Spomladi vpisujem hčerko v šolo. Kakšne izkušnje imate z osnovnimi šolami? A je res, da lahko otroka vpišem samo na tisto OŠ, kamor spada glede na stalno prebivališče? Katere šole so “dobre”?
Hvala!

Po pravilu je res tako, da otroka lahko vpišeš samo tja kjer imaš stalno prebivališče, vendar so tudi izjeme. Če ti ravnatelj/ica tvoje matične šole dovoli vpis na drugo in te tam sprejmejo lahko narediš tudi to. Ob enem pogoju, šola na katero želiš opisati svojo hčerko mora imeti prosta mesta.
Vsaj taka je praksa v našem okolišu, kjer se je letos prvič zgodilo, da je bila najbolj oblegana šola prepolna (+12 otrok) in so pač zavrnili vse, ki niso imeli stalnega bivališča v njenem okolišu in hkrati niso imeli še kakšnega starejšega brata ali sestre vpisane v to šolo.
Seveda je potem prihajlo do hude krvi, nekateri starši so celo spremenili stalno bivališče, itd.
Absurd vsega pa je, da ima sosednja OŠ primanjkljaj učencev, pa vodstva šole to sploh ne gane.

Ne vem iz kje si v našem okolišu pa bi ti znala povedat katere šole so bolj oblegane, če so zato boljše, pa ne vem.

Jagoda

Za kateri okoliš pa se gre?

Mene pa zanima, kaj pojmujete pod pojmom “dobra šola”.

Osebno menim, da je ni. So samo dobri profesorji, ki jih vodi elastičen ravnatelj – ni pa šole, na kateri bi bil zares dober – strokovno in človeško/psihološko podkovan – ves učiteljski zbor.

Otroka sem vpisala na OŠ Bičevje v Ljubljani/Vič. Šole se prav dober sloves ne drži – ne bi znala razložiti, zakaj. Sama sem se šolala v njej in menim, da mi je dala dobro podlago za nadaljni študij – edinole pri matematiki sem šepala v srednji šoli, to pa zato, ker me ni nikoli zanimala, kljub trudu zagnane profesorice :))).

Ko so znanci slišali, v kakšen “volčji brlog” pošiljam hči, so bili nekateri vidno zgroženi – menda je na šoli precej otrok iz narodnostno mešanih zakonov (OK, take smo imeli v razredu za prijatelje že pred 20 leti), menda je ravnatelj precej “ohlapen” (če se v tem času ni spremenil, to drži, saj je bil moj profesor), menda se v okolici šole (igrišče Svoboda) dogaja precej mladoletniškega kriminala (ne vem, vem pa, da ga je dovolj tudi v okolici Majde Vrhovnik in Prežihovega Voranca, ker delam v njuni bližini), drugih argumentov proti šoli pa mi niso znali navesti. Te znanci bodo otroke vozili na OŠ Kolezija, ki se je (ne)hote prijemlje sloves elitne OŠ na viškem koncu.
In tudi ne vem, zakaj. Nihče mi pravzaprav ne zna razložiti, v čem je ta šola boljša.

Kar naprej poslušam o t.i. “boljših šolah” in nehote pomislim, da je pa vendarle pomemben tudi otrokov pristop k učenju, podpora staršev – ker se je tudi v dobri šoli potrebno učiti, si pridobiti delovne navade, imeti primeren odnos do sošolcev in profesorjev…..

In potem ti zagnani starši, ki (menda) hočejo otroku nuditi vse najboljše, otroke zjutraj vozijo po več kilometrov daleč v “elitnejšo šolo”, kjer naj ne bi prišel v stik s socialnim dnom in bi se družil le s sebi enakimi ali višjimi na socialni lestvici; katerih starši ne bodo prodajalci, zidarji, natakarji ali, bognedaj, smetarji, ampak zdravniki, pravniki, prishologi, umetniki…..Otroci nehote postanejo mali snobi (v dejanskem pomenu besede S.N.O.B = sine nobum), nehote jim privzgojijo občutek večvrednosti, samozadostnosti in nedotakljivosti.

