Ljubezen mojega življenja
Ker forum noče sprejet mojega posta pod prejšnjo temo pišem to sem.
Ljubezen mojega življenja obstaja in bo za vedno. Poimenovala sem jo “moja sorodna duša”. To je človek, ki ga bom vedno čutila na ene posebnem nivoju. Čeprav nisem s to osebo vem, da je to to. To je ljubezen, ki nima meja. Ljubezen, ki ne potrebuje velikih besed in je sama po sebi zadosti. Ampak ta ljubezen ni nujno, da obdrži vezo med fantom in punco. Ko se razideta (če se) lahko postaneta najboljša prijatelja pod soncem.
Sem pa z osebo, ki je prerasla ljubezen mojega življenja in je “moja resnična, vseživljenjska ljubezen”. Ta ljubezen je trdna, srečna, in se vklaplja v okolje, kjer sem in z njo imam svetlo prihodnost. Ta ljubezen bo večna in najbolj osrečujoča na svetu. Ta ljubezen je močna in bo trajala do konca mojih dni.
Če je kdo štekal prav, če ni, nej pa kej vpraša 😉
…hm…2x , ne, 3 x sem tole prebrala…ampak …meni osebno ne gre skupaj…
Osebno, sem rekla…nočem svojih misli vsiljevati drugim….
…ljubezen…nekoga ljubiti….ali imeti neskončno rad…..v srcu je to prostor samo za enega….nanj misliš, njega si želiš…po njem hrepeniš…..
….in…ni prostora za nikogar drugega….
Nekaj je prijateljstvo, nekaj je ljubezen…..vsakemu izmed nas se “zgodi ” ljubezen življenja ….nekdo, za katerega boš lahko rekel….tam enkrat v starosti, ko boš naredil inventuro svojega čustvenega življenja…aha , ta oseba je bila tista, ki sem jo imel najraje na svetu… AMPAK….JE BILA….in odšla in dala v srcu prostor naslednjemu…kljub temu , da čustva niso bila tako močna…
Morda nimam prav, ne mislim nikomur vsiljevat svojih razmišljanj….
Lep pozdrav
speedy
.
Morda pa takole:
Prva ljubezen je čustvena izbira, ki je iz takega ali drugačnega razloga šla v franže.
Druga ljubezen je racionalna izbira, z veliko mero avtosugestije in želje, da bi bila tudi čustvena
Ker pa je situacija sedaj v tej drugi vezi že tako daleč, se je potrebno prepričati , da je druga ljubezen tista prava, vseživljenjska, prvo pa nekako potlačiti na nivo prijateljstva, a kljub vsemu obdržati nekje blizu zato, da se iz nje črpa tisto, kar drugi manjka, ker le tako lahko ostaneš v veri, da je ta druga res tista taprava.
Boom: močen zadetek v polno z eno majčkeno repliko…
Prvi stavek = odličen.
Drugi stavek = odličen (le, da je to veljalo za začetek zveze s sedanjim partnerjem)
Nadaljna pojasnitev = za začetek zveze je res veljalo to, kar pišeš, dokler se nisem jaz sama v sebi umirila in se nato pogovorila s to prvo osebo. In ko sem po pogovoru na slučajnem srečanju, na kavi, ugotovila, da ni med nama več nobene iskrice ljubezni, ampak močno prijateljstvo, sem odšla domov in vedela, da me doma čaka prava ljubezen. Taka, kot mora biti in kot sem si jo vedno želela.
Mislim, da mora človek sam pri sebi dobro premisliti, ko gre iz ene močne veze v drugo. In mislim, da ni dobro iti direkt iz ene v drugo. Jaz sem imela dolgo pavzo vmes, ker sem jo nujno potrebovala.
Kakšen je rezultat? Ta prvi fant je res moj dober prijatelj, vse mu lahko povem, kot moja sorodna duša je, vse se razumeva. Le da čustev pa ni več. Ni več tistih čustev zaljubljenosti. So samo prijateljska.
Ta drugi fant, s katerim sem zaročena pa je moja vseživljenjska ljubezen, kar pomeni, da naju vežejo močna, popolna čusta, za katera imam občutek, da bodo trajala do konca najinih dni 😉 In nič ji ne manjka. Ne primerjam ga s prvim fantom, ravno zaradi pavze med obema zvezama. Srečna sem. Ta fant ima celo kvalitete, ki jih prvi ni imel.
