Med.Over.Net

Starši in otroci

Odgovarjajo: Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

Za naše navihance je potrebno biti iznajdljiv, domiseln, ustvarjalen, igriv, vesel, nasmejan, iskren, vztrajen, včasih zaskrbljen ... Preberite izkušnje in zaupajte svoje.

Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

MirjanaFrankovic

VZGOJA

Default avatar

MOJCAG

POZDRAVLJENE

Zanima me, kako kaznujete svoje malčke in malo večje otroke za zares hude neumnosti pri katerih ogrožajo sebe ali druge ?

Moja soseda (oba dipl.) svojo 5 letnico zapirata v izolirano sobo za več ur za vsako malenkost (nista pristaša tepeža).
Kolegice, katere "ne tepejo" psihično (moje mnenje) matratirajo otroke (npr. če se otrok grdo obnaša, nima določeno obdobje pravljic, objema, božanja, igrač,..)
In ko tako opazujem otroke, imava z možem mnenje, da imava vsaj približno dobro taktiko vzgoje in kaznovanja - pred spanjem se objemamo, beremo pravljice in probamo vsaj pol ure preživeti kar se da dobre volje, čez dan pa, če ga zelo, ampak zelo lomi in se ne odziva prošnjam ali pogovoru in z dejanji lahko škodi sebi ali drugim - jih dobi po riti, če močno žali druge kljub opozorilom, da se to ne dela, in nato še glasneje žali, jih dobi po ustih (mogoče je to potrebno enkrat na mesec).

Vem, da tako početje ni vzor za vzgojo po "knjigah", vendar se mi zdi, da naši hčeri tak način najbolj odgovarja in prav smilijo se mi otroci sosedov ali kolegov, ki "kao" jih nikoli ne dobijo po riti).

Jaz osebno sem jih raje dobila po riti (ko se roka ni več poznala, sem nemoteno uživala), kot če so me "umerjali" z besedami, katere so imele zraven še grožnjo (ker sedaj nisi pridna, ne bo Božička, risank,...)

In še banalni primer: raje jih dobim močno po riti, kot da mi delodajalec z besedami mirno reče - niste naredili, kar sem si "želel" in zato ne bo plače.

Kaj porečete vi (saj veste - ne govorimo o tepežu in matratiranju otrok)...
Default avatar

mačkon

Je že bilo pred časom govora o nečem podobnem in so forumci udarili, da je bilo joj-prejoj...

Sem že pomislil, da bodo vse kandidirale za "mother of the year" He he he...

Morda so se pa čez poletje malce unesle... Bomo videli :):))

lp
mačkon (tokrat se ne postavi na nobeno stran)
Default avatar

Sonja

Če bi mi prej kdo rekel, da je vzgoja tako zelo zelo težka.... mu zanesljivo ne bi verjela. Nee, naši pa res ne bodo takšni...
Vic pa je v tem, da s tepežem sproščaš kvečjemu svojo energijo, otroku pa pozitivnega vedenja ne moreš vcepiti s klofuto. Ali kot je pred meseci svetovala eno forumovka: raje pojdi na svež zrak in brcni v balkonsko ograjo!

S.
Default avatar

Nives

Ja, sej človk ne ve kako bo, jaz pravim najbolje je če se ti da, odgovorit, če pa ne, pa pustiš pri miru.

Ker sem pa po naravi taka, da eksplodiram v trenutku jo naderem, po riti ali pa klofuto pa dobi edino v primeru, ko res trmari do nezavesti in ko se histerično dere ali vrešči, pa še to moram jaz biti izredno slabe volje. Drugače sem bolj "glasna". Derem se pogosto, ker ona ponavadi "ne sliši", jaz sem pa tip k nimam tako ogromno potrpljenja. Žal, sem precej energičen tip.

Kakšnega ustrahovanja, kaznovanja z odtegovanjem hrane, pošiljanja v druge prostore pri meni ni. Punčka se zelo boji biti sama, zato ji ne privoščim tega, da bi še travme dobivala od strahu.

