porodna izkušnja, kranjska porodnišnica
Življenje, veliko, visoko, večno,
Kličem ti: Dober dan!
In ti ponujam roko za srečno,
Skupno vandranje kdovekam.
(T. Pavček)
Pozdravljene mame in bodoče mame,
Končno sem našla nekaj časa, da tudi vsem vam sporočim veselo novico:
V četrtek, 17. avgusta ob 9.15 zjutraj se je v porodnišnici v Kranju v prelep sončen dan rodila najina hčerkica ZARJA. Ob rojstvu je tehtala 3160 g, imela je 50 cm. Zdaj že pridno pridobiva grame in centimetre, čez dan zahteva veliko pozornosti, ponoči pa pridno spi (zbudi me le 1x okrog 2h ponoči in nato zjutraj okrog pol 6hJ)
Porodna izkušnja? V 33. tednu sem na pregledu očesnega ozadja izvedela, da bom morala roditi s carskim rezom (imam namreč zelo visoko dioptrijo in pri naravnem porodu bi temu verjetno lahko sledili tudi zapleti zaradi prešibke mrežnice). Seveda me je takrat vse skupaj nekoliko šokiralo, saj sem si zelo želela, da bi lahko rodila po naravni poti in da bi z možem skupaj doživela to lepo izkušnjo. Toda če je pot le ena, jo je treba znati prehoditi… zato sem se »vzela v roke«, si na internetu prebrala cel kup člankov o carskem rezu in načinih anestezije (priporočam predvsem ameriške strani), si ogledala fotografije in počasi spoznala, kaj me čaka. Menim namreč, da je pri vsakem porodu zelo pomembna tudi psihična priprava, vnaprejšnje soočenje z morebitnim šokom, ki bi lahko sledil.
Na prvi dan 39. tedna, bil je ponedeljek, me je osebna ginekologinja napotila v porodnišnico na ctg. Aparat še ni zaznal ničesar, otroček se je v maternici očitno še zelo dobro počutil, zato so me še za en dan poslali domov. Z možem sva »podarjeni« dan izkoristila še za izlet po kanjonu reke Kamniške Bistrice, dan je bil prelep, nebo in reka v poznopoletnih barvah. Vedela sva, da je to najin zadnji izlet v dvoje in že vnaprej sva načrtovala nove podvige v naravi v troje…
V sredo, 16. 8. zjutraj sem spet prišla v kranjsko porodnišnico. Tokrat na amnioskopijo, ki je sicer pokazala še bistro plodovnico, toda odprta sem bila že 3cm. Sklepam, da so se zdravniki zato odločili, da bo otroček prijokal na svet že naslednji dan. Ostala sem torej v porodnišnici, na ginekološkem oddelku, kjer me je popoldan obiskala anestezistka. Pogovorili sva se o načinu anestezije, saj sem si želela, da bi bila lahko ob rojstvu svojega otroka budna, torej sem vprašala, kako je s spinalno blokado. Izvedela sem, da večjih zapletov pri tem ne pričakujejo in tudi, da je mož lahko prisoten ob samem posegu. Za kontraindikacije pri spinalni a. sem sicer že vedela, zato pa me je dovoljenje za moževo prisotnost ob porodu toliko bolj razveselilo, saj sem bila pred tem prepričana, da to ni možno. Ko se je popoldan oglasil na obisku in sem mu povedala za to možnost, je bil navdušen.
Dan D – ali dan za Zarjo, najlepšo jutranjo, če hočete. Vedela sva, da bo deklica in sončni dan njenega rojstva je še enkrat potrdil, da sva, takrat v maju na morski obali na otoku Cresu, izbrala pravo ime zanjo. Najina Zarja je bila res žarenje, najlepša napoved sončnega dne.
Pred samim posegom nisem bila živčna niti prestrašena, prej prijetno vznemirjena, saj sem kot rečeno vedela, kako bo stvar potekala. Po polurnem ctg so me pripravili na poseg. Med tem sva se na hodniku srečala z možem, oba polna vznemirjenega pričakovanja.
