Pozdravljeni!

Mogoče sem svoje trenutno stanje še najbolj opisala s svojim vzdevkom. Mogoče gre za neke vrste depresijo… ne vem. Vsekakor pa težave premagujem s tem, da nekomu “zlijem dušo”. Ker je običajno to moj partner, mi je že precej neprijetno, da ga obremenjujem, ko pa ima tudi sam zelo stresno delo… Imam kar slabo vest pred njim, saj mi pomaga kolikor najbolj more.
Ker je njegovo delo takšno kot je, potrebuje urejen dom in tudi to, da ga včasih jaz pobiram s tal, kar sploh ni tako preprosto. Zdaj, po porodu pa je to postalo še težje. Jaz se večkrat sesujem sama vase, pa tudi dom (še) ni urejen, ker imamo dva meseca staro punčko. Starejša jo je lepo sprejela. Vendar pa imam občutek, da se jima premalo posvečam.

In zdaj čakam. Čakam na čas, ko se znova utirimo na tirnice, v malo drugačni obliki. Včasih mi je pred njima tako težko, da bi najraje vzela dojenčico in se z njo umaknila za toliko časa, da se ponovno spravim v red in da bo začela jesti še kaj drugega kot moje mleko in jo bom lahko pustila pri svoji mami ter si vzela čas samo za starejšo hčerko ali moža. Do tega časa je še kar nekaj mesecev in zdi se mi, kot da živim v “območju somraka”, kot da je tole življenje zdajle samo nekaj, kar je treba prebroditi in potem bo spet vse normalno.
Vendar pa ne želim živeti kot da sanjam. Ta občutek kot da življenje zdaj v tem trenutku še ni tisto pravo, me navdaja s skrbmi. Želim živeti tako, kot sem doslej, svet želim doživljati tako, kot prej! To pomeni, da življenje vsak dan zajamem s polno žlico, brez rezerv, brez občutkov slabe vesti. Želim živeti z mislijo, da je tudi možu in prvi hčerki prav ta dan enako lep in enako poln doživetij kot vsi dnevi pred tem.

Problem je v moji glavi. Lahko, da je moji prvi hčerki zelo lepo. Pritožuje se ne, samo včasih jo vidim, da je žalostna. In svojo žalost hitro skrije. Včasih je zdolgočasena. In tudi ona očitno čaka na drugačne dneve.
Mož… sanja dopust. Tudi on nekaj čaka.

Vsi čakamo. Počutim se krivo za to stanje v naši družini. Posebej še, kadar mi mož reče, da sem si jaz želela še enega otroka tako dolgo, da mi ga res ni želel odreči. To pošteno zaboli, čeprav je povedano iskreno in čeprav ima dojenčico zelo rad.

Draga Nestrpnica,

kadar nam je hudo, si želimo čim hitrejše spremembe, jutri, ne jutri, takoj zdaj, ali še bolje, včeraj. To neučakano energijo skrbno čuvajte – čuvajte jo zato, da boste spreminjali. Spreminjali boste svojo okolico, sebe, svoja pričakovanja in zahteve. In spreminjali jih boste korak za korakom, in enkrat bo drugače, to vam zagotavljam. In nehali se boste počutiti, kot da svoje življenje le sanjate. Kajti to niso tiste plodne sanje, ki nas pocrljajo, to je bolj nekakšna megla, ki včasih ščiti pred prebolečimi čustvi, razočaranji, ki rahlo anestetizira, a hkrati tudi onemogoča pravo doživljanje in uživanje življenja.

Torej, prvi korak:

RAZČISTIMO o krivdi
Počutite se krivo za stanje v vaši družini. Mož ima zahtevno delo in vi bi mu radi nudili podporo. Vi ste bili tisti, ki ste si drugega otroka bolj želeli, zdaj pa se šele pobirate s tal in se vam zdi, da s svojimi težavami obremenjujete moža. Ne veste natančno, kako se počuti vaša starejša hčerka, tudi zanjo se počutite odgovorni.
Ženske se rade čutimo odgovorne za dobro počutje vseh naših najbližjih, parnterja ali moža, otrok, odgovorne se čutimo tudi za svoje starše in svoje prijateljice in za svoje malo manj bližnje. Te naloge številne med nami prevzamejo kot samoumevne in v njihovem izpolnjevanju najdejo tudi veliko zadovoljstva, občutka, da so pomembne, da delajo dobro.

