ko nosečnost ni tisto luštno blaženo obdobje
Ok, sem zbrala pogum, ker me že dolgo muči vse skupaj. Ne vem, morda sem edina, upam da (ne), ampak nekako moram dat vse skupaj iz sebe.
Kje naj začnem? Vedno sem si zamišljala nosečnost, kot obdobje 9-ih najlepših mesecev v življenju. V meni raste malo bitjece, počutiti bi se morala kar malce blaženo, kajne?
Ampak jaz že od samega začetka boleham. Še nikoli v življenju nisem bila toliko bolana kot v teh 14-ih tednih. Kar naprej nekaj. Če staknem prehlad (nimam pojma kje, ker se res čuvam) je to dvojna doza bolečin in smrkanja ter vročine, ki kar traja. Potem vnetje mhurja, ki se vleče že skoraj dva meseca in je prešlo že na stopnjo vnetja ledvic. Kar naprej preiskave, antibiotiki, pa ležanje in počivanje!
Vmes sva se z mojim poročila in namesto da bi zdaj uživala nekje na jugu, počivam doma. Še ko sva šla na enodnevni izlet, sem staknila vročino. Počutim se kot penzionistka!
Trebušček se mi že kar lepo pozna. Nobenih pametnih cunj ne najdem nikjer, zato sem kar naprej v trenirkah in nič kaj ‘lepa’ zase 🙁
Edina stvar, ki me tolaži je, da je z mojim malim vse v najlepšem redu. Celo odlično 🙂 Možek me razvaja, a vidim, da pogreša tisto staro ewyko.
Komaj čakam, da teh 9 mesecev mine, a ko poslušam zgodbice o nevšečnostih z dojenjem, spanjem in nasploh s privajanjem na malo detece, me je na smrt strah!
A sem edina ki tako razmišlja? Ker imam občutek, da ste tukaj gor same srečne nosečke in mamice. Pa ne da vam ne bi privoščila. Super ste!
lp,
ewy
Jaz tudi nisem med “srečnimi” in imam ves čas takšne in drugačne težave. Imam pa doma že dve lumpi in približno vem, kaj lahko pričakujem.
Želim si samo, da bo otrok zdrav. Vse drugo, draga ewy, je RES tako majhen problem proti temu – ker veš, da enkrat mine in so zaradi tega težave LE PREHODNE.
Prehladi, viroze, slabost, bolezen, potem še opekline najmlajše namesto težko pričakovanega prvomajskega morja… vse, vse se mi je nabralo. Včeraj sem imela malo boljši dan, danes pa se spet počutim v podnu. Ni druge, kot da vzameš in zajameš vsak dan posebej in skušaš čim več pozitivnega iz njega izvleči.
Lej tole – sem dobila danes na mail:
No, that’s not the beach ball you lost last summer — there’s really a baby in there! Now that you’re starting to look pregnant (and not **** like you were spending too much time with Ben & Jerry’s) and those kicks can no longer be mistaken for gas, the reality of pregnancy is probably beginning to sink in. And with it, you may find, a few ambivalent feelings you’re even ambivalent about admitting. Don’t worry — and hang on. At some point in pregnancy (and usually once that pregnancy becomes a very visible reality) **** about every expectant mother (and father!) begins to feel as though she’s on a runaway train — with enormous changes coming round the bend. And not only is it completely normal to have these feelings — it’s especially healthy to acknowledge them. Talk them over with your friends who’ve had babies, and they’re sure to reassure you that they experienced the same kind of anxiety. (Me a mom? There must be some mistake!) Most important, discuss your fears with your partner, who’s probably **** as in need of a good heart-to-heart.
Zmedeni obcutki se tako ocitno ne dogajajo samo nama. Jaz sem zdaj v 20 mesecu – tudi skoz bolna – viroze, infekcije, taksne in drugacne bolecine, zdej ze en mesec na bolniski, in seveda se clovek vprasa: A to je to? A nismo nekje slisali da nosecnice zarijo in jih je ena sama sreca? Mah, to je isto kot z materinstvom. Stvari se idealizirajo in in potem dobimo tisti, ki stvari ne dozivljamo evforicno in skladno z nekimi ideali, zelo hitro obcutek, da je z nami nekaj narobe, da gre vsem ostalim pa tako zelo dobro itd….
