Takole bom začela: z možem delava vsak dan polnih 8 ur vsak v svojem podjetju, nato vsak od naju do trikrat popoldne predava v izobraževalnih ustanovah, vsakokrat v bloku po 5 šolskih ur. Hočem reči, da delava veliko, ogromno. Izmenjujeva si delovne popoldneve tako, da je vsako popoldne eden z najinim otrokom.

Vsake šolske počitnice (4x letno) odpotujemo po svetu, se na ta način izobražujemo in trošimo tisto, kar smo s pridnim delom zaslužili čez leto.

Problem: pred učiteljicami v šoli, pred otrokovimi sošolci in starši moramo skrbno molčati o naših potovanjih in se zlagati, da je zagorela koža v mesecu februarju posledica “sankanja” na domačem vrtu. Še zlasti razredničarka je postala bolestno nevoščjiva, ko smo ji povedali, da bomo letni dopust 5 dni izkoristili na potovanje na drugi konec sveta. Ne bi bilo bolje, da bi tudi učitelji podprli tako dodatno izobraževanje učencev, če imajo ti le možnost zanj? Ne bi raje povprašale pri uri geografije kakšno pa je bilo vreme na drugem kontinentu? Je to mar zavidanje? Česa? Vsakdanjega dela 8 ur + 5 šolskih ur?

Ko sem razmislila, da starši kadilci pokadijo v letu dni denar za dobre počitnice zase in za otroke sem spet pred dilemo, ali je zavidanje upravičeno?

Vprašanje: Zakaj se zavida tistim, ki si s pridnim delom zaslužijo in zaslužek užijejo? Se sme to zavidanje replicirati celo v šoli na relaciji učitelj – učenec? Sme učitelj vzeti učenca “na piko” če pač potuje po svetu?

Kakorkoli…. mi delamo in potujemo. Tako bo tudi ostalo, v šoli se bomo pač zlagali, da smo grabili travo in sekali drva za svežem zraku.

Letos sedi med mojimi študenti tudi sin učiteljice, katera je imela največ povedati o prestižu potovanja…….

Lep dan.

Ah, daj no, kaj res misliš, da so nevoščljive? Meni je to tako tuje, da komaj verjamem. Učitelji, ki jih poznam, raje izkoristijo take učence za to, da popestrijo pouk.
Kadar kdo od ‘mojih’ kam potuje, vedno naročim, naj prinese kaj dobrega za razred (npr. bonboni, ampak mora biti značilno za deželo, v katero potuje), pa še krajše potopisno predavanje nam pripravi. In če se le da, organiziramo to tako, da je med glavnim odmorom, da lahko pridejo poslušat tudi iz paralelke.

Takšne izkušnje učencev pomenijo popestritev pouka. Mnogi pripravijo opis mesta ali države, potopis ali predstavijo življenje ljudi v kakšni oddaljeno deželi. Prinašajo slikovno gradivo, različne predmete… Ne verjamem, da učitelji reagirajo z nevoščljivostjo.
Ste se pogovorili z učiteljico o tem, kako vi doživljate njene odzive? Morda boste odkrili, da je težava kje drugje, morda v prenosu informacij.
Še veliko lepih potovanj!

Jaz pa definitivno verjamem in vem, da je tako, ker tudi sama to doživljam. In tudi sama rečem, da sem delala na vrtu, ko po prvomajskih in novembrskih počitnicah pridem v službo zagorela.
Če je to enkratno potovanje na vsakih nekaj let, potem je ok in se nihče ne spotika obenj in so vsi “veseli zate”, problem je v tem, da si oni privoščijo potovanje za vsake počitnice. Kot tudi jaz, s tem, da sem na drugi strani katedra. Svojim sodelavcem niti ne povem več, da kaj grem, ker so sama opravljanja in foušarija. Kako tipično Slovensko!
S tem, da bi si marsikdo lahko privoščil potovanje, tudi na drugi konec sveta in tudi v tropske kraje, saj taka potovanja še zdaleč niso več tako draga kot nekoč, pa si tega zaradi svoje zaplankanosti ne upa. Tudi to je tipično Slovensko.
Da še odgovorim na tvoje vprašanje. Ne, nisem fouš tistim, ki kam grejo, in na sploh nisem nevoščljiva nikomur. V svoji karieri sem imela učenko, katere starši so prosili, da bi šli na 3-mesečno potovanje, in z veseljem sem ji dovolila (pristojnost za tako dolgo dobo je pač na učitelju) in ji pripravila še okvirni program najpomembnejših ciljev (predvsem matematičnih), ki naj bi jih dosegla, in ko je prišla nazaj ji nisem čisto nič komplicirala, če česa ni vedela, ker take šole, kot jo je dobila na potovanju, ne bo dobila nikjer drugje.

