čustveno varanje
Na kratko:
z možem živim 10 let, poročena 3 leta. Imava skoraj 2 leti staro hčerko. Doslej sva živela dokaj normalno partnersko življenje, z vzponi in padci. Njegova služba zahteva veliko odsotnosti, tudi v tujini.
2x doslej sem imela občutek, da me je prevaral, obakrat ob njegovi vrnitivi iz tujine. Pred kratkim je domov prispelo ljubezensko pismo iz tujine. Zatrjeval mi je, da “se je ženski zmešalo”, da z njo ni imel ničesar, razen službenih opravkov. Kljub mojemu dvomu sem se trudila pozabiti. Včeraj pa najdem na računalniku tudi njegov mail poslan isti ženski – bila je ljubezensko nabita kartica s stavkom, da je ona nekaj najlepšega, kar se mu je v življenju dogodilo, da je bilo njuno doživetje nepozabno,…
Ob mojem vprašanju je še vedno (in še sedaj) trdi, da med njima ni bilo ničesar, do ji je le poskušal polepšati dan, bla bla bla, da obstajata v tujini 2 takšni ženski, s katerima si pošilja takšne maile, vendar da z nobeno ni imel nič fizičnega….(obe ženski izvirata iz dogodkov, ko sem imela občutek, da me je prevaral).
Sama sem mu povedala, da mu nočem stati “na poti” in da lahko pove resnico, vsi smo krvavi pod kožo. Če hoče biti s kom drugim je to njegova svobodna izbira, ki jo bom spoštovala, želim le vedeti resnico. Še vedno zatrjuje, da so to le besede in da v resnici ne čuti do nobene ničesar in da hoče živeti z mano,…
Kaj pa lahko dam na njegovo besedo, če piše nekaj, nato govori, da to ne drži? Kako naj mu potem verjamem na besedo? Izgubila sem zaupanje in boli, ko preberem, da je ženska, s katero je bil 7 dni nekaj najlepšega v njegovem življenju, ko pa ima hčerko, če že ne mene , s katero se veliko ukvarja, ona ga obožuje,..
V zadnjem letu sem itak čutila, da nekaj ni ok, bilo je malo pozornosti z njegove strani, nekakšna hladnost. V bistvu mi je že vseeno, ali me je dejansko (fizično) prevaral, ali me ni, boli isto. Naj še povem, da sem zvesta, podrejena njegovim ambicijam in družinskemu življenju.
Razmišlajm, kako naprej.
Vaše razmišljanje? Podobne izkušnje?
Hvala
RAd bi ga obsodil, ampak v tvojem zadnjem stavku se pojavi ogovor za krivdo.
da sem zvesta, podrejena njegovim ambicijam in družinskemu življenju.
Tako je podrejena si, pa te je v to prisilil, ali si se sama odločila za to? Vsak človek je sam svoje sreče kovač in vsak ima svobodno voljo, narediti tako kot želi. In če si se podredila, se vprašaj, zakaj nisi nredila nič zase, kaj pa bi ti v življenju rada? KAj si želiš, kakšne so tvoje ambicije? JIh sploh imaš? Človek je po naravi svobodno bitje. In tudi ti si že sedaj svobodna, nič te ne zadržuje da greš, niti njega nič ne zadržuje, da gre. Kje je potem problem?
Naredita že nakj za svoje življenje, bodita srečna. Ampak nikar naj ne bo nekdo drug kriv za tvojo srečo.
Poglej vase, vprašaj se kdo si , kaj želiš. Bodi pa zvesta predvsem do sebe in najprej do sebe.
