Med.Over.Net

Hujšanje

Odgovarjajo: Sebastijan Nemanič, fitnes trener FZS • Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

Spremeniti svoj življenjski slog, odnos do telesa, svoje navade v prehranjevanju in najti pravo mero telesnih dejavnosti ni preprosto, a prednosti za zdravje in psihično počutje so lahko velike. V oporo so izkušnje drugih in strokovni nasveti.

Sebastijan Nemanič , fitnes trener FZS

sebastijan - osebni trener

Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

MirjanaFrankovic

debelost - zasvojenost s hrano

Default avatar

Petja

Mislite, da je družbeno okolje z zdravstvom vred naklonjeno bolnikom s to zasvojenostjo? Lahko primerjamo odnos zdravstva do te zasvojenosti z enakim občutkom kot do ostalih zasvojenosti?
Default avatar

IRA

Hojla...

Po mojem mnenju se niti pol toliko ne ukvarja s to vrsto zasvojenosti, kot z ostalimi.
Saj veste - ta te ubije počasi.... one druge, hitreje!

Lp sonček
Naključij ni, vse se zgodi z razlogom! :)
Default avatar

vodica

Družba zasvojenosti s hrano nikakor ne jemlje dovolj resno. Delam v šoli in opazujem, kako izločeni so otroci s težavami s težo. In hkrati zgroženo opazujem 12-letnice, ki dosledno prešpricajo malice zaradi lepotnih idealov.
Pogrešam več preventivnega delovanja na tem področju. Kako razložit mladi glavi, da jemo da živimo in ne obratno? Najprej pa moram poskrbeti zase, saj sem trenutno še kar slab zgled :(
Default avatar

Medi_

ko smo lih pri otrocih tudi mi starsi bi morali kaj vec narediti zato , samo dokler sami nismo osvesceni je to tezko , dober primer sem imal vceraj doma ko sem preracunaval vecerjo jaz jedel ribce in jogurt hci pa si je naredila sendvic , ceprav dudi jaz s tistimi ribcamo nisem lih trofil a vseno je bilo bolje kot pri hceri ko sva zracunala koliko calorij in maščob ima kaka hrana , prvo mi je rekla ok oči kva težiš :)) no bilo je potem se preracunavanje koloko kalorij naj bi zauzila glede na njeno porabo itd... me je danes ze prasala kje imam una tabelo za preracunavanje kalorij , no nekaj se je premaknilo :)) sedaj jo bom pustil bomo videli kaj bo , na vsake tok časa ji podturim kako literaturo pa bo :)) naj vsaj ona ne ima tezav s tem , mene pri njenih letih ni nihce poucil o tem....

vse se zgodi z razlogom , res je kot pravi IRA

pa en lep pozdrav
bay Medi
_________________________________________________________

Naj vam znotraj vedno sije sonce, ne glede kakšno vreme je zunaj...


Prijatelj je človek, ki ve vse o tebi, in te še vedno ima rad.” Elbert Hubbard
Default avatar

anip

Jat pa mislim da je. Ogromno pomoči je "zunaj" vendar je pogosto pri tem pomembna lastna motiviranost, da se za to odločiš, veliko vlogo pri tem ima tudi denar. Tudi če stopiš do osebnega zdravnika, ti je pripravljen pomagati. Mislim pa da izraz "zasvojenost s hrano" ni ustrezen, ker izraz ne izpolnjuje nobenih pogojev definicije "zasvojenost, odvisnost" . Take pojave je bolje poimenovati "navezanost", ki pa so lahko prekomerne ali celo patološke, v tem primeru pride do debelosti. kar se tiče zdravstvenih ustanov, ne vem kaj bi ti želela? Na voljo so, vendar v sklopu "neplačniških" samo tiste, kamor sodijo motnje prehranjevanja, kot so bulimija, anoreksija... To da pa ti imaš rad visokokalorično hrano nima nobene veze z motnjo prehranjevanja, tu pa gre za samodisciplino in zavest v glavi, da s tem samo škoduješ sebi in svojemu telesu.
Default avatar