Po povratku iz šole domov (kamor jih spet odpeljejo starši ali babi servis) se namesto z vrstniki iz okolja (ki jih sploh ne poznajo – več) družijo s televizorjem ali računalnikom. Ko otroci zbolijo si mame zvezkov ne morejo sposoditi pri sošolki v sosednjem bloku, temveč je potrebno ponje na drugi konec mesta.

To je del žalostne (resnične) zgodbe 10-letnega Jake, ki so ga starši z vpisom v elitnejšo osnovno šolo izolirali od vrtičkarskih sošolcev. Jaka postaja mali materialist, njegova sposobnost čustvovanja in tovarištva je na nuli; sprva jezen na starše, ki mu niso pustili, da bi vstopil v šolo s prijatelji je zdaj otopel, na nekdanje tovariše v igri gleda zviška, tako kot starši se druži le z otroki izbranih družin, katerim izlet z jadrnico predstavlja enako razburljivo doživetje kot denimo meni skok po kruh v Interspar.

Resno, kaj je to “dobra šola” – kaj si, mamice in očki šolarjev, pod tem pojmom predstavljate?

Uf, spet sem zatežila, a ne? Dobro spite,
Ali

Se popolnoma strinjam z Ali? In tudi mene zanima kaj je to dobra šola (morda lepa fasada na stavbi, nova okna???)

Dobro šolo naredijo dobri učitelji, ti so pa vsepovsod, vendar so na žalost tudi tisti slabi.

Še ena pripomba nas Slovencev “elitne rase”. Kaj pa je narobe s tistimi, ki so od drugod? Otroke je treba naučiti stpnosti do drugačnih!!!

LP Sonja

Zame je dobra šola samo tam, kjer , v grobem rečeno, vladata red in disciplina. To se sliši precej hudo in večina jih bo proti. Sem mnenja, da je potrebno otroka pri taki starosti še vedno usmerjati in da mu, poenostavljeno rečeno, več “reda” bolj koristi kot več “razpuščenosti”. Seveda pa ne mislim na golo poslušnost oz. represalije, ali na zatiranje spontanosti in ustvarjalnosti. Spontanost in ustvarjalnost se naj razvijata v največji meri, a z občutkom, da je kdaj v življenju tudi potrebno stisniti zobe in predvsem zadane stvari opraviti do konca.

Priznavam, da so tudi v popolnoma drugem okolju otroci lahko enako uspešni. Nagibam se le k mnenju, da imajo z malce več reda morda več šans za uspeh.

Naj najprej povem, da se kar strinjam z Ali, očitno je pri nas vse bolj v veljavi tudi nomen est omen in pokaži kaj imaš.

Sonja pa, ne vem, kako boš otroka naučila strpnosti do drugačnih, natančneje do državljanov drugih narodnosti (in s tem čisto točno mislim naše bivše YU brate), če pa ravno otroci staršev teh narodnosti širijo narodnostno nestrpnost.

Naj ti povem, da živimo v bližini naselja, kjer skoraj 80% prebivalstva predstavljajo ljudje drugih narodnosti, največ je srbov, črnogorcev in malo manj pravih bosancev (iz Bosne). Leto dni sem honorarno delala kot natakarica tam in povem ti, da me je vse potrpljenje do njih minilo, oni se imajo dejansko za nekaj več, češ kaj boste vi slovenčki, mi smo najbolji. Še tisti, ki so rojeni v Sloveniji se nimajo za Slovence, ker je to za njih žalitev, slovensko skorajda ne znajo (govorijo nekakšno spakedrano narečje z “južnjaškim naglasom”). ONI se ne družijo s slovenskimi dekleti, ONE ne s slovenskimi fanti, ker hočejo ostati rasno čisti. Pljuvajo po vseh in vsem kar je slovenskega, skratka ponižujejo nas in poveličujejo sebe.
Ne mi govorit potem o neki strpnosti, zakaj naj bom jaz strpna do njih, če oni do mene niso, ker pametnejši popusti?

