Zadnjič sem poslušala eno oddajo po TV, v katerem je bil prispevek o vzgoji oz. tepežu otrok. Po njihovi anketi, ki so jo izvajali, je 90 % staršev reklo, da nikoli ni svojega otroka udarilo.

Glede na to, da imam dva otroka in da se je že zgodilo, da jo je starejša dobila kakšno po riti (mlajša je še premajhna), se sprašujem ali je to sploh mogoče. Imam zelo velik prag tolerance in potrpežljivosti, ampak kdaj pa kdaj pa tudi najmočnejšemu film poči. Seveda svojega otroka ne pretepam za nobeno stvar, pa vendar sem jo ene trikrat že po riti (ne nagarbala pač pa je “priletela” po vsakič le ena focka čez plenice) in še takrat, ko je res naredila hudo stvar.

Sem slaba mati zaradi tega??? Zavedam se, da v tepežu ni rešitve in da je to dokazovanje nemoči večjega proti mlajšemu, ali pač trenutek moje prestrašenosti, vem pa tudi, da nasilje rodi nasilje.

Kaj res nikoli niste udarili svojega otroka. Kot udarili je mišljeno tudi vlečenje za uho, udarec po rokici, etc ???? Čisto nikoli ali pač ???

kaj ti je res tako težko verjeti,
da nekateri prav res
ja prav res
nismo nikoli udarili svojega otroka,
niti ga vlekli za ušesa in tepli po rokici ipd.

in mene osebno bi tudi zanimalo
katera je bila pri majhnemu otroku tako velika stvar,
da si ga morala udariti po riti, oz. po plenici
(s tem opisom si pokazala, da ne veš, da udarec najbolj boli psihično)
da ti je tebi, ki si močna počil film?

Očitno Diversa, si ena redkih, ki tega NIKOLI ni naredila. Eno vprašanje: koliko starega otroka imaš oz. koliko jih imaš ?

Moja starejša hči bo stara 3 leta in dokler je bila sama, je bila angelski otrok. Ko pa sem rodila drugo hči, se je angel prelevil v malo manj pridnega angela. Svojo ljubosumnost je začela kazati na več načinov. Že od začetka sem delala z njo v rokavicah (od rojstva druge), kadar koli je kaj želela, sem ji ustregla. Kadar je drugi otrok spal, sva se igrali, pogovarjali, smejali, hecali, crkljali,…. skratka posvetila sem se 200 % le njej. Ni bilo pomembno razkopano stanovanje ali karkoli drugega (dela je vedno dovolj). Drugega otroka sem imela v naročju izključno tedaj, ko je bilo potrebno previjanje ali hranjenje. Da ne pozabim omeniti, da je vedno bila pri vsem prisotna, tako pri previjanju kot hranjenju.

Vendar pa ni bilo dovolj. Delala je stvari, ki je vedela, da jih ne sme in da so nevarne. Kljub moji prepovedi, da ne sme in da je nevarno je zanalašč storila posebno takrat, ko je vedela, da ne morem do nje (sem imela drugo “na jošku”. npr.ko sva bili na igrišču in je bil čas za domov, je namerno stekla proti cesti (čeprav najina pot domov ni nujna ob cesti in večinoma niti ne hodiva tam) in kljub mojemu vpitju se ni ustavila (omenim naj,da sem samohranilka in sama skrbim za oba otroka). Torej ne morem enega otroka pustiti doma in iti samo z enim.

Ali pa je drugi hčeri v usta tlačila kruh, čeprav sem ji lepo razložila, da je sestrica premajhna in da lahko je samo pri mamici. To nisem storila ko je prvič to naredila (ji dala čez rito), ampak takrat ko ji je to naredila vsaj desetič, sem pa jo.

Ponovno: vem, da je to narobe, vendar sem bila tako vzgojena. Kar pa vsekakor ni izgovor ali opravičilo.