Biba

Medi, imas po mojem zelo prav, veliko se da v druzini postorit glede cezmerne teze pri otrocih, tako na preventivnem kot kurativnem podrocju. Ker do tega pri otrocih velikokrat pride zaradi prehranskih in drugih vzorcev v druzini. Ce je druzinski vzorec prehrane in gibanja dober in se ga nevsiljivo prenese na otroke, je po mojem ze veliko storjenega. Edino prisila ne sme biti, to potem unici vse. Pocasi pa z andohtjo:)
Tudi je pomembna vzgoja glede tega, da otroci ne podlezejo negativnim vplivom svoje druzbe. Sama sem imela kot otrok prijateljico, ki je imela 130 kil manj od svoje telesne visine, si lahko predstavljas, da sta je bili sama kost in koza, in je meni dostikrat poocitala, da sem debela. Ce zdaj gledam svoje fotografije nazaj, bi se z njo ne mogla manj strinjati, ampak takrat sem pa dosti o tem razmisljala. Danes pa se mi zdi, da se dosti vrti v obratno smer, dekleta bi rada hujsala, hujsala, tudi ko ni treba. Pa ne samo dekleta, tudi potem ze odrasle zenske imajo lahko tezave s sprejemanjem svojega telesa. Pri dekletih lahko tu po mojem druzina marsikaj postori, se vedno pa zelo previdno, nezno, ker so punce uporniske in si ne pustijo soliti pameti:)) Se spomnim sebe.
Na splosno se mi pa zdi, da se druzba res še premalo ukvarja s problemom prehranjenosti, predvsem na preventivi, na kurativi je ze kar nekaj storjenega. Zacelo se je sicer ze dolga leta nazaj, najprej predvsem bolj negativno prek socialnih stereotipov - ali bi morali pretezki za zdravstveno zavarovanje placevati vec, ali so pretezki ljudje manj storilni, manj okretni in ucinkoviti pri delu.
Ampak potem so se zadeve premaknila v drugo smer. Recimo, ze tu na tem portalu so trije tovrstni forumi, veliko je naredil ze program Cindy, imamo solo hujsanja Z. Augustinoviceve, vsaj dve znani ambulanti, imamo recimo precej novo revijo Rina (sicer sem jo samo enkrat prelistala, tako da ne bi vedla kaj vec povedati), po zdravstvenih domovih so krozki. Tudi farmacevtske druzbe se lotevajo tega podrocja.
Kar se preventivne strani tice, imamo zdaj cel kup v slovenscino prevedenih knjig o prehrani in prehranskih navadah, veliko od njih je uspesnih v svetovnem merilu. In kar se mi zdi zelo zelo pomembno, spreminjajo se navade pri prehranskih oznacbah zivil. Zdaj ima tako rekoc ze vsako zivilo preglednosti sestave, kar ljudem, ki jih to zanima, olajsa izbiro pravega zivilskega izdelka. Preventive je sicer se vedno premalo, a je bo verjetno vse vec. Zdaj tudi v EU pripravljajo kampanjo (ko bo pripravljena, bo prisla tudi v Slovenijo) o ozavescanju pomena zdrave prehrane in gibanja. Izracunali so, da se vsako leto stevilo debelih solskih otrok v EU poveca za skoraj pol milijona.
Tezava je tako pri preventivi kot kurativi tisti znameniti »klik«, osebna motivacija. Ampak to niti ni tako drugace kot pri marsicem drugem. Nihce ti ne more pomagati, ce si nisi pripravljen sam pomagati. Drugo je samo podpora, spodbuda, nasvet. Ampak zaceti mora pa vsak sam. Anglezi imajo en zelo fin pregovor v tej smeri: You can lead a horse to the water, but you cannot make him drink.
Default avatar

~metka~

Indeed, Biba.

Nimam kaj veliko dodati, mogoče le mojo izkušnjo.
Moj sebni zdravnik me je napotil v šolo hujšanja in ker je le-ta bila zasedena, se je ponudil, da mi sam pomaga po svojih najboljših močeh. Razložil mi je vse kar bi naj vedela o zdravi prehrani, hujšanju, gibanju, napisal mi je katere literature naj preberem, še celo sam mi je posodil nekaj knjig, dal tel. št. od nekega zdravnika, ki je uspešen pri akupunkturi itd. Neverjetno se je potrudil. Ampak jaz, eh...Ves njegov trud sem zavrnila in lahko si mislim, da bo drugič raje 2x premislil, preden se bo še pri kateri "bolnici" tako potrudil. Sram me je. Zelo. Nisem imela poguma, da bi šla k njemu, ko me je naročil na tehtanje, pa čeprav je rekel, da bi bilo lepo, ko bi čez en mesec imela kakšen kg manj, da pa nič hudega če pač ne bo, v smislu, nekoč vam že rata...Ampak jaz...Grozna sem.

