Pu-Pavček
Vsako jutro nam obarvaš mavrično..
Vsakomur si vsaj malo obogatila življenje..
Tu so zbrane njegove pesmi..
Naj bodo za vse…
Oddane z nasmehom..
Pu, hvala ti..
SREČA
1
Sreča se zmeraj z nesrečo brati.
Tako stare knjige uče.
A človek ne neha verovati
in za srečo kakor za zvezdo gre.
Tako živi sreča svojo posebno zgodbo
med stvarmi in med ljudmi,
ki jo poslušajo kot znano godbo,
ki ni resnična, a milo zveni.
A sreča ni v glavi in ne v daljavi,
ne v žepu ali pod palcem zaklad.
Sreča je, če se delo dobro opravi
in če imaš koga rad.
Potem v tebi dve sreči gorit.
Dve sonci v srcu. Dvoje svetil.
Od njiju je luč okrog tebe razlita,
ko romaš za zvezdo, k sebi, na cilj.
SREČA
2
Sreča prebiva
v kakšni prijazni vasi
(v Šenčurju, v Šentjurju,
na Matajurju),
včasih počiva
na gozdnati jasi
ali se skriva
med prihodnjimi časi ;
pazi, zdaj zdaj lahko predte sine
in te za roko prime!
Sreča stanuje za prvim ovinkom,
za sedmim vogalom,
pod zvezdnim utrinkom,
pod trinajstim kamnom;
pazi, ko kamen sreče odstraniš,
da se po nesreči ne raniš!
Sreča kroži okrog po stezicah
svoj krog za krogom,
morda pa stoji na tankih nožicah
pravkar pred tvojim domom.
Da ti postane družica,
ne reci ji zbogom,
a pazi, če vsega te hoče :
tudi od sreče se joče !
SREČA
3
Sreča je, če srečaš na poti v šolo
kakšnega kljukca ali pa čuka,
ki ti zaupa, da je dan vseh prismukov
in ni pouka.
Potlej je sreča, če v travi
najdeš deteljo štiriperesno,
a tudi, če imaš v glavi
kaj takega, kar je zaresno.
Recimo : kolesce,
ki se mu kliker pravi,
ali peresce,
ki napake odpravi.
Sreča je, če se ti sonce smeje,
če mama brata ošteje,
a tebe iz žive meje
taščica vabi.
Sreča je, če sreča te zgrabi
in nese čež holadri
v svet, ki ga ni.
SREČA
4
Sreča je zelo čudna gospa.
Kadar jo iščeš, je ni doma,
a če je s tabo, je nezanesljiva,
ali, kot pravijo, kriva.
Poznal sem fanta, že skoraj moža,
ki šel je za njo na konec sveta,
in je korakal, korakal, korakal,
a ni je, sreče, učakal.
Zmeraj je gledal nekam v daljavo,
zmeraj verjel je v nekakšno veljavo,
a bogatinje med samo potjo
ali pred nosom zanj ni bilo.
Tako je mislil, da je nesrečen,
in tožil, da je za srečo zgubljen.
Mož je pozabil, da človek je večen
in da je sreča v njem …
Tone Pavček
SREČA
Sreča je,
ko beseda besedo najde
in si podata roke za druženje in za stavke –
njune lepe otroke.
Sreča je,
ko misel misel najde
in zatrepeče žila bitja
za slavolok iznajdbe
in za odkritja.
Sreča je,
ko duša dušo najde
in gresta složno
pod lok nebesne brajde
v stoprvo možnost.
Sreča je,
ko človek sebe najde
med vsemi kažipoti
in pride končno v skladje
kakor k dobroti.
(Tone Pavček)
POPOTNIK
Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
a v sebi – do rdečice
čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova,
poskusi
vnovič
in zopet
in znova.
(Tone Pavček)
ŠKOLJKA
Školjka si
na belem produ hrepenenja,
drobna školjka si
z neskončnim morjem v sebi.
Školjka,
s peno sle odkrivanja odhajajočih,
z vdanostjo molitve čakajočih,
s kletvijo mornarjev, besnostjo orkana,
z negotovostjo daljin in z zbranostjo pristana;
školjka si
iz morja z morjem v sebi,
z večnim ritmom plime in oseke,
drobna školjka
s šumno igro širnega življenja.
Naj ne pojdem mimo tebe,
naj te moja roka najde,
biser,
in posluša,
kako v tesen svet vkovana
diha ujeta duša oceana.
(Tone Pavček)
JOKAJOČE SONCE
Ni res, da je eno samo sonce
in da samo ono greje.