Marsikaj bi morala spremeniti pri sebi, to vem, žal, (al pa ne), taka sem..................S tem, da moj otrok to vse ve, jaz sem ji ogromnokrat to povedala, da sem pač slabe volje, da mi je hudo ker sva sami za vse, da so tudi odrasli taki, da delajo napake ne samo otroci...............
Default avatar

Ali

Hmmm, naravnost sovražim idejo o kaznovanju s tepežem - po riti, po ustih, po rokah - kaj drugega kot da se spustiš na nižji nivo od otroka in ga učiš, da še kako velja načelo močnejši zmaga ter da odobravaš telesno nasilje - se mi zdi, da ne pokažeš.

Mi na neprimerno obnašanje opozorimo z besedo, tudi večkrat, če je treba (dretje ne zaleže, bolj nevarne so tiste tišje izrečene besede), poslali smo jo pa tudi že na ohlajanje - oz. mi rečemo razmišljanje - v drug prostor.

Lp, Ali
Default avatar

Nina P

Je že tako; če ne delaš, ni plače; če prekršiš pravilo, sledi prvo opozorilo z navedeno kaznijo; če ga polomiš drugič (za isto stvar), sledi obljubljena kazen.
Če te udari delodajalec, ga lahko tožiš zaradi fizičnega nasilja, če pa udari starš otroka, je to vzgoja?!
Pravzaprav ne vem, kaj je to "res huda neummnost", čeprav med prijatelji veljam za precej strogo mamo. V življenju se slej ko prej srečamo s sistemom "daj-dam" in fizično obračunavanje v sistem "dam" prav gotovo ne sodi, saj je povsem nekonstruktivno. Otroku ne ponudi izhoda iz kritične situacije, ničesar ga ne nauči, z izjemo tega, da močnejši "pač tepejo".
Pozdrav!
Nina
Default avatar

Kleopatra

Pravijo, sto ljudi, sto čudi.
Sama še nimam otrok, vendar se strinjam z MojcoG. Včasih je kakšna vzgojna po riti preprosto potrebna. To smo verjetno kot otroci doživeli vsi, pa ne poznam niti enega, ki bi imel kakšne posledice zaradi tega. Medtem ko za zapiranje v klet, osamitev v temni sobi in kaj vem kaj še vse tega ne bi mogla reči.
Sem bila zadnjič priča nekemu dogodku. Srečala sem eno znanko in sva se ustavili ter na brzino poklepetali. Njen 5-letni sin se je, čeprav ga je držala za roko, neprestano izmikal in skakal na (sicer ne preveč prometno) cesto. Zraven se je pa prav pobalinsko smejal. Parkrat mu je rekla, naj neha, da je nevarno, potem pa ga je počila po riti. Meni se je zdelo popolnoma upravičeno, čeprav je mali potem tulil, kot bi se mu godila ne vem kakšna krivica.
Jaz sem jih dobila po riti pri 5 letih, ko sem se kljub prepovedi motala okrog štedilnika in skoraj zvrnila po sebi lonec vročega mleka. Upravičeno? Sigurno.
Če otroku ne moreš dopovedati ne na lep ne na grd način, ali je mar bolje čakati, da se mu kaj hudega zgodi? Verjamem, da imate nekateri močno potrpljenje in konjske živce, vendar kaj storite v takem primeru?
Default avatar

Ali

Najprej - res je, različni smo si - in naši otroci tudi.
Drugič - hčere nismo nikoli zapirali v temno sobo. Poslali smo jo v sobo in ji naročili, naj se umiri in razmisli o svojem obnašanju - ter zahtevali, da je tam ostala vsaj nekaj trenutkov.
Tretjič - če bi hči namerno izzivala in ogrožala sebe in druge ter ne bi upoštevala mojih opozoril, bi jo najverjetneje dvignila in odnesla drugam.
Četrtič - tisto, da kakšna vzgojna po riti ne škodi, je dvoumno - ali se mar tudi partnerji pogovarjamo z udarci in pestmi, ko nam v razgreti debati ne uspe uveljaviti svojega "prav"? Ali mar s tem ne učimo otrok da naj uporabijo svoje roke in noge, ko ne bo šlo več naprej?
Lp, Ali
Default avatar