Kar pa se šole v tistem okolišu tiče – v petem razredu – cigareti, v šestem – alkohol, v sedmem že trava, v osmem bogvekaj še, poleg tega da vem, da hodijo na tisto šolo zastonj dajat travco, zato da bi potem dobili stranke, policija ve, kaj se dogaja, pa nikomur nič ne naredijo. Vsi vemo kdo prodaja in zakaj se nekateri, ki nimajo niti OŠ končane in niti dneva delovne dobe vozijo v Audijih TT in najnovejših BMW-jih, pa se jih sosedje in vsi ostali bojijo, policija pa nič ne naredi.

Učitelji na šoli so baje dobri, pa bi ti pustila svojega otroka na tako šolo? Mislim da si odrasli vse prevečkrat delajo (mo) utvare, da če nekaj ne vidiš, ne obstaja, ker s komerkoli govorim, mnogi sploh ne vedo kaj se tam vse dogaja. Ampak če ne vidiš, še ne pomeni da ni!

Kamnik-Domžale

Samo tole bi pripomnila o nestrpnosti/strpnosti.

Sama sem se štela za strpnega človeka, morda celo preveč pravi moj dragi.

Ampak me je vse minilo ob zadnjih dogodkih; če bi sama prišla po potni list v Nemčijo, Ameriko ali pa kamorkoli drugam, bi morala z referentko govoriti v uradnem jeziku države, kajne??
Aha, zakaj za vraga pa mi dopuščamo, da se nekdo celo dere na referentko v tujem jeziku (ok, priznam hrvaščina, srbščina) preklinja vse živo in zahteva potni list pod “hitno”?
Drugi štos je da v šoli, ki se je menda pri nas izogibajo kot hudič križa, otroci v razredih ne govorijo več slovensko. Menda. In to vse po osamosvojitvi, prej tega ni bilo, ker sem sama hodila na isto osnovno šolo, moji sošolci so govorili lepo in pravilno slovensko, kljub temu, da so se samo oni rodili tukaj, njihovi straši pa so z njimi doma govorili v srbskem, hrvaškem jeziku. Sedaj pa njihovi otroci ali pa otroci kako leto dve starejših staršev kot jaz, rojeni v Sloveniji, ne govorijo več slovensko.
O vsem ostalem elitizmu se strinjam, vendar pa tega kar se dogaja sedaj z “brati” z juga enostavno ne prebavljam več. Nestrpna? Ja sem.

Nestrpna je pisal/pisala:
>
> Naj najprej povem, da se kar strinjam z Ali, očitno je pri
> nas vse bolj v veljavi tudi nomen est omen in pokaži kaj imaš.
>
> Sonja pa, ne vem, kako boš otroka naučila strpnosti do
> drugačnih, natančneje do državljanov drugih narodnosti (in s
> tem čisto točno mislim naše bivše YU brate), če pa ravno
> otroci staršev teh narodnosti širijo narodnostno nestrpnost.
>
> Naj ti povem, da živimo v bližini naselja, kjer skoraj 80%
> prebivalstva predstavljajo ljudje drugih narodnosti, največ
> je srbov, črnogorcev in malo manj pravih bosancev (iz Bosne).
> Leto dni sem honorarno delala kot natakarica tam in povem ti,
> da me je vse potrpljenje do njih minilo, oni se imajo
> dejansko za nekaj več, češ kaj boste vi slovenčki, mi smo
> najbolji. Še tisti, ki so rojeni v Sloveniji se nimajo za
> Slovence, ker je to za njih žalitev, slovensko skorajda ne
> znajo (govorijo nekakšno spakedrano narečje z “južnjaškim
> naglasom”). ONI se ne družijo s slovenskimi dekleti, ONE ne s
> slovenskimi fanti, ker hočejo ostati rasno čisti. Pljuvajo po
> vseh in vsem kar je slovenskega, skratka ponižujejo nas in
> poveličujejo sebe.
> Ne mi govorit potem o neki strpnosti, zakaj naj bom jaz
> strpna do njih, če oni do mene niso, ker pametnejši popusti?
>
> Kar pa se šole v tistem okolišu tiče – v petem razredu –
> cigareti, v šestem – alkohol, v sedmem že trava, v osmem
> bogvekaj še, poleg tega da vem, da hodijo na tisto šolo
> zastonj dajat travco, zato da bi potem dobili stranke,
> policija ve, kaj se dogaja, pa nikomur nič ne naredijo. Vsi
> vemo kdo prodaja in zakaj se nekateri, ki nimajo niti OŠ
> končane in niti dneva delovne dobe vozijo v Audijih TT in
> najnovejših BMW-jih, pa se jih sosedje in vsi ostali bojijo,
> policija pa nič ne naredi.
>
> Učitelji na šoli so baje dobri, pa bi ti pustila svojega
> otroka na tako šolo? Mislim da si odrasli vse prevečkrat
> delajo (mo) utvare, da če nekaj ne vidiš, ne obstaja, ker s
> komerkoli govorim, mnogi sploh ne vedo kaj se tam vse dogaja.
> Ampak če ne vidiš, še ne pomeni da ni!