Spinalna blokada je za pacienta skorajda povsem neboleča: nekoliko seveda zaskeli lokalna injekcija, tej sledi spinalni blok, česar pa sploh nisem več čutila. Še najbolj neprijetno se mi je zdelo vstavljanje kanala za infuzijo. Že po nekaj minutah sem začutila, kako mi noge oblivajo topli valovi, sledil je nenavaden občutek otopelosti. Ko sem nekoliko kasneje s prsti ošinila svojo nogo, sem čutila le še, da tipljem nekaj toplega in gladkega, kot da bi to ne bila moja koža.
Končno je v operacijsko dvorano prišel tudi moj mož, zdravniki so začeli. Ne spominjam se njihovih pogovorov ali morebitnih ostalih zvokov v dvorani. Gledala sem svojega moža in nenehno spraševala, ali je najina punčka že zunaj. Govorila sem mu, naj ne gleda čez zaveso, da mu ne bi postalo slabo, on pa je vsake toliko časa vendarle pokukal čez… in se ni onesvestil. Spomnim se tudi, da sva skupaj gledala na ekran aparata za merjenje pritiska in se pogovarjala še nekatere, za tisti trenutek povsem nepomemben stvari. Toda 15 minut je hitro minilo in mož je vzkliknil: »Zunaj je! Najina punčka se je rodila! Kako je lepa in velika!« Jaz pa: »Zakaj pa še ne joka, a je vse v redu?« Takrat so prerezali popkovnico in dete je prvič zajokalo. Mislila sem, da bom takrat zajokala tudi jaz, a čustva so bila v tistem hipu še premočna, da bi dovolila pot solzam sreče. Najino punčko so zavili in mi jo takoj prinesli pokazat, ko pa so jo uredili, so jo položili v atijevo naročje in že sta skupaj čebljala.
Le napol sem še sledila posegu, spomnim se (ne)občutka, kakor da me premetavajo sem ter tja ter ene izrečene šale. Bila sem mirna, saj sem vedela, da takrat, ko se šalijo, gre vse v redu. Najlepše je bilo, ko sem malo štručko dobila k sebi v posteljo, potem pa so naju z dvigalom skupaj peljali na oddelek. Mož je šel po stopnicah, se prepustil nekaj srečnim solzam in naju še za hip prišel pogledat tudi v sobo na intenzivni negi. Mala žametna glavica se je prisesala k meni, nisem se mogla nagledati njenih jagodastih ustnic in dolgih laskov.
Ko sem na ITN ostala sama, sem čutila le neskončno srečo. Noge so se počasi »vrnile« s toplimi mravljinci. Seveda sem bila tudi omamljena od raznih analgetikov, toda ob takem dogodku se mi omotičnost in bolečine niso zdele pomembne. Nestrpno sem čakala, da mi bodo spet pripeljali hčerkico, da jo bom lahko stisnila k sebi. Naslednji dan sem prvič vstala in napravila nekaj korakov po sobi, tretji dan so me sprejeli na porodnem oddelku, kjer sem ostala še štiri dni, končno skupaj z otročkom in v vsakokratnem novem pričakovanju atijevega obiska.
Prve dni po prihodu domov nama je prav on veliko pomagal. Hitro se je naučil previti malo štručko in mi jo prinesel, kadar je bila lačna ali pa si je želela pozornosti. Kuhal nama je odlična kosila (tudi z varovalno prehrano je to mogoče!) in naju tako in drugače razvajal. Drugi teden sem se počutila že mnogo bolje, naši sprehodi so postajali vse daljši, bili smo na Bledu in na Jezerskem, zadnje dva dni očetovskega dopusta pa smo izkoristili še za izlet v Čatež. Malčica je bila zadovoljna s spremembo okolja, vse jo je zelo zanimalo, med sprehodi po nasipu ob Savi in v parku Mokrice pa je v vozičku zadovoljno spala. Razvajali se bomo seveda še naprej, načrtujemo tudi bližnje jesenske počitnice na »kraju prelepega imena«, v mali ribiški vasici na otoku Cresu.