Tako da… še naprej bomo zagoreli zaradi dela na vrtu. 🙂

Tudi sama sem vesela, če kakšen učenec pove, da je odpotoval kam in nato nam pove vse o potovanju, prinese slike,…Vse to lahko v prid izkoristim za popestritev pouka ( poučujem angleščino ). Tudi sama jim povem o svojih potovanjih. Mislim, da ti ni treba skrivati, saj je to stvar vaše družine in se nihče, tudi učitelj nima pravice vtikati v to ( kje koristite dopust in proste dneve, ki vam pripadajo ). Verjetno si pač naletela na osebo, ki je po naravi nevoščljiva in obenem učiteljica. Verjemi, nismo takšni! Le uživajte sadove svojega dela in vsekakor vam tega ni treba skrivati! Lp

“Letos sedi med mojimi študenti tudi sin učiteljice, katera je imela največ povedati o prestižu potovanja…….”

in kaj ima to veze z vsem tvojim pisanjem o tem, da tvojim otrokom učitelji kažejo da so jim zavistni?

Ne vem, v kakšne šole hodijo vaši otroci. Pri nas te zavisti ni ………. saj tudi učiteljice potujemo, ne ždimo samo doma, tako da prosim………

🙁

Ja, tole je res čudno. In kaj zdaj, če sedi med tvojimi študenti? Se boš maščevala nad njim? Kaj si sploh hotela s tem povedati?

Drugače pa se na foušijo pač požvižgaj. Tvoja pravica je, da greš kamor hočeš in konec.

Ne vem, zakaj bi ti nekdo, ki dela ravno toliko kot ti ali pa še več, to zavidal…
Kaj pa če je težava kje drugje…? Čedalje več je namreč otrok, ki o kakršnihkoli potovanjih lahko le sanjajo. Kaj pa če gre za nekakšno zaščito le teh…
Vprašanje je tudi, na kakšen način povedati, da si kje bil, da ne izpade kot bahanje…
Nekaj me skrbi, čeprav me nič ne briga: tvoj otrok potemtakem učiteljem in sošolcem o sebi laže… Razmisli, kaj mu sporočaš s takšnimi napotki, kako ga usposabljaš za življenje z drugimi… Učiš ga, da medsebojni odnosi lahko temeljijo na laži. Tole se mi zdi hudo narobe. Ne bi raje skupaj poiskala načina, kako svoje počitnice predstaviti drugim, da ne bodo prizadeti ne oni ne tvoj otrok?

Selena, pa menda ja nisi učiteljica? Slovenski se piše z malo začetnico!

Minanana, tropičje je nestično, pred če je vedno vejica, na koncu vprašalne povedi pa je vprašaj!
Pometaj pred svojim pragom!

Delam v velikem kolektivu in mislim, da so lahko tudi takšni primerki med mojimi sodelavci. Prepričana pa sem, da je tudi v drugih kolektivih (ne v šoli) tako in, da to ni odvisno od poklica, ampak od karakterja. Da bi pa kdo linčal učenca zaradi tega, tega pa še nisem slišala.

