dvojčki – bliža se porod
Pozdravljeni. še pred nekaj meseci ste me podpirale, ko sem zvedela da bomo imeli dvojčke. Imam pa že prej tri hčerke, no danes vam povem da nosim dve
deklici, Avo in Emo. Vsi se jih zelo veselimo, mož pravi, da bo imel cel češpljev kompot sedaj. No hec mora bit, mene pa zanimajo vaše porodne izkušnje z dvojčki.Kako je bilo, če se vam seveda ne zdi preveč osebno??
Lepa hvala za vsako izkušnjo in nasvet.
Najprej cestitke! Super je imeti dvojcke!
Porod sam je lahko celo enostavnejsi kot pri enem, ker lazje rodis dva manjsa primerka kot enega vecjega :).
Sicer pa je razlika v tem, da imas na trebuhu dvoje CTjev, in da je pri porodu prisotno zelo veliko osebja – dve babici naprimer skrbita, da se ta drugi dvojcek pravilno obrne, potem ko rodis prvega (skratka – drzita te za trebuh). Prisoten je tudi pediater, pa porodnicar, pa tako naprej. Pri dvojckih pricakujejo kaksen zaplet, zato je toliko osebja – toda predvsen zato, ker se dvojcki ponavadi rodijo prej in so nedonosencki in jih zdravniki takoj pregledajo in poskrbijo da dobijo vso nego, ki jo potrebujejo na zacetku. Naj te ne skrbi, za punce pa sploh trdijo, da so odpornejse in tudi ce se prej rodijo ponavadi nimajo nobenih tezav. Pri dvojckih se lahko zgodi, da jih dajo za vsak slucaj za kaksen dan na oddelek za intenzivno nego, naj te to ne preseneti.
Dvojckov se zadnje case rojeva res veliko, bos videla v porodnisnici, koliko mamic vas bo z dvojcki!
Zelim ti cim lazji porod in pridne punce! Pa oglasi se, ce te kaj zanima, nekaj prakticnih poenostaviterv dela sem si kot mami trinajstletne frkljice in desetmesecnih dvojckov le nabrala.
Pozdrave,
Natasa
Imela sem predčasen porod v 32. tednu. Mislila sem, da je vsega konec in zelo sem bila prestrašena. Punčko so premestili v intenzivni oddelek, fantka, ki je imel težave z dihanjem pa v pediatrično bolnišnico na oddelek za nedonošenčke. Osebje v mariborski bolnišnici je bilo zares zelo prijazno, še bolj pa v porodnišnici, kjer so mi dali na razpolago večjo sobo, kjer smo bili kasneje (po 1 mesecu) sami ter nama s partnerjem dovolili, da je bival v sobi z nami in nam vsem trem v začetku skupnega življenja pomagal po svojih močeh. Nikoli ne bom pozabila hranjenja na vsakih dve uri, brizganja mleka na vsakih dve uri (dojenje pri vsakem obroku nedonošenčke preveč utrudi in priporočajo, da je uvajanje postopno in potrpežljivo). Ponavadi sva enega hranila z brizgalko (točno določeno število mml mleka, glede na težo), drugega pa sem dojila. Skupaj smo v bolnišnici ostali 2 meseca.
Vem, da porod dvojčkov vsekakor ne bo razlog, da ne bi imela več otrok. Verjameš ali ne, niti spotila se nisem prav …. pritisneš in gre …
Sedaj sta stara 2.5l. Lepo je imeti dvojčke, čeprav je naporno in velikokrat se počutim kot mamica Kos, ki prileti v gnezdo in ne ve kateremu ptičku bi prvemu ponudilo hrano.
Tudi jaz mislim, da pri dvojčkih sam porod ni prevelik problem – okoli tebe je več osebja, vseskozi si priključena na CTG, pa še otroci so običajno manjši – pravi problemi se pričnejo kasneje, z dojenjem dveh dojenčkov, pa previjanjem, pa mama mora kaj pojesti, pa zopet dojenje itd. Sama včasih premišljujem takole: če bi z vsemi izkušnjami rodila dvojčke še enkrat, bi se popolnoma drugače organizirila – vključila bi še druge, naročila bi se na kosilo v šoli v našem kraju(odlična kosila pa še poceni) in bi z njima bolj uživala. Če še nimaš sušilnega stroja, si ga le kupi – ta ti prihrani likanje… Pa kljub vsemu mislim, da ni lepšega, kot gledati dva paglavca, ki skupaj “gor rasteta”, se spodbujata, tudi tekmujeta med sabo – tu sem se jaz zelo trudila da nebi favorizirala enega – da prva leta minejo kot bi mignil. Srečno.
Odločila sem se, da še jaz povem svojo zgodbo – a naj ti ne vzame volje, ker ko mine, je vse drugače.
Jaz sem bila sprejeta v porodnišnico tri tedne pred rokom zaradi rizične nosečnosti, čeprav sem se izredno dobro počutila. Ko sem za dva dni presegla svoj datum, so se odločili, da mi sprožijo porod. Zjutraj okoli 6.00 so me priključili na umetne popadke, priključena sem bila do 14.30 ure. Vsake toliko časa je prišel mimo kakšen zdravnik, ki mi ni namenjal večje pozornosti, babice so bile prisotne ves čas – a ne samo pri meni, pri vseh, ki smo bile v porodni. Ko so ugotovili, da ne bom mogla roditi, ker se je moja malčica tako obrnila, da je zaprla pot, so se morali na hitro odločiti za carski rez, v katerega sem privolila, saj sem bila z močmi čisto na koncu.
Bilo je izredno naporno, a kot sem že napisala – naj ti ne vzame volje, ko je mimo, pač tudi to pozabiš, pa tudi po pisanju vidim, da sem bolj med redkimi, ki imajo slabe izkušnje.
Obilo sreče!