Zanima me, ali je možno in na kakšen način pomagati odrasli osebi( čez 30 let) z očitno hudo anoreksijo, če sama in njena celotna družina to stanje zanika in se obnaša, kot da je vse v najlepšem redu. Vsak poskus pogovora naleti na odpor in iskanje izgovorov za očitno shiranost. Na sploh v družini težave radi pometajo pod preprogo.
Gre tudi za to, da ima dva otroka, ki zaradi materine anksioznosti, po drugi strani pa pretiranega popuščanja in razvajanja, nimata pogojev za zdrav razvoj. Tudi zanju mi ni vseeno.
Zelo me skrbi zanjo in bi ji rada pomagala, a kako? Po moje potrebuje strokovno pomoč, saj se sama ne zmore izvleči iz tega. To stanje traja v valovih že kakšnih sedem let , a je v zadnjem času postalo prav grozljivo.
Kaj lahko storim?

To so težke situacije, v katerih se človek znajde nemočen. Poskušajte ji biti v oporo, na razpolago, če bo potrebovala nekoga ali pomoč. Predvsem tisti, ki so osebi najbliže, ji potem lahko v empatičem odnosu tudi jasneje povejo, da je njihovo zdravje ogroženo. Bodite pozorni na drobne težave – telesne, psihične, ki jih morda ta oseba lahko ima zaradi podhranjenosti in telesne šibkosti in jo po njih povprašajte z veliko mero razumevanja: a te to skrbi?… Tako se problemov lotevamo tudi strokovnjaki, z empatičnim poslušanjem in iskanjem področji, kjer že sami opažajo težave, ki jih pa morda ne povezujejo z anoreksijo.

Sama kritika, pridiganje in očitanje pogosto ne zaležejo, prav tako ne direktne zahteve po iskanju pomoči, posebej, če ne prihajajo od tistega, ki jim je res najbližji, kot so npr. starši… Ne smemo pa se sprijazniti in zanemarjati resnosti bolezni. ANoreksija nervoza lahko resno prizadane zdravje in včasih ogrozi življenje samo, ogroža pa tudi najbližje okrog, kot so to recimo otroci, kar ste opazili tudi sami.

Nevsiljivo jo obvestite o možnostih iskanja pomoči, posebej samopomočne skupine so lahko prvi in neogrožujoči korak na poti v zdravljenje, ko človek vidi, da imajo podobne težave tudi drugi.

M Anderluh