Ali govoriš o Novih Fužinah?

Naj ti povem, da sem iz čistega južnjaškega zakona in prav tako tudi moj mož. Ne gre za ohranjanje čiste rase, poročila sem se s človekom, ki ga imam za svojo sorodno dušo v vsem in prav tako tudi on mene. Mož je dipl. jaz pa upam, da še bom. Imava enega otroka.
Moji starši ne govorijo dobro slovensko (predvsem oče) in se s sinom pogovarjata srbsko. Tako otrok razume materin jezik, čeprav ga ne govori. Govori izključno slovensko, kakor se tudi midva pogovarjava z njim (in moževa mama), čeprav si želiva, da bi čez čas spregovoril tudi jezik svojih prednikov, saj koneckoncev, če ne bi bilo njih, ne bi bilo tudi njega.
Žaljivk in zbadljivk in omalovaževanja in metanja vseh v isti koš ne bom več poslušala! Zaradi nestrpnosti sem marsikaj pretrpela v OŠ, pa čeprav sem bila odlična učenka z milijon nagradami za spise na raznih natečajih in zlatimi Vegovimi priznanji ipd. Zakaj? Zaradi vas, ki vse na ić mečete v isti koš in nam kljub temu, da so naši starši postavili današnjo Slovenijo, mi pa živimo v njej kot polnopravni državljani s svojimi pravicami in obveznostmi, ne priznate enakosti z vami elitnimi Slovenci.Bo moral tudi moj otrok poslušati te vaše obrabljene fraze namenjene nam južnjakom?!
Žal nimamo svoje prave domovine, saj smo rojeni v Sloveniji, naši predniki pa so iz bivše YU. Ne počutimo se pravi Slovenci, ker nas ločuje zgodovina in mentaliteta, ne počutimo se južnjaki, ker nas ločuje družbena vzgoja in miselnost. Pa to je tako naš problem, teh težav bo pa z novimi generacijami vse manj, ker bodo moji vnuki najbrž že popolni Slovenci.
Naj vam povem še, kaj se je zgodilo znancu, ki ima sina v 3. razredu OŠ, ki sploh ne govori srbo-hrvaško. Na zidu OŠ so napisali, da je fantek z imenom in priimkom ČIFUR! Se s tem danes obremenjujejo 9-letniki?! Je to vaša starševska vzgoja? TO SO MORALI SLIŠATI OD VAS! Da otroci žalijo sošolca, ker ni enake narodnosti kot oni in ne praznuje božiča na isti dan kot vi Slovenci?! Potem pa raje ostanem to kar sem in živim kot so me naučili starši, komumnisti: vsi ljudje so enaki, ne glede na to ali so črni, beli, majhni, debeli, invalidi ali Kitajci ali karkoli; ceni ljudi po njihivih dejanjih in ne po tem kdo in od kod so. In ostanem za celo življenje prekleta čifurka s čisto vestjo!