Zdaj pač slišim od tebe to kar že vem. Da udariš otroka, je nekaj slabega. To je trenutek tvoje nemoči, prestrašenosti, ali pa trenutnega momenta slabosti. Ne zagovarjam tepeža, nikoli, pa vendar se kdaj zgodi.

Odprta tema o vzgoji otrok, pa nikakor ni bila zato, da bi poslušala pridige o tem kako slaba mati sem.

Očitno vsi ne živimo v pravljicah, da bi imeli pomoč in ne bi bili tako obremenjeni in v skladu s tem, nam nikoli ničesar ne bi prišlo do živega.

Oprosti mi, popolna mamica.

Svojega otroka nisem še nikoli udaril (je še zelo majhen), upam da ga nikoli ne bom, roke v ogenj pa seveda ne morem dati…

Zakaj jih 90% še ni nikoli udarilo svojega otroka? Odgovor je po mojem mnenju tako enostaven, da bolj ne more biti! Zato, ker večina ljudi ne pozna pomena besede NIKOLI! Nikoli namreč pomeni NIKOLI, kar večini ljudi ni jasno. Podobno neumnost bi najbrž dobili, če bi ljudi spraševali, ali pijejo alkoholne pijače. Veliko bi jih gladko odgovorilo NE in se ob tem ne bi zavedali, da če se je nekaj zgodilo zgolj enkrat, to ne pomeni “nikoli”!

Seveda pa vse priznanje tistim, ki vendarle uspejo uspešno (!) vzgojiti otroka, brez da ga kdajkoli udarijo.

lo
mačkon

Priznam, moj triletnik je že dobil po ritki, za ušesa in po rokici, ko je bil še mlajši.
Tega se močno sramujem, saj vem, da ni prav, vendar sem poštena in priznam, saj je to prvi korak na poti h koncu tega.

Tega ne načrtujem (npr. da bi bila na drugi strani sobi in bi prišla do njega in ga udarila) ampak takrat ko je zraven mene in naredi tisto, kar še predobro ve, da ne sme. Čisto spontano, brez kakršnegakoli premisleka, se zgodi samo od sebe.

Vidim, da ga to močno prizadene čustveno in tega še posebej ne počnem v javnosti (pa ne zaradi mene, ampak zaradi njega – nočem ga ponižati pred drugimi).
Tudi doma vidim, da sem že uspela zmanjšati na minimum in srčno delam na tem, da bo tega čimprej konec (nagajal bo seveda še naprej, le da se bova seveda zmeraj, ko bo kiks vzela trenutek za pogovor in razjasnitev).

Sicer ne v moj zagovor ampak kar tako za razmislek pa naj vam povem, kaj sem doživela na dopustu med prvomajskimi. Fantek star trileta in pol materesamohranilke je mojega otroka vlekel po peskovniku, z topogana, polestvi – če je on hotel biti prvi in je prišel na vrsto drugi. Mojemu otroku je rekel: TI BOM VRGEL PESEK V UČI, BOŠ ŠEL V ZAPOR, TE BOM USTELU, PIČKA MATERNA……

Bila sem brez besed, mati pa je samo sedela na robu in ga mirno opozarjala. Tudi ko je vlekel mojega sina (in je bila nevarnost da pade z lestve in se udari) ni vstala in ni svojega otroka odvlekla stran. V svoj zagovor je rekla le, da nič ne more, če mi reče kaj, ji odgovori BOM ŠEL PA K ATIJU.

Včasih strgan film (kričanje brez tepeža) tudi koristi.

PS: Tisti, ki imate otroke mlajše od leta in pol, mislim, da na to temo še ne morete razsodno odgovarjati, saj še ne poznate moči trme. Punčke so ponavadi bolj pridne (se prej uklonijo), ali pa imate zelo nesamozavestne otroke, ki si ne upajo ugovarjati če boste rekli, da vam tudi pri starejših otrocih ni počil film.

Pa lep pozdrav!

Živjo!