In še: Zakaj sem se odločila, da bom rodila v kranjski porodnišnici?
Ko sem izvedela za nosečnost, sem po internetu iskala mnenja o različnih slovenskih porodnišnicah. Moram reči, da sem o kranjski porodnišnici prebrala veliko negativnih kritik, kar me je že napeljalo na misel, da bi šla rodit na Jesenice ali v Postojno. Toda ko sem v 13. tednu sredi noči začela krvaveti in me je mož odpeljal v najbližjo – kranjsko porodnišnico, kjer so me sprejeli in tudi poskrbeli, da je mala pikica ostala v maternici in zrasla v malega sončka, nisem več dvomila, za katero porodnišnico naj se odločim. Zdravniki, ki so takrat poskrbeli za ohranitev moje nosečnosti (dr. Gregorač, dr. Urh, dr. Handžar), so se mi zdeli kompetentni, razumsko so mi razložili mojo situacijo in ukrepanje, tudi sestre na ginekološkem oddelku so bile do mene prijazne, nikakor ne vzvišene.
Resda je kranjska porodnišnica obnovljena le napol in da se tudi drugod vidi, da manjka finančnih sredstev (obrabljene spalne srajčke, premalo brisač), toda za to ni krivo osebje porodnišnice. Menim, da bi za obnovo oddelkov morala poskrbeti država; koliko bi lahko storili, če bi se odrekli vsaj enemu novemu vojaškemu vozilu? Žal je zaradi tovrstnih drugih interesov tudi do nove pediatrične klinike v Ljubljani še dolga, le kdaj bo na vrsti Kranj?
Toda: celotna ekipa, ki se je trudila ob rojstvu najine hčerkice, je bila z eno besedo odlična. Žal so mi v trenutkih vznemirjenja »ušla« nekatera imena, želela pa bi se zahvaliti dr. Urhu in anest. Barovičevi, ki sta zame skrbela tudi po posegu. Za izjemno prijaznost in pomoč bi se želela zahvaliti tudi vsem sestram z oddelka za intenzivno nego, sestram s porodniškega oddelka ter pediatrinji dr. Kopačevi.
Vsem mamam, ki še pričakujete svoj D-dan, pa tudi vsem, ki ste ga že dočakale, pa želim vse lepo in naj vam otroci prinesejo veliko svetlih sončnih žarkov!
Špela
Hvala!
Lanan: moje dioptrija je -11 in -12. Menda lahko tudi s tako visoko dioptrijo rodiš naravno, če seveda ni drugih težav (mrežnica). Nekje od dioptrije -6 dalje priporočajo pregled očesnega ozadja pred porodom: če je z žilami, živci oz. mrežnico kaj narobe, potem okulist priporoči cr. Zanj se dokončno “odloči” šele os. ginekolog, ki napiše napotnico. Še nekaj: še vedno mislim, da je naravni porod veliko boljša izbira od carskega reza, saj sem na porodniškem oddelku videla mame, ki so že prvi ali drugi dan hodile naokrog in nosile svojega otroka. Jaz tega nisem mogla; vstala sem šele po 24h, prvič jedla šele 2. dan zvečer, punčko so mi na ITN pripeljali le 3x na dan, ko pa sem prišla na por. oddelek in morala sama skrbeti zanjo, sem se počutila še zelo šibko, vsakokrat sem imela težave, ko sem se morala dvigniti in jo prestaviti z ene dojke na drugo… skratka, operacija je le operacija in če je si je mogoče izogniti, je to samo dobro.
Zase lahko rečem, da ši želim še enega otročka, čeprav vem, da bom tudi drugič morala skozi vse to. Toda rojstvo otroka in pa tudi dobra oskrba v porodnišnici odtehtata vse bolečine.
Pozdravček!
