Vem, da je teden otroka, a vseeno, katero revijo odpreš, je sigurno nekaj od dojenju. Dojite, dojite vsaj dve leti, lahko tudi več.
Ali si predstavljate kako je tistim mamicam, ki bi rade dojile pa ne morejo. Ravno tako jih obravnavajo, kot da nočejo, so izobčenke. Mislim, da se vse preveč govori o tem. Pa sramota, da moraš podpisati papir če ne želiš dojiti, haloooo, kaj se pa grejo. Kje pa živimo. Menda ja lahko dojim ali ne? Zakaj pa bi morala nekaj podpisovati, to si predstavljam tako, kot da bi zaradi ne dojenja ta otrok postal prikrajšan. Če ne gre, ne gre. Razlogov je lahko več in čisto nihče nima pravice posegati v tvojo voljo. Sama sem dojila oba otroka. Prvič pred 7 leti, ko so v porodnišnici v Ljubljani brez problema dajali ženskam flaške, dude, samo da je bil mir. Drugič pred štirimi leti, ravno tako v Ljubljani, ko pa so mi prepovedali dajati otroku dudo. Dojila sem ga, dudo pa je dobil zato ker vem kaj je otrok brez nje. Prvi otrok je ni želel in imel je mene, živo dudo, non stop priklopljen… . Zato sem se zaklela, da bo prva stvar ki jo bo dobil, duda in spanje ob glasbi in ne v tišini, ker ga potem prebudi vsak šum. In nastal je celi halo. Gospa dude mu ne smete dajati, to se ne sme. Kaj res, zakaj ne, ali je bolan, ali kaj ne vem. Ne smo prijazna porodnišnica in bla bla bla, veste kaj draga moja porodnišnica, otrok je moj in imel bo dudo, pa če se vi strinjate ali ne. Nisem jaz kriva, da iz ene skrajnosti norite v drugo!!! Rajši poskrbite, da boste ta naziv zaslužili in ne samo zaradi vsiljevanja dojenja. Bodite res prijazna porodnišnica.
Sestra je odšla in imela sem mir.
V sosednji postelji je ležala mamica z udrtimi bradavicami, tri dni je jokala, dojenje ni in ni šlo, belečina, stiska, otrok lačen, mislile smo da bomo vse znorele, flaške z hrano pa ni bilo. Poskusite še in še. Dokler nisem znorela in zahtevala primarija, svinjarija, otrok lačen, mati pred živčnim zlomom, sestra pa se drži nekih pravil, ki so jih najbrž pisali tisti, ki o dojenju nimajo pojma, verjetno je bilo zraven tudi kaj moških. Dobili smo flaško, otrok in mamica sta se pomirila. In kasneje mi je sporočila, da se dojita. Potrebovala sta mir, nastavek in sedaj jima gre, pa ne zaradi porodnišničnih uslug. In vem, da to ni osamljen primer.
Da končam, lepo je dojiti, to je nekaj najlepšega, škoda, da nekatere to niste preizkusile, a nič zato, to je vaša odločitev in volja in zaradi ne dojenja niste nič slabše mamice. Vse tiste, ki vas porod še čaka. Iz pravnega vidika vam svetujem:Če ne želite dojiti, vas ne sme nihče prisiliti v to. In tudi niste zavezane, da bi karkoli podpisovale zaradi tega in kaj šele, da bi morale razlagati zakaj ne boste dojile. To je vaša odločitev in osebje se mora z njo sprijazniti. Če ne boste same branile sebe in svoje družine, je ne bo nihče in z vami bodo delali kot jim bo pasalo.
p.s. Oprostite, malo preveč besed, a resnično se mi smilijo mamice, ki ne dojijo, saj so postale že kar izobčenke. Kdo jim daje pravico za takšno posiljevanje dojenja! Sramota! Zanima pa me še, če je tako v vseh porodnišnicah, ali samo pri nas v Ljubljani!?

Draga “d”,
dajva takoj ločiti dve stvari: DOJENJE in DELO ZDRAVSTVENIH DELAVCEV (v porodnišnici, patronaže,…).

Matere, ki se hudo trudijo z dojenjem ali ki ne uspejo dojiti ali ki ne želijo dojiti imajo vso pravico do izbire. Vendar svojo žalost, jezo in razočaranje usmerjajo proti dojenju ne pa na neprofesionalnost in nevednost bolnišničnega osebja ali naše patronažne službe. Kadar govorimo o prednostih dojenja so to znanstveno dokazane trditve, ki veljajo že stoletja in definitivno niso namenjene temu, da se kritizira matere, ki otroke hranijo po steklenički.

Ni naključje, da otrokovo prvo leto življenja imenujemo ravno obdobje >dojenčka

Draga Karmen!

Ne vem, kdo si je izmislil ta projekt o prijaznih porodnišnicah, mislim da je zelo zgrešeno, saj imajo poudarek samo na dojenju, kar pa sem omenila že v svojem pisanju in to ni zame prijazna porodnišnica ne do dojenčka kaj šele do mater.
Zato bi jaz ta projekt ukinila, saj dela samo škodo. Prisiljuje osebje, da se tako arogantno obnašajo do porodnic, ker morajo ugoditi temu projektu, drugače jim bo odvzet naziv prijazna porodnišnica. Vse se dela na silo in to je obsojeno na propad. Verjamem, da bo čez nekaj let zopet vse drugače. Kajti pri nas v Sloveniji ne poznamo in ne znamo drugače kot da letamo iz ene skrajnosti v drugo, samo da imamo tako kot v evropi, svetu, pa čeprav nam še ogromno manjka, da bi se lahko obnašali in delali tako kot drugje po svetu.

Sama sem se srečala z aroganco osebja in z mamicami, ki so imele velike težave. Vem, kako hudo ji je, vem, da so nekatere na robu obupa. Podpis, da ne bo dojila, je stvar birokracije, ki ji mi ne moremo do živega – raze z odločnim protestom, ker je to huda stigmatizacija in diskriminacija – da te zaradi nedojenja obravnavajo drugače….
Ja, preveč besed je o dojenju, škoda, kajti nekoč je bilo preprosto – ženske so dojile, če niso, je bil otrok v bistvu v težavah. No, k sreči temu, da bi bil otrok ogrožen, ni več tako (tu se zahvaljujem za vso tehnologijo i medicinski napredek). A sodobne ženske zaradi poplave informacij in premalo “vpogleda” v dojenje. Lahko trdimo, da smo ženske, ki zdaj rojevamo in dojimo, hčerke najslabših dojilj v zgodovini Slovenije, pa tega ne mislim slabšalno, pač pa preprosto – niso dojile, ker so jim iste medicinske glave govorile, zakaj pa bi, sa ni nujno treba…. Če bi šli 3, 4 generacije nazaj, dojenje ne bi bilo vredno govora – to bi se počelo. Matere, ki ne bi dojile, ne bi bile stigmatizirane. Ker jih, ali ne bi bilo, saj je dojile večina, ali pa so – bogate – imele dojilje. Vsekakor dojenje je bilo nekj povsem normalnega…
Zdaj na žalost ni več…. Zato morda toliko besed….
T.

toliko v vednost: porodnišnica Postojna je ena redkih če ne edina slovenska porodnišnica, ki NI “dojenčku prijazna”, je pa prijazna materi in to je to – glede na njeno priljubljenost edino šteje!
letos sem rodila v Postojni in moja izkušnja je zelo pozitivna, omogočijo tudi delni roormingin (brez kakšnih podpisovanj izjav) in med enajsto zvečer in peto zjutraj se mama lahko odpočije, ker bistvo je, da dojenček ne more biti zadovoljen, če je mati total utrujena in neprespana IN PIKA.
pa še to: moja kolegica rodila pred enim letom in njena hčera se enostavno ni hotela roditi. ubogi revi so vsi skupaj od porodnisnice naprej vcepljali en tak občutek, da je slaba mati, da je potebovala skoraj eno leto da je prišla k sebi in k prepičanju, da ni slaba mati. s tem poudarjanjem dojenja se enostavno pretirava – Slovenija je očitno nagnjena k esktremnim nihanjem.
pa še to: mi se dojimo, da se ne bo usul kakšen plaz kritik še name…;)
pa brez zamere in uredite si življenje po svoje!

Tinkara, mogoče veš, kaj bi se zgodilo, če mamica ne bi hotela podpisati ničesar o dojenju? Nekako si ne predstavljam, kako to zgleda. Se pravi jaz ležim v porodnišnici, zahtevam stekleničko za otroka (ker sem se odločila, da ne bom dojila) in mi je nočejo dati, dokler ne podpišem ali kako? Ful ne razumem.

Kolikor se poznam, ne bi podpisala, pa če bi mi od doma nosili flaške:-)) In kaj bi bilo potem? Kaj so ti rekli o tem podpisovanju?

Katarina

ne vem kaj bi se zgodilo, lahko pa ti povem, da če bi jaz imela razlog proti dojenju, ne podpisujem ničesar in tudi povedala ne bi razloga, mi ni potrebno, ne bom dojila. zahtevala bi flaško, če je ne bi dobila, bi zahtevala primarija,oziroma vodjo oddelka četudi on ne bi želel, bi mu povedala, da so oni zato tam, da nam pomagajo, in da je njihov način v nasprotju z zdravniškim kodeksom in mu zagrozila še, da bo o njihovem dejanju izvedela vsa slovenija. Mož pa bi mi hrano nosil od doma.
vendar ne verjamem, da bi to tega sploh prišlo, kajti srčno upam, da so bolj človeški.

Draga *d*, zelo se strinjam s tabo, čeprav še nimam otrok (jih bom pa verjetno nekoč imela).
A veš, saj največji problem je po mojem pri tistih ženskah, ki prvič rodijo. Normalno da ne veš vsega, da bi rad za nasvet povprašal sestro, pa verjetno je prvič tudi veliko bolj stresno kot potem drugič, tretjič… Zato se te mlade punce ne upajo postaviti zase in sestram povedati kar jim gre.
Moja prijateljica je imela podobne izkušnje kot jih opisuješ ti, v jeseniški porodnišnici, kjer so jo skoraj silili k dojenju… pa ni in ni šlo, flaške pa tudi niso hoteli prinesti. So letele celo pripombe v stilu kakšna mati pa si, da še svojega otroka ne znaš nafutrat ipd. In ji je enostavno počil film in je predčasno odšla iz bolnišnice kljub carskemu rezu.
Po celem hodniku pa visijo plakati “otrokom prijazna porodnišnica”….

Sem hotela še nekaj napisat pa raje ne bom…. morda drugič.

Drage moje,

da ne bo vse le črno – belo, moja izkušnja iz celjske porodnišnice je čisto prijetna. Nikoli nisem preveč razmišljala dojiti da ali ne, zdelo se mi je nekako samoumevno. No ja, moja mami je bila precej skeptična, ker ona mene ni mogla dojiti (najbrž v njeni koži tudi jaz ne bi mogla – skoraj pol mlajša od mene pri prvem otroku, brez podpore okolice, brez urejenih bivalnih razmer…). Pravzaprav sem se šele po porodu ob branju foruma zavedla, da obstaja toliko različnih pogledov in problemov na to temo.

Po nevemkoliko urah takih in drugačnih popadkov, sprehajanja, dihanja, ležanja, sedenja na WCju…, sem sredi noči končno rodila s carskim rezom. V Celju so (hvalabogu, rečem jaz) dojenčki 24 ur z mamicami, zato sva z našim buhtljem še isto jutro začela trenirati dojenje. Jaz sem bila zagnana (po naravi sem precej trmasta, ko si nekaj zamislim), buhtelj še bolj, pa sva se nastavljala, pristavljala, se mučila…jaz sem preklinjala moje minimalistične dojke, ki kar nekako niso hotele prav doseči ustec, buhtelj pa je itak bil ko en mali ptiček z non-stop odprtimi usteci, ki so iskale naokrog. OK, ne gre, pokličem sestro. Prrijazno pride, naju podloži in založi z brisačami, da sva bila optimalno pripopana drug na drugega in buhtelj je kar vlekel in vlekel, jaz pa vsa trda, da se ne bi premaknila iz tega idealnega položaja. In s tem podlaganjem in zalaganjem so mi sestre na željo vedno priskočile na pomoč. Pa sva se nekako naučila. Buhtelj je bil pravi mali veliki sesalec, priznam, on je kapiral in obvladal prej kot jaz.

Pa se je pokazalo, da je carski rez pustil eno majhno težavo – dojili smo se, ampak mleka kar ni in ni hotelo biti. Po posvetu s sestrami so mi spet prijazno predlagale glukozo in na pamet mi ni padlo, da bi jo zavrnila. Še posebej ne po tisti noči, ki sem jo zaradi dveh celo noč jokajočih lačnih dojenčkov v sosednji sobi skoraj v solzah prebedela. Meni se je pač zdelo najbolj grozno na svetu, da bi moj otrok bil lačen. In buhtelj je pač parkrat dobil glukozno papico, jaz pa Tametil. Ke rje bil od prvega dne vseskozi z mano v sobi, sva se seveda dojila in crkljala po mili volji in po nekaj dneh je steklo tudi mleko.

V vsem tem času nisem s strani sester občutila nikakršnega pritiska glede dojenja, same so mi predlagale dodajanje glukoze in mi v vsakem pogledu priskočile na pomoč z nasveti in konkretno pomočjo (OK, ena se mi je zamerila, za moj občutek je bila pa le malo preveč hladna).

Moram pa poudariti, da se mi je zdelo 24-urno sobivanje z buhtljem odločilnega pomena za uspešno dojenje, saj sva si lahko sama popolnoma prilagodila ritem in še najlepše in najraje sva “trenirala” ponoči, v miru in tišini…

Lep večer,

Maxi

Vsi pojejo tako hvalo Postojni. Jaz pa sem bila izredno zadovoljna z Ljubljano. Rodila sem s carskim rezom, zaradi tega mi niso dajali občutka, da sem slaba mati. Po intenzivni negi so mi dojenčico dali na t.i. delni rooming in, drugi dan sem zaradi želje po vzpostavitvi dojenja želela popolni rooming in. Brez težav so mi ustregli in ko kasneje, v zgodnjih jutranjih urah le ni šlo več, so jo mirno odnesli. Ustregli so mi v vseh mojih željah. Decembra grem še enkrat, v Ljubljano. In bom dojila, ne vem, zakaj ne.

Nina

Pozdravljene,
tudi jaz sem pred dobrimi štirimi leti rodila v celjski porodnišnici. Kmalu po rojstvu sinka pa se je začelo zapletati, tako je pristal na intenzivni negi “priklopljen” na infuzijo. Jaz sem bila takrat popolnoma na dnu, saj sem v času nosečnosti prebrala ogromno literature kako pomembno je, da je otrok z materjo in se neprestano pristavlja. Katastrofa, jaz pa popolnoma nemočna, še bolj pa sinko, ki se sploh ni prebujal, sploh ni bil sposoben sesati (takorekoč ni znal). Pa je minilo šest dni. Ves ta čas pa sem na prigovarjanje medicinskega osebja hodila na aparat za izbrizganje mleka. Neprestano so me tolažile, kako pomembno bo, da ko bo sinko malce pri močeh ga bom lahko pristavila in bo lahko sesal in pil moje mleko. Po šestih dneh pa se je začel obred “učenja” sesanja, saj sedaj ko gledam nazaj mislim, da sploh ni imel več sesalnega refleksa (glede na drugega sinka, morda se motim). Če bi na stvar gledala z drugega zornega kota bi tudi lahko rekla, da so me “silili”, da bi otroka ob odhodu iz porodnišnice dojila, ampak moje mnenje je, da si takrat kot mamica čustveno v popolnem “razsulu” in v neznani situacija kar ne znaš odreagirat in so ti nasveti osebja prisila. Na takšno situacijo je potrebno pogledat čez določen čas in jo šele takrat ocenjevat.
Tako sva se s prvorojencem kljub zapletom na začetku izključno dojila polnih šest mesecev in moram povedati, da pri nas dojenje kot naravna kontracepcija ni “delovalo”, saj smo imeli že za prvi rojstni dan darilo, dva dni starega drugega sinka, ki pa se je rodil kot pravi sesalček in je bil problem “v drugo smer”. Ni šel po zarisani poti pediatrov, saj pri napolnenjnih desetih mesecih še ni hotel okusiti nobene druge prehrane. Pa smo zopet bili boj!
LP, SAŠA

Tudi sama z LJ. porodnišnico, oddelkom, kjer te namestijo po carskem rezu, nimam ornk slabih izkušenj, nekaj že, a so bolj drobci…
Tisto o podpisu pa je nekako tako, da ti podpišeš, da so te o vseh zadevah v zvezti z dojenjem obvestili in razsvetilil in da ti pač nočeš. Očitno je tako v vseh porodnišnicah po svetu, ki so novorojenčku prijazne. Ker tu ne gre za “prijaznost” kot tako, torek nasmejane sestre in razumevajoči zdravniki, pač pa za dejstvo, da izpolnjujejo določene pogoje: pristavljanje takoj po porodu, popolni rooming in, brez dud in flašk… Škoda sicer, tudi sama bi si želela bolj “prijazno” porodnišnico – z nasmehom…
T.

No, jaz sem rodila v Postojni in bom, če bo vse po sreči, pomladi še enkrat, kjub temu da se bom tja peljala s Štajerske. To pa zato, ker tam “niso” novorojenčkom prijazni, ampak predvsem mami … ona pa že potem uredi s prijaznostjo za svojega “mladička”. Jaz sem ponoči mirno spala, štručka je dobila hrano pri njih, ko sva bila skupaj, sva se pa dojila in ni bilo nobenega problema … in sploh ne vem, zakaj bi bil. Lepo sva bila oba spočita za nove dnevne podvige in samo upam, da si do pomladi ne bodo umislili še kake “prijazne” porodnišnice. Osebje je bilo nasploh več kot prijazno. Sestre so prihajale v sobo na klepet, nikoli namrščenih obrazov, pomoč kdajkoli, res … Dojila sem več kot eno leto in naš nadebudnež stekleničke nikoli ni imel, kljub temu da so nama v bolnici pomagali.

LP
Anka

Pozdravljene!

Strinjam se z vsemi, ki ste mnenja, da se zadnje case vse prevec PREforsira dojenje in materam, ki ne morejo in bi zelele povzroca obcutek manj vrednosti. Mislim, da je prav, da se osvesca ljudi, kako je dojenje pomembno. Vendar vse ima svoje meje in nobeno pretiravanje v zivljenju ni pametno.

Sama sem dojila 21 mesecov in na koncu bi potrebovala literaturo; Kako prenehati dojiti. Vendar mislim, da se pri nas dela samo v eno smer, potem se pa znajdi.

Sedaj pricakujem drugega pikeca, nisem si kupila ne flaske, ne dude, ker sem prepricana da bom dojila. Ce pa se stvari obrnejo in kljub trudu ne bo slo, pa vam povem, da bom cisto brez slabe vesti skocila v lekarno in kupila porebne stvari. Ampak prepricana sem, da prvic nebi bilo tako in bi se verjetno sekirala se danes. – KAR NI PRAV!!!!

Lep pozdrav vsem

Hm, jaz pa moram rečt, da sem bila po drugem porodu letos poleti kar malo razočarana nad “dojenju prijazno porodnišnico v Mariboru”.
Ko sem pred petimi leti prvič rodila, so se sestre resnično trudile, da je dojenje steklo. Moj dečko je dobil močno zlatenico, po porodu mi ga niso dali dojit, imel je slab sesalni refleks, nenehno je spal, … jaz pa sem bila nerodna pri pristavljanju. Pa so se sestre tako trudile, da nama je dojenje do takrat ko sva šla domov čudovito steklo. Žal je bilo tokrat vse drugače. Punci, ki sta bili z mano v sobi in sta imeli prvega otroka nista bili deležni NOBENE pomoči pri dojenju, kljub temu, da sta jo potrebovali. Razen načela nič dud in dodatkov niso naredili ničesar, da bi mamice dojile.
Klara

Rodila sem novembra s carskim rezom v Ljubljani. Z osebjem sem bila zadovoljna, imela sem pa kvečjemu kontra izkušnjo, ker so mi non-stop ponujali dodatek, jaz ga nisem hotela. Ker so imele cimre več mleka, sem bila še bolj zagrenjena. Potem sem dobila Tametil, laktacija se je vzpostavila, Pikica je začela vleči. Enkrat ji je sestra ful gredo porinila dudo v usta, ker je premalo popila, pa je ni več hotela, ker sva se takrat že lepo dojili – beri, lepo je vlekla…..
Dojili sva se polno 6 mesecev, še pri sedmih in devetih mesecih sva bili zaradi bolezni na polnem dojenju. Zdaj pa že poje kakšno kosilo, imamo deset mesecev, dojenje pa ostaja najina specialiteta, poslastica in crkljanje…
Naslednjič grem spet v Ljubljansko, upam da bo naraven porod.

res pa je da smo mamice po porodu čustveno prepojene in občutljive, novorojenčki pa majhni in nebogljeni. Vendar je treba vedeti, da je bolnica le institucija z birokracijo in osebjem – ljudmi, takšnimi in drugačnimi.
Ravno zaradi naših otrok in nas samih je dobro, da se govori dojenju, nedojenju, torej o prehrani naših komaj rojenih otrok.
Da ima vsaka mamica možnost izbire in za svojo izbiro tudi stoji, je vanjo prepričana.

Proizvajalci otroške hrane marketinško zelo dobro predstavljajo adaptirana mleka in drugo otroško hrano, svetujejo o izbiri proizvoda…., o težavah pri hranjenju, o enostavnosti hitre priprave….

LLLI in druge podporne skupine za dojenje pa predstavljajo dojenje, govorijo o prednosti dojenja, o težavah in premagovanju le – teh, o čustvih, o povezanosti tega naravnega početja……

Na nas pa torej je, da zberemo informacije, jih preverimo in se odločimo.

Jaz sem se odločila za dojenje. Nisem imela pojma kako to izgleda. Še nikogar nisem videla dojiti od blizu. Mama, tašča, tete pa so mi govorile o pomanjkanju mleka po nekaj mesecih , o vodenem mleku, o premočnem mleku…..

Jasno mi je bilo, da ni nujno, da mi bo osebje v bolnici pomagalo na način, ki ga želim. Zato sem iskala in našla LLLI.
In se z članki in knjigo svetovalk za dojenje začela učiti dojiti. Srkala sem vase, preiskušala položaje, se seznanila z vsemi možnimi težavami ter nihovimi rešitvami z čustvenim vidikom in vse nesla s sabo v porodnišnico. Tam pa sem opazovala katero osebje je tisto, s katerim se lahko pogovorim in jih poiskala. Vendar strpno, seveda z veliko vnemo čustev, a odločno. Seveda se zavedam, da bi bila lahko v slabšem fizičnem in psihičnem stanju…. in ne bi našla ustrezne sestre, pediatra. Ravno zato, je pomembno, da o tem govorimo, kajti le tako bomo mi sami pripomogli k temu, da bodo začeli vsi delati kvalitetneje, mamam prijazno. Sestri, ki pa mi je prinesla dodatek, ki ga nisem želela, pa sem glasno povedala, da tega ne želim.
Ne počutim se nič bolj ali manj mama, z veseljem pa predstavljam dojenje vsakemu, ki ga zanima- mož pravi, da vsakemu, ki ima 5 min časa, hi, hi, v resnici pa on sodelavkam in drugim daje mojo telefonsko,…
Nasprotno od mene je moja najboljša prijateljica. Po nekaj poskusih je izbrala je stekleničko. Sama pravi, da ji je dojenje pomenilo preveč truda, nesvobode in težav, tudi čustveno pravi, da bi jo obremenjevalo- potegnilo vase.
Tudi ona se ne počuti nič bolj ali manj mama.
Najino prijateljstvo je še vedno najboljše, le izbira prehrane je drugačna- kot tudi kak drug najin pogled na svet.
Pozdravček,
Tatjana

Zelo se strinjam s tabo “d”, da se veliko, veliko preveč govori o dojenju. Včasih imam občutek kot da smo sredi džungle, kjer lahko otročki res samo tako preživijo. In to v 21 stoletju!
Ko pa mine prvo leto ( po novem dve ) pa ni več važno kaj otroci jejo.
Še bolj važno je, sploh prehrana mladostnikov in mladostnic ….. o tem bi morali govoriti ….
Za moje pojme so prednosti dojenja samo v tem, da je hrana takoj pri roki, pa še zastonj je. Za tiste bolj lene sorte je to prav idealno.
Nikar me narobe razumeti, nisem proti dojenju.Naj doji tista, ki to želi, zaradi sebe in otroka in ne zato ker je to trenutno moderno. Tiste, ki pa ne morete dojiti zaradi kakršnega koli že razloga, je pa to samo vaša osebna stvar. Otroci bodo zrastli dojeni ali pa nedojeni. Znamka dobre mame pa mora pomeniti še vse kaj drugega, ne samo da ima dojke dve leti na razpolago. Prav tako bi morala nalepka otroku prijazna porodnišnica pomeniti vse kaj drugega kot pa pomeni… sicer pa smo si o tem kar enotne.

Moje izkušnje glede mariborske porodnišnice pa niso slabe. Rodila sem pred dvema mesecema, prvi podoj je bil pol ure po rojstvu. Sestre zelo prijazne, moram reči, da meje celo začudila njihova radodarnost z dodatki. Brez kakršnihkoli problemov so jih prinesli. Jaz sem na viziti omenila zdravniku, da se mi zdi, da je moj malček lačen, čez pol ure je prišla sestra s kapalko in ga nahranla z umetnim mlekom. Pa sploh ni bil lačen, kot se je izkazalo.

Tudi glede dude sem povprašala, pa so mi odgovorili, da jo oni odsvetujejo, ampak odločitev je vsekakor moja. In imamo dudo, se polno dojimo, veselo redimo (6 kg pri dveh mesecih).

Glede polnega roominga pa takole: meni je bilo všeč, da je dojenček ves čas ob meni, sestre so bile strašno prijazne: moj se je enkrat ponoči iz kdovekaterega vzroka jokal, pa je prišla sestra, mi ga vzela, ga kakšnih 10 minut nosila po sobi, ga umirila in sva se lahko v miru dojila naprej.

Jaz sem pred letom (čeprav sem drugače iz Ljubljane) rodila tam. Nimajo naziva, so pa zato res dojenčkom in predvsem mamam prijazna porodnišnica. Mamica se ob prihodu na oddelek lahko odloči za popolni ali delni rooming-in. Če hočes imeti svojega sončka 24 ur pri sebi, dobiš, če je seveda prostor, tudi svojo sobo, ker se mamice po večini se vedno odločajo za delni rooming. Tudi jaz sem se odločila tako, pa je dojenje vseeno normalno steklo in se še vedno dojiva. Dojenčka ti pristavijo k prsim skoraj takoj po porodu, .. Skratka držijo se načel dojenčkom prijaznega programa vendar pa ne komplicirajo če gredo poti zaradi kateregakoli vzroka drugače. Mamam povedo, kaj oni svetujejo, vendar ni nič narobe če se mama odloči drugače.
Odločila sem se, da bo tudi moj naslednji otrok, ce bo le mogoče, rojen tam.
Pa se ena stvar, ki se mi je se posebaj dopadla. Ne uporabljajo pleničk za enkratno uporabo.
Natasa