Moja mami mi je enkrat rekla: »Po vsaki vezi, pride boljša naslednja.« In mislim, da ima še kako prav, če pogledam moje veze nazaj. In to zato, ker se skozi življenje učimo in instiktivno ne bomo izbrali slabšega partnerja, kot smo ga imeli, ker stremimo k boljšemu.
Verjamem, da vsakega izmed nas čaka nekje nekdo, s katerim si lahko delimo življenje, do konca naših dni in da je ta oseba res takšna, kot si jo želimo. Le najti jo je treba. Oziroma počakati, da nas najde ona 😉
Ko sem bila stara (verjetno) toliko kot ti, sem razmišljala ravno tako sedaj razmišljaš ti.
Moja prva ljubezen je trajala malo dalj kot tvoja-13 let. In sedaj sem srečno poročena z drugim. S prvim sva prijatelja in se dobro razumeva-skupaj sva preživela najstniška leta, imava skupne prijatelje – imava se o čem pogovarjat in poznava se do “zadnje celice”. Prišla sva na, pa recimo temu, “višji nivo”, čeprav se po razhodu kar kakšno leto niti pogledat nisva mogla. “Imela sva se rada, pa nisva mogla biti skupaj”. Tako se je temu reklo takrat in se temu reče še danes…. Zdelo se mi je da nikoli nikogar ne bom ljubila tako, kot sem njega in sem nekaj časa temu celo verjela.
Pa gre za popolnoma nekaj drugega. V bistvu se ti zdi prva ljubezen tista prava, prvinska in nepokvarjena. Zdi se ti je nikoli ne boš “presegel”. Potem pa se izkaže, da v vsaki naslednji “iščeš” nekaj podobnega, čeprav se že pri prvi ni obneslo najbolje.. In si zamišljaš kako bi moralo biti in kako bi bilo, če bi ostala skupaj. In to pogrešaš. Pogrešaš nekaj, česar ni nikoli bilo, amapak si si tisto samo želel…
Pri drugem partnerju dobiš drugo, kar ti je pri pravem manjkalo, ampak drugemu manjka tisto kar ti je dajal prvi… In potem ugotoviš, da lahko prav tisto kar si dobil pri prvem, v življenju pogrešaš, saj si srečen z drugim, ki ti daje tisto, kar si v resnici ves čas potreboval.
In prvo ljubezen postaviš na pedisetal in jo neguješ kot tisti “brezčasno”(sorodna duša), v resnici pa je prava ljubezen tista, ki jo “živiš” vsak dan.
Pa ni s tem prav nič narobe….
UnderEja, kljub vsemu nekaj stvari ni čisto jasnih. O prvem fantu zelo jasno govoriš zakaj je bil tvoja velika ljubezen. O drugem poveš le to, da je. Prvi ostaja tvoj prijatelj. Definicija prijateljstva med moškim in žensko je lahko precej široka in vsak si ga razlaga po svoje, vendar to o čemer govoriš ti, je še najbližje tistemu, kar sam smatram, da naj bi te vrste prijateljstvo bilo. Vse ostalo je bolj ali manj intenzivno kofetkanje in čisto nič več. Seveda pa se pri vsej stvari spet pojavi drugo vprašanje: če je druga veza res tako kvalitetna, zakaj potem sploh potrebujemo takega prijatelja? Ali ni ravno to, kar dobimo pri njem nekako merilo, da vezo sploh lahko ocenimo kot bolj ali manj kvalitetno? In, ja, zdi se mi, da najbolj kvalitetne zveze lahko zrastejo ravno iz prijateljstva (včasih pa morda po naključju, vendar precej redko).
Ja, še to: to, kar si s tem srečanjem pomirila, to najbrž niso bila čustva ljubezni. To je bila verjetno žalost in jeza zaradi razpada, morda tudi pomiritev slabe vesti ipd. Vendar tisto o spoznanju, da zaljubljenosti ni več – morda po daljšem obdobju in morebitni naporni preteklosti res ne. Upam lahko le, da je to dejansko tako, in ne, da so čustva samo prikrita ali zavestno potisnjena v ozadje.