Ne obremenjuj se in uzivaj v drobnih trenutkih veselja. Saj vidis, da nekih eksplozij super obcutkov, ki bi kar trajali in trajali, ne bo. Zakaj ne? Ker ne obstajajo.
Drzi se!
ojla.
verjetno nisi edina,ki tako razmišlja.no…jaz sem nasprotje tebi,saj sva se za bebico trudila skoraj 2 leti.od kar sem zanosila nisem bila nič bolana(trkam na les,in sem v 16 tednu,torej ne dosti pred tabo),mislim pozitivno,me je marsikaj strah,ampak mi kmalu postane odveč.
mene preveč veseli vse skupaj in komaj čakam da rodim zdravo bebo,ki bo z nama lepo rastla.
ne smeš tako razmišljat.ti ti ti.bodi bolj pozitivnega mišljenja,saj je nosečnost nekaj najlepšega,ki se lahko zgodi vsaki ženski.bodi vesela da je z bebo vse ok,da imaš partnerja ki te podpira………….nima vsaka izpolnjenih teh 2 želj…….
moram ti rečt,da jemlji obvezno kake vitamine,vprašaj v lekarni,ne obremenjuj se s tem,pazi …moram ti to rečt,ampak da ne boš zapadla v kako depresijo.nočem te prehitro soditi,ampak ker delam v zdravtvu….vem kako to gre.
če se ti že zdaj ubadaš kaj bo po porodu…..ne vem……
kmalu boš začutila otročkka,…bodi vesela…imej se rada in prilagodi življenje tvoji nosečnosti.vsaka ima drugačno,tudi ti ko boš mogoče 2-ič mama,ne bo isto.
srečno.
Opa Ewi, veš veliko mamic razmišlja kot ti, sem med njimi tudi jaz, tale tretja nosečnost je en sam mater, ne morem niti biti srečna da v meni raste malo bitjece, ko pa imam slabost čez cel dan, včeraj sem šla k zobarci, mi je dala v zob neko zdravilo, in ti povem da sem ob 23- ih vzela ščipalec za nohte, ven potegnila tisto pilico in si plombo in zdravilo dobesedno spraskala ven, da popiz…! Danes me že cel dan še vedno boli zob, v mejah normale, včeraj sem pa jokala. Skoz sem zaspana, pa imam dva nadebudneža, ki mi ne dovolita spati tudi ponoči, saj se mali zbuja 2x na noč, jaz pa vsaj še enkrat:((
Pa da ne bom samo jamrala naj povem da je otroček še kako zaželjen in ga vsi komaj čakamo!!!!
Lp
Jaz sem bila med prvo nosečnostjo zdrava kot riba, depresivna pa … ne najdem primerjave in je tudi ne iščem. Raje bi imela slabost cel dan, kot tiste občutke, ki so narekovali moj vsakdan, ki sem ga komaj pretolkla. No, pa je šlo tudi to na bolje. Moram priznati, da sem se druge nosečnosti prav veselila, ker sem bila prepričana, da bom bolj sproščena, z manj strahovi … ti pa se pa kar spet pojavljajo, ponoči se zbujam in težko diham, pa bo že!
Tako, da veš, nisi sama, imamo zares različne težave pa, kot je že bilo rečeno – vse je prehodno in mine. Otroci pa ostanejo :))
Priznaj si te občutke (pač nosečnost ni idealna) in malce obračunaj z njimi, ne jih pa potlačit, drugače te bodo še naprej morili tudi po porodu. Čez par tednov bo zelo verjetno bolje, ker se tudi hormoni drugače štimajo, pa otrok brca … Upoštevaj, da če sta se komaj poročila, potem ste verjetno imeli malo več stresa in skrbi, kar tudi prizadene psiho, hormone in odpornost. Boš videla, bo že bolje.
Glede tega, kar te čaka po porodu, pa bodi pripravljena, da ne bo mačji kašelj … se pa da preživeti, zagotovo:) Zavedaj se, da sta odgovorna za vajine odločitve in za otroka, pač, odrasti je treba, starševstvo ni kar tako. S temi dejstvi se moramo slej ko prej soočiti VSI starši in prej ko to storimo, manj nastradajo otroci. Drugače se večkrat zgodi, da nanje stresamo svojo slabo voljo in frustracije, kar gotovo ni pravično do njih.
Glede cunj – čez nekaj tednov si pojdi kupit nekaj dobrih nosečniških cotk, ki ti bodo gotovo prav lepo pasale in se boš tudi sama počutila bolj človeško:)
OHHHH EWY!