Hm, Čoko, res je, ni prav, da se ljudi meče v isti koš in se jih negativno označi kar vse vprek. Kot sem napisala – med prijatelji sošolci so bili tudi otroci staršev srbskih, hrvaških in makedonskih narodnosti.
Z njimi smo se pogovarjali v lepi slovenščini. Tudi zdaj imam nekaj kolegov, ki so bodisi otroci mešanih zakonov ali pa potomci neslovenskih staršev – to so normalno omikani, kultivirani ljudje, ki z menoj govorijo slovensko in se trudijo postati del slovenske družbe. Nenazadnje pa so oni in njihovi starši na lahek način prišli do slovenskega državljanstva (take “razprodaje” ne bi mogli opaziti v katerikoli od sosednjih držav) – državljani pa imamo svoje pravice in tudi dolžnosti, kajne?

Res pa je, da sem tudi sama kdaj nestrpna do ljudi iz bivše YU, za katere vem, da v Sloveniji živijo že več let, desetletij, pa v javnem življenju slovenščine še vedno ne uporabljajo – je (največkrat) nočejo ali ne znajo.

Nekaj časa sem živela v Nemčiji: nihče ni niti pomislil na to, da ne bi bila sposobna komunicirati v nemščini. Na srečo mi jezik ni delal preglavic, sicer vem, da bi odnesla kratko.

Izhajamo iz različnih kultur, za normalno sožitje pa je potrebno prilagajanje z obeh strani – sprejemanje drugačnosti mi ni tuje, ne morem pa si kaj, da ne bi opazila, da se je po naši osamosvojitvi stanje drastično poslabšalo. Prilagajanje našemu kulturnemu krogu in načinu življenja v Sloveniji določenu odstotku “priseljencev, ki tu živijo že več let” očitno dela velike preglavice. Ker pa smo v Sloveniji, bi morali v slovenskih šolah govoriti izključno slovensko, enako v vsem javnem prostoru (tudi anglizmi me motijo, ko hodim po mestu, da ne bo pomote). To ni rasizem; gre za preprosto dejstvo, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina (tu izvzemam manjšine, za kar pa narodni bivše YU še niso bili proglašeni).

Težko razumem pisarniško uslužbenko, ki po dvajsetih letih bivanja pri nas pravi, da “več deset leti živim u Sloveniji” – kaj se je slovenščine res tako težko naučiti?
Banalno: če gremo na morje v “lijepo našo” se trudimo, da z domačini govorimo hrvaško – najbrž ga kdaj pošteno lomimo, ampak tistih 14 dni se trudimo, da se prilagodimo. Če smo govorili slovensko, nas niso (hoteli) niti poskušati razumeti. Tu , v Sloveniji pa se vse tolerira – meni se to ne zdi prav. Pa tebi?

Lep dan in več strpnosti vsem,
Ali

Sama sem hodila na same neelitne OŠ, pa sem zdaj veterinarka, menim, da strpna do soljudi, ne glede na njihov izvor in dohodke.
Zame je dobra šola tista, ki ima posluh za učence, za kar pa so odgovorni učitelji. Zaželeno bi bilo tudi čim manj kriminala v in okoli šole, ampak na to se da le malo vplivati. Moja hči bo šla v šolo čez cesto, ki je pač Prežihov Voranc.

Nina

Pa res lahko vse vržeš v isti koš, ne da bi poznala njihove življanske poti?