Sara

Strinjam se s tvojim načinom razmišljanja, starši , ki psihično maltretirajo svoje otroke pa..... gorza.

pozdrav!
Default avatar

Tedi

Res je, se strinjam s tabo v delu, kjer praviš, da bi bjih raje dobila po riti, kakor kako drugo obliko kazni. Predvsem kazni na osnovi psihe (zapiranje, poniževanje, žaljenje, odrekanje, čustveno izsiljevanje) so veliko bolj nevarne, saj se posledice takega dejanja poznajo v otrokovem psihičnem in čustvenem razvoju, posledice ap lahko nosi s seboj celo življenje.
Klofuta manj boli.

Tudi sama se dostikrat znajdem v precepu, ko ne vem kaj. Poskušam se zadržati in ne uporabiti nikakršnega nasilja. Opazila sem, da zelo pomga, če Žigu povem, da sem jezna, ker je nekaj naredil, da sem žalostna, ker je kar razbil, da mi ni všeč, če je grd z drugimi. Razume, posluša in največkrat tudi upošteva.
Že sewdaj (pa ima le 15 mesecev) mu skušam pokazati da obstajajo posledice njegovih dejanj in da jih bo moral nositi sam.
S tem ne mislim, da mu će sedaj nalagam neke odgovornosti. Bog ne daj, saj bi morala biti nora. Samo razložim mu, da ima vsak zakaj svoj zato in da tisti zato nekaj pomeni. zaenkrat mi uspeva.
Res pa je tudi, da tak špristop zahteva veliko časa volje in samodiscipline. Najlažje je kaznovati, saj smo tudi samo zrasli v sistemu nagrade in kazni.

Tedi
Default avatar

Maja

Ne da se postaviti splosnega pravila o vzgoji. Seveda pa psihicna zloraba in pretepanje nista nikoli za nikogar dobra niti opravicljiva.
Naucila sem se pa, da dokler sama ne izkusim, ne obsojam ravnanja drugih. Govorim seveda o vzgoji otrok.

Zagotovo je najboljsa vzgoja s pogovorom, z razlago,... Draga Mojca, verjela ali ne, je zagotovo najucinkovitejsa vzgoja prav z besedo, pogledom,...

Ampak tudi ostale mamice: ne zdi se mi posteno obsojati cloveka, ki svojega otroka po riti. To ni pretepanje. In kakor se vam zdi neodpustno in grozno - pri nekaterih otrocih pomaga samo to. Mojega brata je mama veckrat po riti, ker drugace preprosto ni slo. Nicesar drugega ni slisal. Mene nikoli. Ker je tiha beseda in mrk pogled naredil precej precej vec!

Ce imate sreco, da vasi otroci poslusajo - krasno. Tudi jaz sem ena izmed vas, sama nisem udarila se nikoli nobenega. Ampak ne obsojajte vzgoje drugih, vsaj ne, dokler ne vidite, kako to gre. Sem strasen nasprotnik zlorab, pretepanja,... a med pretepanjem in pogovorom je veeeeeliko vmes. Ce jih otrok dobi po riti preko plenice, ga boli veliko veliko manj, kot ce ga trdo stisnemo za roko. To pa sem sama ze velikokrat naredila na robu ceste. A je to potem tudi pretepanje? V bistvu s fizicnim dotikom pokazem otroku, da je storil nekaj narobe. V obeh primerih.

Pomembno je, ali je "fizicna gesta" tako mocna, da otroka resnicno zaboli, ali pa je to zgolj gesta, ki pove, da je nekaj narobe, otroka pa fizicno nic ne boli.