Draga gospa, spoštujemo pridne in predvsem skrbne starše in nas spoh ne moti, da imajo otroci to srečo in lahko potujejo. Skrbi pa me vaš čas, ki ga preživite z vašimi otroki. Ali ste pozabili, da med vašim pehanjem za denarjen vaši otroci odraščajo, seveda brez staršev, saj ste polno zaposleni in morda med tem časom prihajajo do informacij, ki jih ne razumejo ali napačno razumejo. Kaj to pomeni boste čutili ob pravem času in takrat bodo sigurno za težave krivi učitelji, saj morate nujno prenesti krivdo na nekoga tretjega, čeprav so otroci vaše največje bogastvo. Pa saj ste tako krasni, da otroku omogočite toliko lepega,torej res ne morete biti česa krivi.Predlog, morda naj samo eden od staršev dela več, drugi pa kvalitetno preživlja čas z otroci, ki zelo potrebujejo vašo prisotnost in pozornost, še bolj pa pogovor z vami.Še vedno boste lahko potovali, morda malo manj, bodo pa vaši otroci bolj zadovoljni doma v vašem objemu in občutku ljubezni in pozornosti, saj to je najpomembnejša vrednota v življenju, seveda tudi v pravih odmerkih.Glede zavisti pa vam svetujem, da razmišljajte o sebi in ne o drugih, ljudje so in bodo bili zavistni in to nima nobene veze s poklicem. Vi še nikoli niste bili ?!Kaj boste naredili vi za vašo srečo in srečo vaših otrok, to je vaša stvar in ne stvar učiteljev ali sosedov.Ali ste pomislili, da so tudi učitelji ljudje in postajajo starši vse preveč predrzni in vsiljivi, ko gre za mnenje strokovnega delavca in če je vaš otrok že prejel opazko, je bila morda le odziv na neprimerno obnašanje ali celo predrzen odnos. Učitelji pa si danes zelo prizadevamo vspostaviti spoštljiv odnos, ki pa iz vašega pisma ni razviden in vi ste zgled svojemu otroku!!LP

nE MOREM VERJETI TEJ NEVOŠLJIVOSTI.

Jaz nisem nevošljiva in si ne znam predstavljati takih budalaščin. Pa še v svet me ne vleče, tako da mi je vseeno, kje se potikajo drugi.

Aja! Če pa kak učenek prinese v šolo kako zgibanko ali knjigo iz dopusta, ga pa z veseljem pozovem, da pred razredom kaj več pove o svojem potovanju.

No, toliko me pa zanima svet. Ampak meni je dobolj, če o svetu govorim, ga e rabim videt v živo.

No, pa tudi to, s kakšnim avtom se kdo vozi, mi dol visi. Res…

Odločila sem se, da bom najprej sama napisala odgovor, šele nato brala ostale.
Dejstvo je, da vsak izhaja iz sebe in sklepa o drugih. Meni na kraj pameti ne pade, da kateremu od mojih otrok ne bi privoščila lepih, zanimivih počitnic. Mirne duše lahko koristijo tudi tistih 5 dni. Zato – jaz si ne predstavljam, da bi vam bila nevoščljiva – ne staršem, ne otrokom. Kdor pridno dela, naj potem seveda tudi uživa sadove svojega dela.
Čudno pa mi je, da pišete, da je učiteljica nevoščljiva. Kako to veste?
Koliko pa so stari otroci, da v šoli povedo, tako kot jim vi naročite in ne tako kot je v resnici? Sama sem v prvi triadi in otroci so zelo odkriti.
Ste sami velikokrat nevoščljivi, da tako ocenjujete druge?

Mene se je, bolj kot nevoščljivost, zdelo grozno, da toliko časa preživite na delu. Kaj imajo vaši otroci od vas, razen bajnih počitnic? Jaz se ne bi nikoli odločila za to kar vi počnete, sicer pa vsak dela kar hoče.

Se strinjam s Tino. Midva z možem sva ravno zaradi otrok opustila del kariernega razvoja. Bistveno bolj primerno se nama je zdelo preživeti čim več časa z družino. Vsak dan z veseljem in zadovoljstvom, da imava tri otroke. Namesto razglednic iz tujih krajev so otroci nosili v šolo zbirke rudnin, herbarije, delali smo z glino in muzicirali. Še za šport nam je ostalo nekaj časa.