Ali si zvesta sama sebi, ali si morda tudi lažeš?
vse bo še dobro, samo poglej vase, tam so vsi odgovori.
primož
Morda nisem uporabila pravega izraza “podrejena”, za takšno življenje sem se odločila sama in nikakor ne valim krivde za lastno nesrečo na druge. Niti ne pričakujem sreče od kogarkoli drugega kot od sebe. Vem, kaj želim, na tem tudi delam. Njegovo delo pač zahteva veliko več odsotnosti, kot običajne službe in to sem si vzela v zakup. Vsekakor pa takšno življenje zahteva tudi neke vrste podrejenosti, saj sem veliko sama z otrokom,…s tem stavkom sem le želalela poudariti, da sem žena, ki da veliko na družino in se je pripravljena (z veseljem) čemu tudi odreči v imenu iskrenega partnerstva in družinskega življenja.
Stvari v zvezi z (samo)odgovornostjo za lastno življenje, (samo)izpolnjujočem življenju, o življenju, ki je skladno s človekovim poslanstvom, odvisnosti v odnosih so mi kristalno jasne, nenazadnje sem tudi visokošolsko izobražena na tem področju. Tako, da problem ni tukaj. Problem je, ko neko zadevo razumsko popolnoma razumeš in jo tudi teoretično obvladaš, ko pa je prepletena s čustvi in lastno izkušnjo, dobi drugačne tone in podtone, zato sem tudi spraševala o podobnih izkušnjah in razmišljanjih o tem.
Nikakor pa nisem hotela obsodbe (“Rad bi ga obsodil,….krivda na moji strani). To niso stavki in besede, ki rešujejo probleme, so stavki in besede, ki poglabljajo prepad in stisko ter nikakor ne vodijo in niso povezane z samoizpolnjujočim življenjem, o katerem pišeš v nadaljnjem besedilu.
Kaj rešuje obsodba? Kaj rešuje krivda? Zdi se, da si zašel v protislovje.
In še to. Jasno, da lahko grem in da lahko gre on, z obeh strani je prisotno spoštovanje volje drugega. To nama je jasno. Problem je, ker si ne en ne drug tega ne želi (puščava pa odprte možnosti), ne vem pa, kako nadaljevati. Razen to, da ponovno gradima na zaupanju,…Tu pa me zanimajo izkušnje in razmišljanja drugih.
Šesti čut se ti je sprožil in posledično še dokazi.On pa mislim,da se ti laže.Kaj takšnega kar tak pisati neki osebi,ki je ti ne poznaš,ne pomeni,da je polepšal dan tebi,ampak je poteptal sebe in pokvaril predvsem tebi več kot en dan.
Ne gre za to,da bi ga obtoževala,rečem pa lahko,da nekaj ne štima.
Praviš,da si se podredila njemu in pozabila nase.Ravno to,pa takšni znajo izkoristiti na takšen način,ker mislijo,koliko veljajo v očeh drugih.Oh,saj je odvisna od mene,le kaj bo….
Sama s sabo razčisti,kaj hočeš še od te zveze in koliko ti pomenijo poštene prioritete.
Nikakor si ne dovoli,da to postane njegov stil življenja,ob katerem bi ti do zadnjega diha trpela na način,ki ti ne ustreza in katerega nisi dolžna prenašati.
Če tebi nekaj pomeni zelo veliko,njemu pa ne,se bosta težko uskladila.
Razmisli,pa boš videla,kaj te še lahko v tej zvezi osrečuje,oziroma ne osrečuje.
Pa srečno pot!
Všeč mi je tvoje stališče. Možu si odkrito povedala, če si želi pač druge ženske, mu ti ne boš stala na poti, prijateljsko se razideta in ostaneta povezana toliko, kolikor morata biti, ker sta starša skupnemu otroku.
Pravzaprav ti že delno živiš samsko življenje. Zaradi njegovih službenih obveznosti, je večina bremena domačega življenja na tebi. Kako pa on gleda na to? Smatra on samega sebe za “tvojega večjega otroka”, ki leti iz urejenega gnezda in se v urejeno gnezdo tudi vrača? Tak način življenja zahteva žrtve od obeh. Ni samo on sam, sama si tudi ti. ti kaj dosti časa za flirtanje nimaš, ker si dovolj zaposlena, on pa očitno ta čas ima in je tudi bolj izpostavljen skušnjavam. Ampak to ni opravičilo. Odrasel moški je in zavedati se mora, kaj s svojim vedenjem tvega.
