ZAČARAN KROG
Verjetno vas je veliko ki poznate začaran krog. V njem se vrtim tudi jaz. Stara sem 28 let, (še) samska, imam…po resnici povedano sploh ne vem koliko kg. Kar krepko čez 100. Ojoj, kako se grozno sliši!!! Sploh se ne upam stehtati, če mi verjamete ali ne. Sploh ne vem kdaj mi je ušel nadzor nad težo. Že od nekdaj sem bolj okrogla, nikoli nisem bila suha. Pa tako si želim obleči nekaj oprijetega. Saj vem, sama želja še nikoli ni bila dovolj. So bili tudi trenutki ko sem se kao odločila hujšati. A kaj ko je moj cilj tako daaaaaaaaleč in sem po meseu ali dveh odnehala. In zopet stopila nazaj v moj začarani krog. Sprašujem se – kako veš kdaj si se res, ampak res odločil da zdaj je pa dost, da od tega trenutka dalje pa ne bo šlo več tako naprej. Kako veš da si se odločil? In da boš vztrajal?
Ne mine dan da se ne bi obremenjevala s težo, ki jo nosim. Tuhtam, gruntam in razmišljam, naredim pa nič. Nimam motivacije. Sovražim sama sebe ker kar čakam in čakam…kot da mi bodo kilogrami izpuhteli v nebo. Nimam nobenega, ki bi mi stal ob strani in me vzpodbujal…hudo mi je, v očeh imam solze. Pa se ne smilim sama sebi, samo ne najdem smisla v tem mojem bednem življenju.
Piki…
prvi korak je pogled na ta forum… drugi korak je to, da napišeš post… in trenutno si na dobri poti… sprejmi sebe takšno kot si… rada se imej takšno kot si…
prelistaj poste… beri… in napila se boš pozitivne energije, ki ti bo dala zaleta… in ko bo trenutek pravi… začni… ko bodo kilogrami kopneli… bomo tu s tabo in veselili se bomo skupaj… ko bo kriza, ti bomo ravno tako stali ob strani… ker smo vsi v istem zosu… ker se razumemo…
tako da… glavo pokonci in pogumno v nov dan…
s tabo smo…
R.
piki
evo mene sem čist nova v tem teku na dolge proge ki se mu reče hujšanje
da je dost sem se zavedla ko nisem mogla dihati ob vsakodnevnem gospodinjstvu
in sem malo shujšala se spet malo zredila in ugotovila da se vrtim že dolgo let v krogu
zame je največji korak bil ko sem prijateljici povedala koliko sem težka oziroma me je morala zvagat na DVEH!!! vagah in edino v njej sem do sedaj lahko jamrala kako sem boga in v začaranem krogu pomagati mi ne more niti zdravnik edino če me zapre za eno leto v luknjo in mi daje minimalne obroke a ko bi me spustili pa bejžte slaščičarne:))
potem sem odkrila tale forum in sem ga samo brala in evo zbrala sem pogum in sedaj cel svet ve koliko kg imam mi je še malo težko ampak odziv vseh tu gor mi blaži občutke manjvrednosti
tu ni važno kako vendar sem se tako zapustila ampak le to da sedaj poskušam delati s seboj bolje kot prej
prišla sem do spoznanja da sem edino jaz tista ki si lahko pomagam
tu pa imam odlične podpornike ki vedo kaj pišem ko padam in se pobiram ker so to izkusili tudi sami
in ONI VEDO RESNIČNO VEDO
želim tebi in vsem nam uspešno hojo po poti ki smo jo začeli gremo pogumno naprej če je megla pregosta pa imamo tu tiste ki jo bodo odpihnili kot v pravljici o zmajčku:))
ful nakladam bom poskusila biti drugič krajša
lp
Piki…popolnoma te razumem, mislim da te vsi, ki smo tukaj, razumemo.
Res je, prvi korak si naredila že z razmišljanjem in zavedanjem, da nekaj ni ok.
Moja zgodba je podobna tvoji. Izgubila sem nadzor nad težo in se zredila na težo tam okoli stotke. Počutila sem se vedno slabše in se prepričevala da sploh nisem tako debela (grozno, vem ja). Vedno sem si želela imeti lepo postavo, vedno sem gledala ‘suhice’ in si mislila kako so lahko srečne in se tolažila s tem, da imam pač takšne gene in da nič ne morem.