Tujina nam ni ostala neznana. Nekaj smo jo obiskali skupaj. Sedaj jo že skoraj odrasli otroci spoznavajo sami.

Razmislek, v tvojem postu razen samohvale ne najdem kake druge poante. Škoda, da imaš kot intelektualec tako ozke nazore.

Jaz se ne vtikam v zasebno življenje učencev/dijakov. Če pa kdo ve povedati o zadevi, ki jo obravnavamo kaj več, ga z veseljem vključim v pouk. Tako pri pouku tujega jezika delamo referate na temo Avstralija, pa konji, psi, visoka moda, Armani itd. Ne vem zakaj bi moral biti tisti, ki obožuje konje opevan, tisti, ki pa potuje v Čile pa ožigosan ali obratno. To se mi zdi stvar osebne kulture oz. kulture komunikacije.

Zavidanje pač največ pove o tistih, ki zavidajo.
Tvoja pretirana skrb okrog tega pa o tebi.
Upam, da vsaj na potovanjih uživaš.

Prebrala sem vaše pisanje in vse spodnje komentarje in bi rekla takole:

več kot dvajset let učim na gimnaziji (vmesno obdobje se je imenovala družboslovno-jezikovna srednja šola) in se srečujem s kolegi – učitelji te in one stroke. Za večino svojih kolegov (več kot 60 %) lahko trdim, da so zavistni, obrekljivi in nedelavni. Seveda to ne velja za vse, vendar učitelj, ki je imel pouk od 7.30 do 13.10 z vmesnimi odmori jamra, kako je težko preživel kljub temu, da mi sami dijaki povedo, kako “zanič” je sedel za katedrom in narekoval dijakom snov v zvezek – brez posebne doživete razlaga in primerov! To je zame nedelavnost. Če pa temu človeku dodamo še kakšno dejavnost, kot so konference, udeležba na seminarju ali drugo delo, ki se zavleče malenkost v popoldne, je sploh vik in krik, ker to delo pa je že pretirano. Ti ljudje praviloma tudi ne zaslužijo več kot svojo osnovno plačo in jim večinoma denarja tudi primanjkuje. Tako so do obisti zavistni vsem tistim, ki delamo, prevajamo, dodatno poučujemo v popoldanskih in večernih urah in si seveda za zasluženi denar tudi kaj privoščimo.

Naj strnem: osebno me ne briga, kaj kdo počne in kako živi. Želim si le, da me vsi pustijo pri miru, da lahko jaz živim, kot si želim. Zato pa moram tudi jaz izjaviti, da me je čez počitnice (tudi zimske), sonce “prijelo” na domačem vrtu. Pri vseh lažeh kolegov je moja malenkostna.

‘…kljub temu, da mi sami dijaki povedo, kako “zanič” je sedel za katedrom in narekoval dijakom snov v zvezek…’

Samo tole bi komentirala – dijaki zelo hitro ugotovijo, kdo rad sliši kaj slabega o kolegih in mu radi kaj natrosijo (ne rečem, da lažejo, čeprav včasih pošteno prikrojijo dogodke in zrno resnice tako prikažejo, da je videti kot škandalozna nestrokovnost). Zanimivo je to, da le redko koga pohvalijo.
To sem se naučila med pripravništvom, ko sem določeno obdobje spremljala par razredov pri vseh urah. Pri eni učiteljici so zelo radi pojamrali čez ostale (njej je seveda godilo, da se ji zaupajo in ji povejo, kako so ostali obupni)
Sama se izogibam temu, da bi poslušala pljuvanje čez kolege, ker je to neprofesionalno (in se mi zdi, da poskušajo dijaki na ta način speljati uro po svoje). Rečem jim, naj se o tem pogovorijo z razrednikom ali s svetovalno službo, mi pa gremo s snovjo naprej.
(Če pride do kakega problema v mojem razredu, pa seveda pomagam stvari spraviti v red.)
Skratka – vse je pametno jemati z malo rezerve.