še moj občutek krivde
Drage mamice,
veselila sem se prihoda svoje deklice, tako kot marsikatera mamica sem se tudi sama zavedala, da me bo poporodna depresija doletela, v taki ali drugačni obliki.
Letos septembra sem rodila s carskim rezom. Nanj nisem bila pripravljena. Bil je izhod v sili, ker nisem dobila svojih popadkov, umetni pa so bili prekratki.
Naslenji dan po porodu sem dekličinih 3700g in 51 cm sem tako z veselem stiskala k sebi, hkrati pa je v meni ves čas kljuvalo: nisi mogla sama roditi, prerezati so ti morali vampe (nikoli si nisem rekla trebuh, vedno vampe), vzeli so ti jo ven. Vedno sem si vse to potem tudi živo predstavljala in se vrtela v enem začaranem krogu more. In potem še tisti dan, ko sem bila na infuziji. Proti večeru sem bila tako zelo utesnjena, dušilo me je. Deklica je ležala v svoji posteljici poleg moje postelje, gledala sem jo in se dušila v lastnem grdem mnenju o sebi, kako ne morem, ne znam roditi normalno. Postalo mi je vroče, dobesedno sem se dušila v sebi. Klicala sem sestro, da me morajo rešiti teh muk in mi odvzeti kapalno stran. Prišla je ena zelo prijazna sestra in me potolažila, da je samo še pol steklenice, naj zdržim, naj počakam, vendar nisem mogla več. Jokala sem in po licah so mi tekle krokodilje solze. Dušilo me je. Potem pride še naslednja sestra in me je držala za roke in me spraševala ali je katera od sester kaj narobe naredila, kaj narobe rekla. Ne, niso razumela kako me duši, kako me muči to infuzija na roki. Hotele so mi dati deklico, češ, da me bo ona potolažila. Zavrnila sem jo z besedami, ne ne maram je, dajte jo stran. Dobesedno so jo res odpeljale stran in uvidile, da mi morajo res odstraniti infuzijo. Še nekaj časa sem jokala na postelji in se zavedla, da sem svojo deklico odgnala stran. Spet sem klicala sestro in jo hotela nazaj. Pripeljali so jo in močno sem jo stisnila k sebi in jokala spet kot nora, ker me je bilo dejansko sram tega kar sem naredila.
Še danes, 3 mesece po tem, ko se spomnim na te pol urice v kateri se je vse to zgodilo, globoko v srcu obžalujem in imam nekako občutek, da sem naredila krivico, da se moram na nek način sedaj zaradi tega žrtvovati celo življenje in deklico vedno postaviti na prvo mesto. Da moram zaradi teh pol ure, ko sem jo »nagnala« stran vse življenje toliko bolj skrbeti zanjo. Po drugi strani pa se zavedam, da je bila še toliko majhna, da niti pojma nima da se je to sploh zgodilo in da morda tega nikoli ne bo izvedela. Če pa že bo, pa bo morda razumela.
Danes je to seveda lepa deklica, lepo raste in napreduje. Pomeni mi vse v življenju.
nekako se ne morem izgubiti občutka, da sem tiste pol ure želela, da gre stran, da se poberem iz more, ki me je tlačila. Nikoli nisem želela, da gre stran tako, da je ne bo več nazaj, samo morala sem se spraviti v red in izliti iz sebe grdi občutek, da je nisem mogla roditi naravno. čeprav so me vsi tolažili, da je zaradi tega toliko lepša, da je zdrava. nič od tega ni pomagalo. slaba vest je pač naredila svoje.
Vem, da bom to prebolela sama, trudim se vsak dan posebej in v meni je železna volja,da lahko to naredim brez kakih tablet, brez vsega.
Na žalost podpore pri možu ne morem pričakovati, ker me vedno odslovi s tem, kaj se obremenjujem s tem in da je to za mano. o tem tudi ne razpravljam več z njim. Prepričana sem v to, da mi drugi ne morejo tega občutka odvzeti, da ga moram izgubiti sama.
zato sem tole delila z vami drage neznanke!
Pozdravljena Mojca,
ko bi ve vedele kako dragocene so te vaše izpovedi, za vse tiste mamice, ki jih morda berejo, pa se ne ogalasijo, pa podobne izkušnje doživljajo ali so jih davno prej.