Potem pa se je nekega dne nekaj v meni prelomilo… In sem ugotovila, da tako ne morem več živeti. In nisem čakala na novo leto, nisem čakala na prvega v mesecu, še takrat sem začela. Seveda tudi jaz nisem upala stopiti na tehtnico, šele po nekaj dneh, ko sem dobila še večjo voljo sem se opogumila in štartala iz 100 kg (v tistem času sem spremljala ta forum ampak nisem upala pisati in priznati koliko kg imam, tako da vedi, da si s tem naredila velik korak!).
Sprašuješ kako veš, da boš lahko vztrajal in da si se odločil… Tega ne veš! Včasih so trenutki, ko si poln energije, dobre volje in veselja in veš, da ti bo uspelo, včasih pa si popolnoma na tleh in brez volje. In v takih trenutkih, ko si brez volje, se obrneš na super ljudi, ki so na tem forumu. Verjemi, mene je že velikokrat imelo da bi odnehala, pa nisem, prav zaradi tega foruma.
Praviš, da nimaš motivacije. Pa jo imaš! Sama si napisala da si želiš obleči kaj bolj oprijetega! Zagotovo imaš doma kakšno stvarco, ki ti je trenutno premajhna. Postavi si cilj, da jo spet oblečeš. Garantiram ti, da ni boljšega občutka!
Torej, odločitev je samo tvoja, mi tukaj pa smo tisti, ki ti bomo stali ob strani in te vzpodbujali. Zato ne govori, da nimaš nikogar, poglej se v ogledalo, se nasmehni in si reči: ‘uspelo mi bo!’
Želim ti veliko volje in uspeha!
Joj, sem zabluzla:)
LP:)
smisel hujšanja in življenja? zdravo življenje. če ti bo pomagalo, pojdi zdravniku, pa naj ti zmeri maščobe in podobne zadeve. teža vpliva na naše zdravje bolj kot se zavedamo. nažalost se večina zave šele takrat, ko je prepozno. naredi nekaj zdaj-saj je še celo življenje pred tabo. pomisli, da se ti nekega dne ne bo več treba sekirati glede tvoje postave, da se boš dobro počutila v svojem telesu! in kot so povedale že ostale-tukaj imaš nas in v skoraj vsakem trenutku je nekdo na forumu, ki ti lahko priskoči na pomoč ali pa zgolj da kakšen nasvet. vem, da je pot do ‘idealne’ postave dolga, a tvoje slabo počutje bo toliko daljše, kolikor dolgo boš odlašala s hujšanjem. glede na tvoje kilograme pa bo uspeh, če se boš držala diete, na začetku kar opazen, vsaj na tehtnici, kar ti bo dalo novega zagona.
predlagam, da si najprej prebereš malo literature na temo hujšanja in zdrave prehrane, ter da se šele nato odločiš za sistem prehranjevanja, ki ti bo najbolj ustrezal. seveda pa se moraš zavedati, da boš morala zdravo prehranjevanje ohraniti tudi po koncu diete, da se kilogrami ne bodo nazaj nabrali. pa še malo rekreacije, pa bo!
dokler se ne odločiš glede diete pa iz prehrane izključi vse, povezano s sladkorjem, razne prigrizke ala čips in izdelke iz bele moke.
veselo na delo!
Tudi moja zgodba je podobna.
Stop sem rekla pri 102,8 kg. Teža me je ovirala na vseh področjih: v službi imamo veliko stopnic in ko sem prišla v pisarno sem bila tako zadihana, da se nisem mogla pogovarjati po telefonu, v trgovini pri nakupovanju čevljev se nisme mogla prav pripogniti, nosila sem samo ohlapna oblačila itd…..
Prični z zdravo prehrano (ješ lahko vse le 1/2 manj) in rekreiranjem (raznoliko, kar te pač veseli). Imej se rada in vse delaj z veseljem ter oglašaj se tukaj in nam poročaj.
Uspelo ti bo!
