Moj sin ima status športnika, ker trenira smučanje in je veliko odsoten od pouka. Letos obiskuje peti razred osemletke. Do lanskega leta ni bilo nobenih problemov v šoli, saj je imel enega učitelja, s kateim se je dogovarjal glede preverjanj znanja. Letos pa ima več učiteljev in že so se pojavili problemi pri nakaterih predmetih. Pa ne zato, ker ne bi znal – njegove ocene so zelo lepe. Z nekaterimi učitelji se zelo težko dogovori za preverjanje znanja. Samo nekaj primerov: med novoletnimi prazniki se je naučil naravo in prvi dan po počitnicah se je hotel javiti. Učiteljica ga ni vprašala, ker je rekla, da ne bi bilo pošteno do njega, da ga vpraša prvi dan po počitnicah. Kako ni pošteno, saj se je naučil in javil prostovoljno? Ker je bilo to ravno obdobje tekem, je potreboval 14 dni, da se mu je končno uspelo javiti, vsako popoldne pa je bil obremenjen s ponavljanjem. Drugič se je dogovarjal z učiteljem matematike, kdaj bo pisal test, ki ga je zamudil. Prosil je, če lahko piše izven redne ure, pa mu je odgovoril: zaradi tebe ne bom niti pol ure dlje v šoli kot je potrebno. Kako naj se otrok skoncentrira na test, medtem ko 24 otrok jemlje snov naprej?
Res ne razumem (nekaterih) učiteljev. Pričakovala bi, da bodo podpirali učence, ki se ukvarjajo s kakršnokoli aktivnostjo poleg šole. Očitno pa so najbolj zaželeni tisti, ki ne povzročajo dodatnih težav, pa čeprav celo popoldne presedijo pred računalnikom ali preležijo pred televizijo. Zanima me, kakšne so izkušnje ostalih staršev in kakšno mnenje imate učitelji o učencih športnikih.

Smo popolnoma na istem, tudi naš ima status športnika in to A kategorije, je sicer že 9/9 letke in lahko račem samo to, da je iz leta v leto slabše. Tako glede dogovorov o preverjanju znanja, kot tudi pri izostankih od pouka zaradi treningov v kasnejših, že popoldanskih urah. S strani šole oz. učiteljev ni nobenega razumevanja, kaj šele podpore.
Obup.

Dobro je, da se deček ukvarja s športom. Pogosto se je že izkazalo, da so bili taki učenci, ki so imeli vsakodnevne popoldanske treninge, uspešni in odgovorni tudi pri šolskem delu. Sodelovanje z učitelji pa je ustrezno, kadar so dogovori jasni in poteka kakovostna komunikacija med starši, otrokom in učitelji. Ostanite spodbudni in se pogovorite, če pride do nesporazuma.
Vašemu sinu pa želim veliko uspeha v šoli in pri športu !

Tudi pri nas imamo kar nekja učencev s statusom športnika. Peščica jih je tudi pri šolske delu zelo uspešnih, zagnanih in vestno izpolnjujejo svoje obveznosti. Velik del pa… vsak pri nas… katastrofa.

Nekateri se obnašajo, kdo da je ves svet njihov, na sprotno delo sploh ne pomislijo in so popolnoma nepripravljeni, domačih nalog ne delajo, potem se ti pa enkrat do dvakrat na konferenco pojavijo pred tablo in ZAHTEVAJO, da jih vprašaš. Haloooo. Sama zahtevam, da mi vsaj en dan prej pove, če želi, da ga vprašam, saj ne sprašujem vsako uro in če določeno delo potrebujem celo uro, se mi vse poruši, če moram še nekoga ustno ocenit.

In ob vsej administraciji in obveznostih izven razreda, mi verjemite, da te včasih aroganten odnos kakega ‘športnika’ razjezi. Saj ne pravim, da so vsi taki, a veliko jih je in žal so tudi starši marsikaterga ‘športnika’ za učitelje nedovzetni za realno sliko.

MOj predlog: naj gre otrok do vsakega učitelja in se datumsko dogovori za rok, ki bo ustrezal obema ter se tega roka drži. Pisno preverjanje pa je itak vnaprej dogovorjeno in se lahko tudi vnaprej dogovori, kdaj bo pisal test. NI nujno, da test piše v razredu. Lahko gre od redne ure in piše v pisarni svetovalne delovke, v knjižnici ali pa se priključi kakemu drugemu razredu, ki ravno tisto uro piše test. Vse se da dogovorit, le mirno se je treba pogovorit.