Veliko je mater, ki še po 20 letih po porodu z bolečino, grenkobo ali pa z občutkom nemoči govorijo o izkušnji poroda, velika večina pa slabe izkušnje potisne iz aktualnega spomina in se spominjajo samo lepih trenutkov in uživajo v sreči z svojimi otroci. Porod je vedno izjemno močan čustven dogodek, zato se tisti, ki smo čustveno odzivni ob njem počutimo izjemno lepo ali pa izjemno dobro, ali pa je imamo mešane občutke. To se je zgodilo tudi tebi Mojca. Potrebovala si mir in si si ga pridobila. Hvala, da si tako natančno opisala svoje doživljanje in ti držim pesti, da bi ti tvoja železna volja, kot praviš pomagala prebrodit skozi to obdobje, ko te preveva stiska v zvezi z tvojim počutjem ob po porodu. Kadar potrebuješ mir si ga pridobi tudi brez občutka krivde, pripada ti, kakor vsaki materi.
Mojca, sprejmi to, da si šele na poti učenja starševstva in ne biti tako kritična do sebe, prilagajaš se svoji malčici in oba z možem se šele učita biti starša in učenja ni brez “napak”.
Menim pa, da ni smiselno obupat nad podporo pri možu. Poiskusi si organizirat življenje tako, da boš lahko zadovoljevala tudi svoje osebne potrebe in pri tem ti bo lahko v oporo tudi mož, pa tudi drugi. Tvoj občutek krivde, da si slaba mati, oz. da si takrat bila slaba mati, se bo zmanjševal s tem, ko boš vse večkrat uspela zadovoljevati svoje osebne potrebe – šla na sprehod ali na kavo s staro prijateljico, bosta šla z možem sama vsaj na kratek sprehod ali si pripravila lepo silvestersko večerjo ob svečkah, šla na rekreacija, spisek je seveda dolg in ga ne more napravit nihče razen ti. Biti mama ne pomeni biti ves čas mama, mame z daljšim stažem vemo, da je nemogoče bit ves čas z otrokom, zadovoljit vse njihove potrebe, to seveda tudi ni dobro, mi jim lahko le pomagamo, da bodo postopoma sami začeli zadovoljevat svoje potrebe. Starši pa moramo poskrbet, da se bomo dobro počutili sami s saboj, s svojim partnerjem, to pa pomeni, da bomo morali kdaj tudi odditi od otroka, ga pustiti v varstvo drugim itd., še posebej takrat, ko bomo čutili, da ne zmoremo sami, da smo preutrujeni in da potrebujemo počitek. Otroci to zmorejo sprejet in kasneje tudi razumet in celo uživat, da staršev ni z njimi. Večkrat kot otroci imamo starši oz. predvsem matere problem otroka pustiti v varstvo in pogosto nas prevevajo občutki krivde tudi kasneje do otrokove mladosti, na koncu pa se izkaže, da čisto brez potrebe, otrok se povečini ima dokaj dobro tudi z drugimi skrbnimi osebami. Škoda je narejena predvsem na ta način, da nam ta bočutek krivde pokvari zabavo, uniči trenutke sproščenosti, kar posredno škodi tudi našemu odnosu do otroka.
Vsekakor je pametno spoštovat svoje želje in potrebe in ne izpolnjevat neke naloge imaginarnega idealnega starša. Otroci bi temu pritrdili, dolgoročno je lahko dober starš le zadovoljen starš.
Mag. Radmila Pavlovič dipl.psih.
Zakaj razmišljaš tako žalostno. Telo pač včasih noče delati tako kot želimo mi. In poglej v primeru rojstva obstaja možnost carskega reza. Mnoge ženske moledujejo za njim, češ da jih ne bi bolelo. Ti si želela roditi po naravni poti in ker ni šlo si prestala operacijo, anestezijo in poporodno stisko, ki je prav gotovo odgovor na prej omenjeno. V občutku nemoči si poslala svojo deklico stran, ne zato, ker jo ne bi imela rada, ampak ker si krivila sebe. Rada bi ti povedala samo to, da je občutek krivde povsem odveč. Upam, da se ga uspeš čimprej znebiti. Mož ve, da si najboljša mama. Vem, da bi rada, da te posluša in večkrat predela to s tabo, ampak nekateri oz. večina tega ne more. Zato poveš nam.
Srečno! Pa lepe praznike.
Pozdravljene!
Ne vem kako se vam naj sploh zahvalim! Občutek imam,da odkar sem napisala tisto zgoraj, da se je vmeni nekaj premaknilo. Vsaka vaša beseda me je potolažila, dala veliko nove energije in nekako se počutim bolje, veliko bolje.
Svojo deklico z veseljem negujem, ljubkujem, včasih jo pa enostavno pustim pol urice, da je sama..da sama raziskuje svet okrog sebe. Tedaj pa “visim” na internetu in berem, veliko berem..
100x vam hvala, vsaki posebej!!!!