Šesti čut ti torej dobro deluje. Ali je bil s s tema ženskama ali ni bil, je mogoče popolnoma nepomembno. Pomembno se mi zdi nekaj drugega. Sposoben je bil napisati neki ženski, s katero je bil sedem dni, da je “to nekaj najlepšega v njegovem življenju”. Nekako mi to kaže na čustveno nezrelo osebe, ki pač nekaj naklada. To so velike besede in z njimi se ne razmetava kar tako. Čisto možno je, da ne čuti kaj dosti ne do tiste ženske, ne do vaju s hčerko. Kar je žalostno predvsem za hčerko.
Sama moraš ugotoviti, koliko in kaj ti njemu prazaprav pomeniš. Če si le trdna baza, kamor se vedno lahko vrne po “oprano žehto” in ki mu je zagotovila potomstvo in videz normalne družine, v resnici pa si želi živeti samsko življenje, flirtati, doživljati vznemirjenja ob zapeljevanju novih in novih žensk, potem najbrž veš, kako ukrepati.
Zaupanje je težko povrniti. Če tega ne boš zmogla, je bolje da se razideta, kot pa da z sumičenjem zastrupljaš sebe, njega in hčerko. Postavi ga pred dejstvo. Povej mu, da besede, ki jih je napisal tisti ženski bolijo. Mar mu tudi hčerka malo pomeni? Če se bo izgovarjal, da je tisto napisal bolj tako…, potem mu daj vedeti, da je to še slabše, da se je izkazalo, da je take vrste človek, ki take izjave meče ven “kar tako” in da ti zdaj nikoli ne boš vedela ali je vse, kar je rekel in bo še rekel tebi, sploh resnica.
Ne vem zakaj, vendar sama imam občutek, da te hoče mož samo pomiriti, da bi bilo vse tako kot prej, on pa se bo potrudil svoje aferice bolje skriti.
točno tako! preveč si zvesta in podrejena njemu in to mu paše in to mu daje varnost, to se boji izgubiti, zato pač ni neumen, da ti bo nekaj priznal, za kar ve, da bi potem ti sklepala, da tebe nima več rad:)
Tebe ima rad kot ženo, nate je navajen, varno se počuti ko pride domov, vse je v najlepšem redu, skrbiš za njegov zaklad (hčerko) in tudi za vse vajino imetje in za dober glas v družbi:)
Te aferice v tujini se mu pa spet zdijo kot sladkarije za otroka:) paše mu na vsake toliko se počutit spet mlad, zaljubljen, željen….gotovo je imel s temi ženskami nekaj in tudi njemu telesno ni pomenilo toliko, kot to, da je on tam, daleč od doma….tako zelo bil všeč neki dami, katera mu je bila tudi všeč in se je spet počutil krasno (s tem da je vedel, da je doma vse lepo in prav)
Enostavno so mu te ženske popestritev, potrditev…
In lahko tudi verjameš, da so mu ti dogodki nekaj najlepšega v življenju….seveda, tako kot mu je nekaj najlepšega ko je dobil hčero, kot mu lahko verjameš da jo ima iskreno rad, kot ima tudi tebe….rad…te ljubi, te noče izgubit…samo tako SAMOUMEVNA se mu zdiš:)
Daj mu izziv, daj da se bo tudi on malo bal zate…povej mu, da se tudi zate zanima kak privlačen moški, da si šla medtem, ko si se počutila osamljena, ko je bil v tujini, s kom na pijačo, večerjo…. (pa ne pravim, da začni varati….samo…daj mu malo volje, da se bo še boril)
Je pa tudi problem, ker očitno se pusti hitro zmesti ženskam:) tukaj je pa spet vse odvisno od osebe in koliko spoštuje svojo ženo!
Čustvev se ne da zaustaviti, telesnim stikom in vročimh pismom pa verjamem, da se da in tukaj smo si ljudje različni….koliko si popuščamo na račun zaupanja in spoštovanja partnerja.