Lep pozdrav! Katarina
Dobrodošla med mačkicami in mačkoni. Tu smo ti na razpolago, ko boš vesela, žalostna, nejevoljna, predvsem pa v podpori pri tvoji odločitvi, da nekaj narediš zase, samo zase razumeš. Vsak minus kg ti bo v veliko veselje. Pri tvoji mladosti lahko premikaš gore, samo če hočeš. Za začetek pa, preden se odločič za pravilno prehrano zmanjšaj obroke za polovico in začni hodit na sprehode.
piki če hočeš pomoč mi piši na email: [email protected]
Samo moreš biti resna,…
Živio
Veliko so ti povedali že drugi, zgodbe so več ali manj enake, tudi pri meni je bilo tako.
Začaran krog, leta grejo, žalost in bolečina, pa občutek nemoči.
Da sem se premaknila je bil vzrok to, da sem spremenila mnenje. Shujšati ni več pomenilo nekaj nedosegljivega ampak nekaj kar lahko dosežem, kar BOM dosegla. Shujšala bom še vsaj enih 30 kg. Ja vem ogromno, prej sem vedno mislila, da je preveč, da ne bom zmogla, danes vem, da BOM zmogla, da bom spremenila življenje tako, da bom imela normalno postavo in hkrati, da bom vedela kako se bom prehranjevala, da se ne bom redila.
Ko sem v sebi sprejela ta miselni preobrat je bilo lažje, kot, da se mi je kamen odvalil od srca.
Včasih me še zanese, pa si odpustim in grem naprej. Počasi bom prišla na cilj. Edina in zelo pomembna, bistvena razlika od prej je, da sedaj vem, da zmorem, prej pa tega nisem verjela in se mi ni zdelo mogoče.
V pomoč mi je bila in je še knjiga Življenske strategije dr. Phillip McGraw.
Če te zanima še kaj, ti kar vpraš. Malo starejša sporočila preberi.
Danes je nov dan, čas za nov začetek.
Kar pogumno!
Lp
L.
Hojla piki…
Veš pomojem so ti besede segle do srca, ker smo vse v istem sranju. Mnogokrat domači, ki nimajo teh problemov težko razumejo ali pa si le ne vzamajo časa, da bi razumeli. Nič ne de, podpora je vsekakor pomambna, včasih pa nas še bolj zmotivira to, da se izkažemo.
Mi te vsekakor podpiramo in smo bolj ali manj vse v boju s kilogrami in v začaranem krogu. Pa gor pa dol pa spet mal dol pa mal več gor…. Jao jao jao!
Ampak navadit se moramo na drugačen način življenja in včasih požret tut kaj takega za kar smo rekli, da ne bomo nikoli 🙂
Pikica vse se da, verjamem vate!
*CMOKA*
Lp sonček
Pozdravljeni,
najlepša hvala vsem …za vse! Tukaj, na tem forumu se pa človek res lepo počuti…toliko razumevanja! Ja, prav imate …začela sem. S tem ko sem prilezla do tega foruma in vam nekaj tudi napisala (ker doslej sem samo brala). Odločila sem se da se bom čist izognila kruhu! Ampak postopoma. Sedaj ga jem samo dopoldan, za malco – jah vem, sigurno si kdo sedaj misli neeeeeee, tudi dopoldan ga ne smeš. Samo hudiča kaj pa naj jem za malco v službi? Tukaj ni variante da si kuham in pripravljam ne vem kaj. Da ne rečem da imam ful velikokrat po službi faks ali pa tečaj, tako da pridem zvečer domov, recimo tja do 8 h in pol jem – spet narobe, ha? Seveda že vsa lačna in pol samo komaj čakam da planem na hrano in včasih pol od sitosti še spat ne morem. Ah, kakšen nesmisel, ane? Poleg tega imam pa v glavi še polno nekih izgovorov kaj lahko in kaj ne smem – npr. ŠPORT. Odločila sem se, z vašo dosedanjo pomočjo seveda, da bom imela ta pojem od danes naprej rada! Beri: do sedaj ga nisem imela!!! No, ker imam težave s kolenom (a je sploh kaj čudnega???), nekaterih stvari ne morem početi – npr. tenis, pink ponk, planinarjenje, tek, da ne rečem da me še celo na kolesu pri poganjanju ful koleno boli. No, zelo rada pa plavam…samo prosim vas lepo – kako naj se spravim na kateri koli bazen, ko bo ob mojem vstopu v bazen še voda izginila, da ne omenjam vseh ostalih ki se bodo smejali ali celo obnemeli. :O) No, rada se hecam, samo zadeva je res – kako bi rekla – neestetska! Da ne omenjam da sem si jeseni kupila orbitrek, celo takega, malo boljšega a iskreno povedano nisem preživela več kot 5 ur do sedaj na njem! Poraz, a? Ko pa je tako lepše početi kaj drugega kot pa telovaditi…Kako…kako ste vi začeli imeti radi telovadbo???? A ni to kriza ko ne maraš svojega telesa? Torej – ne maraš sebe! Halo? Kako naj me ima pa potem kdo drug rad? Kako naj se sprejmem?