Hočem povedat, da se nekateri zdravniki trudijo, vendar MI ne sprejmemo pomoči, vse dokler se končno sami ne odločimo, da si pa sedaj RES želimo pomagati in nekaj narediti za svoj obstoj.

Mislim pa, da bo zdravstvo začelo še dosti več migati v smeri preventive in ne samo kuritive, saj se zavedajo, da je to daljnoročna naložba, ker bi bilo dosti manj bolnih, ko bi že v mladosti živeli tako kot je potrebno, da si čim dalj ohranijo zdravje.
metka
Default avatar

smrekca

Kje pa! V ordinaciji te malodane nahrulijo, češ - kaj pa toliko žreste....
Z ostalimi zasvojenostmi delajo bolj v rokavicah. Pa res tudi meni ni jasno, zakaj. Saj res ni enostavno se ozdraviti od odvisnosto od hrane! Peklensko je!
Default avatar

Julya

Še nekaj o odvisnosti od hrane:

Včasih vodijo različni vzorci hranjenja v odvisnost, ki lahko pomeni za tiste, ki stradajo, včasih tudi smrt in za tiste,ki jedo kompulzivno, socialno marginalizacijo. Joan Brumberg govori o "zasvojenosti s stradanjem" kot o modelu, ki upošteva biološke, psihološke in kulturne dejavnike, ki spremljajo vsako odvisnost. Oseba lahko na začetku odklanja hrano zaradi estetskih in socialnih vzrokov, ki so povezani s spolom, slojevsko pripadnostjo in starostjo. Pri tem lahko zavračanje hrane dobi tudi psihološke dimenzije in postane simbolno izražanje čustvenih potreb. Mnoge družine zanikajo odvisnost družinskega člana, kar povzroči, da postane "zasvojenost s stradanjem" dolgoletno dejstvo, ki ga nihče ne "opazi". Takšna odvisnost prinaša telesu določeno ugodje, postane normalno stanje, na katerega se telo privadi, vse to pa človeku še otežuje prekinitev odvisnosti.
Motnje hranjenja so bolj zapletena odvisnost kot vse druge, saj pri hrani nevarne substance ne moremo kar prenehati uživati. Ne moremo prenehati jesti, temveč moramo hrano jesti in obenem najti pri tem neko ravnotežje. Če lahko pri odvisnosti z drugimi substancami merimo ozdravitev s količino samodiscipline, ki se kaže v "zadnjem kozarcu" na primer, kar vzbudi navidezni občutek, da smo ozdravljeni, tega pri odvisnosti s hrano ne moremo.
Zato smo postavljeni pred dejstvo, da lahko motnje hranjenja odzravimo le, če najdemo vzroke, zakaj so nastale. In ker je to tako težka naloga, je za mnoge, ki so odvisni od hrane malo upanja, da bodo živeli življenje brez te odvisnosti.
Vsem oblikam motenj hranjenja je skupno to, da so prisilnega (kompulzivnega) značaja. To pomeni, da se oseba zelo trudi, da bi s tem početjem prenehala, vendar tega ne more storiti. Zaradi te značilnosti lahko motnje hranjenja uvrstimo tudi med odvisnosti. Odvisnost nastane iz celote doživetih in pridobljenih izkušenj. Vedno pa je odvisnost vtkana v individualno življenjsko zgodbo. Gre za značilnost v odvisnosti, ki se izmakne lastnemu hotenju, mišljenju in delovanju, tako da postane vsakokratna snov ali proces izključno hrana, življenjskih smisel in življenjska vsebina. "Oseba mora znova in znova ponavljati "ritual omamljanja", saj pogosto tako, da omami svojo zavest, v sebi doživi trenutno pomiritev. Od ostalih odvisnosti se motnje hranjenja med drugimi razlikujejo po tem, da gre za skrito (celo najbližji tudi več let ne vedo, kaj se dogaja) in osamljeno početje (vsakdo ritual izvaja sam zase)." (Švab in druge, 1998:23). Motnje hrranjenja tako mnogi poimenujejo "tiha odvisnost". Z njo odvisnež ostane tih in miren, ne postane agresiven do drugih in je tako odvisnost, kolikor je mogoče, skrita in za druge nemoteča.
Odvisnost torej pomeni izgubo notranje svobode narediti kaj ali ne narediti česa. To pa pomeni, da so osebe z motnjami hranjenja izgubile svobodo jesti, kar želijo, jesti kadar želijo, ne jesti,česar ne želijo, in ne jesti, ko ne želijo.

