
Pozdravljeni.
Sem nadpovprečno inteligentna ženska, (dokazano)kar vam v naslednjih besedah zagotovo ne bo jasno, glede na moje življenje pač.
Na kratko: živela sem v družini,kjer je bil oče žal na inteligenčno niskem nivoju, mama nadpovprečno pametna, a žal kot sirota brez možnosti izobrazbe in samo človek, ki je vedno hrepenel po ljubezni in si želel družine, ki je nikoli ni imela. Kot je to običajno, je prevladala negativna stran, ni oče postajal pametnejši, temveč mama vedno bolj tiho. Zrastla sem torej v okolju,kjer je oče v skrbi zame razpolagal samo z mojim poniževanjem, stalno mi je govoril, da nisem nič vredna, da iz mene ne bo nikoli nič in se zraven pred drugimi hvalil z mojo inteligenco, to sem seveda zvedela zelo pozno.
Zdrava pamet mi je govorila, da nima prav, da to, da sem bila vedno najboljša, da so ljudje s spoštovanjem govorili o meni,pomeni nasprotno od tistega,kar je govoril oče. Vendar pamet v mladih letih ne pomeni dovolj. Vseeno, odselila sem se od doma že pri 14 in se sama preživljala,ker sem vedela, da je bolje, da grem stran od njega. Pa ne razumet narobe,imel me je rad,le vzgojni prijemi so bili katastrofalni, pač posledica njegove inteligence. Hvala bogu sem sama podedovala mamino.
Pobegnila sem od njega in ko so prišla leta zaljubljanja, sem razumsko iskala ljudi, ki so bili pametni,ki so delovali umirjeno, ki so bili prepričani vase in so vedeli, kaj počnejo.
In kaj se je zgodilo? Obvezno sem naletela na ljudi, ki so bili slika in prilika mojega očeta. Poniževanje, neupoštevanje, nobenih pravic...Problem je bil v tem, da so se vsi ti moški lažno predstavljali, in ko sem čez par mesecev razkrila njihov drugi jaz, se nisem znala več izvleči iz teh zvez. Vse so bile dolgotrajne. Dobro, a sem sčasoma našla moč in jih prekinila.
Vidite, inteligenca tu ni nič pomagala.Prepričana sem, da mi je oče tako zbil samospoštovanje in me prepričal, da nisem nič vredna, da sem bila, pazite sedaj na te besede, res prepričana, da očitno nisem vredna česa boljšega. Pamet se je borila proti temu, prepirala sem se, govorila, da ne dovolim poniževanj, potem pa padala na butaste obljube, da bo vse drugače. Inteligenca? Moj IQ me je reševal šele po parih letih in nič prej. Norela sem zaradi nelogičnosti, vendar sem se trudila, da bi iz partnerjev naredila spoštovanja vredne ljudi, tudi če ne bi več ostali z mano. Če to ni pomanjkanje samospoštovanja, metanje svojega življenja skozi okno, pa res ne vem, kaj bi drugega lahko bilo. Žrtvovanje za druge, sebe sem pa puščala ob strani. Težko verjamem, sedaj, toda vedno so mi uspeli vsi dopovedati, da sem JAZ kriva za njihovo obnašanje, ker sem prepametna,ker se želim po nepotrebnem pogovarjati,ker mi je škoda življenja pred TV,kjer biti skupaj ne pomeni tudi živeti skupaj. Ma, da ne naštevam. V možganih mi je vrelo, ker ni bilo nič logičnega v teh besedah, in da se mi ni zmešalo od groze, kajti v službo sem morala hoditi, sem bila prisiljena prikimavati, se delat razumevajoča, možgani pa so mi bukvalno razpadali.
Najhujšo napako pa sem naredila pred 10 leti, ko sem nasedla tipu, ki je izgledal krasen, razumevajoč,poln življenja, obdarjen s humorjem, starejši, pa tudi izgledal je modrejši. Končno sem našla spoštovanja vrednega človeka, sem bila presrečna. Nekaj popolnoma drugačnega od mojega očeta.
