Za ženske v stiski

Odgovarjajo: Maja FerbeSuzana Gliha Škufca, univ. dipl. soc. del.

Slaba samopodoba ali kaj drugega?

Default avatar
Pozdravljeni.
Sem nadpovprečno inteligentna ženska, (dokazano)kar vam v naslednjih besedah zagotovo ne bo jasno, glede na moje življenje pač.
Na kratko: živela sem v družini,kjer je bil oče žal na inteligenčno niskem nivoju, mama nadpovprečno pametna, a žal kot sirota brez možnosti izobrazbe in samo človek, ki je vedno hrepenel po ljubezni in si želel družine, ki je nikoli ni imela. Kot je to običajno, je prevladala negativna stran, ni oče postajal pametnejši, temveč mama vedno bolj tiho. Zrastla sem torej v okolju,kjer je oče v skrbi zame razpolagal samo z mojim poniževanjem, stalno mi je govoril, da nisem nič vredna, da iz mene ne bo nikoli nič in se zraven pred drugimi hvalil z mojo inteligenco, to sem seveda zvedela zelo pozno.
Zdrava pamet mi je govorila, da nima prav, da to, da sem bila vedno najboljša, da so ljudje s spoštovanjem govorili o meni,pomeni nasprotno od tistega,kar je govoril oče. Vendar pamet v mladih letih ne pomeni dovolj. Vseeno, odselila sem se od doma že pri 14 in se sama preživljala,ker sem vedela, da je bolje, da grem stran od njega. Pa ne razumet narobe,imel me je rad,le vzgojni prijemi so bili katastrofalni, pač posledica njegove inteligence. Hvala bogu sem sama podedovala mamino.
Pobegnila sem od njega in ko so prišla leta zaljubljanja, sem razumsko iskala ljudi, ki so bili pametni,ki so delovali umirjeno, ki so bili prepričani vase in so vedeli, kaj počnejo.
In kaj se je zgodilo? Obvezno sem naletela na ljudi, ki so bili slika in prilika mojega očeta. Poniževanje, neupoštevanje, nobenih pravic...Problem je bil v tem, da so se vsi ti moški lažno predstavljali, in ko sem čez par mesecev razkrila njihov drugi jaz, se nisem znala več izvleči iz teh zvez. Vse so bile dolgotrajne. Dobro, a sem sčasoma našla moč in jih prekinila.
Vidite, inteligenca tu ni nič pomagala.Prepričana sem, da mi je oče tako zbil samospoštovanje in me prepričal, da nisem nič vredna, da sem bila, pazite sedaj na te besede, res prepričana, da očitno nisem vredna česa boljšega. Pamet se je borila proti temu, prepirala sem se, govorila, da ne dovolim poniževanj, potem pa padala na butaste obljube, da bo vse drugače. Inteligenca? Moj IQ me je reševal šele po parih letih in nič prej. Norela sem zaradi nelogičnosti, vendar sem se trudila, da bi iz partnerjev naredila spoštovanja vredne ljudi, tudi če ne bi več ostali z mano. Če to ni pomanjkanje samospoštovanja, metanje svojega življenja skozi okno, pa res ne vem, kaj bi drugega lahko bilo. Žrtvovanje za druge, sebe sem pa puščala ob strani. Težko verjamem, sedaj, toda vedno so mi uspeli vsi dopovedati, da sem JAZ kriva za njihovo obnašanje, ker sem prepametna,ker se želim po nepotrebnem pogovarjati,ker mi je škoda življenja pred TV,kjer biti skupaj ne pomeni tudi živeti skupaj. Ma, da ne naštevam. V možganih mi je vrelo, ker ni bilo nič logičnega v teh besedah, in da se mi ni zmešalo od groze, kajti v službo sem morala hoditi, sem bila prisiljena prikimavati, se delat razumevajoča, možgani pa so mi bukvalno razpadali.
Najhujšo napako pa sem naredila pred 10 leti, ko sem nasedla tipu, ki je izgledal krasen, razumevajoč,poln življenja, obdarjen s humorjem, starejši, pa tudi izgledal je modrejši. Končno sem našla spoštovanja vrednega človeka, sem bila presrečna. Nekaj popolnoma drugačnega od mojega očeta.
In sedaj, po 10 letih, ki jih je tako pameten človek preživel pri svoji mami, saj zaradi velike ljubezni do mene ni mogel živeti z menoj in 2 letih zakona, sem popolnoma na koncu. Živela sem popolnoma sama,kontakte sva imela preko telefona, dopustov ni planiral z mano,niti sedaj, po poroki. Mimogrede, poročila sem se z njim, ker je prosil, da rabi prelomnico v svojem življenju, ki je bilo ena sama vegetacija, prosil je, da bi rad živel normalno. Verjela sem, ker se mi ni zdelo logično, da nekdo živi v najboljših letih kot rastlina, gleda TV, pijančuje in hodi v službo. Verjela sem, da nikomur ne bi bilo všeč tako življenje. Vidite, tu mi je moja inteligenca škodovala. Vsak bolj preprost človek bi dojel, da to ni vredno človeškega dostojanstva, in bi odšel, jaz pa sem skušala velikodušno pomagati,ker se mi je zdela želja popolnoma razumljiva.
