Nikomur ne gledam v zobe in niti najmanj si ne želim zamenjati koga, ki predava razredu, polnem razvajene in podivjane mladine, zanima pa me, če res ne drži več “polavtomatično” dejstvo, da je vsaj večino – za šolarje prostih (počitniških)dni – prost tudi pedagoški kader na šolah.

Bilo mi je razloženo, da lahko tudi učitelji/profesorji v koledarskem letu koristijo le toliko dni letnega dopusta, kolikor ga imajo predpisanega z odločbo – denimo 25, 27 dni itd…
Ker je v šolskem letu pouka prostih dni recimo 90, ugotavljam, da bi po šolah v času počitnic moralo biti pravzaprav zelo živahno….

Ali pa je to odvisno od posamezne šole/ravnatelja?

Lp, Ali

Draga Ali,

kolikor vem, že kar dolgo drži dejstvo, da lahko učitelji izkoristimo le toliko dopusta, kolikor ga v resnici imamo. Res pa je tudi, da je po posameznih šolah to različno, saj se ponekod lahko dogovorijo za kak dodaten dan (ki ga oddelajo s suplencami, izleti, ipd.). Ponekod pa učitelji med počitnicami hodijo v šolo, vsak dan.
Seveda se poletne počitnice za učitelje ne začnejo s koncem pouka, ampak kvečjemu sredi julija – končajo pa kmalu po sredini avgusta.

Zanimiv se mi zdi tvoj podatek, da je prostih dni med letom 90. Tudi če si računala približno, si kar precej zgrešila: poletnih počitnic je približno 9 tednov (9×5 dni pa 45); potem so še novembrske, novoletne, zimske in prvomajske, vsakič po 5 dni, kar skupaj s poletnimi znese največ 65 dni.

Pozdrav, marjeta

Hvala za pojasnilo, zdaj mi je jasno, da je koriščenje dopusta dejansko odivsno od posamezne šole.

Ups, za tistih mojih napačno izračunanih 90 dni šolskih počitnic se pa opravičujem – bi jih bil pa marsikdo vesel, kajne? :))

Lp, Ali

Ja, prav res :)))

Mogoče pa se še kdo oglasi in kaj dopolni.

Lp, marjeta

Zase vem, da dom odsotna le za dneve dopusta. Na šoli sedim od 7-15, če so konference, izleti ipd., pa še dlje. Zvečer se pripravljam na pouk, učim za strokovni izpit.

Najlepši poklic imajo seveda delvci na šoli, ki niso povezani s ped. procesom. Tajnice hodijo iz šole še pred profesorji, nekateri se sprehajajo mestu, hišnik hodi v Baumax ipd. Če je šola zaprta, je za vse, ne glede na to ali si snažilka ali ravnatelj. A ljudje se še vedno spravljajo samo na učitelje?

Je pa vse odvisno od osebe same. Obstajajo zelo odgovorne in delavne osebe, bodisi učitelji bodisi ravnatelji, tajnice, računovodje, hišniki ipd. in delajo še krepko preko delovnega časa. In menim, da so to stebri šol, ki dobro delujejo.

Sedim doma, trenutno sobi, pravkar pa se nameravam selit v vrtno uto, ker je zunaj prav lep sonček. Uživam počitnice? Ja, na videz. Povsod namreč za seboj vlačim goro testov, maturitetnih seminarskih nalog in nekaterih drugih stvari (priprave, delovni listi, novi testi…), ki morajo biti popravljene/pripravljene do ponedeljka. Toliko o dopustu – počitnicah!

Ja, mislim, da je vse odvisno od sistema šole – nekateri pač zahtevajo da sediš v zbornici, drugi dovolijo, da če nimaš tam kaj počet ne rabiš za vsako ceno sedet tam. Ampak dejstvo je, da itak moraš opravit vso delo – pa ne glede na to, kje delaš. Tako da se meni zdi čisto okej, če je šola (oz. njeno vodstvo) toliko prijazna, da si lahko vsaj doma, kjer je zagotovo bolj udobno, kot v zbornici, kjer je po možnosti večje število ljudi, od katerih jih polovica klepeta (pardon – glasno izmenjuje strokovna mnenja) tako da je nemogoče opravljat kakšne zahtevnejše naloge, kot na primer popravljanje izdelkov dijakov, pri čemer mora biti človek presneto skoncentriran.

In če bi računali proste dneve – kolikokrat moramo učitelji delati tudi ob sobotah in nedeljah, ki se nam sicer štejejo kot prosti dnevi. Ko so na sporedu testi in podobne stvari, je to nekaj najbolj normalnega. In delo pozno v noč… In tistih ur nam nihče ne plača. Če potem to natančno preračunamo sem in tja, hitro vidimo, da se zgodi, da še tistih pripadajočih nam x dni dopusta ne izkoristimo v celoti.