mag.Dragica Marta Sternad


Pa še tole:

Naše razumevanje motenj hranjenja se še vedno dograjuje tudi kar se tiče uvrstitve le-teh med zasvojenosti. Menimo, da se pri motnji hranjenja vsekakor pojavljajo elementi zasvojenosti, ki jih ne gre zanemariti, saj so pri oblikovanju ustreznega pristopa pomoči še kako pomembni. Osnovno izhodišče, da je motnja hranjenja lahko tudi zasvojenost, je iz naše strani predvsem lastna izkušnja in ureditev motnje hranjenja ter izkušnja mnogih deklet in žensk, ki so se v zadnjih petih letih vključile v naše skupine za pomoč pri motnjah hranjenja.

RITUALI OMAMLJANJA PRI MOTNJAH HRANJENJA

Motnje hranjenja se razlikujejo od zasvojenosti, kjer se kot sredstvo omamljanja uporablja substanca (droge ali alkohol). Oseba se tukaj ne omamlja zgolj s substanco, ampak je pojem omame potrebno razširiti. Torej: sredstvo za omamljanje pri motnjah hranjenja je celoten ritual omamljanja. Ti rituali sčasoma postanejo za osebo nujnost (notranja prisila) - postanejo na novo nastala škodljiva potreba, brez katere oseba ne more več živeti, čeprav se lahko še kako dobro zaveda, da si škoduje in tone v vse globlje brezno brezupa. Menimo, da ritual omamljanja sestavlja več komponent:

* substance (predvsem ogljikovi hidrati in rafinirani sladkorji pri prenajedanju in endorfini, ki nastanejo v telesu ob stradanju ali pretirani telovadbi)

Hrana je človekova naravna potreba in popolna abstinenca (vzdržnost) tukaj ni možna, podobno kot je možna pri alkoholu ali drogah. Meja med tem, kdaj je hranjenje še namenjeno zadovoljevanju fizične lakote, kdaj pa že preraste v omamo, je precej nejasna. Pri motnjah hranjenja oseba izgubi stik z občutkom za prepoznavanje fizične lakote, saj je oseba lahko več let nasilno določala, kaj potrebuje njeno telo, ne da bi ga vprašala in mu zares prisluhnila. Zaradi tega se je potrebno pri urejanju motnje hranjenja precej časa uriti prav v prepoznavanju tega telesnega občutka - občutka za fizično lakoto (kdaj, koliko in katere vrste hrane je lačno moje telo?). Sočasno s tem oseba ureja svoje hranjenje in ga vedno bolj približuje točki, ko lahko reče: "Jem zato, da živim (ko sem fizično lačna) in ne živim zato, da jem (ko sem duševno lačna)".

Nekateri koncepti pa vseeno vsebujejo tudi zahtevo, naj se oseba z motnjo hranjenja odreče tisti vrsti hrane, s katero se največ prenajeda. Fizična komponenta zasvojenosti pri motnjah hranjenja pride najbolj do izraza pri kompulzivnem prenajedanju, kjer vsa hrana, ki jo oseba zaužije, ostane v njenem telesu.

* nenavaden in neuravnotežen odnos do svojega hranjenja in telesa

- nenehno razmišljanje o hrani (kaj, kdaj, koliko bom jedla, preštevanje kalorij...) in o svojem

telesu (gledanje v ogledalo, tehtanje...),

- nakupovanje in pripravljanje hrane,

- rituali prenajedanja, prenajedanja in bruhanja, stradanja,

- stradanje in hkrati pripravljanje hrane za druge,

- pretirana telovadba,

- porušen odnos do večine osnovnih potreb fizično - bioenergijskega telesa (hrana in pijača,

gibanje, počitek, spanje, spolnost, umiritev, ‘vnos’ zraka in svetlobe vase).

* nenehno načrtovanje, kako bi oseba izstopila iz začaranega kroga

Oseba si na vse možne načine prizadeva, da bi končno spremenila škodljiv vzorec hranjenja in obliko, videz lastnega telesa.

Utrinek, ki ponazarja ritual omamljanja:

Vsi so nekam odšli. Super. Sama sem doma. Pred oči mi pridejo slike hrane. “Hrana !” mi zazveni v ušesih. “Zdaj je pravi čas. Hitro ! Hitro, da ne bodo že vsi prišli domov. Izkoristi priložnost !” zaslišim glasove, ki odmevajo v moji glavi.

Popolnoma zaslepljena začnem rezati kruh in pripravljati sendviče - enega, dva, tri. Skuham špagete, naredim dve porciji pomfrija. Kar vse skupaj stresem na krožnik in hrano začnem tlačiti v usta. Hitro, preden kdo pride.

Ko vse pojem, me boli želodec. Najraje bi šla bruhat. Pomislim, da bi se zaprla v sobo, prižgala radio in vse izbruhala v vrečko. Prepodim te ne dovolj močne misli, odidem v sobo in zaspim. Pomirjena sem. Jutri bo drugače. Od jutri bom jedla le zelenjavo in sadje.

Udeleženke skupin za pomoč osebam z motnjo hranjenja, ki jih vodimo pet let, pravijo, da se počutijo, kot da so zadrogirane, da so izgubile občutek svobodne volje, da se počutijo kot džankiji, ki rabijo na dan svojo dozo droge. Naj navedeva nekaj primerov osebnih izpovedi iz raziskave A. Švab (2) o tem, kako osebe iz skupin doživljajo prekinitev stika s sabo tik pred izvedbo rituala omamljanja (Tabela 2).

Tabela : Stik s sabo tik pred izvedbo rituala omamljanja
Kategorija Število PO Odstotek
NIMAM STIKA S SABO ...

16


57,1
- ...vse je bliskovito, izven moje kontrole.

- ... je popolnoma pretrgan.

- ... stik imam s hudičem, ki me sili k žretju.

- ... ne slišim se.

- ... vem le to, da ‘MORAM’, da sem spet prestopila prag svoje volje - tam pa ni ničesar več.

- ... ponavadi padem v neke vrste afekt.

- ... nekaj me omejuje.

- ... pozabim na sebe, rabim le hrano.

- ... občutek je, kot bi bila v transu - vsega se zavem šele, ko mi je slabo.

- ... to takrat sploh nisem jaz.

- ... vsega se zavedam, a ne morem se ustaviti.

- ... ali pa je realno, žalostno obarvan.

ODBIJAM STIK S SABO, GA NOČEM

4


14,3
- Ne poslušam svojega notranjega glasu, ki pravi: Dovolj !

- Ga nočem - se sovražim.

- Bežno mi v misli prihajajo uvidi, ki mi govorijo: Ne, izberi drugo pot ! Potlačim ta glas.

Osebe niso odgovorile ali pa odgovor ni bil razviden.

8


28,6



Prisilno ponavljanje ritualov omamljanja služi temu, da oseba omami svojo zavest in s tem prekine stik s Sabo. To je beg od Sebe - od zavestnega doživljanja tistih vzgibov iz okolja in iz svoje notranjosti, ob katerih doživi stisko, občuti tesnobo, praznino, vznemirjenost, strah, jezo, osamljenost, žalost... Torej, oseba se omami pred tistim, kar občuti kot nevzdržno, boleče, neprijetno

Pri motnjah hranjenja zasledimo elemente zasvojenosti. Bistvo le-teh lahko izrazimo v enem stavku:

OSEBA VE, DA SI ŠKODUJE, VE, DA SVOJO ŽIVLJENJSKO ENERGIJO VLAGA V NAPAČNO SMER, PA KLJUB NENEHNEMU TRUDU NE MORE PRENEHATI S SVOJIM POČETJEM.


Še več o motnjah hranjenja, pa najdete na spodnjem linku:

http://www.ustanova-odsevseslisi.si/o-odvisnostih.htm


Preberite si čimveč, je zelo poučno.


lp
Julija
Default avatar

ddeklca

"......gre za samodisciplino in zavest v glavi...."


vse to potrebujejo tudi tisti ki pijejo , kadijo , se drogirajo , jemljejo zdravila in še drugi odvisneži , jaz pač preveč jem-sem odvisna od hrane

lp
Default avatar

drejča

V zdravstvenih domovih gre vse preveč industrijsko in iz lastnih izkušenj lahko rečem,da preide vse v rutin/zdravnika seveda/in potem postane tisti,ki hujša samo objekt,ki ga opazujemo,al mu rata al pane.To seveda ne velj za vse zdravnike,a na žalost jih je nekaj,ki dobijo koncesijo za to potem pa,ko potegnejo....e,kaj bi potem še potrebovali tiste revčke,ne?
Vsak človek ima pravico do individualnega obravnavanja...to pa ponavadi stane preveč...je samo za tiste,ki imajo pod palcem....

sem kar jem
Default avatar

galja1

Družbeno okolje in zdravstvo nam ne more pošlihtati zadeve v glavi, lahko ti leta govorijo, prilagajo razne dietne liste,pišejo in svetujejo, če sam ne ugotoviš, kaj je dobro za tvoje telo, ti tudi sto zdravnikov nič ne pomaga.Obdaja nas ogromno dobrih živil, živil, ki se jim ne moremo izogniti in če si nismo razčistili v glavi, le kako naj nam nekdo prepreči, da ne bomo jedli, saj ne moremo imeti nekoga vedno poleg, da nas bo tolkel po roki.
In ni res, da okolje malo naredi za zdravo prehranjevanje. Samo poglejmo po živilih, označene so sestavine, kalorije,.....Če potujete, si poglejte v drugih državah, na jugu in vzhodu, in celo zahodu sploh nimajo živila tako lepo označena, v Ameriki nimajo jedi z manj maščobami, z manj kalorijami... Res smo Slovenci tisti, ki samo jamramo in iščemo krivce na drugih sami pa najraje ne bi storili nič in res, res škoda, da še nimamo živil, ki bi sama skočila iz ust, če niso prava.
Prav je, da svoje otroke vzgojimo tako, da vedo kakšna je zdrava in pravilna prehana, ne zdi se mi pa prav, da je cela družina obremenjena z nekim preštevnjem kalorij, in da imajo med vsakim obrokom v glavi samo to, koliko bodo pojedli.

Vem, da za moje kile ni kriva družba, ne okolje, ne zdravniki, kriva sem sama, ker rada dobro in veliko jem, kar pa je dobro in veliko pa redi.

Pa lep dan vsem
Default avatar

PIJA

galja, saj ni rešitev v manjkaloričnih živilih! Količina, draga moja, količina je problem pri zasvojencih s hrano. Torej lahko ješ tudi manjkalorično hrano, a če je ješ preveč - se tudi od tega lahko rediš!
Default avatar

galja1

Hotela sem samo povedati, da okolje naredi dovolj, imamo bogato izbiro živil, označene kalorične vrednosti,napisano, povedano, informirano .....drugo je v naših glavah, predvsem kaj in koliko!
Default avatar

Biba

Galja se strinjam glede oznacevanja zivil, to sem tudi sama napisala, to se mi zdi izjemno pozitivno, saj pomaga vsakemu, da ima moznost izbire. Pomembno je tudi, da se je zacelo (tako kot pri cigaretih) preganjati oznake light, z malo mascob ali pa koristi zdravju (brez specifikacije), pa tudi opozarjati, da je treba imeti zdravo kmecko pamet. Da ima lahko kaksno zivilo npr. precej manj mascob, a vseeno recimo veliko sladkorja ali pa soli. To je vse pomembno, da imamo moznost izbire.
Tu pa je po mojem eden glavnih problemov – ali taksno moznost izbire znamo izkoristiti. In tu je po mojem se veliko dela za sole, zdravstvene ustanove ipd. Da se nekako ustvari pogoje, v katerih bomo znali izkoristiti to moznost izbire. To je dolgotrajen proces, ki zahteva spremembe v sirsem druzbenem okolju.
Za zdaj namrec taka samostojnost v veliko primerih ni pretirano spodbujana, vcasih je celo nezazelena (Kaj si spet nekaj zmisljujes po svoje?). Spomnim se sole, spomnim se faksa, kjer smo vecinoma poslusali, in najbolj cenjeno je bilo potem, ce smo znali pri izprasevanju ali na izpitu cimbolj verodostojno ponoviti nauceno. Kaksen kulturni sok sem sama dozivela pri nekem profesorju na seminarju, ko smo ze prvo uro celo uro debatirali. Vsak je imel moznost izraziti svoje mnenje. In kaj se je pokazalo? Da ga kdo tudi ni imel, ker recimo ni prebral gradiva vnaprej, ker je pricakoval samo se eno predavanje, pri katerem bi lahko lagodno sedel na toplem, morda se kaj zapisoval, a mu ne bi bilo treba nic razmisljati. Ali ker se je preprosto bal sam razmisljati, ker se je bal povedati svoje mnenje, cetudi je bil profesor zelo pozitiven (v smislu, ni neumnih mnenj, vprasanj).
Zato tudi, ce imamo moznost izbire, to se vedno ne zagotavlja, da zares izberemo, saj vcasih zadeve se vedno sprejemamo popolnoma nekriticno. Zadovoljimo se samo s povrsinskimi trditvami. Ker se preprosto nismo naucili, da bi gojili taksno kriticno razmisljanje. Ne znamo razmisliti s svojo glavo, izkoristiti sposobnost, da kaj preverimo. Zadosca nam informacija, da je ta ali ta izdelek »visokokakovosten«, da je »light«. Prepogosto ne znamo lociti med pravimi informacijami in marketinskimi fintami. Se vedno velja, ce pa na TV povejo ali v tem ali tem casopisu objavijo, potem bo pa ze drzalo. Saj je pisalo, da je to zadevo podprl ta in ta strokovnjak. (Vprasanja, zakaj recimo tista zobozdravnica podpira zobno pasto Sensodyne, ali zakaj »zdravnica« Hana Suralova hvali wc cistilo Bref, ali zakaj kaksen dobitnik prestizne nagrade hvali kaksen drug izdelek, no, takega vprasanja si vec ne zastavimo. Mogoce se bojimo odgovora.)
Ker smo nagnjeni k nekriticnosti in lagodju, imamo radi hitre rezultate, hitre ucinke, blescece obljublje. Tako se dostikrat obnasamo tudi pri prehrani. Samo da je toplo, samo da ne bomo uzalili domacih ali, ajej, cesa spreminjali, kar bo treba upravicevati, pa bomo potem morali se razmisljati o tem in razlagati, zakaj in kako. Argumentirati svoje mnenje.
Kriticni pristop in sposobnost resnicne, argumentirane izbire pa je mogoce spodbujati, tudi s preventivo. Ampak morda niti ne toliko zgolj z letaki, s predavanji, na katerih sedi 200 ljudi in nihce nic ne vprasa, ampak bolj s kaksnimi debatami, kjerkoli, tudi s forumi. In pa seveda v druzini. Kjer so odnosi veliko bolj intimni, a je morda tudi zato vcasih potrebnega vec casa za tak pogovor. In se strinjam s tabo, prestevanje kalorij in obsedenost s prehrano sta tudi »cist mim«. Kalorije je dobro opazovati na zacetku, toliko da se naucimo kaj splosno o kaloricnih vrednostih. Ker nas dostikrat kap, recimo, kako malo kalorij vsebuje 100 g paradiznika in koliko recimo 100 g kaksne orgn »domace« kmecke klobase. Ko se enkrat to poucimo, je pa dovolj, da to znanje le morda od casa do casa obnavljamo, ne pa, da smo obsedeni z njim. Fanatizem v vsakem primeru skodi.

Moderatorji

Sebastijan Nemanič , fitnes trener FZS
sebastijan - osebni trener
Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic