SESTAVLJENA DRUŽINA
Mi smo taka napol sestavljena družina, partner ima sina “iz prejšnjega življenja”, ki načeloma preživlja natanko polovico časa pri nas – se pravi, v praksi je to videti tako, da je pri nas vsak drugi dan (in noč, seveda) in vsak drugi vikend (še kar komplicirano, meni se je to zdelo od začetka naravnost grozno, ampak so imeli od samega začetka – od njegovega drugega leta – tak ritem in se je mali, zdaj star devet let, povsem navadil na to in je čisto zbegan, če se kdaj zamenjamo). In pred 15 meseci sva dobila svojega otročka, Maj pa bratca (o polbratu nismo nikoli govorili). Moram reči, da so odnosi z njegovo mamo zares zgledni, tudi ona večkrat pride k nam, na kosilo ali kar tako, da se mimogrede pogovorimo še o kakšni šoli in redu in podobnem… ravno zadnjič sem šla jaz na govorilne v šolo in se je to njej zdelo zelo kul, skratka, glede tega je prav OK. Tudi ona ima zdaj resnega partnerja, Maj ga je lepo sprejel, čeprav se mamica včasih potoži, da imata kar precej prepirov glede “vzgoje” (saj veš, pojmi o razvajenosti so zelo raztegljivi….). Tudi sicer prihaja verjetno vendarle do določenih diferenc glede vzgoje, to je seveda neizogibno, ampak otroci takoj “pogruntajo”, kaj si kje lahko dovolijo in česa ne… :-)) tako da so načeloma odnosi med nami “pošlihtani”. Če pa bi rekla, da ni (bilo) nobenih težav v ožji družini, pa bi se seveda zlagala. Se mi pa zdi, da mi dosti bolje funkcioniramo, odkar imamo dojenčka – prej sem se jaz večkrat počutila nekako “odveč”, res samo za “servis”, saj je Maj na očija zelo navezan. Smo tudi zelo pazili, da nismo Maju nikoli nič vsiljevali in še danes jaz na “frontalnem nivoju” prepuščam glavno besedo očiju – če dobro razmislim, sem jaz “pristojna” za določena področja – recimo, banalno, vadenje sintesajzerja, hrano in podobno – in se recimo “ne petljam” v večerne obrede, pa tudi ne v diskusije okoli tega, kdaj se bo lahko igral računalnik – razen seveda, kadar sem sama z obema otrokoma, takrat sta pač oba v moji “pristojnosti” in imamo morda malce (ampak res le malce) drugačen “režim”. Ah, vedno gre za iskanje nekega še prostega prostorčka, mislim, da je predvsem zelo pomembno to, da otrok točno ve, da ima eno mamo in enega očeta in da nihče od novih partnerjev niti ne poskuša nadomeščati enega od njiju – pač pa je vedno le “on” oziroma “ona” – in otrok točno ve, kam ga bo postavil – ne smeš pa si domišljati, da bi kakorkoli “prevzel” mesto “pravega” starša. Seveda se ti kdaj zdi, da bi lahko bil partnerjev otrok drugače vzgojen, vendar moram priznati, da sem jaz tu absolutno za strpnost in za veliko diplomacije…:-)) – sploh pa sem veliko manj “pametna”, odkar imamo svojega malčka… ko vidiš, da je teorija eno, praksa pa nekaj čisto drugega…:-))
Ah, cel roman bi lahko napisala o tem… pa ti namesto tega kopiram še en kratek člančič, ki sem ga napisala pred časom za Cicibanovo prilogo za starše:
»Hej, a ti imaš pa že dva, sploh nisem vedela,« me je zadnjič v Tivoliju »napadla« sošolka iz gimnazije, »ali hodi ta velik že v šolo? »Ja, no, saj ta velik je pravzaprav le moj…« sem se zapletla, obupno iščoč pravo besedo. Ker je Maj moj … pastorek? Ja, če sem jaz zlobna mačeha, ki je ušla iz pravljice. Sin mojega življenjskega sopotnika? Še kar nepripravno. Sicer pa je tudi z menoj križ. »Kako pa bom jaz zdaj rekel Ireni?« je navihano vprašal Maj, ko se je rodil Val. »Irena, kaj pa drugega.« »Ampak Irena je zdaj tudi mamica.« Otroška logika. Sicer pa se Maju to, da bom postala mamica, nikoli ni zdelo sporno. Precej manj mu je bilo všeč, da si bo odslej moral deliti očija. Ker oči je bil (tako kot seveda mamica) vedno samo njegov. Sem se včasih počutila kar odveč, ko se je prišel zjutraj stisnit k njemu v posteljo. In se mi je zdela posebna nagrada, kadar mi je zvečer dovolil, da sem mu prebrala pravljico. Odnosi se gradijo zelo počasi in hierarhije postavljajo otroci sami, mi pa ga nikoli nismo hoteli v nič siliti. Zdaj bere že sam in za crkljanje imam Vala, jaz pa uživam tiste trenutke, ko sem sama z obema mulčkoma, ki se imata strašno rada, in z Majem resno razpravljava o tem in onem, ko imam občutek, da mi je odškrtnil delček sebe. In sem vesela, da sem Valu mama – in da bom Maju mogoče nekoč prijateljica.
Mi smo tudi sestavljena družina in nam zadeva lepo uspeva. S partnerjem sva se dogovorila da veljajo za vse otroke ista pravila. Že takoj na začetku sva otroke obravnavala kot da bi bili vsi najini ni bilo tistega ta je tvoj in sme to ta je pa moj in sme več kot tvoj. Odnosi v taki sestavljeni družini so lahko zelo zelo normalni, ampak morata biti oba partnerja precej zrela zato. Jaz partnerjeve otroke jemljem tako kot da so moji in je stvar rešena. Stike z biološkimi starši sva pa uskladila – tako da odhajajo k njim iste dni. Tako se noben otrok ne čuti prikrajšanega za nič.
Moraš pa biti v sestavljeni družini še bolj dosleden pri vzgoji zato da ne pride do očitkov da ima kakšen od otrok več. Želim ti veliko sreče pri življenju v sestavljeni družini.
Pozdrav,
Metuljčica