NMK – Kronična utrujenost
Lepo pozdravljeni!
Redno spremljam nanizanko NMK in včasih mi prav dobro dene malo smeha in sprostitve. Tudi sama imam zdrav smisel za humor in se sama rada pohecam na svoj račun. Toda, prejšnja oddaja me je precej “dvignila”. Gre za način, na kateri so prikazali bolnike, ki imajo Sindrom kronične utrujenosti. Če sama ne bi bila bolnik, mogoče res ne bi vedela, kako je resna ta bolezen. Ker že precej let na lastni koži čutim resnost in težo te bolezni, nerazumevanje bližnjih, zdravnikov in znancev, ne morem sprejeti takšen črni humor, ki je krepko čez mejo dobrega okusa. Nesprejemljivo je prikazati ljudi kot kakšne “zombije” ki napadajo zdravniške ordinacije in izgledajo kot trop nezemljanov!
Verjetno nobenmu ne bi še na pamet prišlo na tak način prikazati bolnike za rakom ali npr. MS. Torej, SKU je tudi bolezen in kot taka si zasluži malo več spoštovanja.
Bolečine, ki jih mi trpimo, ne privoščim nobenemu, tudi najhujšem sovražniku ne. Nismo hipohondri in nismo “zombiji”, smo pač ljudje, ki z veliko težavo gredo skozi življenje in smo prikrajšani za veliko stvari, ki se ostalim zdijo samoumnevne. Verjamem, da se je vsak človek, ki ima to diagnozo ali pa le občasni občutek utrujenosti počutil prizadet ob tej oddaji. Vem, da ta post ne bo nič spremenil, toda čutila sem, da moram spregovoriti o tem, kajti že itak smo deležni precej provokacij in res ne rabimo še tako “spodbudo” z malih ekranov.
Lep dan želim!
Kronična utrujenost – bolezen???
A ne gre tu pravzaprav za depresijo, oziroma si v glavi spletemo, da smo utrujeni, potem pa stalno mislimo kaj še moramo narediti, pa sem tako zmatran in se vrtimo v začaranem krogu. Pravzaprav človeka možgani preslepijo, ko pomisli na delo, mu možgani hito vržejo naprej KAKO JE UTRUJEN, in to je to.
Da to presežeš rabiš malo TAPRAVE VOLJE, če ne gre drugače pa hladno vod (se stuširaš), se mi je dogajalo par let, pa sem temu naredil konec.
Bistvo je v načinu razmišlanja, če razmišljaš, da si utrujen, potem si utrujen, itd. Treba je pač preseči lenobo (me je malo sram, ampak tako je) in iti delat, KER ko (MISLIŠ, DA SI UTRUJEN) si tako utrujen in kar odlagaš DELO, namesto, da bi se v glavi spočil, se se ob mislih koliko dela se ti kopiči še še bolj utrujaš.
kOT SO REKLI NEMCI DELO OSVOBAJA, vsi ki vas mučijo kronične utrujenosti, poskusite naslednje:
Napišite si seznam opravil, ki jih morate opraviti naslednji dan.
Vstanite ob 6 (nič razmišljat o utrujenosti, se stuširat z mrzlo vodo, opravite delo s spiska, skuhajte si kavo in zajtark, potem pa v istem (delovnem) tempu nadaljujete dan, in čim manj razmišlajte o sebi.
in seveda je odvisno kaj in kako se prehranjuješ
http://www.svet-je-lep.com/prehrana/makrobiotika/kronicna_utrujenost.php
Markoo,
brez zamere, ampak ne veš kaj govoriš. Obstajajo različne vrste utrujenosti. Npr. utrujenost po delu, utrujenost po športu, utrujenost zaradi depresije in SINDROM KRONIČNE UTRUJENOSTI, ki je že bolezen sama zase! Zdrav človek se po fizičnem delu lahko odpočije in se počuti kot bi bil “nov”. Sindrom kronične utrujenosti lahko “stakneš” če npr. preboliš mononukleozo, ali kakšno drugo virusno infekcijo in tvoje telo reagira s trajnimi “poškodbami”. Posledica je SKU. Nima NOBENE VEZE s lenobo, kajti ( vem po sebi ), naredimo vse kar moramo in še več, le da pri tem trpimo neznanske bolečine! Ne izogibamo se delu. Ravno nasprotno!
Če si utrujen zaradi depresije, se stanje po jemanju antidepresivov izboljša, pri SKU s antidepresivi dosežeš le to, da se psihično lažje nosiš s svojo lastno bolečino – boli te pa enako!
Saj, navsezadnje, ne nameravam se sploh komu opravičevati zato ker sem bolana. Take stvari govorijo le tisti, ki niso dovolj poučeni ali so sami zdravi, in ne verjamejo tistim, ki to niso.
In, vidiš, s takimi, ki mislijo in govorijo podobno kot ti, mi imamo vsak dan opravka – naj se potem nihče ne čudi, da smo potem občutljivi na žaljive vsebine s malih ekranov.
Lep in sončen pozdrav, Žana, Prababi in vsi ostali!
Seveda vsi ne poznamo vseh bolezni. Večina nas se pozanima takrat ko že zbolimo, ker bi si radi pomagali, ali ko je že nekdo iz naše družine bolan. Saj ni problem v tem, če poznamo kakšno “čudno” bolezen, ali ne, temveč v tem, da jo mnogi nočejo razumeti in te potem provocirajo. Saj se tudi meni ni sanjalo kaj se s mano dogaja, čeprav sem bolna že dolgo vrsto let, do pred kratkim, ko sem začela sama raziskovati in aktivno iskati pomoč. Ampak, tisto kar sem hotel s tem postom povedati, ni toliko vezano za konkretno bolezen, temveč za dejstvo, da se ni lepo norčevati iz bilo kakšne bolezni. Tudi, če bi bolniki za SKU bili “le” depresivni, si zaslužijo vsaj kanček spoštovanja, kajti depresija je tudi bolezen. Lahko se norčujejo iz bolnikove osebnosti, iz njegovega dejanja ali njegovih besed, ker to lahko oblikujejo sami, ampak, bolezen je nekaj na kaj človek nima vpliva in ni pošteno, da zaradi tega trpi njegovo itak že prizadeto človeško dostojanstvo. Verjemite mi, da bi popolnoma enako reagirala, tudi če sama ne bi bila bolnik, kajti vedno sem skušala živeti tako, da nikoli drugemu ne naredim tisto, kar ne bi rada, da naredijo meni.
Enostavna življenjska filozofija.
Naj bo današnji dan nekaj posebnega, ne pa nekaj samoumnevnega.
Še enkrat lep pozdrav vsem skupaj!