Zadnjič sem šla na predavanja, Ker pot vodi mimo OŠ se mi je, no sem opazila sledeč dogodek. Otrok, fante star 10-11 let, pred hišo ki stoji ob šoli polomi majhne smrekce. Pride možakar iz hiše in vpraša kdo je to storil. Otroci mu pokažejo tega fanta in ta pa reče da on ni bil nato pa da je bil. No možakar mu reče da mu naj potem pomaga zadevo popravit, mali reče da Ne, no potem pa bova počakala starše in fant začne: Kva je stari a ti boš men tuki težil al kaj, kaj pa mislš da si, zraven pa spusti se cel kup južnaških kletvic. Če bi mi kdo povedal kaj takega ne bi verjela, ker pa sem slišala sama pa,.Vse se je odvijalo hitro.
Zanima kaj bi vi kot starši če bi vam nekdo povedal da je videl vašega otroka nekaj početi kar ni prav. Obnašanje tega fanta me je presunilo. Kako se izraža, pri teh letih. Se igra frajerja? Je prav da npr. oškodovanec(no smešno se sliš) pove staršem o tem. Ne vem kako se je vse skupaj končalo ker sem pešačila dlje. Razgovor je bil glasen tako da se je vse slišalo že od daleč. Nisem stala in gledala, šla sem mimo.Poleg tega pa sem opazila da ko gredo otroci peš domov prav veselo skačejo po cesti, se igrajo, lovijo, zmerjajo, ponižujejo, le malo je tistih ki hodijo po pločniku in opazujejo promet. Kot čredo govedi hodijo po cesti, nekateri celo mečejo kakšne stvari v vozeča se vozila, ali pa celo kakšnega sošolca porinejo na cesto (tista varianta: dej pober se), mu vzamejo torbo in revež potem lovi svojo torbo. . .Kam gre ta svet? Kdo je kriv? TV? Filmi? Starši?Igrice?

Z otroci – predvsem šolarji – se (po mojih izkušnjah) starši premalo ukvarjajo oz. pogovarjajo. Nekateri se jim za to odkupijo z materialnimi dobrinami, drugi pa enostavno “pozabijo” na nekoč tako oboževanega dojenčka in ga popolnoma zanemarijo.

Danes še več kot nekoč veliko otrok cele popoldneve postopa po ulicah, ker “nimajo kaj početi”. Veliko kozlarij se ne bi nikoli zgodilo, če bi otroci usmejeno “kurili” svojo energijo oz. bi jim nekdo namenil svoj čas.

Osnovne moralne norme niso več splošno priznane in to, da otrok ne ve, kaj je to poštenost, zvestoba, nesebična pomoč, dobrota, prijateljstvo je krivda novodobnih staršev, ki imajo večji del preveč opravka s seboj ali svojim preživetjem, da bi utegnili vzgajati svojo mladež.
Prav ti starši pa za to, da so odpovedali pri vzgoji krivijo druge dejavnike- družbo, TV, in velikokrat tudi šolo.

Vzgoja se začne ob rojstvu in se ne zaključi z vstopom v šolo. Takrat se pravzaprav prične njen “boljši” del :))

Lp, Ali

Bom čisto kratka.
Svoje otroke vzgajamo starši. Rezultat tega je nato viden najprej v vrtcu, nato v šoli. Lahko je dober rezultat, lahko je slab.

Naj povem, da sama nimam problemov s svojima otrokoma, da ne bo kdo mislil, da se čudim prizadeto, vendar sem opazila tudi v “normalnih” družinah, da niso vedno in povsod krivi samo starši, zato je kakršno koli obtoževanje, češ, da so vedno krivi starši neupravičeno.

Kaj pa lahko stori starš v tistih 2-3 urah, ko je skupaj z otrokom? Velikokrat je tudi tako, da se starši trudijo, vzgojiteljica naslednji dan pa ni pozorna (ker se pač ne more osredotočiti na toliko otrok) na določene nepravilnosti in otroka ne vzgaja dalje. Mislim, da otroci preživijo premalo časa s starši in preveč z raznimi vzgojitelji in učitelji, da bi se lahko krivda za njihovo nevzgojo pripisala le staršem.

Draga DZ, moram priznati, da je tudi mene malo zasrbel jezik (beri prsti) ob komentarju kako smo starši odgovorni za vzgojo otrok, pa si kar nekako nisem upala napisati svojih pomislekov. Sama teh problemov sicer (na srečo) nimam, se pa dosti gibljem med mladimi in doživela sem že marsikaj.