Pomembno pri tem je, da se zavedamo, da nihče ne more zgolj dajati in skrbeti za druge. In da to ni nekaj, kar bi bilo kar samo po sebi umevno »žensko poslanstvo«. Včasih svoje naloge, ki smo jih kar od nekje dobila ali smo si jih naložile same (prostovoljno ali ne), z veseljem in z lahkoto opravljamo. Ne pa vedno. In to je dovoljeno, to je legitimno. Vsak je kdaj ranjen, poškodovan, žalosten, nesrečen, na dnu ali kar je še takega. Vsak ima pravico, da ponovno premisli o svojih dolžnostih in se odloči, kaj bo počel in česa ne.

drugi korak
KAKO SE POČUTITE VI
Bistveno je, da se vi tukaj, v v tem trenutku, se ne počutite ok. Poskrbite zase. Vem, rekli boste, lahko je govoriti, pa vendar bi morala … in tu sledi cel niz opravil in dolžnosti.

Bodiva konkretni:
Vaša malčica se še doji in čakate, kdaj bo toliko neodvisna, da jo boste lahko prepustili v varstvo svoji mami.
Poizkusite z iztiskanjem mleka, ki ga potem shranite in otroka lahko nahrani z vašim mlekom nekdo drug, medtem ko vas ni poleg. Morda se lahko organizirate tako, da otroka predate v varstvo takoj po dojenju, potem pa ste mirni, da vas najmanj dve uri ne bo nujno potreboval.

Če ste bili vi možu v oporo, skrbeli za urejen dom (vsakomur je to ljubo, naj je mož ali žena, in vsi prispevamo k temu), je v tem trenutku čas, da ste vi s svojimi potrebami v ospredju. Če on potrebuje podporo zaradi svojega dela, jo vi zdaj potrebujete toliko bolj. Pomembni ste. Morda se ne zaveda povsem, da ste v stiski. Povejte mu, pokažite mu morda tole spletno stran.

tretji korak
SKRBETI ZA SVOJE POTREBE

Kdaj ste se zadnjič pošteno nasmejali? Kdaj ste si vzeli čas za kopel, masažo, poslušanje vaše najljubše CDjke?
Kdaj ste si zadnjič uresničili kakšno malo večjo željo?
Skrbite zase. Zato, ker je to pomembno za vas samo. Crkljajte se, razvajate se ali pustite, da drugi to delajo za vas. Če ne najdete moči za to, nas pokličite. Me vemo, da si zaslužite podporo, nežnost, skrb.

Če ste doma v Ljubljani ali okolici, se lahko (brezplačno) srečamo tudi osebno, lahko tudi z vašim možem. Lahko se priključite kateri od naših skupin Začetnica, ki delujeta v Ljubljani, kjer se vsakih štirinajst dni srečujejo matere z dojenčki in si medsebojno izmenjujejo izkušnje, podporo, in kjer izvejo marsikaj dobrega in koristnega zase in za svoje male.

V vsakem primeru lahko pokličite na telefon za obporodne stiske mamaZOFA 051 245 013 (lahko ostanete anonimni), skozi pogovor lahko marsikaj osvetlimo in razrešimo. Dogovorite se lahko tudi za pogovor s klasičnega telefona, če vam to bolj ustreza.

četrti korak
OGLASITE SE

Zelo bom vesela, če se še oglasite. Prav neučakano bom čakala.

Vabim tudi druge zveste s foruma ali nove, da napišete svoja razmišljanja.

O, danes je pa že čisto pravo poletje. Uživajte ga po koščkih, četudi le malo malo.

Zalka Drglin, doktorica ženskih študij

Združenje Naravni začetki