo pripombe………ti pa maš res neke bolehne otroke…….pa jih ne moreš kam drugam dat v varstvo, itd. Prej teh problemov nisem imela in sedaj šele vidim kako lušno nam je bilo, ko sem bila še doma. Zdaj si dostikrat želim samo eno: takoj bi bila doma, če bi nam finance znesle. Zato se mi zdi, da s tvojega vidika, itak imaš nek dohodek……ne vem, odločit se boš morala sama……bi jaz ostala doma.
Če si želiš družbe…….. mogoče kako honorarno delo, ki si ga lahko prirejaš vašemu urniku. Pa kako urico si vzami samo zase….. meni je včasih že pol ure čveka pri sestri zvečer…….otroci takrat že spijo, likanje in drugo pa prestavim za drug dan…….ČISTO DOVOLJ, da ponovno lažje diham in si smirim žifce…..kot rad reče naš ata. Sem pa po njegovem mnenju tečka in nasploh bolj vzkipljiva odkar sem spet v službi……ja, se pozna…..stresno delo……čaka me najbrž premestitev na drugo delovno mesto in v drug kraj……ker pač v mojem sektorju ni več dela in se ta branža ukinja……in vse to očitno vpliva name.
Kakorkoli se boš odločila, naj tebi paše in naj bo tvoja odločitev. LP, K.
P
Pozdravljena, Nika!
Jaz sem ena takih, ki rada hodi v službo in ne bi bila doma do otrokovega npr. 3. leta, saj potrebujem stik z ljudmi. In ker imam tako delo, da sem v stiku s strankami (kar je tudi meni v veselje) in poleg tega smo odličen kolektiv, mi res ni bilo težko po končani porodniški v službo. Ampak……na tvojem mestu bi pa vseeno dobro premislila in ostala še malo doma. Zakaj? No, mene osebno bi zelo motilo dvoizmensko delo. Imam srečo in delam samo ob delavnikih in to do 15. ure, najdlje do 15.30 pa se mi vseeno zdi, da med tednom zelo malo časa posvetim Nini. Po moje bi bilo, tudi zaradi zdravja Anžeta, dejansko najbolje počakati do septembra oz. vsaj do pomladi. Seveda pa vmes še vedno lahko pišeš prošnje in čakaš na službo, z “normalnim” delovnim časom. Drugo leto bo tudi Anže večji in najbrž bolj odporen. Seveda se meni to zdi dobra rešitev tudi zaradi tega, ker dobivaš pokojnino in vsaj nekaj denarja le prispevaš v družinsko blagajno.
Tudi jaz sem študentka in sem se odločila, da bom do naslednjega septembra še doma (upam, da bom potem hitro našla službo po mojem okusu…mi optimisti :))).Glede tega sem čisto pomirjena. Mi pa resnično kdaj manjka odrasla družba, pogovor,…skratka stvari za katere se včasih nisem niti zavedala, da jih potrebujem.Saj se trudim stvari izboljšati, ampak enkrat na teden je še vedno premalo.Zame bi bila najboljša rešitev služba za dve do štiri ure na dan, vendar je zaenkrat še nisem našla 🙂 Poleg tega bi morala najti ustrezno varstvo za malčka, saj sta babici še obe v službi, mož pa dela.
Glede denarja; tudi nam ga primanjkuje,ampak si mislim, da nam ga bo, ko bova oba v službi tudi.Časa za mulčka pa imam trenutno vsaj jaz dovolj.To pa je tudi nekaj.
Na tvojem mestu bi ostala še nekaj mesecev doma. Mogoče sem jaz bol “lene” sorte,kajti moje mnenje je, da se bom do konca življenja še pa še nadelala in tudi denarja bom “prinesla” še dovolj domov, sinček sonček pa je vsak dan večji , bolj samostojen in vedno manj me potrebuje. Dokler pa me bo, bi mu bila pa rada na razpolago.
Hvala vsem za spodbudo… Ja, bom ostala doma – to sem se že itak odločila. Bolj mi je hudo, ker z možem tukaj ne prideva skupaj. Pa ne, da jaz ne bi bila s svojim sončkom, sploh ne! Ampak rabim… Saj je vseeno. Zdaj bom še kar nekaj časa doma – v vrtec ga res ne bi rada dala. Problem pa ni da bi ful rada delala (honorarno delo), ampak rabim folk okoli sebe. Delo bi mi prinesel samo – denar. Je pa res, da če se zdaj zaposlim, ne bi prejemala kaj dosti več od te pokojnine (ki pa jo z moževo zaposlitvijo izgubim)…
Aha, šola… Jah, tole bom dokončala. Bi pa rada naredila prekvalifikacijo, tako, da me šola sploh ne obremenjuje… Hm, dokler ne bo izpitov… ha ha
In, Smeška:), kaj pa je narobe z delom na blagajni? Pa četudi celo življenje? Meni osebno je to bolj všeč kot pa filati police ali pa sedeti v pisarni in se… Ne vem. Ne rečem, da bi to delala kar do penzije, sploh ne… Moje ambicije so tako in tako v drugem poklicu. Čeprav mi do tam manjka še vse… Pa bo že!
OK, še enkrat hvala za spodbudo. In ja, moj mali sonček bo imel srečo, da bo mamica še kar nekaj časa doma z njim, pa zunaj na sprehodih, na pesku, snegu, v vodi,… V vsem skupaj…
LP
Delo na blagajni ni bistveno boljše od dela v proizvodnji (oboje je TEKOČI TRAK). Predstavljaj si 8 ur ponavljati iste gibe, dan za dnem , teden za tednom, mesec za mesem, leto za letom, 8 ur vsak dan…….. :-((((((((((
Je pa že pisarna bistveno boljša glede tega, pa čeprav se ukvarjaš ali s financami ali s strankami!
Če pa sešteješ konec s koncem – kakršnokoli službo imaš, hvalabogu da jo imaš – lahko vsaj redno pričakuješ finančne prilive.
By the way – če nisem preveč radovedna – kakšen poklic te pa veseli?
Vpisne točke se spreminjajo iz leta v leto, pač glede na uspešnost generacije, ki se prijavi na določen študijski program. Je pa res, da moraš imeti kar dober uspeh za Socialno, pa tudi na Fizioterapijo je bil letos visok minimum (83 pik).
Pravijo pa, da kjer je volja, tam je moč. Upam (in držim) pesti, da ti bo uspelo.