Nekaj prav gotovo drži. Najprej jih negujemo, potem jih negujemo in vzgajamo. Tam nekje do 2. leta. Potem pa zaplovejo v širni svet in nikoli več niso samo naši, ampak bolj ali manj zavedno postanejo del družbe (vrtca, babic, varušk) in drugih otrok. V medsebojnih odnosih se gradijo dolgo vrsto let. Marsikdaj smo starši samo nemočni opazovalci. Ali, tako kot si rekla, včasih jih vidiš samo kakšno urico na dan. Težko teoretizirati in prakticirati vzgojnih ukrepov v tem času najbrž ni niti možno niti smiselno. In poleg tega, da nam jih “vzgaja” šola (čeprav se zadnje čase tega takooooo zelo branijo), jih “vzgajajo” tudi prodajalke (ki jih srečujejo v trgovini), pa avtobusni šoferji, pa inkasanti, pa sosedi, ki jih srečujejo, pa nenazadnje tudi računalnik, pa TV, pa telefon, skratka vsi vedenjski vzorci, ki jih bolj ali manj zavestno “preslikavajo” na svoji (včasih res naporni) poti odraščanja. Zato najverjetneje bolj kot kakšni klasični “vzgojni” prijemi v večini primerov bolj zaleže, če naši otroci v nas zaznajo pozitivno energijo, pripravljenost pomagati, prisluhniti, nasmejati se, priznati lastne napake, vse to, kar si sami želimo, da bi njim bila vrednota.

Kaj pa lahko stori starš v tistih 2-3 urah, ko je skupaj z otrokom?
V 2-3 urah????

Starsi samo nemocni opazovalci? Ali si pomislila na to, da ne bos imela casa za svojega otroka, preden si se odlocila zanj? Pa ostani doma (ali pa vzemi sluzbo za polovicen delovni cas).

Dama

Pameten predlog….
Samo še kakšen predlog bi rabila kako preživeti potem z 120 tisočaki mesečno, če sta dva otroka in dva odrasla?
Časi se pač spreminjajo. Ko sem se jaz odločila za otroka, smo imeli take mesečne prihodke, da smo preživeli lahko z eno plačo, ena je pa ostala za nakup stanovanja, za oblačila, pohištvo…. Sedaj je pa tako, da gresta obe plači sproti za hrano, bencin in položnice.

Ja, marsikatera mati ima samo 2-3 ure časa za svojega otroka. Poznam tudi take, ki delajo pri privatnikih in prihajajo domov po 17. uri, otrok pa je ob 20. uri že v postelji, ker je zaspan. Vem, kruto, toda resnično.

Mislila sem, da je vsem jasno, da je tu govora o “kakovostnih” urah, ki jih preživimo z otrokom. Jaz ima hvala Bogu takšno službo, kjer teh problemov nimam (in lahko več časa in energije namenim “vzgoji” otrok), vem pa, da mnogo mam prihaja domov ob treh (ta srečne), mnogo več pa na žalost ob štirih ali celo petih. Mnogi otroci imajo popoldanske obveznosti in ko se otroci vračajo domov, je tu še šolsko delo, pa naloge, pa mogoče kakšen trening, pa nekateri imajo instrumente, pa verouk, pa najbrž še marsikaj. Včeraj sem brala (šokantne) podatke iz raziskave (objavljene v Vivi) o tem, koliko otrok pri nas sploh ne zajtrkuje, kaj je njihov prvi redni obrok, kako neredne obroke imajo in koliko jih je v depresiji. Na žalost je tako, da povprečna slovenska družina z ENO plačo ne more preživet. In če bi vsi o tem razmišljali prej, preden smo imeli otroke, potem se mnogo teh otrok sploh ne bi rodilo. Pa na srečo ni tako.
Moja babica je mojega očeta rodila leta 1941. Sem ji kar nekako hvaležna, da ni razmišljala takole negativno. Če ima pa katera kašen dober predlog za Medejo, bo pa tudi meni dobrodošel.

Imaš čisto prav. Če bi jaz to vedela, kar vem danes, bi imela samo enega otroka ali pa še tega ne. Pa ne gre se tu za denar. Gre se za tiste stvari katere je naštela June…neredna prehrana, depresija, prevelika obremenjenost otrok, maltretiranje otrok v šoli od sošolcev…..Jaz bi bila z veseljem doma in zjutraj pripravila otroku zajtrk, ga pričakala s kosilom, ko pride domov, se pogovarjala z njim, hodila z njim okoli. Tako pa moram hoditi v službu, skrbeti za dva otroka, jih voziti na izvenšolske dejavnosti, kje so še vsa gospodinjska opravila, šolske naloge, spraševanje otrok…Ni lahko biti starš, niti otrok. Ravno včeraj sem prebrala v neki knjigi, da je nekoč skrbela za otroke razširjena družina (stari starši, neporočene tete in strici), sedaj pa za otroke skrbijo v glavnem le starši ali pa eden od staršev.
Sicer drži, da znajo biti otroci nevzgojeni. Je pa tudi dejstvo, da so tudi starejši ljudje često zelo tečni in jih stalno podijo z zelenic ali pa izpred bloka, ker preveč vpijejo in pohodijo travo.