Primer…če vem da me bo po kremšniti bolel želodec…ali jo pojem, pa malo potrpim, ali pa jo samo pogledam, zamižim in grem stran….enostavno:)
…no lahko si jo pa naročim, jo malo odškrtnem, pa pustim ali dam prijateljici:)
Strinjam se z nekaterimi zgorsaj, pa še nekaj mojih misli:
– ne slepi se, da so pisma in maili kar tako.
– ne išči krivde samo pri sebi, ker lahko končaš morda tako jkot sem skofraj jaz, ko sem se žrla tako daleč, da sem pogoltnila kup tablet.
– nekateri moški, med njimi tudi moj ohranjajo svojo nedoraslost v svojih glavah in tako ohranjajo nek svoj sanjski svet. Če je tvoj tudi tak, bo trdil do nezavesti, da nima z nobeno nič. Če bo treba, bo to zagovarjal tudi s silo, ker bo ubiral milijon bljižnjic, uporabil milijon fint, da ohrani to, kar mu odgovarja: doma družino, skrbno ženo(ki po potrebi igra tudi vlogo mame), na drugi strani pa svet sanj, brez finančnih problemov, brez pritiskov, kjer igra velikega mačota.
Žal se lahko taka veza sprevrže v morijo, sploh če se ti začneš zavedati za kaj gre in se boriti proti temu, on pa se bori nazaj. Lahko končaš to, ali pa ne in trpiš. Končaš pa lahko samo tako, da ga ali zapustiš, ali na nek način postaviš na trdna tla. Kako, nimam pojma, meni je uspelo šele po nekaj letih, pa še zdaj nimam garancije, da se bo dobro izšlo. Midva sva šla k terapevtu, marsikdo noče, ker se boji lastne resnice.
Ne vem. Nikar si ne meči peska v oči. Mislim, da je tudi pri tebi čas za to, da se stvari razčistijo.
Želim ti vse najbolje.
Na kratko: oprostiti, odpustiti nekomu nekaj – bodisi je to varanje, bodisi neko drugo dejanje, ki je človeka prizadelo, je lepa in redka lastnost, občudovanja vredna.
Povrniti izgubljeno zaupanje v nekogar pa čisto nekaj drugega. Lahko rečem, skoraj nemogočega. Lahko se trudiš 300%, vedno bo v tebi prisoten dvom. Vedno boš v prihodnosti gledala in videla tisto, česar prej nisi. V vsaki besedi, v vsakem dejanju svojega moža boš podzavesno iskala sledi nezvestobe in laži…
Žal je tako.
Odločitev je itak tvoja, besede, ki sem jih napisal, pa so le v opozorilo in v razmislek. Ljudje smo si različni in eni so bolj sposobni sklepati kompromise, eni manj. Eni z lahkoto odpustijo, eni ne.
Želim ti samo, da se odločiš tako, da bosta z otrokom živela srečno in bogato življenje. Z ali brez.
Vprašanje je,kaj si ti pričakovala od družine in partnerja.Zagotovo veliko več,saj si se odločila za “kariero”matere in žene,dobila pa bistveno manj.
Počutiš se izigrano.Namesto pohvale,pozitivnosti,pozornosti in opaženosti si prejela hladen tuš.
Vseeno je ali je varal ali ne,dejstvo je da nisi dobila nazaj tega kar si vlagala.Tu vidim največji problem-kako boš vlagala naprej?
Pobrskaj po sebi-je vredno se razdajati,če ne prejmeš povratnega zadovoljstva?Za koga?
Si na točki nič-lahko ponovno pričneš iskat smisel življenja…Saj vem,da je to tvoja hči,a ne pozabi nase.
Lep pozdrav.
Hvala vsem za vaša mnenja in razmišljanja. Moram napisati, da se z vsakim posebej strinjam in da sem vse to že tudi premlevala v glavi.
