Članek v Dnevniku
Če katera ni brala, je članek takšen:
Senčne strani umetnih oploditevOploditev v epruveti, najpomembnejša umetna metoda razmnoževanja, naj bi sprožala bolezni in deformacije
(c)
Po približni oceni ostaja v povprečju kakšnih deset odstotkov zakonskih parov nezaželeno brez otrok. Zelo natančnih statističnih podatkov o tem sicer najbrž nikjer nimajo, vendar to pomeni, da bi mnoge ženske v letih rodnosti rade imele otroka, a ne morejo. Neplodnost tako postaja družbeni problem. Sočasno pa medicina umetnega oplojevanja pridobiva pomen. Potem ko je leta 1978 prvi umetno zaplojeni otrok zagledal luč sveta, so neplodni pari kdo ve kolikokrat segli po medicinski pomoči in danes se lahko približno odstotek v razvitem svetu rojenih otrok za svoje življenje zahvali umetnim oploditvam.V zadnjem času pa naraščajo pomisleki, da mnogi Zemljani, zaplojeni z zdravniško pomočjo, nosijo v sebi povečano zdravstveno tveganje, ki je posledica umetne oploditve. Deformacije (ki so jih prej označevali za “napake pri porodu”), podpovprečna teža ob porodu, dedne poškodbe in celo obolenja za rakom so pri njih bolj pogosti kot pri naravno zaplojenih ljudeh. Za zdaj so razpoložljivi podatki še neenotni in sporni, toda nekateri strokovnjaki že izražajo svojo bojazen. “Morda se nam približuje katastrofa,” britanska naravoznanstvena revija Nature navaja Alastairja Sutcliffa, pediatra iz londonske kraljevske bolnišnice. Drugi strokovnjaki menijo, da položaj ni tako dramatičen, vendar kljub temu svetujejo večjo previdnost. NEPLODNI MOŠKI POSTAJAJO OČETJETrenutno uporabljajo dve metodi umetnega oplojevanja. Prvotna in preprostejša oblika je invitrofertilizacija (IVF), pri kateri pomešajo jajčne celice in spermije. Na koncu sledi presaditev oplojene jajčne celice v uterus. Metoda je uspešna samo, če ima moški partner zdrave in oploditveno sposobne spermije. Tej omejitvi pa se izogne “intracitoplazmatična injekcija spermijev” (ICSI). Pri tem s pomočjo najfinejše igle spermije vbrizgajo neposredno v jajčno celico, tako da vitalnost spermija ne igra več nobene vloge. Obe različici, glede na pogostnost, uporabljajo drugo poleg druge. Toda zlasti v zgodnjih devetdesetih letih uvedena ICSI velja za bolj tvegano. Nekateri strokovnjaki imajo to metodo za bolj agresivno in domnevajo, da lahko zaradi nasilnega posega v jajčne celice pride do motenj v zapletenem mehanizmu delitve celic. Poleg tega z nasilno vstavitvijo spermija v jajčece obidejo naravni izbor. Običajno neplodni moški tako postanejo očetje. Toda kaj je z njihovimi otroki? Ali bodo kasneje prav tako neplodni, tako da se problem samo prenaša na naslednjo generacijo? Doslej ni še nihče odgovoril na ta vprašanja. Poleg tega obstaja domneva, da je moška neplodnost samo odraz enega izmed simptomov, ki so posledica enakega genetskega razloga. DEVET ODSTOTKOV UMETNO ZAPLOJENIH Z DEFORMACIJAMIZelo kompleksna problematika skriva v sebi tveganja, ki jih bo mogoče oceniti samo z dolgotrajnimi opazovanji. V minulem letu je Jennifer Kurinczuk z univerze v Leicestru predložila prvo raziskavo. V svoji študiji je angleška epidemiologinja prišla do zaključka, da se kar devet odstotkov vseh umetno oplojenih otrok rodi z deformacijami, v primerjavi s štiriodstotno stopnjo deformacij pri naravno zaplojenih otrocih. Kurinczukina študija je sprožila ostre kritike. “Vsak deseti otrok naj bi imel deformacije? To ne more biti res,” pravi David Adamson, vodilni zdravnik za oplojevanje na veliki kliniki v Palo Altu v ZDA. Ena izmed kritičnih pripomb je, da naj bi Jennifer Kurinczuk definicijo, kaj je deformacija, obravnavala zelo poljubno. Tako so v teh devetih odstotkih zajeti primeri, ki običajno sploh ne veljajo za deformacijo. Te študije, ki nasprotujejo druga drugi, ne puščajo dobrega občutka, čeprav so do podobnih podatkov prišli tudi britanski in ameriški zdravniki pri drugih redkih obolenjih, ki jih je mogoče spraviti v zvezo z genetskim obeležjem. “Bili bi nespametni, če za tem ne bi slutili problema,” pravi David Adamson. “Ti primeri vsekakor zaslužijo našo pozornost.”