In ne primerjajte "vzgoje" odraslih z vzgojo otrok. "Ce me sef udari, ga tozim, ce jaz udarim otroka, je to kao vzgoja." To je popolnoma neprimerljivo in pod nivojem. Ce otrok naredi nekaj, kar ogroza njegovo varnost in varnost drugih okoli njega, je treba reagirati hitro in ucinkovito. Tako, da bo razumel. Da bo vedel kaj je bilo narobe, zakaj je bilo narobe in da bo razumel, da je zasluzil, kar je sledilo. Ce najbolj razume grd pogled - potem to, ce bolje razume besedo - mu povejte. Pomembno je, da RAZUME! In nekateri otroci razumejo, da je bilo nekaj narobe, samo, ce jih dobijo po riti. Tak je bil moj brat in ce ga mami ne bi parkrat posteno po riti, bi imeli hude tezave, ker preprosto ni hotel razumeti, da me ne sme poriniti iz hisice na drevesu, ki so jo potem zaradi tega starsi prepovedali. Smrc!

Zgolj se ena iz mojega otrostva: sama bi veliko raje, da bi me babica posteno udarila, kot pa da je kricala name. Vsakic, ko je zakricala, me je zabolelo po celem telesu, zacela sem se tresti in si se nekaj casa nisem opomogla. Bratu je slo pa pri enem usesu noter in pri drugem ven. Meni se je zdelo tako kricanje do mene hujsa zloraba kot vsakrsno pretepanje. Da ne govorim o tem, da bi me kdo poslal proc, v kaksno sobo, se"pomirit". Vprasanje, ce bi lahko kaj takega kdaj v casu otrostva pozabila. Nekaterim pa to dobro dene in koristi.

Zatorej: vsaka rec mora imeti svoje ozadje! In tisti, ki res poznate svoje otroke, boste vedeli, kaj je najboljse zanje. In prepricana sem, da ima vecina prav. In se mi zdi zanimivo vsako vase razmisljanje, ne zdi se mi pa prav, da obsojate ravnanje drugih, ne da bi vedeli, zakaj tako ravnajo.

Da bi danes ne bilo nikomur treba privzdigniti glasu, grdo pogledati ali zamahniti z roko, vam vsem zelim,

Maja
Default avatar

ž@na

Tudi jaz sem naželoma proti tepežu. Vseeno pa se z Mojco v večini strinjam. Po ustih in rokah jih ne dobita, včasih po riti. Prepričana sem, da jim ne bo škodilo, saj dobro vesta, dobro me poznata in prej dobita opozorilo. Včasih preprosto ne zaleže nič drugega, kot ena čez rit.
Seveda sem brala razne "vzgojne knjige". Se mi zdi da v realnem življenju ne moreš delat čisto po njih. Tudi zapiranje v en prostor - ne mislim klet ali kaj takega se mi nekako ni usedlo. "Nekaj trenutkov"????? Moja dva pač nekaj trenutkov ali minut ne bi razmišljala o svojem napačnem dejanju. Sem prepričana. Kako pa vam uspe, da pri otroku dosežete to, da bo o svojem dejanju premislil in prišel celo do nekih zaključkov?
Najbolj pa me zanima, kako vam uspe, da otroci slišijo na PRVO BESEDO? Večina otrok svojo predvsem mamo prvič ne registrira, šele drugič, ko po možnosti še malo poviša glas, jo mogoče slišijo? Ali pa se vam to ne dogaja?
Seveda je pogovor najboljša rešitev. Če bi bila doma in imela čas in bi se jim 100% posvetila - seveda. V današnjem času pa malo težje.

