Dragi starši!

Zanima me, kakšne so vaše izkušnje z učenjem otrok tujih jezikov. Danes ogromno otrok obiskuje tečaje tujih jezikov na jezikovnih šolah, ali pa imajo le-te org. v sklopu OŠ. Ali je res potrebno danes že tako zelo obremenjene otroke pošiljati tudi na jezike? Vem, in tako tudi govorim otrokoma, da pač brez znanja tujih jezikov ne gre. Ampak kako zgodaj??? Ali morda ne bi bilo bolje to investicijo prihranit za kasnejša leta (konec OŠ ali Srednjo šolo), ko otrok že malo razume, da se uči zase itd… Skeptična sem postala zaradi znankine hčere, ki je od malega hodila k angl., v gimnaziji pa je imela popravca??? Vem, da je to lahko samo izjema, mi je pa dala povod za razmislek.

Lepo prosim za vaše izkušnje in mnenja.

žana

Živjo,

mislim, da je to odvisno predvsem od otrokove želje. Slej ko prej se bo prisiljen naučiti vsaj angleščino, če pa so mu tuji jeziki všeč, pa ni razloga, da se ne bi začel učiti prej, sploh ker so tečaji za (mlajše) otroke v dobrih jezikovnih šolah sproščeni in se otroci učijo skozi igro in ne tako “prisilo” kot v šoli. Seveda šole na koncu leta zahtevajo, da otroci pokažejo neko znanje, vendar tak test načeloma ni zahteven, poleg tega pa če se otrok uči z veseljem, potem se tudi kaj nauči.

Jaz sem se začela učiti angleščino in nemščino v petem razredu (angl. pri pouku, nem. na tečaju – na željo staršev), francoščino pa v sedmem (na lastno željo) in danes govorim vse tri jezike tekoče (nemščino morda malo manj, ker ji ne posvečam dovolj časa, poleg tega pa je nisem nikoli “ljubila”).

Če se otrok želi učiti, potem res ni ovire, če se pa noče, ga pa nikar ne silite, ker bo jezika zasovražil in se ga bo težko učil tudi, ko bo na “urniku” v šolskem programu.
Pa še nekaj – otrok naj se ne začne učiti več tujih jezikov (če se uči oz. bo učil več jezikov) v istem letu – vmes naj bo vsaj eno, še bolje pa dve leti, da ne pride do zmešnjav in preobremenjenosti. To je seveda tudi odvisno od otrokove starosti.

Kdaj? Po mojem mnenju takrat, ko otrok začuti željo. Moja nečaka npr. sta se začela učiti angleščino že v vrtcu (kjer so seveda osvojili zelo malo – učili so se posamezne besede, lažje pesmice ipd.), ker sta tako želela – pogosto sem bila namreč njuna varuška in ker sem brala v angl/fr/nem, sta sama postala radovedna, ko pa so v vrtcu ponudili tečaj, sta se oba strinjala, da bosta hodila.

Učenje tujih jezikov je v zadnjem času postalo nekakšna moda. Seveda ni nič narobe, če se otrok uči tujega jezika, vendar pravilno razmišljaš, ko se sprašuješ, kdaj je pravi čas za učenje. Večina staršev vpiše otroka brez posebnega razmisleka – pač zato,ker hodijo tudi drugi. Po moje pa je treba presoditi, kako bi otrokov prosti čas najbolj koristno zapolnili in sicer tako, da bo ZANJ najbolj primerno. Vsak otrok je individuum in predvsem je treba najprej prepoznati njegove prednosti in talente. Zakaj bi glasbeno nadarjenega otroka silili k telovadbi in zakaj bi odličnega športnika obremenjevali s tujimi jeziki ali z baletom?
Druga plat je kvaliteta tega pouka. Petletni otrok seveda spoznava neke besede v novem jeziku, morda pove tudi kakšen stavek, a to je daleč od znanja jezika. Vprašanje je, kakšna je resnična korist od tega učenja, še posebej če otrok ne kaže kakšnega posebnega veselja. Jezika ne bo obvladal, četudi hodi k pouku več let.
Mi smo hčerki prepustili izbiro izrabe prostega časa in se je odločila za glasbo in ples, jezike se je pa učila samo v šoli.
Zdaj, ko je študentka, se je vpisala kar tako še k italijanščini in glede na njen velik interes sem prepričana, da jo bo obvladala
v pol leta toliko ali še več, kot če bi kot otrok hodila leta in leta.