Sonc je na zemlji in nebu,
da jih nihče ne prešteje.
Včeraj, ko kos me je zvabil,
da majniško trato sem prečkal,
sem videl teči in pasti
majhnega ljubkega dečka.
Nad njim je sijalo sonce,
v njem je žarelo sonce
in sam je bil kakor sonce,
a sonce jokalo je solze.
In tekla je malo po licih
in vsepovsod sončna prha,
da tudi sam sem pri priči
od nje bil ozarjen do vrha.
(Tone Pavček)
KDO JE NAJBOLJŠI DED
Naš ded ne hodi s pipo
sedet pod staro lipo
in ne pred čebeljnjak.
Kje pa! On pa ni tak!
Čez dan šofira slavno
in trobi kot s pozavno
na hupo vsepovsod
v veselje vseh otrok,
zvečer domov se vrača
in žepe preobrača,
kjer polno je slaščic
in zvrhano novic.
Zato smo vnuki mili
v en glas tako sklenili,
da je naš ded za nas
najboljši dedek Mraz.
(Tone Pavček)
ENA SAMA LJUBEZEN
Prišel je, bolj žalosten kot vesel,
na ta svet, da bi pel.
Prišel je poln upov in praznih rok
na pomladni praznik otrok.
Prišel je majhen, drobcen, ubog
in zatrobil v srebrni rog.
In pesem ne žalostna, a čudno mila
se je čez svet potočila,
da so prisluhnile v gozdu ptice
in vztrepetale bajalice,
da so se odtajale hude zmrzali
na strmi previsni skali,
da so obstali hrasti in bori
med hojo po temni gori
in so ljudje, začudeni, vsak po svoje
ugibali, kdo neki to poje.
On pa je rekel samo: To ni pesem,
to je ena sama ljubezen.
(Tone Pavček)
NA SVETU SI, DA GLEDAŠ SONCE.
NA SVETU SI, DA GREŠ ZA SONCEM.
NA SVETU SI, DA SAM SI SONCE
IN DA S SVETA ODGANJAŠ SENCE.
(Tone Pavček)
ZAČETEK
Potem ko smo molčali dolgo
in še bolj dolgo –
celo pogorje dni in let,
se je iz dna oceana,
iz sanj ali orkana
rodila na svet
dolgo pričakovana
beseda besed:
M A M A.
Vsa usta so jo povzela,
vsa srca zapela
kakor vesolja brneči zvon
in nekdo, ki ga prej ni bilo,
je svetu in mami
z jokom naznanil:
Tu sem in bom!
Tako se znova začenja svet.
Tako se njiga sestavlja.
Tako življenje proslavlja
svoj sad in cvet.
(Tone Pavček)
ROJSTVO
Stopite narahlo kakor v copatih
naravnost pri glavnih vratih
v ta lepi dan, kot bi šli v pesem.
Svet naokrog je vabljiv in vonljiv,
čudno resen in nemalo slovesen:
NEKDO SE JE PRAVKAR RODIL.
In to je najlepša pesem.
Stopite narahlo in pustite k nebesom odprta vrata.
Naj skoznje lije botrinja bogata –
novorojenčeva pesem.
( Tone Pavček)
Tone Pavček
MAMA
Vsaka mama je prava mama,
dana za srečo in na veselje.
Prava. In ena sama.
Za vse življenje.
Tone Pavček
KAKO RASTE MAMA
Najprej je sama tema,
najprej je velik nič,
potlej je majcena deklica
in iz nje ljubek deklič.
Iz njega mamica zraste,
a raste dolgo in mnogo let,
potem pa je to kar naenkrat
in jaz pridem na svet.
Iz mamice zraste mama
bogvekdaj, kar nekega dne,
ko še sama ne ve, da ji pada
prvi sneg na lase.
Ko jaz odrastem, raste
mama počasi nazaj,
dokler babica ne postane
in pride z vnuki v raj.
KDO JE BABICA IN KDO STARA MAMA
Stara mama stanuje v bloku,
kjer streže vnukom in loncem,
a babica v temnem gozdu
z volkom in nekim lovcem.
O babici pesmica kroži,
govore pravljice stare
in Rdeča kapica nosi
dobrot ji polne košare.
A stara mama se skoro ne vidi,
o njej ni slišati mnogo,
četudi v naši družini
igra najpomembnejšo vlogo.
Brez nje ne bi bilo marsičesa,
recimo vnukov ali pa mame.
Zato naj pri nas do stotega leta
stara mama ostane.