Lep dan!
Default avatar

Joži*

Trenutno berem knjigo Johna Graya Otroci so iz nebes, ki so jo zadnjič priporočili na forumu. Nisem še niti na polovici, a opažam, da je tu spet čisto nov pristop vzgoje! Naj navedem ravno Tedyjin primer: J. Gray opozarja, da če otroku govoriš, da si žalosten, jezen itd., ker je naredil to pa to, s tem nalagaš otroku odgovornost za tvoja čustva - to pa ni v redu. Glede fizičnega kaznovanja pravi, da je bilo to pred mnogo leti učinkovito, saj so otroci tako spoznali, kaj je prav in kaj ne. Pri sedanji generaciji pa to ne pride v poštev, saj so sedaj otroci bolj dojemljivi, občutljivi in imajo močan občutek za pravico in krivico in nasilje nad njimi le še spodbuja njihov upor. Starši se tega vse bolj zavedajo, vedo, česa ne smejo delati, ne vedo pa, kaj jim potem sploh še ostane. Potem opisuje načine, kako otroka pritegniti k sodelovanju. Njegova teorija je tudi, da je treba otroka kar naprej nagrajevati: narediš spisek pozitivnega vedenja in zvečer narišeš zvezdico tam, kjer se je otrok tisti dan ustrezno vedel. Kar ni bilo v redu, pa spregledaš. Ko dobi npr. 25 zvezdic, ga nagradiš (več pravljic...). J. Gray trdi, da je treba otroke naučiti pravil in otroci morajo vedno vedeti, da so starši šefi.

Knjiga se mi zdi zelo zanimiva, v praksi pa še nismo poskusili.
Default avatar

Maja

Draga Ž@na!

Morda samo tole: ne samo, da pri nekaterih otrocih prva beseda ne zaleže, lahko se zgodi, da pri enem otroku v družini zaleže, drugemu lahko pa stokrat ponoviš, pa ne bo efekta. Poslusaj in sledi svojim otrokom, ne pa knjigam in pameti drugih. Nasveti so sicer lahko koristni, a ce pri tvojih ne delajo, jih zavrzi kot neuporabne!

Se mi zdi, da knjige strasno posplosujejo, tipicen primer je knjiga, ki jo je opisala Joži. Problem je pa v starših, ki se (nekateri!) držijo knjig kot pijanec plota, ne pomislijo pa, da so njihovi otroci drugačni kot tisti v knjigah.

Knjige so krasne za otroke, ki ustrezajo njihovemu kalupu. In krasne za nove ideje, nove nacine razmisljanja. Zato, da nam sirijo obzorja, ne pa da nas prikujejo in vtirijo, da ne znamo vec trezno presojati.

Tako. Zdaj bom pa pocasi morala zbudit nase zaspancke, da se bomo se kaj igrali, preden okoli poldne odrinem v sluzbo. Dopoldne vse prehitro mine!

Maja
Default avatar

Nives

Ah ja ta vzgoja.

Nekoč pred časom sem gledala eno oddajo o znanem pediatru Benjaminu Spocku, ki je vseskozi pred 20 let približno (se mi zdi) trdil, da otroka pa nikar fizično kaznovati, da otroku je treba vse pustiti, da se razvija spontano in tako naprej...
Čez nekaj let so ugotovili, da je nasilje zelo povečano, da je ta generacija otrok, ki je odraščala po "recepturi" dr. Spocka, zelo neuspešna, da se taki otroci ne znajdejo, prepričani so da lahko vse dosežejo, in tako naprej.

Zato ne bom preveč debatirala, še vedno mislim, (tako kot Maja) da kakšna po riti ali po "ustih" ne škodi, otrok ve, da je nekaj ušpičil in da ni prav. O zapiranju v drug prostor, sem vam že napisala kaj mislim. Moja se strašno tega boji in mi nikoli na misel ni prišlo kaj takega, ker je to samo modna muha iz ameriških knjigic o vzgoji. Naši starši nas že niso pošiljali v druge sobe, ampak smo jih dobil po riti..........
Default avatar

Vrtnica

Preberite knjigi Otroci so tega vredni in Kako se pogovarjamo z otroki. Pri nas se mnogo boljše razumemo, od kar skušam ravnati po njih. Nimamo več kazni ali po riti, ker so v knjigah dobre finte, kako skolirati otroke, ko pregorijo.


