RADODARNI FARMACEVTI IN PODKUPLJIVI ZDRAVNIKI (1)

Z bombonjerami ne moreš kupiti limuzine

Razkritje nove afere v zdravstvu je sprožila “fovšija” – Hvaležni pacienti zdravniku morda res kdaj prinesejo kakšno kuverto, toda farmacevtske družbe operirajo z velikim denarjem in s sumljivimi pogodbami – Nevarne pasti podkupovanja: zdravnik je tisti, ki odloča, kateremu zdravilu bo dal prednost. So vedno najbolj skrbno izbrana v prid bolnika?

Marjana Vončina

Majhen kontracepcijski obliž, nič večji od škatlice vžigalic in tanek kot samolepilni trak, na koži skoraj neviden in za boljšo prepoznavnost ljubko imenovan evra, je nepričakovano “zakuhal” velik problem, morda tudi afero in škandal, a pustimo zdaj besedne odtenke. Skratka, obližek, ki pri vsej stvari ni čisto nič kriv, je na vsem lepem, ko se je “posel” že dobro utekel, znova odprl vprašanje, ki ga je Nedeljski dnevnik načel že pred nekaj leti: kje so meje farmacevtskega podkupovanja in za zdravnike sprejemljivega, poštenega sodelovanja.

Udarna pot obliža med slovenske uporabnice

Ko je farmacevtska družba Janssen-Cilag v drugi polovici lanskega leta dala tudi za slovenske uporabnice na trg evro, prvo kontracepcijsko sredstvo v obliki obliža, medtem ko so ga Američanke in ženske v Evropski uniji imele na voljo že od leta 2002, je bil njegov veličasten sprejem zagotovljen.

Predstavniki družbe so na predstavitev povabili množico ginekologov in jo dogodku primerno, kot se za vstop novega zdravila na slovenski trg spodobi, razkošno pogostili v enem od ljubljanskih hotelov, istega dne pa v dopoldanskem času poskrbeli tudi za medijski nastop. Povabili so dva avstrijska zasebna zdravnika in dve slovenski ginekologinji, as. dr. Bojano Pinter in prim. mag. Alenko Pretnar Darovec , obe z ginekološke klinike. Prišla je četica novinark z udeležbo, ki jo doživijo samo najbolj udarni politični dogodki. Skrbno so zapisale, kar so slišale, uporabile pripravljeno slikovno gradivo in evrina pot v slovenski prostor se je začela. Vse je “klapalo”, vse je “štimalo”, evra je napolnila medije in uporabnicam sedla v ušesa. Dekleta so jo sprejela kot odrešitev: obliž nalepiš na zadnjico, nadlaht, trebuh ali zgornji del trupa, ga tam pustiš en teden, medtem pa se umivaš, kopaš in divje ljubiš, evra se ne bo premaknila. Super! Pozabiš na vsakodnevno goltanje kontracepcijskih tablet, zato gre življenje dalje kot pesem, zabava in smeh.

Obliž ima sicer neprijetno “lastnost”, da ni brezplačen, saj morajo uporabnice kljub receptu odšteti 2800 tolarjev za tri škatlice, kolikor jih potrebujejo na mesec, kar je po eni strani morda celo dobro. Če bi ga deklice (na predstavitvi je bilo slišati, da ga brhke in napredne Američanke uporabljajo že pri dvanajstih letih, ko jih popade želja po vročem, nebrzdanem seksu) dobile brezplačno ali brez recepta kot navaden obliž v trgovini, bi bile posledice lahko skrajno nevarne in nepredvidljive. Lepile bi si ga po dolgem in počez, si ga posojale in podajale, da bi bilo za “varnost” poskrbljeno tudi takrat, ko bi bila pamet manj prištevna in morda tudi “zadeta”.

Kontracepcijski obliž je samo vrh ledene gore

Iz ozadja, predvsem iz konkurenčnih farmacevtskih vrst in tistih zdravniških, ki so bile “zveste” drugim farmacevtskim družbam ali, recimo, zavezane zdravniški etiki in morali, so prihajali glasovi, da ni vse zlato, kar se sveti. A “ozadja” vedno so in ni dolžnost medijev, da ugotavljajo, katero kontracepcijsko sredstvo je bolj primerno za slovenske ženske in katero manj. Zdravilo je bilo registrirano, dobro preizkušeno, deklice, dekleta in ženske naj bi obvarovalo pred neželeno nosečnostjo in – amen. Dokler se ni zgodilo, kar se je zgodilo.

Evra je doživela še eno medijsko predstavitev, tokrat manj prijetno in veličastno. Vodilni slovenski dnevnik je razkril nekaj podobnega, kar smo v drugih primerih že mi: farmacevtsko podjetje si je omislilo opazovalne raziskave, ki naj bi pokazale, kako se obliž “obnaša” pri slovenskih uporabnicah. Te raziskave same po sebi niso nič izjemnega in nenavadnega, strokovno jih imenujejo raziskave zdravil IV. faze, postmarketinške ali postregistracijske. Bolj sporen je honorar, ki ga za to dobijo posamezni zdravniki. V primeru evre je bil črno na belem objavljen: 8000 tolarjev neto za eno uporabnico.

Ljudje so hitro začeli računati: deset uporabnic “prinese” v žep desetkrat več, sto uporabnic stokrat več, tisoč uporabnic – bog ne daj … Završalo je. Završal pa je še en odmev, manj glasen, a ironičen. Tisti, ki poznajo cene sodelovanja med farmacevtskimi družbami in zdravniki, so se ob teh osmih tisočakih prizanesljivo nasmehnili. Vsote, ki se po dobro utečenih poteh sicer svaljkajo v žepe zdravnikov, so nedostojno višje.

Časopis je pokazal s prstom na pogodbe, ki jih je Janssen-Cilag sklenil z nekaterimi slovenskimi ginekologi. Imenoval je sicer tri osebe, vse druge pa zamolčal. Dotaknil se je vrha, resnična velikost ledene gore pa je ostala …