Ni moj namen, da te plašim ali ti vzbujam kakšne sume in dvome v lastne odločitve. Je zgolj razmišljanje in upam, da se motim. Želim ti vse naj, naj.
Boom
Miša!
Prav našla sem se v tvojih besedah. Točno enako oziroma podobno izkušnjo imava. Kako me je presenetil tvoj post, da se je nekomu zgodilo isto kot meni. Neverjetno. Po mojem, bi si imeli na kavi še marsikaj povedat ;))))
Uživaj v ljubezni moža, ki si jo našla. Jaz se poročim drugo leto poleti 😉
Tista prava prva ljubezen: prve ne pozabiš nikoli! Je pa dobra izkušnja in popotnica za naprej. In še to: veš, da si na pravi poti, ker imaš takšno izkušnjo za seboj.
Me veseli, da si se oglasila na tem forumu, sedaj tudi jaz vem, da je to kar razmišljam prav. 🙂
Če dovolita, bi se oglasil še sam s svojim razmišljanjem. Nedokončana zgodba (prvo partnerstvo) pušča za sabo vedno nek nedoločen občutek, kako bi bilo, če bi se najin odnos razvijal naprej. In potem ta odnos ovijemo z rožnato barvo. Čas je tako namenjen temu, da slabe stvari pozabljamo (če nismo ravno depresivni), spominjamo se lepih trenutkov in ko s fantazijo ovijamo možne izhode, ki bi se lahko zgodili, seveda mislimo le samo na lepe možnosti, ki bi se lahko zgodile. In če se srečamo za krajši čas, čutimo v sebi obžalovanje, ker gre v bistvu za žalovanje za izgubo vseh teh lepih možnosti. Zato temu odnosu dajemo poseben pomen. Vendar se odpira vprašanje, koliko je ta odnos sploh še realen, ker nismo v odnosu z realnim človekom, ampak samo z iluzijo, našo predstavo, kako bi lahko bilo, če bi se odnos nadaljeval v našo željeno smer. Mimogrede – ste brale Richarda Bacha, ko je govoril o dušah dvojčicah ? Kako je svojo srečal v poznejših letih, svojo sorodno dušo ? In potem sem dobil v roke njegovo zgodnejše delo, kjer je iste lastnosti pripisal takrat aktualni zvezi. O tej v poznejši pripovedi ni bilo več ne duha ne sluha. V partnerstvu je pač včasih pomembnejša od realnega človeka, s katerim smo v odnosu, naša predstava o njem in pomen, ki mu ga pripisujemo. In zelo lepo je biti v odnosu z dobrimi in posebnimi ljudmi, ker smo z njimi boljši tudi sami… Lep pozdrav vsem, Miloš.
Veš, nisva edini – večini se to dogaja. Tudi Miloš je to lepo povzel. Ko sem pisala stavke, se mi je zdelo, da so precej nametani in jih nihče ne bo prav razumel. Pa jih nisem hotela popravljat. Veseli me, da ti je moje razmišljanje blizu. Ampak kot pravim in kot je napisal Miloš gre v resnici pri prvi ljubezni po navadi za pravljico. Ostane samo lepo, slabo hitro pozabiš, ostajajo pa še neizpolnjene sanje o tem kako bi lahko bilo lepo…, če….
Moram reči, da sem bila še potem, ko sem se ponovno zaljubila prepričana, da ga ne bom mogla ljubiti tako kot prvega. In res je tako. Ljubim drugače, bolj zrelo in zavedam se katere vrednote so tiste prave, tiste, ki dajo človeku pravo vrednost. In če ne bi prve ljubezno doživela tako kot sem jo, bi bilo vprašanje, če bi drugo znala tako doživljati in ceniti kot jo…
Neverjetno pa se mi tudi zdi, da se “obe moji ljubezni življena” zelo dobro razumeta…
Srečna sem bila, ko sem doživljala prvo in srečna sedaj, ko doživljam drugo.
Časa, ko sem prebolevala prvo in se “spoznavala” z novo, pa se ne spominjam prav rada, ker sem bila zbegana in sem drugi ljubezni “delala” hudo krivico.
Boom!