KAKO RASTE HRUP T. Pavček
Če je kakšen prismuk
Uka in hupa,
Ali če čuka čuk,
Ko je noč črna kot trma,
Ali če jaz tu pa tam
Topotam,
Da vse leti vkup,
Potem je, priznam,
to čisto prijazen hrup.
Ko pa zaropočejo
starši,
pa se razjočejo
tisti najmlajši
in zraven še kakšen lump,
iz hrupa zraste obup.
DAROVI
Kakšne rože cveto po polju!
Rdeče in plave in zlate.
In vse čakajo noč in dan
samo nate.
Kakšne ribe plavajo v morju,
take pa take in tudi – take!
In vse čakajo noč in dan
na vas, svoje junake.
Kakšne knjige žive po policah,
polne zvezd in mavrice čiste.
In vse čakajo noč in dan,
da jim obrneš liste.
Roža in riba in knjiga
so kakor pesem, ki poje:
Pridi, iztegni dlan,
vse to je tvoje!
(Tone Pavček)
BESEDA
Beseda je beseda in več kot beseda,
kadar je prava.
Kot vsebeseda ali kot zadnja beseda,
ki dobro in zlo izravnava.
Prava beseda ne besediči
in ni besedolomna.
Nič je ni, a kadar se uresniči
je v njej sila ogromna.
V dejanje in razdejanje seže
in kot po pravilu v sanjo.
Prava beseda veliko zaleže
in žal besede ni treba zanjo.
A treba je, da si je vreden.
Seveda kot mož beseda.
Potem postaneš radobeseden
in beseda tvoja soseda.
(Tone Pavček)
KAKO DELIMO TETE
Teta je tista, ki brusi
v dolgih urah obiska
sladke besede po ustih
in me kar najprej stiska.
Druge tete so tete po sili.
Teta koreta, teta soseda,
teta s psičkom, teta z zdravili,
in teta, ki pisano gleda.
Ta teta je huda žena,
ki me preganja s protom,
kadar ji jabolka, še zelena,
rabutam za plotom.
Tet sploh vse polno teka okoli.
Med njimi je tetka lisica.
Vendar samo teta v šoli
ni teta, ampak tovarišica.
Teta navsezadnje je luna,
kadar me gleda zabuhlic lic.
Ko spremeni se v suhca grduna,
je krajec – takrat pa je stric.
(Tone Pavček)
Na rob dni in njihove stiske,
naravnan nase in vase ujet,
pišem obrobne zapiske
o begu ljudi in let.
Trgam prisušeno vato povoja
z bolečin, nezaceljenih mest.
Trgam. Brišem si kaplje znoja.
Stiskam zobe in pest.
Naj mi bo mirna in hitra roka.
Naj ne izda me strah:
vame zeva rana, široka, globoka,
bije me kužen zadah.
Trgam z muko. Trgam z dvomom.
Negotovost je hujša od ran.
In iščem besed – obliž za surovost
iz dneva v dan.
(Tone Pavček)
JOKAJOČE SONCE
Ni res, da je eno samo sonce
in da samo ono greje.
Sonc je na zemlji in nebu,
da jih nihče ne prešteje.
Včeraj, ko kos me je zvabil,
da majniško trato sem prečkal,
sem videl teči in pasti
majhnega ljubkega dečka.
Nad njim je sijalo sonce,
v njem je žarelo sonce
in sam je bil kakor sonce,
a sonce jokalo je solze.
In tekla je malo po licih
in vsepovsod sončna prha,
da tudi sam sem pri priči
od nje bil ozarjen do vrha.
(Tone Pavček)
SREČNI OTROCI
Srečni otroci žive
med resničnostjo in fantazijo
in po neskončni sinjini hite
za neizpolnjeno čarovnijo.
Njihov korak je majhen, a čvrst.
Mika skrivnost jih in dalja.
A kadar je treba, iztegnejo prst
na golega kralja.
Čez dan se zemlja vrti
okrog njih kakor krog sonca
in srečo mednje deli
kakšna prijazna pikapolonca.
Zvečer so trudni in brez besed
padajo staršem v naročje
in gledajo božji svet
kot modreci – po otročje.
(Tone Pavček)
PESEM
Prava pesem se piše sama,
prava pesem se bere sama,
prava pesem je kakor mama,
od življenja samega dana,
z rano in rožo zaznamovana
in ena sama.
Prava pesem se piše zjutraj,
prava pesem se piše čez dan
in se piše, kdar se piše seveda,
na večer in se piše ponoči,
prava pesem se piše noč in dan,
prava pesem se piše, kadar ni moči
srcu biti nič drugega kakor beseda
in vsebeseda.
Šele potem, če ti sreča v besedo kane,
šele potem, če beseda beseda ostane,
šele potem, če ti je kdo ne ukrade
in če md ničbesedami ne propade,
pesem (mogoče prava) nastane
zate in zame.
(Tone Pavček)
OČE
Pesmi o pravem očetu ni,
a to ni zanalašč ne po pomoti.
Za njim se, reva podi
po nekakšni službeni poti.
Išče ga vneto zdaj tu, zdaj tam,
na tej ali na oni javki,
da poduči ga, kateri so znaj
res neodložljivi in nujni opravki.
Potem bo za dolgo in zmeraj doma,
da se nagledava in naigrava.
Tedaj zagotovo bosta oba,
pesem in oče, čisto ta prava.
(Tone Pavček)
KAJ VSE JE TATA
Tata je najprej tata
in sem jaz njegov sin.
Takrat odpreva vsa vrata
igrišč in trgovin.
Sicer je tata v službi
in hodi na delo vsak dan.
A meni pojejo ptički,
ker sem še ciciban.
Tata je važna oseba,
ker je velik, močan.
Vendar ga, kadar je treba,
premagam, četudi sam.
Včasih piše čudne račune
in kot računar je strog.
Takrat me niče ne razume
in kar tako pošlje v kot.
Mama mu pravi tata
in srček, a včasih slon.
A meni je najbolj všeč tata,
ko je moj bojni konj.
(Tone Pavček)
LAHKO DRUGIM …
Lahko je oblaku biti oblak:
plove po nebu koder si bodi,
ne po utrtih cestah in ne po tirnicah vodi,
pa magari čez sonce, svoj puhasti vlak.
Lahko je drevesu biti drevo:
v igri s ptiči in vetrom dolgčas mu mine,
veje – roke in noge – korenine
širi, kot hoče, v zemljo in nebo.
Lahko je mami biti mama:
sama
vse ume in vse razume,
zmeraj je prav, karkoli že reče,
in če zahoče slaščic se ji,
sama jih speče.
Lahko je tatu biti tata:
on je že velik pa novce služi
in lahko kupi, karkoli si hoče,
s komer se hoče, s tistim se druži,
vsa naša cesta in soseska ga dobro poznata
in vsi ga spoštujejo, ker je pač ata.
A joj je, prijatelji, meni:
skočiš na cesto – pa je narobe,
povaljaš se v travi – pa je narobe,
blekneš besedo – pa je narobe,
zmeraj narobe, danes in včeraj,
narobe, narobe, narobe, narobe!
Kaj čem, ko pa nisem drevo,
kaj čem, ko pa nisem oblak,
in niti ne tak
imeniten junak
kot sta tata in mama!
(Tone Pavček)
LJUBEZEN
To ni nobena pesem,
to je ena sama ljubezen.
(je o pesmi zapisal Pavčkov sin Marko)
Meni je lep ta svet
med morjem in goro!
Ta prst, ki je je komaj za pest,
z majhnim upom in veliko moro.
Meni je drag ta prag
pred nebivanja vrati.
Sem nas, kot boštva in beden prah,
je položila mati
Za vztrajanje in za rast,
za bel dan in črno bilje,
za muko in slast, za strast
in nerazumno samonasilje.
Meni je ljub ta svet,
tako krut in ravnodušen!
Naj sem pripet in razpet
kot na križ preizkušenj
za pot kdove kam, navzdol
v brezno ali v brezmejno pesem,
na to čudno slovensko bol,
na eno samo ljubezen.
(Tone Pavček)
MISEL
Iz jajčeca prikljuva pišče
in steče čez dvorišče.
Iz zemlje bilka se prerine
in zavihti v višine,
Iz mame pride, iz trebuha,
dojenček, štruca kruha,
ki smeje se in joče,
postane vsemogoče.
Iz prave glave misel plane
in kakor luč postane,
ki kdaj premakne svet
iz trnja in iz mraka
naprej, če ne za ped,
za drobno zrno maka.
(Tone Pavček)
POT
Pot preko polja teče,
deklica reče
in se – opeče.
Vsenaokrog vijuga se pot,
polna pasti je in polna zmot.
Pot je potok, ki teče
čez travnik, fant reče
in se – opeče.
V zemljo, v prepadnjo potok izgine
in že si brez vode, sredi pustinje.
Pot po obrazu teče,
oče utrujen reče
in se – opeče.