V teh 2 letih zakona sem živela popolnoma sama, on je še naprej, po poroki, živel na drugem koncu Slovenije, čeprav ima službo v mojem kraju. Nimam otrok,ker pač ne spiva skupaj, ker na tako razdaljo to ne gre. Stalno je govoril, kako sem mu privlačna, dotaknit pa se me ni hotel. Govoril je o tem,kako me spoštuje, zraven pa dodajal, kako mu gre na živce, ker sem tako pametna in da ga je sram tega. Karkoli mi je obljubil, je prelomil. Ampak res popolnoma vse. Naj povem, da drugim tega ni počel, samo meni in se potem "iskreno" čudil, da mu ni jasno, da je tako grozljiv samo do mene.
Psihično nasilje se je nadaljevalo vsak dan, telefonsko, govorila sem lahko samo, če mi je dal dovoljenje, o njegovih grozotah nisem smela niti spregovoriti, ker mi je prepovedal,me enostavno odklopil in se mi par tednov ni javil. Imam strašno zahtevno službo, veliko dolgov za stanovanje, ki sem ga jaz kupila za naju, čeprav ima trikrat večje dohodke kot jaz. Nikakor si nisem mogla dovoliti, da se mi zmeša, nisem mogla dobiti dopusta, niti pomirjeval, da bi v miru razmislila in se vsaj začasno oddaljila od tega nasilja. Poskrbel je, da nisem padla iz doze stresa konstantno že 10 let, tako da nikoli nisem imela dovolj časa, da bi se zbrala,ker sem vso moč porabila za službo. In jaz sem morala biti vedno zbrana za službo. Koliko moči mi je to pobralo. Če bi se sesula, bi zgubila službo, stanovanje in pristala na cesti.
Sedaj pa sem kompletno sesuta,ker me psihično maltretira med besedami "rad te imam" čisto vsak dan posebej. Dokler me ni pričel osvajat, ga nisem poznala. Ne razumem ničesar več, vem samo, da rabim pomoč. Izpeljala bom ločitev, kar bo še posebej ogromen stres,ker se dnevno videvava v službi. Ne vem, kako bom zdržala,ker imam toliko obveznosti, da se mi kar meša, grozljive bolezni pri starših in za vse sem sama. Bojim se, da se mi bo sredi službe kar utrgalo in da bom zaradi silnega trpljenja izgubila razum. Tega se namreč najbolj bojim.
Ne bojim se ostati sama, saj sem vajena. Tako živim že polnih 10 let.Sem pa pri svojih 40 letih,čeprav izgledam veliko mlajša, trdno odločena, da nobenemu moškemu ne dovolim več blizu. Vidim tudi okoli sebe toliko trpljenja, ki ga povzročajo moški, da tega enostavno ne razumem več. Vidite, zato lahko rečem, da je meni visok IQ samo škodoval.
Potrebujem pa pomoč, res. Zato prosim za nasvet, kam naj se obrnem, da spet najdem samospoštovanje, da srečam normalne, dobre ljudi, ki ne povzročajo hudega. Nočem verjeti, da so na svetu samo hudobni ljudje, vsaj na teh forumih tega ne zasledim. Vem pa, toliko pameti mi je še ostalo, da se sama ne bom izvlekla po tolikih letih grozljivih poniževanj. Poleg tega moram opraviti še s tem, da me je tip spravil ob možnost, da bi imela otroke. To bom pa zelo težko prenesla.
Kje bi mi torej pomagali, kam naj se obrnem? Oče mi je dal čudovito popotnico za življenje in razum tega kljub temu, da se bori proti temu, ne more rešiti. Ostalo je v meni, da nisem nič vredna in čeprav si vsak dan ponavljam, da sem veliko vredna, vsaj toliko, kot vsak človek, to nič ne pomaga.Še vedno dovoljujem, da se z menoj ravna slabše kot z živaljo.
Prosim, pomagajte z nasveti, z mnenji, z naslovi zdravnikov, z vsem pač, kar mislite, da bi mi lahko pomagalo. Naj povem, da se v življenju besno borim za vse druge ljudi, ki rabijo pomoč ali pa jim načenjajo dostojanstvo, le zase se nisem nikoli potegnila dovolj odločno, samo ugovarjala sem zaradi poniževanj, govorila, da tega ne dovolim, to pa je bilo tudi vse. In še eno napako imam, verjamem, da ljudje res mislijo tisto, kar rečejo, ker nimam nobenih problemov s prenašanjem še tako grozne resnice. Vsako resnico lahko mirno sprejmem, tudi to, da me nekdo nima rad, ni problem, zdi se mi logično, to se dogaja, ljubezni se ne da izsiliti, torej ni problemov.
Prosim,pomagajte, da se bom res lahko postavila zase, da bom prenesla vse tisto nasilje, ki me še čaka do ločitve. Kajti temu se ne bom mogla izogniti.
Hvala za potrpljenje pri branju. In za morebitno pomoč.
Default avatar
Spoštovana!

Iz vašega pisma je razvidno, da doživljate težko osebno stisko ob želji, da bi se enkrat končno izkopali iz nasilnih odnosov, ki se vlečejo od vašega otroštva do danes. Danes pa je priložnost, da temu naredite konec. Kar se je dogajalo, je minilo, tega se ne da več spremeniti, iz tega se lahko edino kaj naučite. Spoznali ste, da ste iskali moške, ki so bili zrcalna podoba vašega očeta. To ste delali podzavestno. Sedaj, ko se tega zavedate, lahko to prekinete. Čeprav pa to ne bo ravno najlažje. Lahko boste spoznali človeka, kjer vam bo razum govoril, da je enak kot dosedanji moški, čustva pa vam bodo govorila drugače. V ljubezni pa ljudje najpogosteje sledimo svojim čustvom. Zaenkrat ste odločeni, da ne boste več vstopili v nobeno novo zvezo. In za določeno obdobje je to tudi dobro, saj se morate posvetiti sebi in predelati vse, kar ste preživeli.

Sama inteligenca pa se mi ne zdi tako pomemben faktor in mislim, da tudi na vaše življenje ni imela tolikšnega vpliva. Mogoče vam je pomagala priti do diplome ali celo magisterija ali doktorata, ni pa vam pomagala priti do znanja, kako živeti, da bi bili srečni. Namesto IQ-ja se posvetite raje čustveni inteligenci, npr. si preberete knjige Daniela Golemana.