Pišeš, da je najlepše, ko se ljubezen razvije iz prijateljstva. In prav to se je meni zgodilo s tem mojim sedanjim partnerjem (bila sva 3 leta prijatelja in en dan je preskočila iskrica). Zato vem kako trdna je zveza, ki sva jo zgradila.
Zakaj potrebujem tistega prvega v svojem življenju? Ker mi veliko pomeni najino prijateljstvo, ker sva skupaj rastla skupaj, ker poznava en drugega v detajle, ker ko sva skupaj se imava neizmerno lepo, pa ni potrebno veliko besed. Hudo bi mi bilo izgubiti tako prijetno osebo.
Pa to ne pomeni, da od sedanjega partnerja ne dobivam še več in še boljše. Zelo sem srečna s sedanjim partnerjem, ki je tako moj prijatelj, kot ljubimec.
Mislim, da rabimo prijatelje, tiste s katerimi se dobro počutimo in da ni dovolj samo zveza partner in jaz. Prijatelji ti dajo še drug pogled na svet in bogatijo naše življenje. Logično je, da je partner na prvem mestu. Mi je pa tudi logično, da ima vsak še svoje prijatelje s katerimi se rad druži. To človeka gradi in ga dela boljšega.
Res pravega prijatelja je težko najti in ne vidim razloga, da bi s prvim fantom prekinila stike samo zato, ker je bil pač nekoč moj fant.
In še tisto srečanje z njim: je bilo dokončno potrdilo, da sva ravnala prav, da sva se razšla. Vem, da sem čutila, da med nama ni več zaljubljenosti, ampak drugačna čustva, to da se imava rada kot prijatelja v pravem pomenu besede. Prijatelj, na katerega se lahko zaneseš, ki ga tako dobro poznaš, da ti lahko iz oči prebere, da ti nekaj ni, oziroma, da ti je lepo.
Vesela sem, da ga imam lahko za prijatelja. Čutva nisem potisnila v ozadje (sem jih prej in se nisem počutila uredu), zdaj imam vse karte odprte, ker sem se odkrito z njim to pogovorila. In ugotovila, da zaljubljenosti ni več. Ostaja pa osnovno čustvo “rad imeti” nekoga, ki ti je res blizu.
Kolegov, ki jim nekateri pravijo prijatelji (to kar praviš kofetkanje…) teh je itak na kile in z njimi si nimaš kaj dosti pomagat, ko resnično rabiš nekoga, ki bi te znal poslušat.
Zakaj pišem, da prvi samo je: ker mi je verjetno to dovolj. Njega ni treba opisovat, ker je dovolj, da napišem, da je moja ljubezen, moj prijatelj, moja dopolnitev, moje veselje in moja sreča. Srečna sem in ljubiva se, to je dovolj.
Kako je zanimivo, da na enem takem forumu ugotoviš kaj vse se ti po glavi mota 😉 Morda bi bilo bolje pisati dnevnik ;)))) Morda bi nekoč potomci izdali knjigo. hahahahaha.
Imejte se lepo. Jaz sem zaljubljena in srečna in vem, da mora človek dati skozi kar nekaj veselih dogodkov in razočaranj, da najde tisto, kar mu pripada, si želi. Vsakemu od vas želim, da bi našli pravega partnerja zase.
Jaz se neskončno veselim poroke, ravnokar grem po netu brskat kam vse se da it na poročno potovanje 😉
undereja, a ti ves kaj si napisala? pravis, da ne primerjas drugega s prvim, nato pa v drugem stavku dodas, da ima drugi kvalitete, ki jih ni imel prvi.
kakorkoli, fajn, ljubis zarocenca in zelim ti srecno zivljenje z njim, a vedi da kaj kmalu bo tvojega ‘moza’ zacelo motiti prijateljevanje s tvojo sorodno duso, pa ceprav ve, da je to le striktno platonsko. kljub temu obstaja v mislih tvojega bodocega moza, da je bil tvoj prejsni na prvem mestu, torej na tistem mestu, na katerem cepi zdaj on. in morda se bo zaradi tega pocutil kot nadomestek. ali kot dopolnilo, saj bos imela njega (moza) poleg tiste bistvene sestavine (bivsega).