Tudi jaz spadam med tiste “ne-popolne” mamice. Tudi moj tri letnik je že dobil kakšno čez rit.

Je zelo trmast in samosvoj fantek! Včasih prav zanalašč kaj stori,npr. tudi pri nas kot pri Mini zanalašč steče proti cesti itn.

Vedno poskušam najprej rešiti na miren način, nato povzdignem glas, če pa tudi to ne zaleže, potem pa na žalost dobi eno čez rit.
Na srečo je to bolj redko!

Tiste mamice, ki imate to srečo, da imate zelo obugljive otroke si ne morate predstavljati, kaj pomeni zelo, zelo trmast otrok. Pri mojemu, kadar ima svoj napad “zlobe” ne pomaga nobena beseda, pregovarjanje, drugačno kaznovanje (kot npr. pa ne bo pravljic) ampak on vztraja in vztraja kot, da bi se čisto odklopil in nič ne sliši in razmišlja!

Sem sicer zagovornica nenasilne vzgoje in preden je moj postal pravi hudiček, sem govorila, jaz nikoli! Ampak ta nikoli se je razblinil!

Moram pa povedati, da kadar dobi po ritki ne gre kot ene mislijo za to, da jaz znorim, se ne morem konrolirati, ampak dobi po ritki le zato, ker so druge oblike vse zatajile.

In strinjam se z sašo, vsi otroci niso enaki, zato ne moremo vedno sklepati po svojem otroku.

Lep dan!
poli

Tudi jaz sem med tistimi 10% , ki so otroka že po riti. Star je skoraj 5 let in ne spomin se kdaj sem ga nazadnje, no upam da sem ga zadnjič. Predvsem je bila “kriva” histerija . Žal ni pomagalo ne prigovarjanje ne ostrejši glas. Kasneje je bilo dovolj da sem rekla :” Ja pa tako si velik a te ni sram da bi te mogla čez rit da bo pomagalo.” Ponavadi je zaleglo, so pa dnevi, ko se v njega naseli hudič jest mam pa slab dan pa sva skupaj. Vem da to ni prav in ne opravičuje dejstva da jih dobi po rit, vendar po pravici povedano nisem nikoli delala iz tega ne vem kakšne hude psihološke študije. Jest jih nisem nikoli dobila ampak naj bi bila po pripovedovanju staršev skrajno miren otrok, moj je pa živo nasprotje – pet minut ni na miru, še ko spi ga je cela postelja in se razbrca ko je le mogoče.

Ena po riti res lahko morda ustavi neželeno obnašanje toda ustvari tudi nezaupanje v navezi starši-otrok. Otrok vas ne jemlje več kot “role-model” in kot zaščitnika ampak kot osebo, ki ga je ranila.

Starši porabimo ogromno časa in denarja, da otroka zdravo zaščitimo pred bolečino (“ne dotikaj se pečice!”) in nato s tepežem otroku sami povzročimo bolečino (bum po riti in “ali sem ti rekla, da se ne dotikaj pečice”). Ali ni to za otroka čustveno zelo zmedeno?

Kadar me prime, da bi začela svoje otroke tepsti, vedno prej pomislim na mojih 10 razlogov (po dr. Searsu), da otroka NE tepemo:
1. Tepež (tudi “samo ena po riti”) postane tako sprejemljiv (otrok nato udari drugega otroka, brata ali celo starše).
2. Tepež otroka razvrednosti.
3. Tepež razvrednosti starše.
4. Tepež otroka osramoti.
5. Tepež ne izboljša obnašanja otroka.
6. Tepež sprošča jezo – v otrocih in starših
7. Tepež nas spomni na slabe spomine (v naši mladosti)
8. Tepež ima dolgoročno gledano slabše učinke.
9. Tepež ne deluje vedno!
10. Otrok ne bo znal presoditi, kaj je slabo, ker se bo bal kazni ne bo pa pravilno presodil, kaj je prav in narobe.