In sedaj, po 10 letih, ki jih je tako pameten človek preživel pri svoji mami, saj zaradi velike ljubezni do mene ni mogel živeti z menoj in 2 letih zakona, sem popolnoma na koncu. Živela sem popolnoma sama,kontakte sva imela preko telefona, dopustov ni planiral z mano,niti sedaj, po poroki. Mimogrede, poročila sem se z njim, ker je prosil, da rabi prelomnico v svojem življenju, ki je bilo ena sama vegetacija, prosil je, da bi rad živel normalno. Verjela sem, ker se mi ni zdelo logično, da nekdo živi v najboljših letih kot rastlina, gleda TV, pijančuje in hodi v službo. Verjela sem, da nikomur ne bi bilo všeč tako življenje. Vidite, tu mi je moja inteligenca škodovala. Vsak bolj preprost človek bi dojel, da to ni vredno človeškega dostojanstva, in bi odšel, jaz pa sem skušala velikodušno pomagati,ker se mi je zdela želja popolnoma razumljiva.
V teh 2 letih zakona sem živela popolnoma sama, on je še naprej, po poroki, živel na drugem koncu Slovenije, čeprav ima službo v mojem kraju. Nimam otrok,ker pač ne spiva skupaj, ker na tako razdaljo to ne gre. Stalno je govoril, kako sem mu privlačna, dotaknit pa se me ni hotel. Govoril je o tem,kako me spoštuje, zraven pa dodajal, kako mu gre na živce, ker sem tako pametna in da ga je sram tega. Karkoli mi je obljubil, je prelomil. Ampak res popolnoma vse. Naj povem, da drugim tega ni počel, samo meni in se potem "iskreno" čudil, da mu ni jasno, da je tako grozljiv samo do mene.
Psihično nasilje se je nadaljevalo vsak dan, telefonsko, govorila sem lahko samo, če mi je dal dovoljenje, o njegovih grozotah nisem smela niti spregovoriti, ker mi je prepovedal,me enostavno odklopil in se mi par tednov ni javil. Imam strašno zahtevno službo, veliko dolgov za stanovanje, ki sem ga jaz kupila za naju, čeprav ima trikrat večje dohodke kot jaz. Nikakor si nisem mogla dovoliti, da se mi zmeša, nisem mogla dobiti dopusta, niti pomirjeval, da bi v miru razmislila in se vsaj začasno oddaljila od tega nasilja. Poskrbel je, da nisem padla iz doze stresa konstantno že 10 let, tako da nikoli nisem imela dovolj časa, da bi se zbrala,ker sem vso moč porabila za službo. In jaz sem morala biti vedno zbrana za službo. Koliko moči mi je to pobralo. Če bi se sesula, bi zgubila službo, stanovanje in pristala na cesti.
Sedaj pa sem kompletno sesuta,ker me psihično maltretira med besedami "rad te imam" čisto vsak dan posebej. Dokler me ni pričel osvajat, ga nisem poznala. Ne razumem ničesar več, vem samo, da rabim pomoč. Izpeljala bom ločitev, kar bo še posebej ogromen stres,ker se dnevno videvava v službi. Ne vem, kako bom zdržala,ker imam toliko obveznosti, da se mi kar meša, grozljive bolezni pri starših in za vse sem sama. Bojim se, da se mi bo sredi službe kar utrgalo in da bom zaradi silnega trpljenja izgubila razum. Tega se namreč najbolj bojim.
Ne bojim se ostati sama, saj sem vajena. Tako živim že polnih 10 let.Sem pa pri svojih 40 letih,čeprav izgledam veliko mlajša, trdno odločena, da nobenemu moškemu ne dovolim več blizu. Vidim tudi okoli sebe toliko trpljenja, ki ga povzročajo moški, da tega enostavno ne razumem več. Vidite, zato lahko rečem, da je meni visok IQ samo škodoval.
Potrebujem pa pomoč, res. Zato prosim za nasvet, kam naj se obrnem, da spet najdem samospoštovanje, da srečam normalne, dobre ljudi, ki ne povzročajo hudega. Nočem verjeti, da so na svetu samo hudobni ljudje, vsaj na teh forumih tega ne zasledim. Vem pa, toliko pameti mi je še ostalo, da se sama ne bom izvlekla po tolikih letih grozljivih poniževanj. Poleg tega moram opraviti še s tem, da me je tip spravil ob možnost, da bi imela otroke. To bom pa zelo težko prenesla.
Kje bi mi torej pomagali, kam naj se obrnem? Oče mi je dal čudovito popotnico za življenje in razum tega kljub temu, da se bori proti temu, ne more rešiti. Ostalo je v meni, da nisem nič vredna in čeprav si vsak dan ponavljam, da sem veliko vredna, vsaj toliko, kot vsak človek, to nič ne pomaga.Še vedno dovoljujem, da se z menoj ravna slabše kot z živaljo.
Prosim, pomagajte z nasveti, z mnenji, z naslovi zdravnikov, z vsem pač, kar mislite, da bi mi lahko pomagalo. Naj povem, da se v življenju besno borim za vse druge ljudi, ki rabijo pomoč ali pa jim načenjajo dostojanstvo, le zase se nisem nikoli potegnila dovolj odločno, samo ugovarjala sem zaradi poniževanj, govorila, da tega ne dovolim, to pa je bilo tudi vse. In še eno napako imam, verjamem, da ljudje res mislijo tisto, kar rečejo, ker nimam nobenih problemov s prenašanjem še tako grozne resnice. Vsako resnico lahko mirno sprejmem, tudi to, da me nekdo nima rad, ni problem, zdi se mi logično, to se dogaja, ljubezni se ne da izsiliti, torej ni problemov.
Prosim,pomagajte, da se bom res lahko postavila zase, da bom prenesla vse tisto nasilje, ki me še čaka do ločitve. Kajti temu se ne bom mogla izogniti.
Hvala za potrpljenje pri branju. In za morebitno pomoč.
Sem nadpovprečno inteligentna ženska, (dokazano)kar vam v naslednjih besedah zagotovo ne bo jasno, glede na moje življenje pač.
Na kratko: živela sem v družini,kjer je bil oče žal na inteligenčno niskem nivoju, mama nadpovprečno pametna, a žal kot sirota brez možnosti izobrazbe in samo človek, ki je vedno hrepenel po ljubezni in si želel družine, ki je nikoli ni imela. Kot je to običajno, je prevladala negativna stran, ni oče postajal pametnejši, temveč mama vedno bolj tiho. Zrastla sem torej v okolju,kjer je oče v skrbi zame razpolagal samo z mojim poniževanjem, stalno mi je govoril, da nisem nič vredna, da iz mene ne bo nikoli nič in se zraven pred drugimi hvalil z mojo inteligenco, to sem seveda zvedela zelo pozno.
Zdrava pamet mi je govorila, da nima prav, da to, da sem bila vedno najboljša, da so ljudje s spoštovanjem govorili o meni,pomeni nasprotno od tistega,kar je govoril oče. Vendar pamet v mladih letih ne pomeni dovolj. Vseeno, odselila sem se od doma že pri 14 in se sama preživljala,ker sem vedela, da je bolje, da grem stran od njega. Pa ne razumet narobe,imel me je rad,le vzgojni prijemi so bili katastrofalni, pač posledica njegove inteligence. Hvala bogu sem sama podedovala mamino.
Pobegnila sem od njega in ko so prišla leta zaljubljanja, sem razumsko iskala ljudi, ki so bili pametni,ki so delovali umirjeno, ki so bili prepričani vase in so vedeli, kaj počnejo.
In kaj se je zgodilo? Obvezno sem naletela na ljudi, ki so bili slika in prilika mojega očeta. Poniževanje, neupoštevanje, nobenih pravic...Problem je bil v tem, da so se vsi ti moški lažno predstavljali, in ko sem čez par mesecev razkrila njihov drugi jaz, se nisem znala več izvleči iz teh zvez. Vse so bile dolgotrajne. Dobro, a sem sčasoma našla moč in jih prekinila.
Vidite, inteligenca tu ni nič pomagala.Prepričana sem, da mi je oče tako zbil samospoštovanje in me prepričal, da nisem nič vredna, da sem bila, pazite sedaj na te besede, res prepričana, da očitno nisem vredna česa boljšega. Pamet se je borila proti temu, prepirala sem se, govorila, da ne dovolim poniževanj, potem pa padala na butaste obljube, da bo vse drugače. Inteligenca? Moj IQ me je reševal šele po parih letih in nič prej. Norela sem zaradi nelogičnosti, vendar sem se trudila, da bi iz partnerjev naredila spoštovanja vredne ljudi, tudi če ne bi več ostali z mano. Če to ni pomanjkanje samospoštovanja, metanje svojega življenja skozi okno, pa res ne vem, kaj bi drugega lahko bilo. Žrtvovanje za druge, sebe sem pa puščala ob strani. Težko verjamem, sedaj, toda vedno so mi uspeli vsi dopovedati, da sem JAZ kriva za njihovo obnašanje, ker sem prepametna,ker se želim po nepotrebnem pogovarjati,ker mi je škoda življenja pred TV,kjer biti skupaj ne pomeni tudi živeti skupaj. Ma, da ne naštevam. V možganih mi je vrelo, ker ni bilo nič logičnega v teh besedah, in da se mi ni zmešalo od groze, kajti v službo sem morala hoditi, sem bila prisiljena prikimavati, se delat razumevajoča, možgani pa so mi bukvalno razpadali.
Najhujšo napako pa sem naredila pred 10 leti, ko sem nasedla tipu, ki je izgledal krasen, razumevajoč,poln življenja, obdarjen s humorjem, starejši, pa tudi izgledal je modrejši. Končno sem našla spoštovanja vrednega človeka, sem bila presrečna. Nekaj popolnoma drugačnega od mojega očeta.
In sedaj, po 10 letih, ki jih je tako pameten človek preživel pri svoji mami, saj zaradi velike ljubezni do mene ni mogel živeti z menoj in 2 letih zakona, sem popolnoma na koncu. Živela sem popolnoma sama,kontakte sva imela preko telefona, dopustov ni planiral z mano,niti sedaj, po poroki. Mimogrede, poročila sem se z njim, ker je prosil, da rabi prelomnico v svojem življenju, ki je bilo ena sama vegetacija, prosil je, da bi rad živel normalno. Verjela sem, ker se mi ni zdelo logično, da nekdo živi v najboljših letih kot rastlina, gleda TV, pijančuje in hodi v službo. Verjela sem, da nikomur ne bi bilo všeč tako življenje. Vidite, tu mi je moja inteligenca škodovala. Vsak bolj preprost človek bi dojel, da to ni vredno človeškega dostojanstva, in bi odšel, jaz pa sem skušala velikodušno pomagati,ker se mi je zdela želja popolnoma razumljiva.
V teh 2 letih zakona sem živela popolnoma sama, on je še naprej, po poroki, živel na drugem koncu Slovenije, čeprav ima službo v mojem kraju. Nimam otrok,ker pač ne spiva skupaj, ker na tako razdaljo to ne gre. Stalno je govoril, kako sem mu privlačna, dotaknit pa se me ni hotel. Govoril je o tem,kako me spoštuje, zraven pa dodajal, kako mu gre na živce, ker sem tako pametna in da ga je sram tega. Karkoli mi je obljubil, je prelomil. Ampak res popolnoma vse. Naj povem, da drugim tega ni počel, samo meni in se potem "iskreno" čudil, da mu ni jasno, da je tako grozljiv samo do mene.
Psihično nasilje se je nadaljevalo vsak dan, telefonsko, govorila sem lahko samo, če mi je dal dovoljenje, o njegovih grozotah nisem smela niti spregovoriti, ker mi je prepovedal,me enostavno odklopil in se mi par tednov ni javil. Imam strašno zahtevno službo, veliko dolgov za stanovanje, ki sem ga jaz kupila za naju, čeprav ima trikrat večje dohodke kot jaz. Nikakor si nisem mogla dovoliti, da se mi zmeša, nisem mogla dobiti dopusta, niti pomirjeval, da bi v miru razmislila in se vsaj začasno oddaljila od tega nasilja. Poskrbel je, da nisem padla iz doze stresa konstantno že 10 let, tako da nikoli nisem imela dovolj časa, da bi se zbrala,ker sem vso moč porabila za službo. In jaz sem morala biti vedno zbrana za službo. Koliko moči mi je to pobralo. Če bi se sesula, bi zgubila službo, stanovanje in pristala na cesti.
Sedaj pa sem kompletno sesuta,ker me psihično maltretira med besedami "rad te imam" čisto vsak dan posebej. Dokler me ni pričel osvajat, ga nisem poznala. Ne razumem ničesar več, vem samo, da rabim pomoč. Izpeljala bom ločitev, kar bo še posebej ogromen stres,ker se dnevno videvava v službi. Ne vem, kako bom zdržala,ker imam toliko obveznosti, da se mi kar meša, grozljive bolezni pri starših in za vse sem sama. Bojim se, da se mi bo sredi službe kar utrgalo in da bom zaradi silnega trpljenja izgubila razum. Tega se namreč najbolj bojim.
Ne bojim se ostati sama, saj sem vajena. Tako živim že polnih 10 let.Sem pa pri svojih 40 letih,čeprav izgledam veliko mlajša, trdno odločena, da nobenemu moškemu ne dovolim več blizu. Vidim tudi okoli sebe toliko trpljenja, ki ga povzročajo moški, da tega enostavno ne razumem več. Vidite, zato lahko rečem, da je meni visok IQ samo škodoval.
Potrebujem pa pomoč, res. Zato prosim za nasvet, kam naj se obrnem, da spet najdem samospoštovanje, da srečam normalne, dobre ljudi, ki ne povzročajo hudega. Nočem verjeti, da so na svetu samo hudobni ljudje, vsaj na teh forumih tega ne zasledim. Vem pa, toliko pameti mi je še ostalo, da se sama ne bom izvlekla po tolikih letih grozljivih poniževanj. Poleg tega moram opraviti še s tem, da me je tip spravil ob možnost, da bi imela otroke. To bom pa zelo težko prenesla.
Kje bi mi torej pomagali, kam naj se obrnem? Oče mi je dal čudovito popotnico za življenje in razum tega kljub temu, da se bori proti temu, ne more rešiti. Ostalo je v meni, da nisem nič vredna in čeprav si vsak dan ponavljam, da sem veliko vredna, vsaj toliko, kot vsak človek, to nič ne pomaga.Še vedno dovoljujem, da se z menoj ravna slabše kot z živaljo.
Prosim, pomagajte z nasveti, z mnenji, z naslovi zdravnikov, z vsem pač, kar mislite, da bi mi lahko pomagalo. Naj povem, da se v življenju besno borim za vse druge ljudi, ki rabijo pomoč ali pa jim načenjajo dostojanstvo, le zase se nisem nikoli potegnila dovolj odločno, samo ugovarjala sem zaradi poniževanj, govorila, da tega ne dovolim, to pa je bilo tudi vse. In še eno napako imam, verjamem, da ljudje res mislijo tisto, kar rečejo, ker nimam nobenih problemov s prenašanjem še tako grozne resnice. Vsako resnico lahko mirno sprejmem, tudi to, da me nekdo nima rad, ni problem, zdi se mi logično, to se dogaja, ljubezni se ne da izsiliti, torej ni problemov.
Prosim,pomagajte, da se bom res lahko postavila zase, da bom prenesla vse tisto nasilje, ki me še čaka do ločitve. Kajti temu se ne bom mogla izogniti.
Hvala za potrpljenje pri branju. In za morebitno pomoč.