Vsaka, ne čisto naravna stvar v življenju prinaša določeno tveganje. Menim pa, da je potrebno razmišljati pozitivno, kar je prav gotovo v pomoč. 100% v življenju ni nič in ni garancije da ne bomo mi ali naši otroci zboleli za čimerkoli. Ni “čaše nesmrtnosti”, ki jo včasih želijo nekateri z raznimi “živimi vodami”, takšnimi in drugačnimi radikali… jaz mislim, da se moramo osredotočit na svoje cilje , obenem pa tudi živeti. Dajati dnevom življenje in ne življenju dneve-ker to ni v naši moči. Hvala bogu nisem znanstvenica, da bi vse to razumela, seveda je možno, celo logično, da je veliko res, da je tveganje večje, kar je vidno že pri tem, da večkrat po umetni oploditvi prihaja do zapletov. Moj nasvet je, misliti čim manj na to in živeti-čim bolj srečno z otroki in če ne gre- tudi brez njih, ker imamo eno življenje, zato naredimo iz njega tisto najboljše.
Pozdravljene,
tudi jaz sem zanosila po metodi ICSI in sem brala ta forum se med postopki in ga berem tudi se sedaj, vendar se ne oglasam. Imam pa nekaj pomislekov (to je cisto moje osebno laicno razmisljanje) na ta clanek, zato sem tokrat z oglasanjem naredila izjemo.
Da nanizam:
>Pri tem (pri ICSI metodi) s pomočjo najfinejše igle spermije vbrizgajo neposredno >v jajčno celico, tako da vitalnost spermija ne igra več nobene vloge. Toda zlasti v >zgodnjih devetdesetih letih uvedena ICSI velja za bolj tvegano.
Mislim, da vitalnost spermija se vedno igra vlogo, saj uporabijo dolocene preparate, da izluscije le dobre spermije. Ce spermij ne bi bil dober, tudi ne bi prislo do oploditve oz. potem do razvoja zarodka. Verjetno res ni najboljsi spermij, je pa vsekakor dober spermij.
Preparate, ki izluscijo dobre spermije, verjetno tudi kaj razvijajo, jih izboljsujejo, zato ne moremo primerjati oploditev v zgodnjih devedesetih letih in teh, ki se jih izvaja danes.
>Običajno neplodni moški tako postanejo očetje. Toda kaj je z njihovimi otroki? >Ali bodo kasneje prav tako neplodni, tako da se problem samo prenaša na >naslednjo generacijo? Doslej ni še nihče odgovoril na ta vprašanja. Poleg tega >obstaja domneva, da je moška neplodnost samo odraz enega izmed simptomov, >ki so posledica enakega genetskega razloga.
Neplodnost moskih ni rezultat le genetskega razloga. Lahko je tudi mumps, prepozno spuscena moda in verjetno se kaj, ki ni genetskega razloga in se ne more prenasati na otroka. Konec koncev, ce se bo prenesla neplodnost na nasega otroka, se bo pa se on posluzil umetne oploditve, ki bo cez 20 do 30 let (ko se bodo nasi otroci odlocali za svoje otroke) se toliko bolj dognana, kot je sedaj, tako da v tem sploh ne vidim tezav.
>V minulem letu je Jennifer Kurinczuk z univerze v Leicestru predložila prvo >raziskavo. V svoji študiji je angleška epidemiologinja prišla do zaključka, da se >kar devet odstotkov vseh umetno oplojenih otrok rodi z deformacijami, v >primerjavi s štiriodstotno stopnjo deformacij pri naravno zaplojenih otrocih.
>Ena izmed kritičnih pripomb je, da naj bi Jennifer Kurinczuk definicijo, kaj je >deformacija, obravnavala zelo poljubno. Tako so v teh devetih odstotkih zajeti >primeri, ki običajno sploh ne veljajo za deformacijo.
To pove zelo veliko o omenjeni studiji… Sem cisto brez komentarja.
Pa se to o teh raziskavah. Ne morem pozabiti, da so nas pred leti strasili, da paradiznik povzroca raka. Cez dve leti so prisle ven nove studije, ki so ugotovile, da paradiznik preprecuje tvorbo rakastih celic. Torej, ena studija je vsekakor premalo, da bi ji verjeli, ceprav priznam, da me je pretreslo in upam, da na vsem tem ni veliko oz. cisto nic res.
Zanimajo me tudi vasa razmisljanja in pa razmisljanja kakega strokovnjaka. Dr.D-ja ni vec na forumu, ki bi znal clanek razloziti tudi bolj s strokovnega vidika?