Torej, kot ljubeči starši je naš cilj predvsem v tem, da modro, uvidevno in razumno vodimo svoje otroke, da bodo postali neodvisne, pravi čas samostojne, zrele in ljubeče osebnosti.

Naj povem še po pravici – da tudi moja starejšadva sta jo že dobila po riti in sram me je tega. Ni pomembno, ali je bilo to le enkrat, ali dvakrat – torej ne morem reči, da je bilo nikoli. Res je, da je bila situacija nevarna za zdravje, življenje ali moralo, toda vseeno ni opravičila za moje dejanje. Kadar je prišlo do take situacije, kjer so MENI popustili živci, sem odpovedala jaz in ne moji otroci. Vedno sem se potem z otrokom tudi pogovorila, nisem se opravičevala za svoje dejanje in tudi ne ponujala nadomestila (kadar je mene mami zbutala, mi je nato čez kakšno uro pekla palačinke, da se odkupi) temveč sva nekaj časa po čustveni nevihti za oba realno predelala, zakaj se je sploh šlo in kaj bova naslednjič lahko OBA (jaz in moj otrok) storila, da bo bolje.

Sama svoje hčere nisem nikoli (NIKOLI) udarila – stara pa je nekaj mesesev več kot 11 let.
Mislim, da s tepežem samo sproščamo svojo jezo in pokažemo svojo premoč nad svojim otrokom; v bistvu pa se spustimo na najnižji nivo in otroku pokažemo svojo nemoč; saj jih ponavadi otrok dobi, ko starši ne vejo več kaj narediti – in hop po riti pa je zadeva rešena…

Naj napišem še to, da je mene mama več-krat udarila po tazadnji (še sedaj se tega spomnim), oče pa nikoli; je le mirno razložil svoje … pa lahko rečem, da še sedaj upoštevam njegovo mnenje in ga poslušam, ko kaj govori…

Sama imam tudi dve, včasih sta prava angela, včasih pa pride dan, ko ne pomaga lepa beseda. Res je, da se izogibam podkupovanjem, česar se mnogi starši poslužujejo, da dosežejo mir in pridnost, vendar sem mnenja, da s tem ne delamo otroku prav nič dobrega.
Tu pa tam jih kdaj dobita čez rit , sem pa prepričana, da zaradi tega ne igubljam nobenega zaupanja otrok.
Ko sem bila še sama otrok, sem jih tudi kdaj dobila čez rit, vendar zaradi tega nimam nobenih posledic. Moja tašča, jih je imela štiri – fante, so jih dobili marsikdaj čez rit, še klečali so, pa imajo svojo mamo najraje na svetu in se mnogokrat na ta račun tudi nasmejijo.
Kar počne mnogo staršev v tem modernem času z otroci, ko jih malo da ne zavijajo v vato se kaže že sedaj v šolah – katastrofa. Otroci mislijo, da jim je vse dovoljeno, nobenega odnosa ne do starejših ne do stvari, vse je samoumevno oni imajo vse pravice tega sveta, samo dolžnosti ne.
Ena čez rit ne škodi prav nobenemu, še nam ta starim, bi jo mogel kdo kdaj še dati.
Pa lep dan želim
Lala

Nikoli!!!

Starost 6 in 2.

Lala,
zdaj se bom pa malce kregala, pa čeprav to ni v moji navadi.

Se ti ne zdi, da posplošuješ? Iz tvojega sporočila razberem le “črno – belo”. Tepež je OK, taki otroci so “vzgojeni”, vsi ostali pa ne. Halo? Pa si res prepričana, da so res samo tisti otroci nemogoči, ki prav niso nikoli tepeni? Veš, tudi brez tepeža se da otroka lepo, pametno in odgovorno vzgojiti! Otrok ne premagujemo ampak jim postavljamo realne meje, ga vodimo (le kadar je potrebno) in smo mu predvsem lastni vzgled!