Menim, da se otrok tujih jezikov ne bi smel učiti na željo ali zahtevo staršev, temveč zaradi lastnega interesa.

Izkušnje pa kažejo, da se najmlajši (3,4 in 5- letniki) tujega jezika naučijo najhitreje.

Res dobrega jezikovnega učitelja pa je verjetno težko najti.

Lp, Ali

Tudi popravci iz slovenscine obstajajo, pa je to jezik ki se ga otrok uci in govori od rojstva dalje.

Hmmmm… Lastne izkusnje? Meni tecaji niso prinesli prav nic. Res nic. V 1.razredu sta me starsa poslala, da se ucim nemscine, pa sem res vztrajala do 4. razdreda (OS, se razume). A kaj ko v tem casu nismo delali nic konkretnega. No, meni je bilo dolcas, ker smo bolj ali manj barvali risbice v ucbenikih. In, irocno kot se slisi, najvec nemscine (dovolj, da jo tekoce govorim in razumem prav vse) sem se naucila preko tv – pac z gledanjem tujih filmov brez podnapisov, za manjse otroke pa so idealne risanke, ki jih je na Cartoon network ali Super RTL ogromno. Toliko o tecajih in “skodljivem” vplivu televizije…

Pri majhnih otrocih je tako: Če otrok pokaže voljo in sam želi, potem mu to ponudimo. V nobenem primeru pa ga ne smemo siliti, kajti s tem povzročimo katastrofo za naprej.
Danes na žalost veliko otrok obiskuje vse mogoče tečaje, ravno zato, da imajo starši mir pred otrokom. Sama sem videla že veliko primerov, ko so otroka pripeljali, 5-6 let, ga na silo porinili v razred, otrok je jokal, starša pa sta odšla. Učiteljica je pol ure potrebovala, da je otroke pomirila in s tem se je skrajšala ura učenja. Naslednjič je bilo enako, vendar pa jaz nisem mogla biti tiho in sem staršema rekla, da naj odpeljeta otroka, ker ne želi biti tu in moti vse. Ne plačujemo zato, da bodo mirili njunega otroka. Bilo je par besed, grd pogled in odšli so. Tako sem rešila otroka pred tem tečajem a sigurno sta ga direktno odpeljala že na drugega, onadva pa v life. Sramota. Da, če otrok želi znanje, potem naj se uči, če pa ne, se bo vsega naučil ko bo čas in to v šoli. Prosti čas pa naj preživi v krogu ljubeče družine, to si bo najbolj zapomnil za vse življenje.

Ja, o tej temi bi se dalo veliko povedati. Dandanes je to nekakšna modna muha. Slovenija gre v Evropo in podobno. Res je, da otroci kar požirajo znanje, vendar poznam mnogo primerov, ko starši otroke vpišejo na vse možne tečaje, otroci pa so zelo nesrečni. Sama sem pred leti (kot študentka) poučevala na neki jezikovni šoli. Dvakrat tedensko sem imela tečaj angleščine za predšolske otroke. Večina teh otrok ni odnesla skoraj ničesar. Kar naprej je moral kdo “lulat”, pa si ni znal odpeti hlačk, pa nekdo je nekoga boksnil, pa … in na začetku so otroci vedno pripovedovali čigav oči ima večji avto, kaj je mama kupila onemu za rojstni dan itd. Nekateri starši so med uro čakali pred vrati in otroci so hoteli k njim. In kakšen je bil moj zaključek? Mislim, da danes večina staršev (ki otoke pošiljajo na vse te tečaje) zna prav dobro govoriti angleško in morda bi bilo veliko bolj dobrodošlo, če bi tisto uro sami preživeli z otrokom in ga naučili tistih nekaj besed. Otroci si želijo biti s starši in ne na vseh teh dejavnostih. Ko pa bodo večji, se bodo že sami odločili in se morda z veseljem vpisali na kakšen tečaj.

In še ena stvar. Od posameznika je odvisno, kako je dovzeten za jezik. Poznam neko dijakinjo, ki se je v OŠ osem let fakultativno učila tujega jezika, na gimnaziji pa se je zatikalo pri čistih osnovah.
Saj bom videla, kako bo, ko bodo moji otroci dovolj stari, ampak sedaj mislim, da moramo mi, starši, otroku dati čimveč sebe (če pa to vključuje tudi tuje jezike, šah in atletiko pa toliko boljše).
Breda