Moja prijateljica, ki je stara 52 let, ne bo mogla izkoristit vseh dni dopusta, ki ji pripadajo.

Firbec me je matral in sem za pavzo malo računala… Prišla sem do zanimivih rezultatov.
Če vzamem kot merilo delovnega leta 7 urni delovnik 5 dni v tednu (klasičen delavec, ki opravi svoje delo, gre domov in do drugega dne več ne razmišlja o službi) upoštevajoč vse proste dneve (vikendi) in praznike (v SLO jih imamo 13 na leto), potem ima učitelj približno 4 – 10 dni res dopust, vse ostalo pa nadoknadi v dolgih popoldnevih in nočeh, ko sedi ob pripravah, testih, pa na konferencah in še kje (računala sem preko svojih obveznosti – pa ne spadam med najbolj zaposlene učitelje – nimam krožkov, nisem razrednik, ne učim jezika – ti ljudje so še veliko bolj zaposleni).

Tole bo zdaj malo dolgo, ampak zdi se mi, da je prav, da se vidi, kako dejansko vse skupaj zgleda:

-643 ur pouka (in to preračunano v cele ure, ne 45+5, kot znaša šolska enota) ob 20 urni tedenski učni obveznosti (minimum za polno zaposlitev)
-78 ur obveznih govorilnih ur za starše in dijake
-48 ur konferenc (če vsaka traja povprečno 3 ure – vsi dobro vemo, da se včasih zavlečejo dlje)
-30 ur popravnih izpitov (2×3 dnevi – tam si povprečno 5 ur)
-20 ur maturitetnih izpitov (sobote in ustni del, ki je po zaključki šol. leta – povprečno traja 4 ure na dan)
-390 ur učnih priprav (če se za vsako šolsko uro pripravljam le 30 minut)
-24 ur sestavljanja testov (8 skupin, vsaka mora pisati 3 teste letno in če za pripravo za en test (A in B verzijo) porabim 1 uro)
-168 ur popravljanja rednih testov (če vsakega popravljam 15 minut in je v skupini povprečno 30 dijakov in pri tem ne štejem tistih, ki teste ponavljajo zaradi negativnih ocen)
-100 izrednih govorilnih ur za maturante (seminarska naloga/50 kandidatov)
-35 ur popravljanja maturitetnih seminarskih nalog (če vsaki vsega skupaj posvetim 45 minut – dolge so povprečno 20 strani in jih je treba prebrat, ter ocenit po natančno določenih kriterijih)
-170 ur drugih dodatnih aktivnosti (ekskurzije (večdnevne, ko si v službi 24ur na dan), izredni sestanki, srečanja aktivov, obvezni seminarji, izredne maturitetne priprave…)

Če se to sešteje, vse skupaj znese 1706 ur, kar je pri 7 urnem delovnem času 243 delovnih dni. Letošnje leto šteje 253 delovnih dni (ker je kar 6 sicer prostih dnevov ob vikendu), sicer je na leto 247 delovnih dni.

Torej imam letos celih 10 dni resničnega dopusta, čeprav mi ga po odločbi pripada 26…

Res bom v času vseh počitnic verjetno toliko časa doma in brez obveznosti (če se ne bom sama spravila h kakemu šolskemu delu) toda čez leto veliko tega “spravim not” in to ravno v tistih urah, ko marsikdo reče – glej, saj je celo popoldne doma in je samo par ur v službi…

Uau, maco, tole me je pa impresioniralo. Bi pa jaz za razredno stopnjo dodala še 24 urno skrb za otroke, ki učne snovi ne dohajajo (kako bi jo čim bolj približal) in 24 urno skrb za otroke, ki potrebujejo dodatno učno snov. Moram reči, da večkrat ne zaspim zaradi skrbi za moje učence, kot pa za lasntega otroka, pa če se še tako grobo sliši.

Maco, tale izračun pa pospravi, je res impresiven.

Zdaj pa bodo rekli: kaj pa se je treba toliko pripravljat, teste uporabi večkrat, seminarske preberi po diagonali…

Mogoče kdo res tako dela, zato pa govorijo o tem, da smo kar naprej prosti.

Jaz sem zelo rada učiteljica in ne vem, kaj bi počela, če tega dela ne bi mogla več opravljati. Kar pa me včasih moti, je občutek, da delo nikoli ni zares končano: vedno je še kaj, kar bi morala postoriti in pravzaprav se nikoli ne zgodi, da bi zares izpregla. Včasih res še v sanjah ne, kot pravi katarinica*.