Zavijanje v vato? Razvajanje? Pridnost? Odgovornost? Trmavost? Hm, kako različni pojmi in različne razlage za različne družine.

To je moje mnenje.

Se bom malo obregnila ob 1. točko. Imam punčko staro skoraj 19 mesecev in jih se ni dobila, pa ona vseeno stegne roko in udari, če ji kaj ni prav. Mene atija druge otroke. Kje je potem ona dobila tak vzorec? Ne hodi v vrtec, da bi se morala tam na tak način braniti. Strinjam se, da otrok privzama vzorce svojih staršev (naprimer strah pred psi, …) ampak ni mi pa jasno, kje je ona pobrala tak vzorec.
Zaenkrat ji vsakič, ko se zgodi kaj takega povemo, da to ni prav in to cisto nič ne zaleže.
Natasa

okej, sem ena tistih, ki je že udarila svojega triinpolletnika, tega me sram in mi je žal, da nisem znala drugalče reagirati. kdaj nazadnje ne vem in glede na to, da sem se jaz naučila določenih tehnik, kako reagirati in otroku dati vedeti, da mislim resno, predvsem pa se z njim pogovarjati in ga tudi slišati, upam, da je bilo zadnjič.
Priporočam knjigo Z otrokom lahko sodelujemo, sicer ne dam veliko na priročnike, ki so blazno pametni, kako otroka vzgajati, a ta je bil zame razodetje.
Ne zagovarjam permisivne vzgoje, pravzaprav sem kar stroga in dosledna mama, pravila imamo, zato da je skupno življenje lažje (in se jih držimo vsi, tudi midva z možem), predvsem pa sem se začela spraševati – preden odreagiram ali nekaj zahtevam – ali pričakujem preveč, kako bom zahtevo izrekla in na kak način bom otroka kaznovala, če me ne bo ubogal. Ne maram besede kaznovanje, gre bolj za negativno posledico za negativno obnašanje – posledica nepravilnega obnašanja namreč mora biti, po mojem mnenju. Ne verjamem oziroma menim, da so zelo redki otroci iz kataloga, ki nikoli ne ugovarjajo, se ne mečejo po tleh ali kako drugače ne preizkušajo meje starševskih živcev. Prav tako vem, da vsak otrok poskuša karseda uveljaviti svojom voljo – ki ji prisluhnem – a vse pač ne more biti po njegovo. Tu pride v igro doslednost in potrpežljivost. ki se ga še zdaj učim, da reagiraš pravilno in ne nestrpno…
da, menim, da tepež ni pravilen, menim, da to kaže na nemoč staršev, da bi drugače reagirali in da to ponižuje otroke. A obstaja druga skrajnost, ki se je – na žalost – v strahu, da bi otroke ne poniževali ali ustrahovali, v zagovarjanju netepeža poslužujejo nekatere mame (tudi take, ki jih poznam) – pasivna in permisivna vzgoja – dokler se pogovarjajo in tako gre, je v redu, ko pa pride do konflikta, pa se matere nekako odstranijo in otroku ne dajo vedeti, da so nekaj naredili narobe… kajti – naučiti otroka pravil igre v tem svetu pa je po moje tudi eden izmed poglavitnih ciljev starševstva. In s tem ko jih nikoli ne discipliniraš (ne s tepežem, pač pa pogovorom, kaznijo, odvzemom privilegijev) jim delaš v bistvu medvedjo uslugo, Potem pa bodo te iste matere čez petnajst let jokale, zakaj je otrok ne posluša… zakaj pa bi jo, če itak nikolo ni nič rekla…
Ljubezen ni dovolj… poleg nje je potrebno veliko iznajdljivosti in tudi strogosti. Meje morajo biti. Kako pa jih uveljavljamo, pa je prepuščeno pameti vsakega posameznega starša… jaz upam, da bi ga z udarcem ne bo več treba. Karni odvisno od otroka, pač pa od mene. Upam, da sem se v temn času, ko sem začela refleksirati in analizirati svoje obnašanje, dovolj naučila.
T.