Mislim, da je kriv predvsem računalnik in računalniške igrice. Otroci se tam srečajo z vsemogočim nasiljem. V filmu npr. če ubijejo človeka, ni mogoče stvari “ponovno naložiti”, tako da postane človek zopet živ, in gre spet od začetka, tako da filmi niso tako problematični. Videoigrice pa naredijo na otroke vtis, da je mogoče življenje (beri: nasilno obnašanje) resetirati, izbrisati in življenje vrniti v prejšnje stanje (saj morda kdo pozna tisto: datoteko shraniš, nekaj narediš z njo in jo potem zapustiš, ne da bi jo shranil(a) in imaš datoteko v prejšnjem stanju). Otrok misli, da je tako tudi z življenjem.

Oh, oh, skoraj bi se pustila sprovocirati na nekatera mnenja.

Najprej: čemu primerjava otrok z čredo govedi, draga avtorica?, sliši se precej predrzno!!!!

Izgleda da smo vsi pozabili, da smo nekoč tudi mi bili taki ali pa vsaj približno taki. Je pa res, da se časi spreminjajo in da v današnjem času imajo mladi drugačne, bolj odprte poti, več možnosti, in nekako kar moderno je postalo “pluvati” po šolskem sistemu, pa po tem da starši nimajo časa, ….Naj me nekdo prepriča da je bilo pred 20 leti drugače? Moji starši so imeli veliko manj časa kot ga jaz zdej posvečam svoji hčerki, niso se zanimali ne za šolo, ne za družbo, ker enostavno niso bili izobraženi na to temo. Današnji starši so veliko bolj ozaveščeni, veliko več informacij imajo (imamo) na voljo in takoj je pogled na to drugačen….

Jaz pa mislim da so današnji otroci veliko bolj “bogi” ker vsi tako hudo pritiskamo nanje, želimo da se udeležujejo silamodernih tečajev, športnih dejavnosti, krožkov……čemu neki???? Potem se ti isti otroci morajo skorajda že v prvemo osnovne prerivati in dokazovati z ocenami, zbirati točke za nekakšen STATUS… pa še in še…

Mislim da smo tudi mi malo krivi k temu

Točno tako June. Zadela si srčiko. Do tega spoznanja seveda vodi kar vijugava pot, a razgled je presunljiv.

In ker na vsakega voznika busa ali prodajalko ne moremo vplivati (kot tudi na žalost ne na vzgojiteljice, učiteljice, sistem…… v zadostni meri), nam ostane le še, da delamo na sebi. In svojim otrokom s primerom in ne demagogijo pokažemo pot. Odločali se bodo tako in tako v vedno večji meri sami. Naj vidijo razlike, naj izbirajo.

Samo tako ujamemo dan. Sem pa tja…

Vse dobro ti želim!

Vedno se kritizira obnašanje otrok, odraslih nikoli. Zbodlo me je, da so otroci hodil kot čreda govedi…Kot, da bi morali biti otroci vse tisto kar sami nismo. Otroci se šele oblikujejo, učijo na lastnih napakah, zakaj nas tako presune, če so tudi predrzni, objestni… Saj niso samo takšni . Dečko je bil res objesten, razdiralen, predrzen. Ampak morda je večino časa prilagodljiv, razumevajoč…

Presenečena sem na komentarje mamic, ki “nimajo” problemov z vzgojo svojih otrok. Seveda jih nimajo, ker se zgovarjajo na cel svet okoli sebe. Mislim, da smo sami odgovorni za vzgojo otrok. Se trudim in dosegam tudi zadovoljive rezultate, a se ne upam trditi, da jaz pa nimam teh problemov. Nekje sem slišala, da otroke vzgajamo do 15 leta starosti, potem jim lahko pa samo še zaupamo. Drage mame, se vedno trdim, da z lastnim vzgledom in poštenjem do otrok naredimo največ.
Srečno!

Če tole leti name: seveda “imam” probleme z vzgojo (imava, namreč oba z možem), hotela sem le reči, da (kolikor je meni znano) moji otroci niso agresivni ali nevljudni do drugih (tudi tujih) ljudi. Se pa ne strinjam da se vzgoja pri 15 konča, mislim da se bolj ali manj vzgajamo vse življenje.

Specialka, vesela sem tvojih misli, kar nekako se mi zdi, da včasih ostajam sama v svojih razmišljanjih, ali kot je v enem prejšnjih postov zapisal nek moški obiskovalec (mislim da v zvezi z nakupom Game-boya) – kura so nekatere ženske čudne. Naš osnovni problem je, da smo tako prekleto posvečene v svoji Cankarjevi podobi trpeče matere, da res pozabljamo, da so na svetu tudi moški, da ne omenjam, da smo pozabile, da smo tudi me nekoč bile otroci.

Lov na čarovnice odprt, ha, ha.