ok, malo zmedeno receno… a le se nekaj: se mi zdi, da se niti ti sama ne zavedas, kaj v resnici do koga cutis in se vedno isces tisto ljubezen, ki se je samo potuhnila pr prvemu. reci karkoli hoces, ampak tvoj moz mora biti tvoja vecna ljubezen in obenem sorodna dusa! kajti ce ni slednje, naj ne bo tudi prvo.
pa lep pozdrav!
sharua
sharua, škoda, ker se ne poznava dobro. Težko je pisat na forum, da bi te vsak razumel, kaj hočeš napisat. V živo bi ti to lažje razložila. No lahko pa napišem kaj na tvoj post:
Prijateljevanje z mojim bivšim ne bo prav nič motilo mojega zaročenca, ker nisem z njim vsak dan na kavi, tudi enkrat na mesec ne…živimo namreč več 100 km narazen 😉
Midva z zaročencem imava odkrite pogovore in on ve, da ga ljubim najboj na svetu in da je on tisto, ker sem si od majhnega vedno želela in ve, da je moja ljubezen in da mi pomeni največ na svetu;)
Seveda se zavedam, kaj čutim do koga: do bivšega zgolj prijateljski odnos, ki nikakor ne more prerasti nazaj v ljubezen, nemogoče. Do mojega zaročenca čutim čisto in popolno ljubezen. Moj zaročenec je moja ljubezen in moja še kako sorodna duša. To je to.
Hotla sem samo napisat, da sem se prav odločila v življenju, ko sem delala korake naprej in da je nekaj zgodovina, nekaj pa svetla prihodnost, ki se jo nadvse veselim.
Uživajte tudi vi ;)))))
Ja, vsaka ljubezen je prava. Vsa čustva v nekem odnosu dejansko prihajajo iz nas, iz naših glav, ne od drugega človeka. Drugi je samo objekt ljubezni, ljubezen pa je naša lastna sposobnost. Ker pa v današnjem svetu ljudem meša glavo koncept romantične ljubezni, je večina nesrečnih, večni iskalci…
Lepo, da ljubiš. Ugotovila si verjetno, da je ljubiti pomembnejše od biti ljubljen, ker se, kadar ljubiš, razdajaš.
Ja, vsaka ljubezen je prava. Vsa čustva v nekem odnosu dejansko prihajajo iz nas, iz naših glav, ne od drugega človeka. Drugi je samo objekt ljubezni, ljubezen pa je naša lastna sposobnost. Ker pa v današnjem svetu ljudem meša glavo koncept romantične ljubezni, je večina nesrečnih, večni iskalci…
Lepo, da ljubiš. Ugotovila si verjetno, da je ljubiti pomembnejše od biti ljubljen, ker se, kadar ljubiš, razdajaš.
Ja, vsaka ljubezen je prava. Vsa čustva v nekem odnosu dejansko prihajajo iz nas, iz naših glav, ne od drugega človeka. Drugi je samo objekt ljubezni, ljubezen pa je naša lastna sposobnost. Ker pa v današnjem svetu ljudem meša glavo koncept romantične ljubezni – duše dvojčice, je večina nesrečnih, večni iskalci…
Ljubiti je pomembnejše od biti ljubljen, ker se, kadar ljubiš, razdajaš.
under eja. nemogoce je mogoce 🙂 hehe, no, nimam namenov ti vbijati dvome v tebe, do teh bos prisla sama, ce sploh bos. kot sem ze rekla, zelim ti veliko srece in skupnega zadovoljstva v nadaljnem zivljenju s tvojim zarocencem. btw, kdaj bo pa poroka? 🙂
samo ves kaj? glede na to, da je tvoj bivsi tvoja opora oziroma nek osebek, ki mu lahko vse poves, tudi za vse tezave, tegobe, radosti,… le glej, da nekoc, ko bos imela morda kaksne tezave (bog ne daj!) s svojim bodocim mozem, ne bos iskala utehe pri bivsem, ker se zna zgoditi, da se bos tolazila na drugacen nacin kot si vajena… lahko si mislis kam to vodi, pa ceprav je on 100km dalec 🙂 ok, jaz sem sicer vajena crnih scenarijev in zato tako pisem…ni receno da se ti zna kaj takega zgoditi.
ampak kot sem rekla: nemogoce je mogoce in zarecenega kruga se najvec poje:)
bodi srecna in zaljubljena!!!