Moji starši govorijo slabo slovensko, ker se niso imeli slovenščine kje naučiti – uradni jezik bivše YU ni bila slovenščina, oče je delal pri vojski in ni imel prevelike potrebe, privatno se je družil s sorodniki in sodelavci, v trgovini pa se je že nekako znašel s svojo slovenščino, časi sobili enostavno drugi, saj je redno hodil na govorilne ure v šolo, pa se mu nihče ni podsmehoval ali ga popravljal. Mama se je naučila slovensko, zdaj je že več kot 10 let v pokoju in jezika ne uporablja tako pogosto, ima družbo južnogovorečih. Zakaj ju obsojati? Saj npr. tudi v Ameriki živijo ljudje, ki ne znajo besedice angleško (razne kitajske in italijanske četrti). In s svojimi straši govorim srbsko, ker je to del moje osebne kulture in del moje osebne zgodovine. In si resnično želim, da bi moj otrok znal govoriti srbsko, saj je ta jezik kot tudi srbska kultura, zgodovina in vera enako del njega samega (kot bi si želela, da zna kitajsko ali švedsko, če bi bili naši predniki kitajci ali švedi, a saj potem to ne bi bilo tako moteče).
Kako smo prišli do državljanstva – pa lepo prosim! Da vas ni sram! Koliko južnjakov je pometalo in gradilo ceste, zidalo naselja in garalo v fabrikah?! Ne rečem, da niso tudi Slovenci opravljali ta dela, vendar veliko manj jih je bilo, saj so bila ta dela umazana in težaška in rezervirana za južnjake, ki so prišli služit kruh, ki ga v svojem rojstnem kraju niso mogli. Davke in prispevke so plačevali takratni republiki Sloveniji, pokojnino so zaslužili v Sloveniji, dali so ji svoja delovna in ustvarjalna leta in zakaj bi ostali brez državljanstva nove države v kateri so prebivali 30 let in v kateri bi preživeli svojo starost?! In zakaj jaz ne bi dobila državljanstva RS, ko pa sem tu rojena, šolana, zaposlena in me na rojstne kraje staršev vežejo le predniki in sorodniki, ki še vedno tam živijo?! Kaj bi po vašem mnenju morali narediti za državljanstvo?
Nikoli ne bomo povprečni slovenski državljani. Z možem sicer poznava kulturno in družbeno življenje Slovencev, obvladava zgodovino Slovenije, naju skrbijo gospodarska in politična dogajanja v SLO, se v družbi lahko zlijeva s slovenskimi državljani, vendar dobro poznava tudi kulturo, zgodovino, vero in jezik najinih prednikov, kar si štejeva v bistveni plus in mislim, da je najino življenje in s tem tudi vzgoja in življenje najinega otroka bistveno bogatejše. Dobro poznava dva različna svetova VZHOD in ZAHOD in imava možnost ocene in izbire boljšega. Zato ne bova nikoli povprečna Slovenca.

Draga Čokoladka,
(opravičujem se vsem, ker sem zašla daleč stran od prvotne teme)

časi so bili morda res drugačni, vendar sem prepričana, da ima prav vsak možnost naučiti se jezika države, v kateri prebiva – če to seveda želi. Drži pa, da je starejšim težje; poleg tega se priseljenci – kot denimo tvoja starša- dejansko manj gibljejo v javnosti oz. se zapirajo v krog prijateljev in sorodnikov in komunicirajo zgolj v svojem materinem jeziku. Za učenje tujega jezika pa je potrebno nekaj časa, volje in denarja – največkrat pa zmanjka tistega drugega, kajne?

V starih Titovih časih smo se v osnovni šoli leto ali dve učili srbohrvaščine, celo v “grabljicah” smo morali znati pisati – spomnim pa se, da smo se sošolci spraševali, ali se otroci po Jugoslaviji učijo slovenščine. Se je niso? Glavno, da smo jih razumeli mi, slovenščina kot drugorazredni jezik v bivših YU republikah ni bila toplo sprejeta in razumljena. Podrejali smo se sistemu, razumeli drugače govoreče in misleče, medtem ko so ti drugače govoreči prišli k nam s trebuhom za kruhom in menili, da je naša dolžnost razumeti njihov jezik v naši državi.

Hmmm…..

Popolnoma razumem, da v krogu sorodnikov in prijateljev uporabljaš svoj materin jezik in to spoštujem. To so tvoje korenine, tvoj rod, na katerega si lahko ponosna. Pisala pa sem pravzaprav o uporabi slovenščine na javnem mestu.