Zato pa biti (dober, vesten) učitelj ni poklic, je stanje… ali pa kar diagnoza! 🙂

Daleč sem zajadrala s teme, se opravičujem.

Hvala, katarinca!
Veš, to kar pišeš, je čisto res. Tudi jaz velikokrat tuhtam in premlevam težave, s katerimi se name obračajo naši najstniki. Tega sploh ne štejem. In tistih kratkih, po nekaj minut trajajočih pogovorov – mimogrede, ko pride mladostnik po uri k tebi samo toliko, da potoži, kako se mu zdi kaj krivično, kako ga je kaj prizadelo… Ma, saj lahko naračunamo še kar nekaj ur, ki se pa res navzven nikjer ne poznajo in s tem kar nekaj dni. To, kar je zajeto v moj izračun, so res tiste obvezne stvari, ki jih preprosto moraš delat in ki jih lahko tudi pokažeš.

Učitelj s srcem pa ima še veliko več dela, katerega rezultati se nahajajo zgolj v srcih otrok, ki jim je posvečeno in ni nikoli nikjer uradno zabeleženo…

Bodi brez skrbi, da je pospravljeno, čeprav bi bil ponoven izračun hitro sestavljen – saj je čisto enostavno! 🙂
Ja, dolgo mi že gre na živce teženje, koliko da imamo fraj in kaj vem kaj vse še. In tale tema (čeprav ni napadalna – so bile že hujše) me je spodbudila k temu. Zlasti zdaj, ko cele počitnice po malem delam za šolo.

Tisto, o starih testih, pripravah, hitrem prebiranju seminarskih – to počnejo slabi učitelji – vsaj po mojem mnenju. Sama vedno znova vidim stvari, ki bi se jih dalo popravit, naredit drugače, boljše, zato pa kar naprej delam priprave – vedno znova in znova, čeprav se snov iz leta v leto bolj ali manj ponavlja. Ampak nočem obstat na mestu (saj veš – stoječa voda se hitro zasmradi, tekoča nikoli). In verjetno sama dobro veš, da je velikokrat kakšna priprava precej daljša, kot navajam.
Kar se pa testov tiče – pri nas je bilo večkrat poudarjeno, da je uporaba istih testov skozi več generacij nesprejemljiva. Sploh zdaj, ko si lahko s pomočjo računalnika delaš bazo nalog – potem naloge prilagajaš, malo spreminjaš in nastajajo vedno nove. Pa tudi tako je – če spreminjam nekatere stvari pri samem pouku, moram spreminjati tudi teste. Če letos dajem poudarek na kakšni drugi temi kot lani (ker mogoče dijake bolj zanima) ne morem preverjati znanja tega, kar smo počeli lani… In tako se začne never ending story. 🙂

Tako je kot praviš – učitelj ni le poklic, je stanje, je stil življenja. Vedno sem vesela, ko tukaj na forumu srečujem takšne, ki še tako razmišljajo in ga cenijo. Meni pomeni tako rekoč vse in me boli, ko se ga podcenjuje.

Kapo dol pred vami, punce – upam, da bo za našo čenčo v toku šolskih letih skrbelo čimveč takih učiteljev s srcem.
In – hvala za odgovore.
Res nisem želela nikogar napadati
Zdaj mi je, laiku, še jasneje, kaj vse stoji za dobrim pedagogom.
Ostanite take- še za naše otroke!

Lp, Ali
(prijava me zafrkava 100/h)

Drage moje punce,

jaz sploh nisem želela tarnat, niti se nisem počutila napadene od tebe, Ali. Me pa veseli, da se kdaj spregovori tudi o teh plateh našega poklica.

Kot piše Maco, tudi jaz nisem nikoli zadovoljna s svojimi pripravami; vedno se mi zdijo tisti, ki jih učim (delam že z malo večjimi, s študenti), drugačni, vedno jih zanimajo druge stvari… hkrati pa me k novemu žene tudi moja nikoli zadovoljena radovednost.

Ampak največja nagrada je iskrica, ki preskoči, ko ti ura dobro uspe – in za to se splača delati, pa preživeti tudi kako slabo uro… 🙂

Ne se vznemirjat, Ali, saj pravim – tokrat sploh ni napadanja in tudi tvojega posta ne razumem kot provokacijo. Pred kakšnima dvema mesecema smo dobili v eno podobno debato takle post:

“Mislim, da se vam šolnikom kar dobr godi! Easy faks, dolge počitnice, nekaj uric dela dnevno, dobra plača…v resnic se nimate kaj preveč za pritožvat!”