Tudi sama se bila prve tri mesece SLABA in samo SPALA BI…..bilo je res mučno….a verjemi, da mi je dosti huje sedaj, ko mi ni več slabo in je fizično počutje OK, sem pa psihično SESUTA zaradi slabega izvida nuhalne….in samo čakam na AC in potem na izvid če je z otročkom vse ok….
Takoj zamenjam slabosti, viroze ipd….kot to mučno čakanje…..tako, da imaš po eni strani res veliko srečo, da je z bebetom vse OK…..še več…zame si ena srečnica!
ewy tudi moja prva nosečnost je bila podobna (ne toliko grozna, pa vendar daleč proč od zaželjene). Poskusi se ne sekirat (100 krat rečeno, pa vem da nič ne pomaga), razmišljaj pozitivno, njadi si kakšno stavr, ki te spravi v dobro voljo in pač upaj da bo minil čas hitreje. meni se je počutje izboljšalo po 22 tednu, potem sem pa iz tedna v teden bila boljša. Bruhati sem nehala, zbolela nisem več, edino spala nisem:(( Pa za vsak slučaj ti naj G da pregledat ščitnico, ker lahko ti ščitnica ful nagaja in zato tako počutje.
Zdaj sem noseča v drugo in je čisto kontra, razen še bolj groznega bruhanja in zbolevanja za najrazličnejše viroze:((
Boš pa videla, ko rodiš in se ti otrok prvič nasmehne postane življenje mio boljše. Da ne govorim, kako je fajn, ko so enkrat stari 2 leti.
Še malo pa bo!!! Držim pesti!!!
Ewy, jaz te čisto razumem. Sicer nisem bolna, pravzaprav mi nič ne m,anjka, muči me samo to, da me stalno nekaj skrbi.
Najprej me je skrbelo do morfologije,če bo vse ok, potem sem to “preživela”. Nato sem se isti dan full prestrašila enega poka zunaj in me je en teden, dokler nisem zažela malo bolj konkretno čutiti mojega otročka, skrbelo, kako je to vplivalo na njega.
Sledila sta dva dokaj mirna tedna, evo, sedaj me je začelo pa vse srbeti, tako da že dva dni ne spim. In sedaj me skrbi, kaj če gre za nosečniško okvaro jeter.
Pa pazi, po naravi nisem paničar. Kaj bi šele bilo, če bi bila!
Jaz se že od prve nosečnosti sprašujem, kdo si je zmislil, da je nosečnost najlepši čas v življenju ženske… CCC Ziher je bil ta genij moškega spola!
Ja, težave so in bodo. Ampak veš kaj – vse bo enkrat minilo. S tem se tolažim jaz. Drži se!!!
:))) :))) :)))
Evo še mene. Pred skoraj tremi leti, ko sem prvič zanosila, povsem nepričakovano sem prve mislila da sem hudo zbolela za neko čudno boleznijo, ker se tolk slabo še nikol nisem počutlila, shujšala za 8kg, pa sploh nisem bila debela, tko da ko so že vsi mislili da sem fasala bulemije oz. anoreksijo sem ugotovila da sem noseča. Pol pa še vsa agonija ob prenovi stanovanja, pa izpiti, pa kar na enkrat se skupi preselit pa…. Sem rekla drugič bomo pa načrtoval, pa bom res uživala v nosečnosti. Glej ga zlomka pa se mi je spet zalomil in spet ne bom imela idealne nosečnosti;). Tamala iz vrtca prinese 100 in en virus jaz vsakega pokasiram dvakrat, živa je 100 na uro, tko da o kakšnem spanju popoldan v prvem trimesečju ni bilo niti govora. Shujšala sem tokrat le za 4 kile. Bruhala še več kot prvič. Diploma me še vedno čaka pa tud še kakšen izpit…. Tko da v tretje bo pa vse drgač…..;)))))
ma jaz tudi isto kot friends,…strah strah strah.