Res je, Nataša, tudi sama se včasih sprašujem, kje so moji otroci pobrali določene vzorce. Toda moji otroci so v stiku tudi z drugimi ljudmi in drugimi otroci in verjamem, da vzroce, ki jih ne vidijo doma, lahko seved aprenesejo tudi od drugod.

Tudi mojemu dvajsetmesečniku določene stvari kljub potrpežljivosti še vedno ne zaležejo (obvezno mora dati roko, kadar smo ob prometni cesti ion se vedno glede tega prepirava), toda z izkušnjami pri starejših dveh otrocih vem da bodo, ko jih bo otrok res dobro razumel in sprejel kot samoumevne.

Izhajam iz družine z več otroki. Sama sem jih po riti dobila samo enkrat (vsaj jaz se tako spomnim), za razliko od mlajšega brata, ki jih je dobil kar nekajkrat. Ampak on enostavno ni zastopil in dostikrat je tista “po riti” prekinila nemogočo situacijo. Kaj hočem povedati: danes je uspešen poslovnež, s starši ima zelo dober odnos, skratka tiste po riti mu niso prav nič škodile…
Da se razumemo nisem pristaš fizičnega znašanja nad otroki. Vendar vsaj pri mojem 4 letniku včasih edino kakšna po riti prekine začaran krog iz katerega ne gre. Kadar jo dobi je to z moje ali moževe strani povsem prmišljeno – nikoli ga ne udarim v ihti ali jezi. So pa otroci različni: starejši jih je po riti dobil mogoče dvakrat – vedno se ustavi vsaj korak ali dva pred mejo za razliko od brata, ki gre pet korakov čez.

Otroci niso igrače, zadev ne posplošujem, tako vzgajam svoje otroke jaz in vem, da ne delam nič narobe, če kdaj kateri prileti kakšna čez rit. To ne pomeni, da jih pretepam ali maltretiram – halooo!
Imamo veliko prijateljev, ki imajo otroke, tako stare kot kot moje, pa ni enega med njimi, ki otroku nebi dal eno čez rit, tako, da se mi zdi 90% za nos privlečenih ali pa lažnih. Na zunaj vse lepo, za vrati hiš se dogaja pa marsikje marsikaj! Lepo vas prosim, da ne napihujete ene čez rit, še malo, pa bo skoraj da socialna vzela otroka staršu, ki da kdaj otroku čez rit – kam gre ta svet?
Raje se ozrite okoli sebe in poglejte in prisluhnite zidovom hiš, boste šokirani!
Z možem ljubiva svoje otroke, vendar kaj je preveč je pa preveč.
Torej vsak po svoje pravim, pa še nekaj iz svojih izkušenj – nikoli, nikoli nebi svojim staršem zamerila še tisočkrat čez rit, kot sem jium to, da mi nista zaupala, da me nista poslušala, da me nista podpirala, da sta me vedno primerjala z drugimi, da sta se prepirala pred mojimi očmi!!!! – to je tisto, kar pusti otroku posledice, to otroka uničuje, hromi! No, pa se sedaj ozrite v svoje domove in premislite če ne počnete kaj takega tudi vi – verjemite mi, da to otroka pa prizadene, da se s tem bori še dolga leta potem, ko se eni čez rit le še nasmehne!

Pa lep dan

Lala

Puf, tole je ena od TISTIH tem… Debata bo po vsej verjetnosti zanimiva … ni kaj, sem že zraven.

Tepež ali ne. Moja rit je v otroštvu prenesla ničkoliko vzorcev od klofarja, na njej se je zlomilo precej kuhalnic – dokler nisem pri 16h prijela mame za roko, ko me je spet hotela nabiti, pa je babnica tako mahala z roko, da si je zvila komolec – jasno sem bila spet jaz kriva za to (poslušam še danes, tako na vsake pol leta nekrat)… Story of my (previous) life…

Ja, pri nas sem jih enostavno dobila – nikoli sicer od očeta, ampak sem jih. Pa vam povem, da je bilo precej huje prenesti tisto “tiho” kazen. Psihična kazen, ki je bila na tapeti precej bolj pogosto kot fizična, je bila precej hujša – za mojo malenkost in je dolgo nosila posledice (na mojem načinu obnašanja in zrenja v prihodnost).