Vrtnica
Default avatar

Ali

Pozdravljena, Nives,

žal me je v oči zbodel tvoj zadnji stavek, češ da nas naši starši niso pošiljali na ohlajevanje ampak so nas po riti....

Torej, zanimivo je, da se je ta (vsaj zame moteč) vedenjski vzorec tako brez težav in mimogrede prenesel tudi v našo generacijo in ga večina staršev tudi zagovarja - češ - naši starši so delali tako - torej je bilo to v redu.

Moji starši se z menoj niso ukvarjali pol toliko kot se jaz z mojo hčerko - a je bilo tudi to v redu? Enako so svoje otroke prepuščali cesti, sorojencem in vrstnikom tudi starši mojih otroških prijateljev. Hudega nam ni bilo, bi bilo pa vseeno fino, ko bi me mama kdaj peljala v gledališče, mi vsak večer brala pravljice, gradila z menoj gradove iz Legic, z menoj ustvarjala iz gline...

Včasih so se določeni starši očitno z vzgojo obremenjevali manj kot zdaj in so otroke imeli takole mimogrede....

Dvomim, da bi otroci res počeli take lumparije, da bi jih zaradi njih bilo potrebno fizično kaznovati - največkrat potrebujejo pozornost, pogovor, nežnost in toplino - za vse to pa staršem vse prerado zmanjka časa.

Veliko staršev pravi, da fizično kaznovanje -in to ena po riti ali po ustih je - (nikar se ne slepimo) ne boli in ne pusti trajnih posledic - ali resnično verjamete temu?

Oprosti Nives, uživam v tvojih postih, včasih pa me kaj zbode in moram "zgofljati nazaj".

Lep dan ti želim,
Ali
Default avatar

Kleopatra

Ali, tisto z zapiranjem v temno sobo ni letelo nate. Takšne "vzgojne metode" je imela ženska, pri kateri sem bila kot otrok v varstvu. Pazila je več otrok in spomnim se, da je eno punčko zaprla v špajzo. Vem, da sem se tudi jaz jokala, ker mi je bilo tako hudo za prijateljico. Spustila jo je še preden so nas starši prišli iskat. In potem je bila sladka kot med in najprijaznejša "teta" na svetu.
S tem, da otroka pošlješ v drugo sobo razmišljat, pa se mi ne zdi nič narobe.

Lp, Kleopatra
Default avatar

Monique

Pa nam napiši kakšne dobre finte!
Default avatar

Nives

Zdravo Ali,

prav veliko premišljujem o tem in je težko napisati tako v parih vrsticah vse o vzgoji.

Mislim, da se skupaj z otrokom spreminjava, in da enostavno so trenutki, ko iz tisoč vsesplošno znanih razlogov ponoriš in pač neupravičeno kaznuješ otroka, ali se dereš, ali primažeš klofuto, ali udariš po riti, ali ga zapreš v sobo, ali prepoveš to ali ono. Se zgodi, in se ne bom opravičevala zakaj, ker še zdaleč nisem idealna mamica, se pa trudim po najboljših močeh.

Izredno mi pa gredo na živce tiste "joh in sploh" mamice, ki so "vedno in povsod" idealne. Zakaj nobena ne prizna da ni idealne mamice, in da zagotovo nekje nekaj narobe dela?

Jaz se tega zavedam, pa še moja pediatrinja mi je rekla, da pač vsak živi človek se uči biti starš, in da se vsakemu dogajajo napake, na katerih se učiš.

Naj se vsaka mamica postavi pred ogledalo, in se naj na glas vpraša ali je res idealna, ali res ni nikoli zagrešila nič napačnega pri vzgoji svojega otroka, pa a je tako težo priznati napako?

Ne vem, danes sem mogoče na ta levi nogi, samo vseeno........

Moderatorji

Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic