suicid?
Malo sem zabredla v droge, sicer ni zelo hudo, najbolj hudo je psihično. Že nekoč, v OŠ sem bila taka, da sem imela odpor v javnosti in sem se zato začela drogirati, da me umiri in da se potem z veseljem pogovarjam z ljudmi. Včasih je tko, da se mi niti v trgovino ne da iti, če nisem vsaj malo zdrogirana. Zdaj bi se rada totalno spucala in ko sem v »krizi«, ki je bolj psihološka, se mi ne da prav nič delati, me čisto nič ne zanima. Še to vam z muko pišem. Takrat se mi ne da pogovarjati z nikomer, nič delati, ne zanima me niti tv, niti hrana, nič, nič, nič. Vležem se, a spati ne morem itd. Da ne govorim, da ponoči nič ne spim in kako zelo se potim ter smrdim. K zdravniku nočem po kakšna pomirjevala ali injekcijo, ker mi niti ne dajo, saj dr. misli, da sem čisto ok, alkohol ne pijem, ker me spravi v še večjo krizo in tako sem cela dan doma ter nič ne delam, samo se živciram ali žalujem ali razmišljam kje dobiti cash za drogo, kar pa tudi več nočem.
Svetujte mi, kako naj prebrodim krizo, da pridem spet v normalno življenje. Precej časa sem že v tem in mi bo tolk hujše ostati clean. Pa še x drugih težav imam zraven. Nikoli nimam denarja, le dolgove, imam bednega fanta, vzeli so mi vozniško itd. Fora pa je v tem, da ve zelo malo ljudi za te moje probleme, v družini nihče in vsi mislijo, da sem pridna. Saj sem drugače pridna na vseh področjih, vedno sem bila odličnjakinja, zelo dobra študentka…. Le trenutno mi je vse brez veze, dosadno, ne vidim smisel življenja, včasih si mislim, komaj čakam, da umrem. Za samomor sem preveč strahopetna. Nimam niti službe in bojim se, da je niti ne bom imela, ker če le kdo ve, da sem junkie…. K pishiču nočem, ker sem že bila in te filajo le z antidepresivi, za živce pa mi nič ne dajo. Na metadon tudi nočem iti, ker se je še težje odvaditi.
Kaj naj, da res ne bi napravila samomora?
Upam, da mi lahko kdo svetuje, mogoče iz izkušenj.
Hvala in lp.
Hej, Ginger,
kaj naj ti rečem…. tvoja zgodba me je kar pošteno pretresla in gotovo ti ni lahko. Mogoče si predstavljam, kako se počutiš…. ampak verjetno ne. Verjetno sem se oglasila zato, ker sem bila tudi sama letos zelo preizkušana in sem se morala precej boriti za to, da sem danes še tukaj in da nisem totalni “psiho”. Moje težave so čisto drugačne, za moje pojme nič manjše, ampak uspelo mi je in zdaj letim od sreče. Sicer ne vem, kaj mi prinese naslednji dan, mesec, leto ali leta, ampak zdaj sem vesela.
Mogoče moja zgodbica na kratko. Pri 33, sredi načrtovanja družine, diagnoza rak. Šok zame, celo družino. Strah pred smrtjo. Osebne stiske so postale tako hude, da me je od tesnobe tiščalo v vratu, me dušilo, strah pred smrtjo, žalost, zakaj se to dogaja meni, kaj sem takšnega naredila, zakaj ne morem imeti družine, zakaj moram ravno jaz umreti…. No, zdaj sem zdrava. Po hudem zdravljenju, včasih na meji človekovih zmogljivosti sem tu, zdrava, vesela, sicer me še vedno vsake toliko kljuva strah pred smrtjo, ampak sem se ga naučila pregnati. Zato, da sem se hitro nakulirala, da sem počistila s svojimi težavami od prej in zdaj, sem se obrnila po pomoč k psihologu. EJ, ti povem, to je balzam za dušo in telo. Zaradi psiholoških terapij sem tudi kemoterapije in obsevanja prenašala odlično in pogumno stopala skozi zdravljenje in vsak dan in vsak korak me je motiviral, da sem se borila in da sem danes še tukaj in pišem.
Mogoče misliš, da sem mimo užgala…. rada bi ti samo povedala, kako pomembna je strokovna pomoč. Ni 100% rešitev, ampak, če imaš voljo, si zmagovalec. S pomočjo psihologa ti postanejo razno razne situacije bolj razumljive in tako lažje vplivaš na dogodke…. IN predvsem nehaš obtoževati sebe in druge za stvari, ki se ti dogajajo. Poleg tega ti psihologija tudi pokaže poti, kako zadeve sanirati, bolje razumeti….
Želim ti, da bi premaknila stvari naprej. Odloči se in poišči dobrega psihologa, s katerim boš uspela stvari spraviti na prave tirnice.
Javi se še kaj!
Podzravček, K.
Sama ne boš zmogla rešiti svojih težav, zato razmisli in se odloči, kakšne vrste pomoč bi ti trenutno najbolj ustrezala. Na voljo imaš skupine za pomoč odvisnikom, kjer ti nudujo celostno obliko pomoči.
V vsakem primeru bo tvoje delo hudo naporno in boš rabila podporo družine, zato poizkušaj tudi njim za začetek vsaj nakazati svoje težave.
Od kod si?
Kristina ti je že nakazala smer. Res bi ti prišel prav človek, ki bi s tabo skozi daljše časovno obdobje predeloval stvari, ki te morijo. Razumem, da bi rada hitro rešitev, vendar je na žalost ni. Ne gre z danes na jutri. Omenila bi razliko med psihiatrom in psihologom. Psihiater verjetno res največkrat predpiše tablete, psiholog pa jih ne sme in on se osredotoča na terapijo – to pomeni, skozi pogovor te vodi do tega, da si boš znala sama pomagati pri tvojih problemih. Je vse na tebi, dobila boš samo trenerja, vzpodbujevalca, ki ti bo odkrival pravo pot zate. Mislim, da se splača poskusiti. Morda bi šla do tvojega splošnega zdravnika, da bi ti priporočil kakšnega psihologa (ne psihiatra) – morda ga imate tudi kar v vašem zdravstvenem domu.
Tudi Sandra ima prav, da si z prikrivanjem tvojega stanja družini vso stvar še bolj otežuješ. Morala boš mobilizirati vse razpoložljive moči in socialno mrežo, ki ti je na voljo, da se boš rešila odvisnosti. Tako pa ti gre veliko energije za prikrivanje, namesto da bi jo porabila zase. Sicer ti poznaš lastno družino in je za premisliti ali bi ji zaupala ali ne.
Še nekaj telefonov, na katere lahko pokličeš, če boš imela krizo:
Z vsem, kar pišeš, postavljaš na laž svoj prvi stavek. Nisi zabredla samo malo, ampak zelo, zato skoraj ni možnosti, da bi se izvlekla sama brez strokovne pomoči in podpore Tvojih domačih. Njihova podpora je namreč pri odvajanju od odvisnosti še kako koristna in dobrodošla. Pozanimaj se, kako je z odvajanjem v komunah don Pierina. Kot sem slišala so med uspešnejšimi. Samomor pa ni rešitev. Raje prej poskusi vse druge možnosti. Kajti če si se res trdno odločila za odvajanje od drog in boš vztrajala kljub vsem težavam, ki Te pri tem čakajo, boš kasneje, ko boš spet trdno stala na svojih nogah rekla: “Hvala Bogu, da se nisem takrat fentala.” Kajti življenje boš začela gledalti z drugačnega zornega kota in ga ceniti.
No, sicer je tako… Vsak pride kdaj v obdobje, ko ne ve kaj sam s sabo. Sploh tam med 19 in 25 letom. Redkejši so tisti, ki imajo za sabo tudi drogo. Križ vsakega je, kako sebe motivirat, da začneš polno živeti in najdeš smisel. Če si odvisnica od trdih drog bi ti prej predlagala metadonski program, razen če nisi sama tako močna in imaš za seboj močno družinsko celico, ki ti bo pomagala v kriznih trenutkih.