Pravite, da ste se trudili, da bi iz partnerja naredili spoštovanja vrednega človeka. To je bila velika utvara. Spreminjate lahko le sebe. Če pa si želite spoštovanja vrednega partnerja, pa ne boste dobili takšnega, če ne bo tak že prvi dan, ko se bosta spoznala. Ljudje sicer se spreminjajo, ampak sprejeti osebo z lastnostmi, katerih ne moremo tolerirati in ob tem upati, da se bo spremenila, je pa utopično. In še glede usmiljenja, kot razloga, zakaj ste se poročili z njim, menim, da to nikakor ne more biti razlog za poroko in mislim, da so bila v igri še kakšna druga čustva. Priporočam vam tudi knjigo: Ženske, ki preveč ljubijo-Robin Norwood.

Če ste sedaj popolnoma sesuti in mislite, da boste težko zdržali pod vsemi obremenitvami, bi bilo morda dobro, da si vzamete bolniški dopust. V teh težkih trenutkih se pocrkljajte, kolikor je le možno, pač glede na službo.

Sam postopek razveze ni kompliciran, če se boste zanjo odločila. V kolikor se ne bosta mogla sporazumno razvezati, vložite tožbo za razvezo. Že sedaj pa lahko, če se le tako odločite, prekinete telefonske stike z možem. Prenašanje njegovega poniževanja vam v ničemer ne koristi. Nasilje je nekaj, česar vam ni potrebno prenašati. Sami pri sebi morate doseči uvid, da ga ne boste zaradi navajenosti prenašali še naprej. Pravite, da verjamete, da ljudje res mislijo tisto kar rečejo, potem tudi vi res mislite, ko rečete, da ne dovolite več poniževanj. In jih res več ne dovoljujte. Potem se bo tudi vaše psihično počutje izboljšalo. Res pa je, da boste lahko začutili težko duševno stisko tudi zaradi razveze…

Razmislite, kako bi vi svetovali in pomagali osebi, ki bi se na vas obrnila s takšno težavo in si na ta način pomagajte tudi sama. Poleg tega vam svetujem, da se vključite v kakšno samopomočno skupino za žrtve nasilja ali v individualno svetovanje na Društvu za nenasilno komunikacijo. Spodaj so naslovi:

- Podporna skupina za ženske, ki doživljajo nasilje, Ženska svetovalnica, tel. 01/434-72-61,
- Skupina za samopomoč za ženske, ki so ali še vedno doživljajo nasilje SOS telefon, 080/11-55,
- Društvo za nenasilno komunikacijo, v Ljubljani (tel.01/434-48-22) ali Mariboru (tel.02/250-17-36).

Z željo, da bi dosegli mir, vas lepo pozdravljam!
Jana Metelko
Materinski dom Škofljica-Zavod Pelikan Karitas,
tel.: 01/366-77-21, <http://pelikan.karitas.si/materinski_domovi.htm>
Default avatar
Hoj!

Zelo dobro te razumem, saj dobro vem, kaj to pomeni, če človek nima dobre samopodobe. Kaj vse dopušča, čeprav mu razum jasno govori povsem nasprotno.
Če napišeš iz kje si, ti lahko posredujem kake naslove, lahko mi pišeš tudi na mail.
Default avatar
Te popolnoma razumem in ti svetujem sledeče :

Najprej s čimmanj govorjenja in najhitreje spelji uradno ločitev in spremembo bivališča, z novimi ljudmi okoli sebe in službo.

Če boš imela mir za branje, ti priporočam 4 dobre knjige za boljšo samozavest in samopodobo :

Pridna dekleta pridejo v nebesa, poredna pa vsepovsod 1.in 2. del,
Mike George:Popolna sprostitev
Clarissa Pinkola Estes:Ženske, ki tečejo z volkovi
dr.William Glasser :Teorija izbire

Že, če boš samo te prebrala, boš drugače gledala na življenje.Sicer pa, če si tako pametna, jih boš za šalo obdelala.