Kar pa se državljanstva tiče – ne vem koliko ti je poznan postopek za pridobitev denimo francoskega ali angleškega državljanstva; najbolj razvpit je seveda ameriški “green card”. Kolikor so zadeve poznane meni, zgolj z nekajletnim delom in bivanjem v željeni državi državljanstva ne dobiš. Je treba tudi na kakšno jezikovno šolo. In biti nekaznovan. In še in še……Zato sem si drznila…..

Upam, da razumeš, da ne želim žaliti nikogar. Za naše občasno medsebojno razumevanje so delno krive tudi zgrešene poteze že preminulih velmož. Še naprej se bom družila s prijatelji, katerih korenine segajo v prostor nekdanje YU. Vendar bom tudi še naprej jezna, ko bom slišala dotično uslužbenko(torej aktivno – najverjetneje – državljanko Slovenije), kako govori v telefon denimo “pa več sam vam rekla, da ne možete to tako narditi…” Ob takem me res zvije!

Najbrž sem napisala (pre)več, kot bi smela, želim ti vse dobro,
Ali

1. Zmanjka predvem potrebe, ki je ni bilo in je je zdaj še manj, vsaj kar zadeva upokojence.
2. V Srbiji imajo še danes pri književnosti obdobja slovenske književnosti in se učijo Prešernove sonete. Tudi oni so se eno leto učili slovensko in makedonsko, vsaj moje sestrične in bratranci.
3. Poznam primere državljanstva iz Avstrije in Nemčije – rojeni v SLO, šolani v Avstriji oz. Nemčiji, dobili državljanstvo brez problema.
Slovenijo in njena državljanstva pa se ne da primerjati s starimi državami, saj smo mi prej živeli v eni državi in bili vsi državljani bivše YU, katere del se je odcepi in ustvaril novo državo in nastala je potreba po novih državljanstvih nove države. Kakšen kriterij bi morali po vaše postaviti?! DNK test za dokaz slovenskih prednikov. Ne bodite smešni!
4. Tole iz javnosti pa: tega je vse manj in jaz na tak primer nisem že dolgo naletela, saj je danes konkurenca za delovna mesta taka, da si ne moreš privoščiti da na javnem delovnem mestu ne znaš uradnega jezika.
5. Tema je bila OŠ.

Lep dan
Čoko

Pri razmisljanju o dobrih OŠ sem imela v mislih nevarnost droge – baje je tega v centru Ljubljane vec kot v drugih obcinah, nadalje moznost vpisa v dodatne dejavnosti, motivirane ucitelje itd.

Živjo

Moje mnenje je, da smo državljanstva potalali. Zdaj ga imajo vsi, slovensko pa ne znajo. Brat je v ZDA in je že za zeleno karto moral opraviti preiskus jezika, da je sploh lahko zaprosil za zeleno karto. Pri nas pa na lepe oči, zdaj pa imamo kar imamo.

Zadnjič sem čakala na Mačkvi za novo osebno izkaznico in je prišla gospa in zahtevala potni list v hrvaškem jeziku, pa sem si mislila, da ga od mene, če bi to moč imela, že ne bi dobila. Pa me tega ni sram.

Moja najboljša prijateljica je prišla kot begunka iz Bosne, se Slovenski naučila v dveh letih, doštudirala. Njeni starši so šli v Nemčijo, stari so 55 let in se naučili tekoče nemsko, dobili delovne vize.

Vse lepo in prav. Pri tem ne vidim nič narobe. Ampak njen oče ne bo šel v Nemčiji po potni list in ga zahteva v bosanščini. Mu niti na misel ne pride.

Prav tako jaz ne bi v srbiji, Hrvaški…zahteva potni list v slovenskem jeziku, ker sem kulturna in se zavedam kaj prosim.

