Najdi forum

Spoštovana gospa Alenka

Redno spremljam Vaše rubrike v revijah, pa tudi odgovore na tej spletni strani.
Na Vas se obračam v upanju, da nama boste z ženo dali smernice, po katerih naj bi se ravnala v bodoče. Slišala sva že, da sva čisto normalen par. Vedno sem mislil, da temu ni tako. Saj so se skoraj vsi prijatelji in znanci že ločili. Sam sem imel življenjski cilj lepo, urejeno družinsko življenje. Brez večjih želja po karieri v službi. Prvo družina, žena otroci, vse ostalo je bilo drugotnega pomena. Žena je bila moje svetišče, velikokrat sem dal za mašo, ker imam takšno ženo. Zavedal sem se namreč, da ob moji službi in odsotnosti, mora veliko prenesti. V zadnjih desetih letih pa sva se z ženo delala veliko preveč na drugih zadevah, samo ne to, da bi se posvečala eden drugemu. Ob dveh otrocih sva imela pretiran tempo. Na to sem ženo večkrat opozarjal. Sam sem bil bolj za lahkotno življenje (izleti…), žena za napredek (vikend, hiša, študij). Nekako sva se prilagodila eden drugemu, kar pa je tempo še povečalo. Sam sem imel tudi takšno službo, kjer sem bil večkrat odsoten, tudi cel teden ali več. Žena je med tem sama skrbela za otroka, ker v bližini nimava sorodnikov. Sedaj mi žena očita, da sem bil premalo doma, da je morala biti sama z otrokoma, da je skrbela za dom in ostalo. Jaz njej da je bila ves čas tečna in zoprna, da je se preveč posvečala čiščenju in pospravljanju, namesto, da bi bila z nami prijazna in ljubeča… Očital sem ji tudi (in še ji), da je premalo naredila, da bi se midva imela lepo, da je prehitro nehala misliti na naju – najino zvezo.
Hitro po vselitvi v hišo, po nenormalnem tempu, ki je spremljal študij in gradnjo hiše, sem ženi rekel da več ne zmorem in da morava tempo umiriti. Vztrajala je, da še narediva to, pa ono, ni bilo videti konca… Ves čas je bila tudi zoprna (že nekaj let), nadirala mene in otroka za najmanjše malenkosti.V naslednjem razgovoru sem ji rekel, da bova šla narazen, če bo še naprej vršila takšen pritisk. To je bilo pred petimi leti.
Konec istega leta sem spoznal žensko, in razmerje z njo me je čisto prevzelo. Začutil sem močno ljubezen, kakršno sem pogrešal že nekaj časa.To je tudi hitro opazila žena. Zavedal sem se, da je obdobje, skozi katerega sva šla z ženo, močno vplivalo na najina čustva in živce. Nisem hotel, da zaradi tega naredim konec najini zvezi. Želel sem se s tem spoprijeti in dati najini zvezi, tisto, kar si oba želiva. Po temeljitem premisleku, sem ženi rekel (in prej tisti ženski), da bom ostal z njo. Žena mi je zagrozila, da če izve, da imam kakršen koli kontakt s tisto žensko, bova šla narazen. Sledili so mučni dnevi (mesec ali dva) očitkov in mojega beganja (v mislih) ali je bila odločitev pravilna. Nazadnje sem spet vzpostavil kontakt s tisto žensko. Zveza je trajala nekaj mesecev. Med tem sva postala tudi intimna. Ves čas pa me je mučil močan občutek krivde, da ne delam prav. Da sem popustil in naredil zvezi z ženo veliko krivico. To sem povedal tisti ženski in najino srečevanje se je končalo. Nikoli več nisva bila intimna, čeravno sva se še nekaj krat videla ali si poslala kakšen SMS.
Z ženo sva živela naprej. Najin odnos je napredoval. Sam sem imel še kar nekaj časa (leto ali dve…) v mislih tista čustva, ki so me tako prevzela. Največ pa sem delal na zvezi z ženo. Poskušal sem jo razumeti, zakaj se tako obnaša. Spraševal sem jo (kot že pred mojo«afero«), zakaj nas nima rada, kar kaže preko svojega odnosa do mene in otrok. Kaj je vplivalo na njo, da se boji pokazati čustva – svojo ljubezen. Zakaj je nismo deležni. Vseeno smo živeli dokaj »normalno«, brez večjih problemov. V zadnjem letu (2004) je moje dobro razpoloženje in počutje doseglo vrhunec. Nisem imel več dvomov v to ali sem se prav odločil. Ljubezen do žene, potreba po njeni bližini, je bila vedno večja. Počutil sem se čudovito. Isti občutek sem imel pri ženi. Hodila sva na izlete, toplice… vedno večkrat sama (otroka nista šla več z nama – najstnika). Še sedaj ne vem zakaj, vendar sem jo večkrat vprašal ali je še moja, ali je samo moja. Kot, da bi mi kdo nezavedno govoril… Odgovor je bil vedno – seveda sem.
Konec leta, v decembru, med običajnim pogovorom, sem ženi postavil neko vprašanje, kateri odgovor je bil zelo dvoumen. To me je zelo zmedlo. Kasneje sem nekoliko »pritisnil« na njo, da mi pove kaj se dogaja. Začela se je tragedija, katere še sedaj ne morem razumeti oz. ustaviti. Ženina zgodba se je začela tako, da je bila intimna z nekim sodelavcem, ki je pa sedaj v službi nekje drugje. Pa z drugim, po neki novoletni zabavi. S tem se nisem sprijaznil, zato je rekla da s tistim prvim ni imela nič, in da je bil eden drugi. Vsa zadeva mi je bila zelo čudna, zato sem pritiskal na njo, da mi pove kaj je bilo v resnici. Takrat sem izvedel, da se je po moji aferi dobivala z nekim dolgoletnim znancem s katerim je bila tudi intimna. Da kaj sem sploh pričakoval, da bo ona samo mirno gledala kako sem jaz z drugo. S tisti drugim, s sodelavcem, pa da je bila samo dvakrat intimna v juniju 2004. Nič več da ni bilo, ne prej ne pozneje. Vedno pa mi je govorila naj ne vrtam, da se bova samo zasovražila in ne bova mogla več skupaj živeti naprej. Po večkratnih razgovorih sem videl, da njena zgodba ni končna. Končno mi je povedala, da je bila s sodelavcem večkrat intimna od septembra do novembra 2004. Potem da nista več bila, da se je kar nehalo. Čez nekaj časa pa mi je povedala (kar pa me je najbolj prizadelo), da je bila s prvim moškim v razmerju že veliko pred mojo afero (kakšno leto). In to ravno v času (kot sem ji kasneje očital), ko sva bila sredi največjih načrtov za prihodnost (bila sva pred diplomo, in že planirala gradnjo hiše). Z njim se je dobivala veliko časa, kako dolgo je trajalo, pa še sedaj ne vem (mislim, da več kot leto). Je pa, kot sedaj vidim zelo vplivalo na njeno obnašanje do nas. Saj, kot je povedala, je z njim nehala zato, ker ji je on (ki je tudi poročen) rekel, da noče da mu pride preveč blizu?! Med pogovori je hotela tudi od mene, da ji povem če sem bil še s kakšno, razen tisto za katero je že vedela. Ker sem tudi od nje pričakoval iskrenost, sem ji povedal za nekaj primerov, ki pa so bili samo enkratno dejanje. To, kar sem ji večkrat poudaril, in da nikakor ni vplivalo na najino zvezo.