Zaenkrat ne bom prehitevala z radikalnimi odločitvami, sem še opazovalec lastnih čustev in ravnanj ter seveda najinega odnosa. Puščam odprte možnosti in iščem tisto, ki bo najboljša za naju s hčerko. Verjetno tu igra pomembno vlogo todi čas, ki more miniti, da se zadeva izkristalizira.
jokara,
prebrala takoj, ko si napisala.
jaz te vidim kot zelo zrelo, pošteno, inteligentno in razmišljujočo žensko.
daleč od tega, da si kakšna žrtev
ali uboga, možu podrejena žena.
škoda je, da bi se razšla,
preden ne poskusita vsega, kar se da,
da rešita zakon – že zaradi odgovornosti do otroka.
pa tudi do sebe.
če boš sama razmišljala
se boš lahko precej časa vrtela v začaranem krogu.
pa še vprašanje je, če se boš odločila pravilno.
naslove spodaj sem našla na enem drugem forumu.
jaz osebno nimam nobenih izkušenj z nobeno terapijo
sem pa prebrala vse knjige, ki jih je napisal
pater Christian Gostečnik, ki ga najbrž dobiš na prvi tel številki
in
– če kdo, vama lahko pomaga on.
tako, da ti dajem konkreten nasvet:
pokliči ga.
“V Ljubljani se lahko obrnete na:
– Frančiškanski družinski inštitut. Obravnave so brezplačne. Pokličete lahko na telefonsko številko 01 200 67 60.
Lahko se obrnete še na Stik-Center za družinsko in zakonsko terapijo, kjer so obravnave plačljive, telefonska številka je 01 430 46 14 ali 031 702 938.
V Ljubljani je še Družinski center Kairos, kjer so obravnave ravno tako plačljive, telefonska številka pa je 031 543 573.
V vseh treh centrih terapevtske obravnave posameznikov, parov ali družin opravljejo specialisti zakonske in družinske terapije.
Tako v življenju kot v partnerskem odnosu so vzpodni in padci del razvoja. Predlagam, da se pogovorita, prečutita in se odločita, ali je sedaj čas, ko bi potrebovala nekoga, ki bi vaju spremljal v vajinem razvoju. Morda bi bilo dobro iti na en posvet in se nato odločiti.
Veliko uspeha vama želim!
Tomaž Stanovnik
spec. Zakonske in družinske terapije”
sem šele sedaj videla,
da so tudi obravnave posameznikov,
tako, da lahko greš
k patru Gostečniku tudi najprej sama
pa potem vidiš kako in kaj.
da bom bolj prepričljiva 🙂 pa ti napišem še naslove knjig,
ki jih je napisal, pa si lahko kakšno najprej pogledaš, prebereš,
da boš razumela o čem govorim:
Človek v začaranem krogu, Lj. 1997
Ne grenite svojih otrok, Lj. 1998
Srečal sem svojo družino, Lj. 1999
Psihoanaliza in religija, Lj. 2000
Poskusiva znova, Lj. 2001
**Sposoben je bil napisati neki ženski, s katero je bil sedem dni, da je “to nekaj najlepšega v njegovem življenju”. Nekako mi to kaže na čustveno nezrelo osebe, ki pač nekaj naklada. To so velike besede in z njimi se ne razmetava kar tako.**
Ja, za nekoga so to velike besede, zanj očitno ne. Kako pa se ti lahko v 7 dneh zgodi nekaj, kar se ne more primerjati z 10 letno zvezo in doživetji dveh let ob lastni hčeri?
Rekla bi, da je tvoj mož razvajenček, ki počne pač vse, v čemer uživa. Seveda ima rad svojo družino, saj mu pomeni udoben servis in nenazadnje tudi statusni simbol. Koliko in kaj pa je pripravljen sam prispevati za blaginjo družine, boš ocenila sama.