Mija

Ne mečem vse v isti koš.
Povedala sem samo kako je v tistem okolišu, kjer sem delala. To je blokovsko naselje in tam je več kot polovica prebivalstva z nizko izobrazbo ali sploh nobene in posledično jih je velika večina brezposelnih. Socialno dno. Ampak ne mislim iskati razlogov, zakaj so taki kot so – NESTRPNI DO NAS – SLOVENCEV, ki nas je tam bore malo. Ne zdaj jokat, kako imaš neke manjvrednostne komplekse, jaz ti jih nisem povzročila. Starši so me vedno vzgajali v duhu strpnosti do vseh, ki so drugačni, ampak po tistem, kar sem videla, slišala in doživela TAM, me je resnično strpnost minila. Svojega otroka pa bom očitno morala vzgajati tako, da se bo upal povedati, da je Slovenec.

P.S. : Sem prepričana da tudi ti ne bi hotela živeti v Novih Fužinah, ali pač?

Moram se ti opravičiti, saj sem celo stvar morda narobe razumela.
Razumela sem namreč, da če svoje “na ić dete” vpišem na neko OŠ, ta pač ni več dobra za slovensko elito. Se opravičujem zaradi reakcije, ampak to me je pogrelo.
Pogovarjala sem se s prijatelji, ki živijo v ljubljanskem naselju, kjer je kar nekaj južnjaških bratov, katerih otroci hodijo na neko LJ OŠ in kaj se tam dogaja in bila sem zgrožena. Ni mi jasno (pa to so tudi učitelji krivi, predvsem pa seveda starši), kako jim je dovoljeno učitelje pošiljati v … in pri pouku govoriti prostaško ipd., ne bom se spuščala v podrobnosti. Njihovi starši so pa tako poglavje zase, ne vem, jaz s takimi ljudmi enostavno nimam stika, osebno niti ne poznam in ne srečujem takih primerov. Kaj je vzrok temu, ne vem, saj poznam kar nekaj primerov, ki so ali rojeni v SLO ali pa so prišli iz krajev bivše YU s trebuhom za kruhom, imajo OŠ ali SŠ izobrazbo (se pravi nižjo), pa so kot povprečni Slovenci, mislim, če jih srečaš na cesti, ne bi opazil razlike. Poznam npr. čistilko iz BIH, staro okoli 50 let, ki dela na neki SŠ in se privatno druži s profesoricami.
Smola je pač ta, da ko nekdo sreča pač takega južnjaka, mu ta veliko bolj pade v oči, kot neki drugi, ki ga sploh ne opazi in misli, da je Slovenec, bolj si ga zapomni in si ustvari mnenje, da so vsi enaki, ker tistih drugih sploh ne prepozna. Največji štos pa je, da so ljudje, ki živijo v YU in BIH, čisto drugačni. 90 % delovno sposobnih ljudi se obrača k Evropi in si želi delati in normalno živeti. Žal sem v zadnjih letih bila na obisku pri sorodnikih le dvakrat, ampak videla pa sem, da so življenske razmere tam katastrofalne, sistem je več kot gnil, nazadovali so za vsaj 20 let, prihodnosti ni nobene, ampak delajo marljivo, da se lahko preživijo in ohranili so smisel za humor. Ljudje so neverjetni! Polni življenske energije in zagona, vso breme, ki ga nosijo, pa nosijo s humorjem. Ne moreš verjeti. Jaz padem v depresijo vsak mesec teden pred plačo, ker imam že tanjšo denarnico (pa je to minimalnost v primerjavi z njihovimi težavami). Tam so mladi taki kot mladi v SLO, njihovi starši so neprimerljivi z zgoraj opisanimi.
Ne vem, ni mi jasno, zakaj se to dogaja, jaz enostavno poznam drugo plat in zdi se mi skrajno nepošteno, da nas, potomce prišlekov iz bivše YU, sodijo po teh ekstremistih.
Žal mi je, da si nas spoznala kot take, obstajamo pa tudi drugačni, seveda različni tudi od vas Slovencev, ampak vsekakor v koraku s časom, družbo in okoljem.
Lep dan
Čoko