Od takrat naprej sem poskušal izvedeti čim več, najti vzroke, pri obeh…bilo je zelo mučno za oba… Toliko dreka, toliko svinjarije se je nabralo in vse sva si zmetala v obraz…Očitki so padali pri obeh, pa ne samo za varanje. Žena mi je govorila stvari, ki so bile vzete iz celega najinega skupnega življenja. Stvari, ki jim sam sploh nisem pripisoval takšnega pomena. Ki so se mi zdele del življenja, ne pa razlog za to, da se gre v razmerje z drugim.

Zavedela sva se kako paralelno sva živela… Sedaj se poskušava sestaviti, najti skupno pot ??!! Zelo me moti, da se žena sploh noče o tem pogovarjati. Že od začetka ne. Vse kar vem sem moral na silo izvleči iz nje.Še sedaj, po tolikem času mi pravi, da ima vsega dovolj, da samo odpiram že tolikokrat predelane teme. Rad bi samo, da mi pove, zakaj je to naredila. Da mi pove svoje občutke, svojo jezo, svoje razočaranje ali … vse zaradi česar se je podala v razmerje, ki ga je gojila z drugim moškim, in to že drugič. Vedno reče, naj neham, da se ne bova zasovražila. Naj ne vrtam – in to mi daje vedeti, da še ni vsega povedala. Tega me je zelo strah, saj se bojim, da ni bilo povedano vse…Vedno ji govorim, da je lahko razgovor koristen, ni pa nujno da se prepirava…
Že zelo dolgo imam občutek, da je samo meni za to, da najina zveza uspe. To sem ji večkrat povedal, pa je rekla samo, ali ni dovolj, da sem ostala s tabo, težim ti ne, do tebe sem prijazna… Rekel sem ji, da si ne želim, da se še kadar koli to zgodi. Da morava v to vpreči vse sile. Najti najboljše terapevte itd. Hitro po tistem ko sem izvedel za njena razmerja, sem poiskal zakonsko posvetovalnico. Bil sem pa še preveč prizadet in vse preveč nelogične so mi bile ženine zgodbe (kar se je kasneje pokazalo, da imam prav) da bi uspel izpolnjevati tam dogovorjene obljube (naj pustim preteklost itd.). Po treh obiskih žena ni več hotela z mano. Sedaj je ne morem več prepričati, saj pravi, da se tako ne držim obljub. Rekel sem ji naj ona predlaga kaj drugega, karkoli, kar mi bo dalo vedeti, da ji je res do tega, da bi ostala z mano. Sam sem se prijavil k znanemu terapevtu, psihiatru, za zakonske probleme. Ko sem ji to povedal, je besno rekla, da ona že ne bo hodila k psihiatru, ker je čisto normalna ženska. Do sedaj še z njene strani ni bilo pobude. To ji večkrat omenim, pa je odgovor vedno isti – če ne bom jaz kar naprej odpiral starih zgodb in vrtal po njej, lahko normalno živiva naprej…

Ali je sploh mogoče, da se po takšni »zgodovini« dveh, nadaljuje »normalna« zveza naprej?!

Prosim Vas za nasvet in mnenje o možnosti za najino skupno pot naprej.

Za odgovor se Vam najlepše zahvaljujem

Že od vsega začetka ste z ženo nezadovoljni. Mislim,da se nikoli nista strinjala v življenjskih vrednotah in prioritetah. Vi ste si želeli več časa preživeti skupaj z njo in otrokoma, ona je dajala prednost materialnemu standardu. Oba sta bežala iz te zveze pa sta vendarle še vedno skupaj. Varanje v zakonu ali zvezi je vedno, znamenje nezadovoljstva, iskanja tistega, kar nam v zvezi primanjkuje. Pravite, da se žena nikoli ni hotela pogovarjat o vajinih težavah, prav tako odklanja strokovno pomoč, torej ji ni do tega, da bi se vajin odnos izboljšal, ali pa se zaveda, da to ni mogoče, kljub temu pa želi ostati z vami, ker ji veliko pomeni status in zunanji videz. Vi si kljub temu še vedno želite ustvariti z njo “normalno zvezo”. Kaj je za vas normalna zveza ne vem, Prepričana pa sem, da je zaupanje med partnerjema pogoj za zdrav odnos. Ali si povsem tem varanju še lahko zaupata? Pomembno se mi zdi tudi,da imata partnerja razčiščen odnos. To je pogoj, da lahko pustita preteklost za sabo. Če ste pri ženi že od začetka pogrešali toplino in ljubezen, ne pričakujte da ju boste dobili sedaj. Sami ste napisali, da se vam zdi, da je le vam do tega, da vajina zveza uspe. Žal to ni dovolj, za to sta potrebna dva. Kljub vsemu že dolgo vztrajate v zvezi,kjer ne doživljate ljubezni in zadovoljstva. Vprašajte se zakaj? Kaj imate od tega? Če boste ostali z ženo ne pričakujte nobenih sprememb na bolje. To vam je sama povedala, le vi nočete tega sprejeti. Rekla vam je,da ne brskajte po preteklosti, pustite jo pri miru pa bosta normalno živela naprej.

Alenka B

Dragi Šlan-ek!