Prevarana si v vsakem primeru, telesni stik tu ni bistvenega pomena. Boš sklenila kompromis in živela po svoje, tako kot on? Za dobro hčere naprimer? Če se lahko vidiš v taki vlogi, če si čustveno močna, če si si sposobna tudi sama poiskati nadomestek za čustva in sex in ne njega ne tebe ne bo motilo – zakaj pa ne? Lahko dogovorita čisto dostojen poslovni odnos, takih je veliko parov. (A nekako ne verjamem, da bi razvajenček, ki ne upa priznati in trosi velike besede iz rokava kar tako, bil pripravljen na kaj takega).
A prave sreče na tak način ni. S tem pa ni nujno, da je samsko življenje bolj osrečujoče. Pač odvisno od posameznika, želja, pričakovanj, priložnosti…
Če imata interes za skupno življenje in vama uspe tako vzdržati kakih 15 let, bo vsaj hči imela družino. Potem bo pa že razumela. Če sta lahko dostojna in bosta za hči oba lepo skrbela se morda tudi splača.
A če-jev je veliko…
Draga jokara,
tudi meni se je zgodilo to, za kar sem mislila, da se mi ne more… Bila sem prevarana, čeprav ni bilo fizičnih stikov, vendar šele sedaj vem, da boli ravno tako močno…
Slepo se je zatreskal v svojo sodelavko oziroma bil je celo njen šef… Ona ga je izredno elegantno obračala, saj mu je v eni sapi dopovedovala, da se pač ne želi vezati s človekom, ki ima družino hkrati ga je pa vabila na kosila, kave itd. med službenim časom in ji je prav prijalo, kako ga obrača in izkorišča ne da bi on za to sploh vedel, saj je bil slep in ni opazil, da se mu vsi posmehujejo za njegovim hrbtom…
Jaz sem pa doma trpela s triletno hčerko…
Vse to se da nekako oprostiti, vendar izgubljenega zaupanja se ne da več povrniti… Pa čeprav je minilo že nekaj mesecev… V vsakem njegovem stavku, dejanju podzavestno iščeš nekaj, na kar prej nisi niti pomislil… Ves čas je v tebi prisoten nek dvom, kar boli…
O njej se noče pogovarjati, tako da ne bom nikoli vedela, kdaj jo bo, če jo sploh bo, izbrisal iz svojih misli….
Tudi jaz sem mislila, da je srečen z mano in najino hčerko, ki je pravi sonček, saj mi je to večkrat rekel….
To so hude stvari, ki jih lahko razumejo le tisti, ki to doživijo…
Želim ti vso srečo
Spet sem tu. Še enkrat hvala vsem za odgovore.
diversa,
Hvala za prijazno skrb in izčrpnost. Vsekakor bom poiskala knjige, ki jih priporočaš.
Bjonda,
partnerstva in zakonske zveze ter posledično družine ne morem in nočem definirati kot posloven odnos. Tudi v domnevno “dobro” hčerke ne. Sem namreč mnenja, da je za otroka vsekakor boljše življenje z enim zadovoljnim staršem, kot z dvema nezadovoljnima. Neiskrenosti med starši se ne da prikriti, pa če se še tako na široko smehljamo. Menim, da je to slaba popotnica za njeno nadaljnje življenje, saj jo uči, da mora živeti navidezno, ne iskreno in tako, kot čuti. Takšno življenje nima zveze z čustveno močjo, ki jo postavljaš kot pogoj za tako definiran odnos, ampak je ravno nasprotno – izraz čustvene nemoči.
Baron,
zanimivo, sem se nasmehnila, uporabljaš frazo mojega moža:-), to je “Svaka ti čast”.
Moram vam napisati, da sva se z možem veliko pogovarjala in skušava razčistiti, kaj se dogaja v najinem odnosu. Njegovo dejanje gledam bolj kot simptom, ki kaže, da nekaj ne štima, ne pa kot osnovni problem. Tako je malo lažje. Čaka naju veliko dela in ne stavim vseh adutov v rešitev zakona, puščava pa vse možnosti odprte. Vsekakor pa dobro komunicirava in oba lepo skrbiva za hčerko. We shall see….