Sama ne maram le tega, da me ob vstopu v razred postavi pred dejstvo: danes bi bil pa vprašan, če spraševanja nimam v načrtu (saj večinoma se da improvizirati, vedno pa ne) ali še huje, da pride do mene z izjavo ‘danes bi pa jaz pisal’, od testa je pa npr. minilo že kar nekaj ur, vmes pa dotični ‘športnik’ pač ni pisal, ker je imel druge test ipd. Test so napovedani in tudi šprtniki točno vedo, kdaj bodo odsotni zaradi tekem in daljžih treningov ter lahko na začetku meseca poiščejo termine za vse teste, ki jih bodo nadomestili. Važna je le ORGANIZACIJA.

LP

Letos imamo v enem razredu, kjer je 25 učencev kar 12 učencev s statusom športnika. Vsi tisti, ki trenirajo pri kakšnem klubu in niti približno niso vsi perspektivni športniki. In tako kot piše spodaj bambi: večina med njimi ima prav aroganten odnos, nobenega odnosa do dela, ne delajo domačih nalog pri nobenem predmetu, velikokrat so prav žaljivi do učiteljev in sošolcev, ko je dogovorjen datum za spraševanje, manjka, potem ko spet pride, pa pravi, da bi se dogovorili za drug datum. Vmes seveda niti ne pogleda snovi in večkrat sploh ne piše med uro. In s takimi naj bi se učitelj dogovarjal??

Saj ne pravim, da je vaš tudi tak, samo povem, kakšna je splošna slika današnjih statusarjev. Enkrat so bili to redki posamezniki, ki so delali še več in še bolje kot povprečni učenci. Danes so to večinoma lenobe, ki za šolo ne delajo nič , češ da so pač trenirali. Če oni ne spoštujejo svojega dela dogovora in obveznosti za šolo, zakaj bi moral učitelj upoštevati svojega?

Sama imam večinoma pozitivne izkušnje z dijaki-športniki. Če se obe strani dogovorita za datum, in se ga tudi držita, mislim, da ne bi smelo biti problema. Vesela sem, da se dijaki aktivno ukvarjajo še s kako dejavnostjo. To je lahko samo dobro!

Zakaj bi morali učitelji spoštovati dogovor? Mogoče zato, ker naj bi bil učitelj zrela, odrasla oseba, ki tudi s svojim vzgledom vpliva na učence? Ali pa naj se “namuli” kot pubertetnik in se gre z njimi kdo bo koga? Pa kar težko verjamem, da so športniki večinoma taki, kot jih opisuješ, moje izkušnje so namreč drugačne. Tako posploševanje ne pelje nikamor, razen spet do ugotovitve, da so učitelji nesposobni, pa nepravični, pa ne vem kaj še vse. Pa dobro vemo, da nis(m)o vsi ne dobri ne slabi, ampak da je večina nekje vmes.

Pa še to – kdo podeljuje učencem status? Zakaj ga dobijo, če ga ne zaslužijo? Poleg tega je na naši šoli urejeno tako, da se učencu status lahko tudi odvzame, če ne izpolnjuje šolskih obveznosti ali pa če mu pade učni uspeh.

Bravo titanium. Ampak kaj, ko je takih učiteljic (učiteljev) premalo. Prebrala sem vse odgovore. Moram priznati, da sem zelo presenečena nad tem, akr pišete o učencih športnikih. Na naši šoli jih ni tako veliko, v sinovem razredu so npr. trije in vem, da se nobeden od njih ne obnaša tako, kot je napisano zgoraj. V vseh letih se je le nekajkrat zgodilo, da je prišel v šolo brez naloge (če mu je res ni uspelo narediti po večdnevni odsotnosti od pouka). Mislim, da bi morali učitelji upoštevati tudi, s kakšnim športom se nekdo ukvarja. Obstaja namreč velika razlika med treningom npr. košarke v telovadnici, kjer za cel mesec naprej veš, kdaj so treningi in kdaj so tekme,porabiš pa mogoče 2 uri na dan za tak trening. Smučanje je s tega stališča res bolj zahtevno. Letos, ko so povsod problemi s snegom, zvemo za tekme nekaj dni prej, treningi se prilagajajo snežnim razmeram in vremenu – res se je težko vnaprej dogovarjat za termine preverjanj. Da ne omenjam številnih km, ki jih vsak dan prevozijo in ur, ko so odsotni. Če bi se kdo od učiteljev potrudil in malo bolje spoznal teden učenca športnika pozimi, bi bilo tudi razumevanja več.