Ni čudno, da te noče več poslušati, saj vendar dolgoveziš in na smrt utrujaš. Moraš biti blazno dolgočasen in jaz bi te samo zaradi tega postavila pred vrata.
Vrtaš in sprašuješ že tolikokrat povedane reči. Tvoji ženi se sploh ne čudim, da se noče več pogovarjati in premlevati eno in isto. Pokavsala sta vsak svoje, zdaj pa ji daj mir!!!

Spoštovana Rozi

Vesel sem vaše pripombe, saj je vsaka dobrodošla.
V življenju se redko pojavijo situacije, ki tako zelo vplivajo na nas. Ta “najina” je ena izmed njih, verjetno najbolj huda. Ravno zaradi tega, ker so tako redke in tako hude, se na njih zelo ralično odzovemo. Pred tem bi, če bi pogovor v družbi bil o takšnih zadevah, trdil da pa jaz sigurno ne bi tako reagiral ali se tako odzval. Sedaj sem v marsičem presenetil sam sebe.
Gospa Rozi, ne vem če ste že bili v takšni situaciji, upam pa, da se vam nikoli ne bo treba odzivati na takšno situacijo. Verjamite mi, da ni nič kaj prijetno.

Se vam pa še enkrat zahvaljujem za vaše mnenje in vas lepo pozdravljam!

šlan, te poskušam razumeti, ker stvari tako zelo bolijo želiš izvedeti še in več….mogoče ta trenutek niti niso pomembne podrobnosti iz vajinih dejanj, temveč bolj ODLOČITEV kaj si želita za naprej.
to lahko ugotovita edino le s pogovorom….kaj si želita za naprej, kakšen odnos, na čem lahko gradita? ker graditi bo vsekakor treba….tole na čemer sta sedaj je le kup ruševin…..
prepričana sem, da če si resnično želita oba, vama bo uspelo, saj veš šlan, kdor išče ta najde, kdor trka se mu odpre….noben naš napor ne gre v nič, je pa seveda nujen pogoj, da delata oba na sebi in na odnosu.
Zdi se mi, da v Sloveniji ne manjka delavnic, tečajev za take kot sta vidva, posebej priporočam – upam, da lahko delam tako reklamo – Christiana Gostečnika (skupina zakoncev v krizi ipd), ter Imago …vse to najdeš na netu. Pa vse dobro in veliko poguma!

Najlepša hvala za vaše cenjeno mnenje. Upam, da nama bo uspelo prebroditi to krizo, pa ostaneva skupaj ali ne. Vse takšne krize pustijo globoke rane, ki se jih lahko zaceli samo s pomočjo strokovnjakov. Na žalost, žena ne verjame preveč v to.

Še enkrat hvala.

Ta Chr.Gostečnik ima 2 knjigi z vsemi živimi primeri v zakonu. Imel je prakso v Ameriki in tu. Jaz sem bila na predavanju pri njem in je vso dvorano inspiriral v pozitivno. Dve gospe sta jokali. Ni versko fanatičen, je čisto prizemljen. Mogoče bo hotela prebrati kaj takega.

Vse je pa ljubezen.Morda bi oba poizkusila obuditi hormone, ljubezen in navdušenje nad življenjem in se striktno držati smeri samo za lepo prihodnost.

V knjigi Mike George Popolna sprostitev je tudi dosti materiala za zdravljenje srca.

Vse je lepo, zavidanja vredno, le ljubezen hoče pobegniti. Ne dovolita ji!!!!!!!!Srečno!

Spoštovani, to je bil vaš pogled na vaš zakon – tudi žena je bila v tej navezi. Kako pa je vaša žena doživljala vaše vrednotenje družine, po drugi strani pa odsotnosti, ko je bila sama za vse, ko pa ste se vračali pa uveljavljanje vaše ideje o urejenosti odnosov in stvari. To so vsakodnevne stvari, ki načenjajo še tako dobro zamišljene ideje. To pušča spomine!
Morda bi res počasi začela obnavljati korenine vajinega odnosa – spomnite se kaj , kateri kraji so vaju vezali v začetku. Kaj sta rada počela-ne kaj je vam bilo v redu? Sprejeti morate tudi to, da se bo vaš prav in stoprocentno prepričanje moralo malo korigirati. Če želite res nadaljevati zvezo ……

Poletje prihaja…

New Report

Close