In še nekaj podobno mislečih, ki res mislijo, da učitelji samo spimo. To pa res zaboli, ker človek preprosto ve, da je popolnoma zgrešeno.

Tudi jaz želim tebi in tvoji čenči, da prideta v roke čim boljšim učiteljem. Saj jih še obstaja nekaj na tem svetu. 🙂

Hej, marjeta, zakaj mi je to, kar pišeš, presneto znano?! 🙂

Učim na gimnaziji. Vsako leto znova si rečem – zdaj bo pa RES vse tako pripravljeno, da bo za nekaj let mir in bo drugo leto manj dela in bom imela čas še za kaj drugega… Ja, pa še kaj! Pri še tako pripravljeni uri mi ob delu z dijaki in ob njihovih odzivih vznikne nova, boljša ideja. In tako, še preden zaključim eno šolsko leto, že delam seznam popravkov za naslednje. 🙂
Da o sistemih preverjanja znanja sploh ne govorim. Kakorkoli si ga izdelam in sem prepričana, da mi je uspelo sestaviti “prfekten” koncept, ki bo končno uspel dijake pripeljati do tega, da bodo delali sproti, da bodo pripravljeni na ure, da bodo izpolnjevali vse obveznosti v rokih, da bo konec večnega opravičevanja pred spraševanjem, prestavljanja testov… nič ne pomaga. Mulčki obvezno najdejo luknje v mojem “prfektnem” sistemu in potrebno je delati znova.

Ej, ta poklic je resnično izziv za ustvarjalnost in po svoje me to prav zabava, čeprav je včasih težko in naporno. In ko pridejo do mene dijaki, ki so me že “preživeli” in se “pritožijo” da ni fer, saj so slišali, da so zdaj, ko njih več ne učim, moje ure še bolj pestre in zabavne, ja, potem vem, da mi uspeva.

Maco, kapo dol pred gimnazijskimi učitelji. Pa seveda tudi pred osnovnošolskimi.
Jaz delam z motiviranimi študenti, vi pa imate v razredih vse, od tistih, ki jih stvari res zanimajo, do tistih, ki bi najraje vse skupaj prespali…

Zato res upam, da vas (nas) je takih, ki nam ni vseeno, še veliko!

Joj, kako vas je “fajn” brati, ko preprosto in realno poveste tako, kot v resnici je. Sama sem ravno popravila kakšnih 50 testov, sedaj pa sem še malo skočila na forum – za svojo dušo. Sem kar potolažena, da nisem edina, ki med “počitnicami” non stop nekaj brkljam za šolo. Mož me je že skoraj nekam poslal… Ampak to je že druga zgodba.

Nekaj pa me je ravno prešinilo. Kaj ko bi pozvali partnerje (ki ne delajo v prosveti), da iskreno spregovorijo o naših “počitnicah”? Moj že spi, mogoče bo jutri za to…

Lahko noč, sinička

Poleg tega pa med jesenskimi in prvomajskimi počitnicami odbijte stran 31. oktober, 1. november, 27. april,1. in 2. maj – to so prazniki in torej dela prosti dnevi za večino (če izvzamemo službe, kjer morajo delat – medicina ipd.) torej tudi za učitelje. Torej, če imaš srečo in padejo ti dnevi med tednom, si dejansko dolžen delat 3 dni med jesenskimi in dva dni med prvomajskimi počitnicami. Na naši šoli smo takrat še kako v službi in me prav jezi, ker se vsi spotikajo ob naše “proste dneve”.

Če je kdo res napisal tak post (jaz ga pač nisem zasledila) mi pravzaprav ni jasno zakaj se pa še sami niso odločil za ta poklic, saj so sami butasti, kaj pa rinejo drugam, če je pa pri nas vse easy. Sam ne vem, če je easy, ko moram svojemu otroku zvečer reči, da mu ne morem prebrati pravljice, ker sedim za računalnikom in pišem priprave (v devetletki je toliko sprememb, pa še vsako leto učim nekaj drugega, da naj mi nihče ne reče, da lahko uporabim kar stare – NEMOGOČE, poleg tega imaš vsako leto drugačno skupino otrok). Da ne govorim kolikokrat se v nedeljo, ko gremo na sprehod spomnim, da moram nabrati drevesne liste, pa rožice, pa kakšne živalice, pa za likovno lovim kakšen material ipd. Je pač tako, da se na šolah vse manj dobi in da se moramo večino znajdit kar same. Jaz se največ zamudim samo s pripravo vsega materiala. Saj kdaj že rečeš tudi otrokom, da kaj prinesejo, ampak vedno ne moreš računat na njih – se mi je že zgodilo, da so pozabili ali pa jih je prineslo le nekaj in potem se ne da delat.