Zatem ti priporočam, da se z očetom ne obremenjuješ več in ga pustiš za sabo.Zamere povzročajo raka, ti pa bodi zdrava! On je iz svojega okolja in prazgodovine prinesel to, kar ga mori, ampak briga te!

Imej se rada, saj če se ne boš imela, tudi drugih ne boš mogla vzljubiti.
Odloči se, da boš sonček, ki vedno, kamorkoli vstopi, osvetli in ogreje prostor s svojo žarečo lepoto in toploto!

Daj nekaj nase in bodi ponosna. Nisi na svetu zato, da si za predpražnik, temveč da nekaj narediš najprej zase in nato za ljudi. Vzemi si čas za razmislek, se strokovno podpri in potem z vsemi čuti opazuj, kaj se dogaja okoli tebe!

Na koncu bo še vse zelo čudovito! Srečno!
Default avatar
Hvala za vse vzpodbudne odgovore. Doma imam polno knjižnico vseh mogočih knjig iz področja psihologije, brez skrbi. Čustvena inteligenca je bila pri meni vedno na prvem mestu. Zato sem rekla, da mi je tisti razumski del samo škodoval, namreč razmišljanje v smislu, pa saj nihče ne želi živeti kot rastlina, sploh, če prosi za pomoč. Idiotsko, to lahko sedaj mirno rečem. Vsak pač živi tako, kot mu paše, tudi če govori drugače. Preveč sem drugim ljudem pripisovala svoje lastnosti. Iskala pa sem zase pomoč vsepovsod,kjer sem jo le lahko, tudi pri zdravniku.

Sedaj sem samo še jezna. Postavila sem se zase, moj ne je res ne. Vzela sem si toliko odmora, da sem ugotovila, da nikakor ne morem imeti rada človeka, ki se ne zna obnašati po osnovnih človeških normah in stvar je opravljena. Nočem, ne da ne morem več pomagati človeku, ki sam ne stori ničesar in vse mirno prepusti meni.Sem zelo močna osebnost drugače, samo to dolgotrajno psihično nasilje in zelo naporno življenje me je skoraj zlomilo. Običajno ponavljam vzorec v življenju(ja, tudi tega se bom rešila, sčasoma), da pustim, da me lomijo in lomijo, le zlomiti me ne morejo.

Problem je bil v tem, da je bil ta moj tip res bolan, to mi je potrdil zdravnik. Nič čudnega, da nisem mogla nič narediti. (No ja, sedaj pa lahko, kajne)
Kakorkoli že, celo življenje sem se zavestno trudila, da bi imela družbo samo takih moških, ki bi jih lahko spoštovala, torej umirjenih, odločnih, prijaznih, razumnih. Nisem iskala slike očeta.Nasprotno, od malega sem se zavedala, kako mi škoduje in nisem hotela zraven sebe niti približno takšnega tipa. Problem je bil v tem, da se moški prikazujejo drugačne, kot so v resnici, čeprav to pripisujejo ženskam. Zato sem jezna. Dejansko se znajo prikazati takšne, kot si ženske želijo, da bi bili, imajo svoj šesti čut za lovljenje plena. Ženske pa bi morale osvojiti tudi njihovo sposobnost, da brez problema prekinejo zvezo, ki ni zadovoljiva.Oni to znajo in vsaka jim čast. Sama pa poznam preveč takšnih, kot sem jaz (pač ženska lastnost), ki se gremo socialne delavke in psihiatre in kaj vem kaj še. Pomagat vsem, za vse skrbeti...Ja, pa kaj še. Seveda pomagat, vendar samo tistim, ki ti dovolijo priti blizu in si tega res želijo.

Torej, niso moški neumni,precej se da naučiti od njih. Na živce mi gre, da sem očitno na neki stopnji v življenju tako popustila in izgubila svojo moč, da sem padla v tako zvezo. Sedaj jo dobivam nazaj in se počutim polna energije. Tako pa sem se razpisala zato, ker vem, da je na tem forumu veliko takšnih kot sem jaz in da bodo vedele, da se človek res krasno počuti, ko lahko mirno spi, ko ga ni strah, ko ga ne ponižujejo.

Ne menjam več. Moram pa povedati, da so k temu pripomogla tudi leta. Ne vem, če bi to zmogla pri tridesetih.
Veselim se vsakega novega dneva, prijatelji skrbijo zame, tako da res ničesar ne pogrešam. Imam občutek, da sem spet dobila kontrolo nad svojim življenjem, resnici na ljubo sem to strašno pogrešala.

Pa še nekaj. Morda sem padla v tako zvezo tudi zato, ker sem si strašno želela biti ljubljena (celo življenje sem pač nekje sama), moje veze so bile dolge,premori med njimi tudi in morda zato padeš v neko novo ljubezen iz enostavnega razloga, ker jo potrebuješ. To pišem v opozorilo vsem meni podobnim, da se te pasti izogibajo in so v začetku previdne. Naj zaupajo, to ja, a previdnost ni odveč.

Sedaj sem v stadiju, ko potrjujem tisto, kar sicer vem že celo življenje. Človek je najsrečnejši, ko ima sebe rad. To je tako dober občutek. Zato moj nasvet vsem, ki imate podobno izkušnjo. Odidite čimprej, vsak si zasluži poleg sebe normalnega človeka, ničesar ne izgubite, če ostanete same. Če se boste imele rade, ne verjamem, da boste ostale dolgo same. Prej samo začasno. Lahko pa najdete spet sebe.

Srečno vsem in hvala za lepe besede.
Default avatar
Jaz pa vem samo eno, nihče ni srečen če mora iti skozi življenje sam, čisto sam...pa tu nima inteligenca nič zraven. Človek je družabno bitje, ne more biti sam. Jasno kot beli sneg.
Default avatar
Ti si ista kot jaz. :) Mislim, ne kar se tiče izkušenj samih, ampak karakterno kako dojemaš svet in kako se soočaš z določenimi situacijami... Do zdaj nikoli nisem pomislila da je inteligenca lahko tako velik krivec, ampak če povežem vzporednice s slabo samopodobo smo eni res taki, da puščamo brez problema da svet in partnerji hodijo po nas med tem ko imamo utopične in jih želimo vzgojiti v dostojanstvene ljudi... Jaz bi rekla temu kompleks "rešiteljev človeštva", ki ima na plečih vso bolečino sveta... Opažam da je visoka inteligenca + slaba samopodoba smrtna kombinacija. Dostikrat si želim, da bi bila taka kot je Daisy rekla v Velikem Gatsbyju: "A fool - that's the best thing a girl can be in this world, a beautiful little fool." Lepa in neumna, kaj drugega bi lahko bilo lažje biti?
Default avatar
"Žal" je v življenju tako, da se največ naučimo, zrastemo iz tega, kadar pademo na dno in se postavimo na novo. Nihče me ne bo prepričal, da so srečni in stabilni ljudje kar rojeni. Šele ko doživiš negativno izkušnjo, zafrkneš, pa naj bo to karkoli - se s tega naučiš nekaj... to je to. Te tvoje kolobocije jemlji kot šolo, kot nekaj do česar je moralo priti. Tudi jaz sem jo imela, tudi posledično zaradi očeta. Sicer malo krajšo, do 30. leta, ampak vseeno. Ko to premagaš, se osvobodiš in pobereš je občutek krasen. Tako je življenje, stalno premagovanje ovir, vmes imamo lepe trenutke. Tisti, ki tega ne počne, enostavno ne živi. Tako, moj odgovor je "ajnfoht" :) Primeren uri branja :) Želim ti srečno.

Moderatorji

Maja Ferbe
Maja Ferbe
Suzana Gliha Škufca , univ. dipl. soc. del.
MDŠkofljica