Kar že pridelaš, vse neopazno
v pesek zgubi se, v veter in v prazno.
Pot je rod,
mamica reče.
In vekomaj v vekomaj teče
in kadar ne veš več kod,
rod ti pokaže pot.
(Tone Pavček)
POKLICI
Poklic, ki nekaj velja
in ima
ugled
je kmet.
Ko je majhen,
ga zapredejo sviloprejke
med ajdo in brajdo;
ko raste,
mu grče na deblih dreves
seštevajo leta;
ko je velik,
mu na ozarah iz rok
rastejo žita sveta.
Vsak človek je sam svoj kmet,
svoj gospodar
in sam svoja vlada,
če je srče prijazne zet
in če svoj posel obvlada.
(Tone Pavček)
ŠAŠKI
V tvojem svetu je tisoč imenitnih reči,
tisočkrat tisoč in še ena povrhu,
več kakor v bajkah Tisoč in ene noči,
več kot v vseh bajkah in še eni povrhu.
V tvojem svetu, v deželi otrok,
nosijo dnevi klobuke postrani,
a za klobuki so maki in glog,
a pod klobuki – čudeži nenadejani:
trata s sto sonci in v travi čoln,
ptica na krmi njegovi zeleni,
a čoln do vrha je mandeljnov poln
in ptica ponuja_ pridi in vzemi!
V tvojem svetu zate vse dni
godejo godci izbrani,
in kadar med zvoki zaspiš, ti z dlani
rastejo zvončki in tulipani …
V tvojem svetu naposled je kot,
ozekn neznaten, skoraj neviden,
kamor pošlješ očeta iz sveta zmot,
kadar je majhen in priden.
(Tone Pavček)
KAJ JE ČENČARIJA
Čenčarija je svet,
kjer živijo čenčači.
To so zgovorni ljudje,
vendar niso čvekači.
Ne štejejo mnogo let,
a so mojstri čenčanja.
Pravljic – cel drevored
iz ust jih poganja.
Iz zelenih besed
spletajo Čenčarijo
in čenčajo vsevprek
in v čenčah živijo.
A vsak je silen vseved,
dokler se ne zresni.
Tak je v deželi red,
zapisan v pesmi.
(Tone Pavček)
KAKO KDO DIŠI
Pek diši po kruhu in prestah,
po svečah in po kadilu pop.
Pilot po nebu in zvezdnih cestah,
a prometnik po rezkem: Stop!
Učitelj diši po kredi, redu in vajah,
učenec po tinti in “jaznevem”.
Dimnikar po važnosti, sajah
in po sreči, ki jo nosi ljudem.
Gozdar diši po deblih, smoli, vejevju
in še kot praprot ali kot mah.
Tudi vrtnar diši malo po drevju,
a še bolj po spominčicah.
Drevesa v parku dišijo po pticah
in malo kakor zaljubljeni par,
po poljubu dišijo zardela lica
in telo kot poganski oltar.
Beli labodi dišijo po vodi,
po rožah metulj-cekin,
a jaz po neskončni svobodi,
ko se po travi podim za njim!
(Tone Pavček)
PRVIČ V ŠOLO
Tisto leto naša mačka
je imela mlade tri.
Vsak je zase bil igračka
in zatorej tiste dni
nisem rad, nič rad poslušal,
da bom kmalu šolo okušal.
Pa so hlače mi sešili
in kupili mi klobuk,
staro čitanko dobili
in dejali mi v poduk:
zbogom zdaj in srečno pot,
da postaneš kdaj gospod.
Jaz pa tisti dan razreda
nisem videl ne klopi
in še dolgo abeceda
so bile mi muce tri;
z njimi v hosti smo se skrili
in po svoje se učili.
A ta šola, bogme da,
strašno slaba je bila:
strgala klobuk in hlače
– moje lepe nove hlače! –
In ostal sem teleban,
kot sem še današnji dan.
(Tone Pavček)
Ko boš hodil v Novem letu,
pojdi zmeraj do konca,
spomladi do rožne cvetlice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
a v sebi – do rdečice, čez eno in čez drugo lice.
A če ne prideš ne prvič in ne drugič
do krova drugačnega kova,
poskusi:
VNOVIČ IN ZOPET IN ZNOVA….
(Tone Pavček)
Lejte, saj bi vam pesem dal,
lejte, saj bi jo zgnesti znal s temi usti, s temi rokami,
pa kaj bi jo štulil med vas, ko pa je vendar vaš čas čas,
ki ga piše ljubezen,
in ste vi sami najbolj ta prava – pesem.
Tone Pavček.