Tudi moja Eva je ICSI – tak sonček, popolnoma zdrav, brez “deformacij”….
Drage moje, popolnoma se strinjam z “nosečo po ICSI” in tudi Junona piše “da ni ravno vse tako kot piše v časopisih”.
Mislim da v primeru, če je z ET-jem prenešen zarodek z deformacijami – pač poskus ne uspe.
Seveda se lahko zgodi marsikaj. Za to pa obstajajo UZ nuhalne, THT, horionska biopsija, amniocenteza….
Če se izkaže, da je plod zelo okvarjen in da praktično nima možnosti za življenje, se temu ustrezno ukrepa (na veliko žalost).
Bodite pozitivne in ne rezmišljajte traparij!
Nataša
ma ja, res je vseskupi kr malo grozljivo. Jaz v to ne verjamem mati narava je ze narejena tako, da poskrbi za 2 crtici ali pa ne (v primeru okvar, deformacij?!) po moje. Vseeno, kako posije soncek, glavno je, da nam bo 1x koncno posijalo pa ceprav s pomocjo dohtarjev in napredka v medicini….sicer pa gre vsaka panoga naprej….mislimo pozitivno a:)))
Tudi nama so na informativnem sestanku povedali, da izberejo le najboljšo jajčno celico in prav tako vitalen le spermij. Ker sva v postopku IVF-ICSI, naju je stvar seveda zelo zanimala. Torej, tukaj nekaj v člankui ne drži. Za to metodo se odločajo le, če je v spermi, kljub ostalim nepravilnostim, vsaj nekaj zdravih spermijev. Zakaj bi sploh nekateri tako zelo iskali moškega donatorja spolnih celic, če je zadeva rešljiva z IVF-ICSI?
Vidim, da je zelo pametno, da o tem, da sva v postopku, vedo le najini starši. Pa ne zato, ker bi mi bilo nerodno. Če bi bilo tako, sploh ne bi vztrajala pri OBMP. Gre zato, da si želim zašćititi otroka, ki ga bova nekega dne , upava, le dobila, pa čeprav s pomočjo umetne oploditve.
In res je pomembno, kot je spodaj zapisala Junona, da živimo srečno z otroci ali brez njih. Otrok nam lahko zboli usodno , ga povozi avto…pa če je bil spočet naravno ali umetno. Vsi, ki smo v postopku pa se zavedamo tveganj, tako za naše potomce, kot tudi za nas, ki dobivamo zdravila.
Punce, glavo pokonci. Kaj pa dejstvo, da bodo naši otroci že zaradi nas pravi borci? Zakaj ne pišejo tudi o pozitivnih lastnosti, ki jih imajo otroci iz epruvete?
Mi se ne damo!
Živa
Živa,
ne sekiraj se. Če sledimo tej filozifiji, da je mati narava poskrbela, da se primerek neke vrste ne more razmnoževati naprej, ker ima lahko genske napake in bi s tem škodoval vrsti, bi lahko sklepali, da je mati narava poskrbela in dala človeški vrsti toliko pameti, da je sposobna razviti medicino in s tem omogočiti tudi razmnoževanje vrste naprej, kljub težavam pri zanositvi po naravni poti (ostale vrste – živali – te možnosti nimajo).
Ja, pravzaprav ima dr. Pušenjak prav, predvsem v tistem delu, kjer pravi, da mati narava v večini primerov poskrbi za selekcijo manjvrednih zarodkov s splavom. Torej lahko domnevamo, da obstanejo le “dobri” zarodki in se tako rodijo “zdravi” otroci.
Meni se zdi bolj problematično (ampak samo kar se zdravja tiče, da se razumemo), da pri namernih splavih splavimo zdrave zarodke (seveda je toliko in toliko verjetno tudi slabih), pri življenju pa obdržimo že večino prezgodaj rojenih in roejnih bolnih otrok. To tezo sem slišala že pred leti od nekega ljubljanskega zdravnika na nekem predavanju in mi je dala kar misliti. On je zagovarjal dejstvo, da s tem pravzaprev degeneriramo raso. Pa ni imel nič proti splavom, povedal je le dejstva. Jasno, da je to čisto brezpredmetno, če govorimo osebno in v luči sreče staršev, da je medicina danes sposobna obdržati pri življenju komaj rojenega bolnega otroka, ki bi bil brez sodobne medicine zapisan smrti. Govorim seveda o otrocih, ki so potem “zdravi”.
Predvsem pa se mi zdi, da moramo verjeti v dobro in da bodo naši otroci zdravi, saj bi nam sicer že prej odšli (nekaterim nam so že…). Tu je narava milostna z nami.
Srečno punce.
Lp, Junona