Včeraj sem v eni knjigi brala, da ne smemo otrok nagrajevati z bonboni, sladoledi itd.Tudi če je otrok “poreden” mora dobiti sladoled. Pravi da v nasprotnem primeru, če vedno dobi bonbon ko priden to poveže s čustvi do nas.. Ve da ga imamo radi, ko mu kupimo bonbon,zato hoče to skoz..Kaj vi mislite o tem?

Mislim, da nagrajevanje s sladkarijami na splošno ni dobro. Saj sladkarije tako in tako niso zdrave. Pri nas je nagrada ponavadi nekaj uporabnega. Če prav se nagrajevanja za pridnost ne poslužujemo preveč. Se mi zdi, da potem otrok meni, da mora biti vedno nagrajen, ko naredi nekaj dobrega. V zavest mu mora priti, da je pridnost oz. lepo obnašanje samo po sebi umevno in da če hočemo bivati skupaj je nujno, da imamo neka pravila ki se jih vsi držimo. Nagrada pride v poštev v izjemnih primerih, ko mu nekaj uspe za kar se je res dolgo trudil.

Pri nas smo bombone črtali, no, izjemoma še od koga, ki tega ne ve, dobimo kakšnega. Zakaj smo jih ukinili?
Najprej se mi je samo zdelo, da je po njih naša pikica postala “podivjana”. Letala je okrog kot sneta sekira, grizla vsenaokrog. Potem sem postala malo pozorna in ugotovila, da se to zgodi potem, ko poje nekaj bombonov. Šla sem preverit njihovo sestavo (hvala forumke za listo E-jev) in ugotovila, da ena od sestavin povzroča hiperaktivnost. Namesto bombonov zdaj raje pojemo kak košček čokolade, domače pecivo, suho ali sveže sadje. Skratka, da se čisto lepo živeti brez bombonov.
A ja, nagrade. Pri nas je to lahko tudi vožnja z avtobusom (trolo), ker je tako zelo redka. Hrana pa nikoli. Morda smo pa še premajhni (3 leta) in nas vse to še čaka :))

Lep pozdrav,
Z.

Kaj je to pridnost? Hhmhmhm… joj, kako je to relativno….

Naše “nagrade” so: obisk knjižnice, obisk pri prijateljih, obisk otroškega igrišča, čofotanje po lužah brez meja (če dežuje), sprehod z obveznim obiskom kostanjarja, vožnja z vlakom, vožnja z avtobusom, obljubljen sprehod v Arboretumu,….

Ja, jaz bo danes mojega sina, ker je ekstremno priden, in je SAM pospravil celo sobo (rekla sem mu samo enkrat!) peljala v McDonalds! Ne me zdaj pogrist, tja ne zahajamo, a po kostanjih je malo pikast, je pa zadnjič videl reklamo za “chicken wings” in je dejal, joj, mami jaz bi pa tega mesija šel papat… no, pa bo šel. Sladkarije, niso nagrada, jih pa dobi bolj malo, tri vrečke bombonov bi dal za eno kinder jajčko (in čokolade sploh ne poje, hi, hi)…
T.

Zdravo,

Nekoč sem hčerki razlagala, da pri nas hrana ne bo nikoli ne kazen ne nagrada. Ker pa imava “dan za sladkarije” v soboto, sem se enkrat razjezila in rekla: dans pa nč sladkarij: in dama me je takoj spomnila na najin dogovor. Pa še prav ima.

Hrana naj res ne bi bila nikol ne kazen ne nagrada. Pa se žal s takim mnenjem ne srečujem pogosto, prej nasprotno. Osebno sem vzgojena tako, da se ne sme nič pustiti na krožniku, ker se to ne spodobi, pa še tisočkrat sem bila poslana spat brez večerje, ali celo čez dan brez kosila, če sem bila pridna pa sem dobila kakšno sladkarijo. Pa še obiski s sladkarijami, pa zabave….

Vsega se ne da prepovedat, razložiti je tudi težko če vsi delajo potem drugače. Trudim se, trudim, pa ne vem če mi bo uspelo…

Aja, ker vidim, da je malo drugače zvenelo, kot sem želela – hrana nikoli ni nagrada ali kazen. Otrok ne ve, da bo šel v McDona za “nagrado”, mu je nisem obljubila. Nagrada, ker je bil priden, sta bili 2 slikanici za lahko noč, namesto ene…. McD. bova obiskala ker si pač želi tiste perutničke… če se bo danes po vrtcu še spomnil, sicer bo želja počakala…
T.

dan za sladkarije… kakšna neumnost je pa to?

zakaj je sobota nek poseben dan, ko lahko je sladkarije. kaj pa če imam jaz rojstni dan na torek, potem samo zato, ker ni na soboto ne sme jesti sladkarij ali kako?

zakaj omejitve???

VSAKA omejitev povzroča frustracijo.
košček čokoladice ali bombonček poješ kadar se ti zahoče, ne pa zato, ker je sobota. tudi ti sama ješ sladkarije samo ob sobtoah?

ko sem bila jaz majhna ni bilo pri hiši sladkarij. tudi ko sem bila vsa leta odlična v šoli sem morala na zadnji dan šole mamo prositi, če lahko dobim vsaj sladoled tisti dan. sem pa potem brez milosti doma pojedla vse, kar je bilo sladkega in kar je včasih mati kupila za kakšen roj. dan ali kakšno darilu komu drugemu.
in kasneje sem ji tudi jemala denar iz denarnice in si včasih šla sama kupiti kakšno čokolado.

moji hčerki zaradi tega ne omejujem ničesar.
včasih ji dam po kosilu kakšen košček čokoladice, včasih kupiva zjutraj v trgovini kaj sladkega… ima omaro na dosegu roke, kjer so spravljene take stvari, pa se spomni lahko enkrat na mesec, da gre in kaj vzame.

včasih ji prinesem sama iz trgovine kaj in zadnjič mi je celo rekla, hvala mami, mi je dala že babica nekaj za se posladkati.

to, se mi zdi pravilen odnos do sladkarij. ni omejitve in ni čustveno vezana nanje.
včasih po kosilu, ji dam kaj sladkega, pa mi reče, ne hvala sem preveč sita.

to samo ob sobotah pa, grozno.

Nagrada ne pozna meja. Odvisno pa je od iznajdljivosti kakšna je. Jaz se ne strinjam, da bonbon ne sme biti nagrada, zakaj pa ne. Ali ni dober in sladek. Če je otrok kaznovan oziroma poreden, se pri nas ne obnašamo nič drugače kot kadar je priden.Le da , mu razložim njegovo porednost in se o tem pogovoriva, zvečer pa sliši še pravljico na to temo v kateri nastopa deček kot je on in dela enake napake. To mu je zelo všeč, ker ga lahko potem on graja in mi razlaga kaj je prav in kako bi moral ta fantek narediti, skratka pove mi tisto, kar sem mu že jaz, ko sem mu govorila, kaj je naredil narobe. In verjemite mi, da mu to zelo zaleže, redkokdaj ponovi enako napako.

Moje mnenje na to temo je, da se mora porednost, otroku razložiti, povedati mu moramo takoj, kaj je naredil narobe in to v razumnem otroškem jeziku, da nas bo razumel, seveda mu lahko to prikažemo na več načinov. Vse ostale stvari bonbončki gor ali dol, pa naj se jejo takrat kadar nam pašejo, saj zato so!

Tudi mi imamo omejitve sladkarij. Ne sicer na določen dan, vendar vse sladkarije v enem obroku, enkrat dnevno, ponavadi po kosilu. Potem pa umivanje zob. Tako nam je svetovala zobozdravnica in mislim, da je pravilno. Pomisli koliko sladkorja se zadržuje na zobeh, če čez ves dan ješ po en bombon, pa košček čokolade, pa še kaj. Ali pa si po vsakem koščku sladkarije umivate zobe. Mislim, da so omejitve kar uredu. Vsak pa se odloči kakšne bojo. Če so se odločili sladkarije ob sobotah je čisto dobro. Jaz omejevanje sladkarij podpiram. Kadar pa ima kdo rojstni dan, sem prepričana da omejitev ne velja.

iz omejevanja se rojevajo frustracije.

pa ne velja to samo za sladkarije.

zaradi mene lahko delate kot želite, vam pa povem, da delate narobe.

Meni pa se zdi sobotni dan za sladkarije od Nives dobra ideja. Nekaterim otrokom veliko pomenijo obredi in to je lahko eden od njih. Mi na primer, pa imamo ob nedeljah za zajtrk salamo, ki jo imata otroka zelo rada. In točno vesta, da bosta takrat to jedla.

Ne morem biti tiho, to sedaj ne spada več pod temo, toda nekatere omenjajo sladkarije v soboto…
Dragi moji, jejte tisto kar vam paše in to pustite tudi svojim otrokom. Kajti lahko še prehitro pride čas, ko bi radi jedli pa ne boste mogli!!!
Zamislite se malo in bodite veseli, da zaenkrat lahko še jeste kar vam paše, pa naj bodo to bonboni ali kaj drugega. Če si zobke umijete večkrat na dan pa tudi ne bo škodovalo! To mislim za tiste, ki trdijo da preveč sladkarije škoduje zobem in da je potem potrebno umivanje zob in tako dalje.
Uživajte danes, ne jutri, ko mogoče ne boste več mogli in boste vzdihovali za dnevi, ko bi lahko pa niste. Uživajte v majhnih stvareh pa četudi je to samo bonbon in uživajte takrat kadar se vam to zahoče!

Oprostite, toda videla sem že veliko gorja, ko so ljudje zboleli in niso smeli, ne mogli ampak niso smeli več jesti to in to. Ali pa preprosto ni denarja, da bi si lahko kupili to in to. To niso heci, to je življenje, danes si, jutri te lahko ni.

bravo *d*
točno tako, ne komplicirajte otrokom življenja kjer ni treba v dobri veri, da je to zelo vzgojno.

za vse ki imate omejevanje sladkarij…

greš z otrokom po cesti in srečaš prijateljico z njenim otrokom, ki ima čokoladico.

postavite se v otrokovo kožo:mama tudi jaz bi imel čokoladico.
ne sine, danes ni sobota, ti jo boš dobil v soboto.
zakaj pa tisti fantek lahko je danes čokoladico tudi če ni sobota?
kaj mu boste rekli, da on ima sladkarije samo ob petkih?

zakaj delati to frustracijo?

pravila, ki jih postavljamo otrokom morajo veljati vse življenje in kjer so omejitve mora otrok točno vedeti zakaj so.

ta vaša omejitev pa bo držala le par let, od treh, ko nekje začne jesti sladkarije pa do vstopa v šolo, ko začne lahko že dobivati prvo žepnino.
oitem pa bodite preričani, da si jo bo če ne drugače tisto čokoladico kupil naskrivaj tudi če ne bo sobota.

razmislite malo.

Maša, drži kar si napisala. Vidiš, pri nas imamo pa ravno obratno – DAN BREZ SLADKARIJ. Pri nas doma sladkarije sicer omejujemo in poskrbimo, da so “zdrave” ali primerno obravnavane, po obroku. Vedno je na voljo na mizi skleda s suhim sadjem in svežim sdadjem, za vsak primer “ko pade cuker”. Toda, kadar kakšno jutro v tednu (nikoli na točno določen dan) svečano razglasim, da imamo danes dan brez sladkarij, to velja tudi ZAME, he, he…sladkariježerko (in posledično slab zgled svojim otrokom). In ni otrokom (in meni) prav nič hudo in nimamo frustracij…. pa še fajn se nam zdi zvečer, da smo preživeli dan brez sladkarij.

p.s. razmišljam, da bi uvedli svečani dan pospravljanja otroške sobe, he, he…