V družini imamo športnika, ki trenira zimski šport in vem kakšen je tempo, pa fantu z veliko truda uspe narediti vse za šolo in nikakor ne trdim, da so vsi s statusom športnika neodgovorni in …, a žal jih precej je.

Športniku, ki izpolnjuje svoje obveznosti in se drži dogovorov, se ni težko prilagoditi, pri tistih ki se jih pa ne držijo, pa je potrebno potegniti mejo in se jo držati. Je zato učiteljevo obnašanje ‘pubertetniško’? Ne bi rekla. Naša naloga je med drugim tudi, da se jim pokaže, da veljajo pravila in dogovori, ki se jih je treba držati – tega pa ne dosežeš s stalnim popuščanjem in popravljanjem dogovorov. Je pa zanimivo, kako se večkrat zgodi, da moram pošteno zaropotati, ker se nekdo ne drži pravil, soočen z dejstvom, da ne mislim tolerirat lenobe, pa se potem brez težav drži dogovorov in rokov, ki jih dejansko postavi sam.

In ja, status športnika se jim lahko tudi odvzame, a na žalost se tega vse premalo poslužujemo – to pa je napaka učiteljskih zborov. Ampak samo pomislite, kakšni ‘hudobci’ bi potem bili. Spet bi se cel kup staršev spravilo na nas.

LP

Pridobiti status športnika na srednji šoli je čisto druga zgodba kot pridobiti status športnika v osnovni šoli, zato so verjetno naše izkušnje zelo različne.
Strinjam se z mnenji, ki so jih podale kolegice. So Športniki in športnički, v OŠ večinoma sledni, s tistimi prvimi običajno ni problemov.
Pojdite v šolo in se pogovorite in dogovorite, le vi lahko učiteljem natančneje predstavite zakaj se sin ne more pravočasno najaviti za spraševanje temveč šele tik pred zdajci oz. pojasniti koliko vnaprej bi se lahko napovedal, ob tem se mogoče dogovorite tudi za kakšne bolj ustrezne načine pisanja testov ipd.

Pozdrav!
Tudi v naši hiši imamo športnika- smučarja. Dosega tudi dobre rezultate. Manjka pa razumevanje s strani šole. pri nas naprimer ni učenca, ki bi imel status športnika- le nakakšno potrdilo, da lahko izostane od pouka. Z razredničarko smo se dogovorili, da se otrok s posameznim učiteljem dogovori, kdaj ga bo vprašal, pa se posamezni učitelji sploh ne zmenijo. Včasih se sprašujem, ali je za učitelje bolje, da bi moj otrok prenehal z športom in postal baraba samo zato, ker učitelji športa ne podpirajo, ker se jim pač ne da ukvarjati s takimi učenci. Žalostno, a sem trdno odločena, da bom svojega sina še vedno podpirala v športu, katerega z veseljem trenira, pa čeprav zelo naporno.

V pravilniku obstaja člen o prilagajanju šolskih obveznosti (vsaj za srednjo šolo). Učenec – športnik dobi status na osnovi dokazil, s šolo sklene “pogodbo” in se obveznosti prilagajajo. Pisno ocenjevanje je znano vnaprej in se ga udeleži, za ustno ocenjevanje vnaprej določimo datum, ki se ga obe strani drživa (izjeme so bolezni, nepredvidene okoliščine,…). Če so razmerja jasna in se jih držita obe strani, ni razloga, da stvar ne bi delovala. Jaz imam s tem zelo dobre izkušnje. Ker se mi zdi koristno, da se otroci ukvarjajo s športom, umetnostjo,…ob rednem delu v šoli, ne kompliciram niti, če ima pri kakem predmetu nms (v tem primeru je namreč status po pravilniku zamrznjen) in se dogovorov z mano drži.
Sicer pa, saj veste, lepa beseda lepo mesto najde! O vsakem problemu se da pogovoriti in se dogovoriti. Tudi ambiciozni starši pa morate upoštevati naravo dela v razredu, kjer ni (vedno) mogoče ustreči trenutnim željam posameznika.