Jaz se na tvojem mestu ne bi tako otepala psihiatra. Opis težav me namreč spominja na simptome depresije in ob tvoji pameti (če si res bila odličnjakinja in si dobra študentka) bi si upala trditi, da je depresija razlog, da si se vdala mamilom in ne mamila razlog, da si v depresiji. Saj antidepresivi so zdravila za živce, le da ti tega ne čutiš tako zaradi želje in hlepenja po drogi. Vsekakor pa se obrni na nekoga, ki se poklicno ukvarja z zasvojenostjo, pa naj bo to psiholog ali psihiater.
Pozdravljena Kristina !
Ko sem brala tvojo zgodbo ,me je povrnila v čas 10 let nazaj .Tudi sama sem bila takrat stara malo manj kot 33 let in in dan žena dobila “čudovito ” darilo ,diagnozo -rak .
Točno vem ,kaj si prestajala ,saj sem tudi sama morala biti ta boj ,ki ni lahek .Te pa okrepi in spremeni .
Še danes po toliko letih se včasih zalotim ,da se me zopet polasti strah pred ponovnim izbruhom bolezni .Takrat je nekaj časa kar mučno ,da se lahko sprostim ,odvržem skrbi in zopet normalno zadiham .
Veseli me, da si prišla iz boja kot zmagovalka …..psihičo in telesno .Bravo !
Želim ti še v prihodnje , da bi bila zdrava in pogumna ,kot do sedaj .
LP
ginger,
kaj ko bi se pridružila kakšni skupini in si s tem zapolnila čas .
Sedaj je na voljo dovolj tečajev meditacije ,tai chija …
Tam se boš naučila obvlada ti stres ,videti življenje tudi drugače ,,,ne samo črno .
Poizkusi ,igubiti nimaš kaj ,lahko samo pridobiš .
In prosim ne obupaj , vse bo še dobro …samo želeti si moraš !
LP
Hvala, Črna mamba!
Ja, res je, edino mi, ki smo kdaj poskusili diagnozo rak, vemo, kaj prinese…. In veš, tudi mene je še vedno strah, kaj mi bo prinesla prihodnost, čeprav sem zdaj zdrava. Ta strah je najbolj intenziven pred kontrolami, sicer pa ni tako hudo.
Tudi jaz tebi čestitam za uspešno dobljeni boj. Kje pa si ti imela raka?
Pozdravček!
Pozdravljena Kristina !
Prvotno sem imela raka na vratu maternice a se je razširil naprej po maternici in jajčnikih . Najbolj me je bilo groza misli ,da se lahko kaj zakomplicira in umrem ter pustim za seboj otroka .Nisem si mogla predstavljati ,da ga ne bi več videla ,da ga ne bi spremljala skozi življenje .
Takrat ko sem izvedela za diagnozo ,sem se peljala domov z avtom in ves čas premišljevala ,da bi se zaletela in naredila konec .Beseda rak je tisti trenutek zame pomenila samo smrt .Ko pa sem pomislila na otroka …tega nisem bila zmožna storiti .Hvala bogu ,kajti največ moči sem črpala iz želje da sem z otrokom …čeprav mi je mož ves čas stal ob strani ,me negoval ,kuhal …Ampak otrok je bil tisti ,ki mi je dal voljo …
Potem sem imela težave zaradi občutka manjvrednosti …s tem sem se borila kar nekaj časa .K sreči je mož res dober …..Še sedaj po tolikih letih pa me zaboli ,ko vidim mamice z otroci …
Najhuje pa mi je bilo ,ko mi je znanka rekla , sem neumna če grem na operacijo ,da potem ne bom več ženska .To me je res prizadelo .Da lahko en človek reče kaj takega .
Vem za ta občutek strahu .Mislim da se ga nikoli ne iznebiš .
Želim ti veliko pozitivne energije in nasmejan pogled v nov dan
D.
O, Mamba, ful si faca!!! In točno vem, kaj si preživljala takoj po prvem šoku. Mah, saj,ko se takole pogoavrjam, vidim, da kar vsi podobno reagiramo, čutimo…. potem pa mati narava poskrbi, da se zaženemo z vso močjo in tudi optimizmom v boj in velikim je dano, da se tudi pozdravijo, čeprav vsak pomsili ob besedi rak na smrt.