Pa če preskočim na naše otroke. Ja, strinjam se s Karmen, da se da otroke prepričati tudi drugače, ampak strinjam se tudi z ostalimi – naj se najde ena in mi pove, da njen 2 in več -letnik ni NIKOLI zaslužil dveh po riti. Ja, je krepko narobe, če jih dobijo zato, ker nam prekmalu popustijo živci in odreagiramo napačno, če prej ne izkoristimo vseh možnosti, ampak narobe je tudi, da otroku dopustiš prav vse in namesto da bi mu dopovedal, da je nekaj absolutno narobe, nedopustno itd… zamižimo na eno oko, se naredimo, kot da ni bilo nič in gremo naprej…

Drage moje, če se bo omenjena mamica v tejle zgodbi prepoznala, mi bo nerodno samo toliko, da nisem imela obraza in ji tega nisem nikoli povedala v živo na 4 oči. Ta mamica je do skrajnosti milo bitje, nikoli (res nikoli) ni povzdignila ne glasu, ne roke nad svoje otroke. Ko je bil starejši sine star dobro leto, je spet zanosila in rodila dvojčka. Vsem je enako popuščala, jih razvajala, za “vzgojne prijeme” je vedno govorila, da so še majhni in imajo še čas, da se bodo naučili… Od kje zaboga, če nimajo NOBENIH omejitev, nobenih pravil, ki se jih morajo držati, nobenih meril pravilnosti in nepravilnosti. Ko je bil starejši star 4 leta, jo je na dvorišču (ob moji prisotnosti) namahal kot mačka, da je ženska fasala 6 šivov na čelu…, danes se pri 35 letih okrog premika kot vešča, nima več nobene energije za življenje – postala je služkinja za svoje 4 (nevzgojene) moške.

No, se vam ne zdi, da bi bilo mogoče vzgojno prisoliti kakšno vsaj provizorično focko na razvajene riti njenih otrok? Čeprav mislim, da je najbrž za primerno vzgojo že prepozno…

LPM

Jaz mojih ne tepem! Tudi mene starsi nikoli niso, niti brata, pa nisva delikventa, ne mlativa starsev, mati ni zivcna razvalina – nasprotno, oba sva diplomirala in sva zelo normalna. Tudi mojega moza niso nikoli nikoli tepli. Pa ni kriminalec. In njegovi starsi nimajo sivov cez obraz.

Dve leti starega otroka ne mores udarit!!!

Kaj zaboga pa lahko tako groznega naredi?
Vem, kaj boste vrescale – roke v vticnico, stece na cesto ipd.

A ce ga mahnes, tega ne bo vec naredil? Dajte no!

Absolutno sem proti tepezu….nisem pa fanatik, ki bi starse, ki jim roka ‘uide’ (v izjemnih situacijah) kar krizala.

Moja dva sta ze velika , se pa spomnim, da sta oba ze dobila ‘eno po riti’ …ce se prav spomnim iz (mojega) strahu. Tako, kot so pisale ze zgoraj…ko ti zalaufa cez cesto..ali se slepo zakadi v nevarnost in ne poslusa tvojih opozoril…takrat se mi je zdelo cisto naravno, da sem na ta nacin pravzaprav oznacila njegovo dejanje kot nekaj posebnega, nedopustnega…in ga vrnila v realni svet.
Sicer imam pa precej stika z zivalmi…in veste kaj? V bistvu mladicev nikoli ne kaznujejo, RAZEN ce ti rinejo v nevarnost. Torej je zadeva do neke mere smiselna.