že preden sem zanosila sem začela mal čekirat ta forum in opazila sosednjega-neplodnost, kar me je preplašilo, saj sem takoj pomislila, kaj če ne bom mogla zanosit,…no, pa zanosim v prvo, nakar vidim(spet na forumu)koliko je SS-ov v prvih tednih in paničarim glede tega,…no pa to obdobje mine,…bliža se NS-spet se začnem sekirat kaj če ne bo ok, no bila je odlična. nova skrb je bila seveda morfologija, ki je bila tudi ok. Najnovejša je prezgodnji porod, zaradi izcedkov me je strah kake bakterije,….joj prejoj, sliši se kot, da sem kak psiho, pa sem bila vedno dost umirjen in optimističen človek,…pri meni je problem nastal, ker sem začela preveč prebirat razne forume-ko starši žalujejo, nedonošenčki, itd. in sem dobila občutek, da se dogajajo same slabe stvari in da je kar redkost, če v nosečnosti nimaš kake pizdarije,….in to je bila velika napaka.
vse tiste žalostne zgodbe sem premlevala znova in znova,…
no vseeno sem se skozi čas dost umirila, sploh me pomirja, ker mojga fantka lepo čutim,…
mah kaj naj rečem,…prav navezala sem se na tega otroka že odkar sem ga prvič videla,dva centimetra velikega človečka,… zdaj ko ga čutim pa spoh in temu pač pripisujem moj strah, da ne bi šlo kaj narobe,..pa sej dvomim, da obstaja kakšna, ki bi ji bilo kar vseeno in bi si ravnodušno rekla kar bo pač bo,…
drugače pa komaj čakam, da ga dobim v naročje in nekako se tega obdobja sploh ne plašim, pa nimam prav nobenih izkušenj z otroci,…se full veselim,…
skratka, tudi jaz nisem ravno žareča in cvetoča nosečnica, bom pa zato(upam) zelo srečna in ponosna mamica!
Tudi jaz sem mnenja, da nosečnost sploh ni najlepši čas v življenju. Najlepši je le v tem pogledu, da v meni raste novo življenje in zaželjen otrok.
Prve mesece nas mučijo slabosti, naš 9 mesečnik ni “pustil”, da bi spala popoldan, saj je zahteval svoje, jaz sem mislila, da nikoli ne bo minilo.
Sedaj sem vstopila v drugo trimesečje in me že muči veliko večji trebuh kot v prvi nosečnosti, ko pa pomislim, da me čakajo še finalni trije meseci pa bi najraje že danes rodila ali pa prespala ta čas 😉 Ko pomislim na zbujanje ponoči, na nenehno tiščanje na vodo, pa vse pridobljene kg pa še in še, se vsedem in enostavno neham razmišljati o vsem tem,ker bi najraje znorela….ampak vem, da bo to obdobje za nami in da nas čakajo zelo lepi časi…
Tolaži se s tem, da skoraj ni nosečnice pri kateri bi potekalo vse čisto gladko in brez takih in drugačnih zapletov. Vse mine in ostanejo le lepi spomini :o)
LP,
Nina
19 t
Ma normalno, da se ne veseliš, če ti je pa tako fizično neugodno! Kaj pa drugega, saj nisi brezčutna.
Meni je bilo podobno prve tri mesece. Poleg nezmožnosti, da sprejmem nosečnost (hja, tko je), mi je bilo neznansko slabo, kot še ne v življenju.
Pred dvema tednoma sem staknila prehlad, bronhitis, kašljala sem kot stari čikar. Edino kar sem lahko srečna, da nimam nobenih nožničnih ali mehurskih (no, kako se reče?) ali ledvičnih vnetij…. Vem, da veliko nosečnic preživlja take infekte. ampak, čaka me še polovica poti… Sem šele v 23 tednu.
Drži se.
hruškica napisal:
> saj je nosečnost nekaj najlepšega,ki se lahko zgodi vsaki ženski.
draga hruškica, saj ravno o tem govorimo …. da ni nujno najlepše, kar se ti zgodi v življenju – to pa zato, ker si lahko zaradi težav nezmožna, da uživaš, kljub temu, da si se veselila…
Jaz ne bi idealizirala nosečnosti, niti materinstva.
Hvala za vzpodbudo babike moje 🙂
Res me razjezi, ko moja mami rada pripomni, da nosečnost ni bolezen!
Tako kot pravite, jemati je treba vsak dan posebej in iz njega potegniti pač tisto najlepše. Nima smisla razglabljati in misliti na prihodnost, ki je povsem nepredvidljiva in skrivnostna. Mogoče je pa ravno v tem čar 🙂
No, danes je posijal sonček 🙂 Tudi to je nekaj!
Uživajte!
lp,
ewy