Dovolj imam tega, da se fantje ne ozirajo za mano zaradi mojega špeha…zavedam se da sem ful u redu punca, v meni je ful pozitivnih stvari, ljudje me imajo ful radi, sem večni dobrovoljček…samo fantje me ne osvajajo zaradi mojih kilogramov! V meni pa je toliko ljubezni ki bi jo rada dala nekomu, jo z nekom delila. Zdaj jo z vami. Pomagajte mi! Svetujte mi kako naj začnem, kaj naj naredim! Obljubim da bom tudi jaz z vami, ko boste vi potrebovali mene!
Tudi po tistem, ko bom že suha (ha, ha…kdaj bo to?????)
Pa lep dan vsem!!!!!!
Piki, prvi in najpomembnejši korak si že naredila. Odločila si se, da boš nekaj spremenila. Zaenkrat je dovolj, da zmanjšaš količino hrane. Pij veliko vode. Jej čimveč sadja in zelenjave. To tudi napolne želodec, da potem poješ manj kruha in podobnega. Orbitrek si postavi pred televizor. In potem si daj v glavo, da moraš vsaj pet minut dnevno nanj. Če bo kaj zanimivega na TV, bo iz teh 5 min, kmalu nastalo pol ure. Ti pa si vsak dan vestno beleži, koliko min. si porabila za telovadbo. Tudi, če greš na 15 min. sprehod, si to napiši. Naredi 10, 20 trebušnjakov in napiši. Ne pričakuj, da boš od danes na jutri postala športnik, a vsak dan boš zmogla več.
In še nekaj: izmeri se in poleg KG spremljaj tudi to.
Po tuširanju se namaži s kakim mlekom za telo – masiraj. Bo za kožo dobro in tudi za dušo.
Zabluzila sem, šele zdaj sem prišla domov in grem spat ker zjutraj delam. Katastrofa a, prvič pa že nič. Jutri oz. danes nadoknadim. Bom napisala ko stopim z orbitreka koliko časa. Lačna sem, pa sredi noči je. Grem raje kar spat. ne bom si dovolila da bi kaj pojedla. Hvala da ste tukaj, hvala da sploh ste!
pa lahko noč
Piki brez panike.
Pozdravljam tvojo odločitev.
Vsakodnevni cilji, ki si jih zadajaš, naj bodo zastavljeni tako, da jih boš lahko dosegala. Nekaj malega truda je že treba vložiti, a nikar si ne zastavljaj tako, da se bo tekom dneva vse porušilo in boš zvečer žalostna ugotovila, da nisi izpeljala.
Pri vsem skupaj je še kako važna DOSLEDNOST do samega sebe. Če le te ni, se velikokrat začnejo podirati kocke, ki jih tako skrbno gradimo na svoji poti proti cilju. In za storjeno napako si lahko oprostiš zgolj sama. In prav je, da si oprostiš, kajti prav vsi smo zgolj ljudje.
Bodi vztrajna in počasi hodi naprej proti cilju. Vrjamem vate in to, da ti bo uspelo. Boš videla, ko ti bodo uspevale prve zadane stvari in boš dobila novega elana. Prečudovit občutek! Iz dneva v dan se bo večala tvoja samozavest in to te bo krepilo in te delalo močnejšo. In z novo energijo in pa na novo odkrito ljubeznijo do same sebe bo še lažje hoditi naprej.