Da pa ne moreš imeti še enega sončka, se pa ne sekiraj preveč. Že to, da imaš vsaj enega, je velika sreča v življenju. Vedno ne moremo imeti vsega in toliko, kot si želimo. Tudi sama sem bila sredi načrtovanja družine, ko me je presenetila bolezen. Jajčnih celic ni bilo časa zamrzniti. Sicer sem zdaj dobila nazaj M, ki je po kemoterapijah začasno izginila, tako, da upanje obstaja tudi zame, ampak ne vem, kaj mi bo priensla prihodnost… Morda bo ratalo, morda ne, ker sem imela zelo agresivno zdravljenje. Pa itak še ne smem zanositi 2 leti zaradi možnega ponovnega zagona bolezni… Pa si pravim… če mi je namenjeno, bo ratalo, če pa mi ne bo uspelo zanositi in bo želja močna, bova pa posvojila otročka iz kakšne tuje dežele. Važno je trenutno predvsem to, da sem zdrava, da imava z možem drug drugega, kužija in čim bolj kvalitetno življenje. In da naju je oba ta moja bolezen veliko naučila, ustavila pri vsakodnevnemu hitenju…. Zato uživaj tudi ti ob tvojem sončku in partnerju in živite čim bolj polno življenje.
Uf, sem napisala cel roman….
Drži se! LEPO PRAZNUJ!!! Ve letu 2006 pa tebi in tvojim želim celo malho zdravja, sreče, lepih trenutkov, malih neumnosti……. Skratka… VSE LEPO!
Mimaaaa, živjo! Kako si kaj? Ker na forumu KŽR ni moderatorja že od božiča in je vse “temno”, te bom pa tule pozdravila in ti zaželela:
čim več sončnih dnevov, enega krasnega vnučka, prijetne obiske in vsaj toliko moči, kot jo imaš zdaj in da bi še dolgo gurala z nami po forumih.
Ob nedeljah se te velikokrat spomnim. Upam, da kaj pomaga. :))
Cmok na liček!
Moram te malo pohvaliti, ker pravilno razmišljaš, ko nočeš na metadon. Ta je samo potuha. Ravno tako nočeš k psihiču, ker veš, da boš tam spet dobila drogo- antidepresive, ti pa se moraš droge odvaditi, ne pa samo prešaltati na drugo obliko zasvojenosti. Krasno stališče, zna ti močno pomagati na tvoji poti ozdravitve. Takole ko te berem, se mi zdiš kar močna osebnost, vendar trenutno nisi ravno v zavidljivem položaju. Ta depresija ti zna tudi zatreti voljo, ne smeš se ji pustiti.
Probaj razmišljati pozitivno. Glej, pesimist reče, da je steklenica napol prazna, optimist pa da je napol polna. Torej, ko ležiš v postelji, smrdiš in švicaš, nisi bedna, ampak se pravzaprav čistiš. Iz tebe odhajajo strupi, zato smrad. Iz dneva v dan bo iz tebe odhajalo več strupa in švic ti ga po pomagal izprati. Zato ga imej rada. Potrpi malo najhujše in kar ostani v postelji. Veliko pij, če si lahko privoščiš, lahko kak šentjanžev čaj, je zelo dober proti depresiji in pomagal ti bo zaspati. Iz dneva v dan bo bolje.
Zelo boš trpela, predvsem psihično, a to je tudi ene vrste “švic”. Iz tebe bodo odhajali “demoni” in to zna biti strašna izkušnja. Nič se ne boj, ne bo večno. Ne bo se ti strgalo, samo stalno si ponavljaj, da boš izdržala, pa konec. Lahko prosiš Boga za pomoč, če verjameš vanj. Lepega dne se boš prebudila in si rekla, da si zdrava, močna kot trdjava in SREČNA, joj kako boš srečna. Gore boš lahko premikala.
Edino kar pa MORAŠ narediti pa je, da ne vzameš droge nikoli več. Brezpogojno nikoli, od sedajle, tega trenutka. Da raje umreš, kot da bi jo še enkrat vzela. Ampak umrla pa, itak, da ne boš. Imaš preveč rada življenje, je tako?
En objem…