kariera-družina?
Živjo!
Veste kaj me zanima? Mislite, da lahko ima ženska zelo uspešno kariero in hkrati večjo srečno družino (mož, dva-trije otroci, hiša, pes,…)? Ljudje okoli mene mi dopovedujejo, da je to nemogoče, ker ne moreš biti uspešen na več področjih, saj se ne moreš ničemur v celoti posvetiti. Sama sem mnenja, da to je mogoče.
Vseeno sem že večkrat premišljevala, da bi res ostala doma kot gospodinja. Sliši se čudno, vendar si včasih želim samo skrbeti za družino, otroke, moža, hišo,… Pri nas je to delo podcenjeno in seveda neplačano, a vseeno.
Hvala za vaša mnenja!
Manca
V glavnem bodo vsi rekli, da je to mogoče. Kdor pa je probal ve, da “zelo uspešna karijera” ni zjutraj v sluzbo in čakat, da mine osem ur.
Če imaš moža, ki ti stoji sto odstotno ob strani in si ne želi uspešne karijere potem je to mogoče. Drugače pa zelo težko. Vsaj družina se od tebe lahko kar poslovi med tednom, pa najbrž tudi marsikater vikend.
Mislim, da mora človek izbirat. Ali med družino ali med “zelo uspešno kariero”.
Edino, če ti je dovolj, da otroke čuva varuška, poigraš se v nedeljo malo z njimi…….
LP
Sama se spomnim neke zgodbe, ki smo jo obravnavali pri angleščini.
je bil zelo uspešen zdravnik, znan bogat, dober… Na upokojitvi so mu vsi čestitali in mu peli slavospeve potem pa je šel do sina in ga vprašal kakšen oče je bil in sin mu je odgovoril:”Ne vem, te nikoli ni bilo!”
Sama sem še študentka in si ne želim imeti ne vem kakšne kariere. Oče je zelo uspešen, ima dva faksa. Toda domov je prihajal in prihaja ponavadi okoli šestih ves živčen, da mu s sestro nisvali upali nič reči. Tistih nekaj oblek in boljši dopust ni bil tako vreden kot pa to kako so se nekateri očetje igrali s svojimi hčerkami. Moj oči si komaj po dvajsetih letih vzame čas zame in da se pogovarjava. S sestro pa ne more navezati stika pa je njegova hči. Prijateljica pa mi je povedala za gospo, ki je bila zelo uspešna, plača okoli miljona. Z otroci pa je preživela edini čas na dopusto pa še takrat se ni sprostila in pozabila na delo, pri 42 pa jo je zadela kap, pe minut zatem,ko je naredila zaključno poročilo in sedaj je pri 45 v domu za ostarele.
Sama sicer še nimam družine, zato iz lastnih izkušenj ne morem govoriti, lahko pa povem, kako je bilo pri moji sestri. Z 18-imi se je poročila na kmetijo, mož je kmalu pustil službo, ker mu enostavno ni šlo skupaj. Pri svojih 25-ih je imela že 4 otroke. Seveda je zraven hodila še v službo (upravnica na večji pošti). Pred tremi leti je pustila službo tudi ona, ker ni zmogla vsega (kmetija, 4 otroci, služba). Ko jo danes vprašam ali ji je žal, reče, da ji je, saj mož sedaj, ko ve, da je cel dan doma, ne naredi niti tistega, kar je naredil prej, ko je bila v službi, tako da gara od jutra do večera, ne gre med ljudi, ker enostavno nima časa (prej je šla saj v službo) in se je zelo zaprla vase. To je to…..zato, preden pustiš službo, dobro razmisli.
Zdravo,
ja življenje piše zgodbe take in drugačne. Zakaj pa ne omenjate nasprotne primere, ki dokazujejo, da se vse da? Tudi Zdenka Cerar je zelo uspešna in ima precejšnjo družino, pa verjetno je primerov na tisoče….
Jaz mislim tako, da se dejansko vse da želim si biti zelo uspešna v karieri v tem smislu, da sem zadovoljna sama s sabo, in ker še nisem si še vedno iščem prostor pod službenim soncem. Po drugi strani pa ko pridem domov si vzamem čas za punčko. Mislim, da je zadovoljna mamica, ki je pri otroku vsaj nekaj ur na dan, za otroka čisto v redu. Za očeta ne morem nič rečt, ker ne živi z nami.
Pa še ob tem delam magisterij; zakaj pa? Za svojo dušo, za boljšo službo….
Zato, le pogumno sledi svojim željam in se loti vsega kar si želiš……….
Jaz mislim, da je precej odvisno še od ozadja, npr. ali imaš koga, ki ti bo pazil otroka takrat ko ni vrtca in ti še prej šel tja po njega. Če oba z možem hočeta narediti kariero, potem nekaj takšnega v ozadju nujno potrebuješ, saj se ve, da se danes dela drugače, kot pa se je pred 20 leti, da so ti ljudje, ki imajo danes kariere lahko ustvarli kariero. Danes je tako, da ti gredo celi dnevi, in običajno v večini primerov je tako, da se mora eden od partnerjev, pač prilagodit danim razmeram. Jaz imam dva otroka, eden šoloobvezen, eden srednješolec in ne znam si predstavljat, kako bi bilo, če tudi mene ne bi bilo cele dneve doma, pa še marsikateri vikend, tako kot ni mojega moža. Jaz pač pridem domov ob treh, in smo potem z otroci skupaj, se pogovarjamo, kaj skupaj delamo, učimo ali pa tud gremo vsak po svoje. Odvisno od dneva. Ko pa gledam odnose, je res tako , kot je že prej nekdo napisal, otroka se meni vedno zaupata, možu skoraj nikoli, ker pač so skupaj tako malo časa, otroci pa potrebujejo veliko časa, preden zberejo pogum in vržejo ven iz sebe, tisto kar jih teži. Včasih si moraš prav čas vzet, da ga do tega pripraviš,…..Če me cele dneve ne bi bilo, to ne bi bilo možno. Ali ste se vprašali kdaj, zakaj imajo otroci, dosti kje ,babico in dedka raje kot starše !?!?!?
Jaz osebno bi zelo rada kot najprej imela svoje stanovanje, nato 2 otroka in bi bila zelo zadovoljna, da bi lahko bila le doma ter skrbela za otročička, dom in možeka.
In da bi lahko kljub moji nezaposlenosti lepo živeli. Ampak to so le moje SANJE!!!!
Imam le to da sva podnajemnika, brez otrok. In stvar se še čisto nič ne premakne v drugo smer.
Imava pa oba dobri oz. solidni službi.
do tridesetega leta, pa tudi še kakšno čez lahko mirno delaš na karieri, si v tem času pridobiš vso želeno izobrazbo, se v službi dokažeš, da si sposobna, resna, zanesljiva, predana svojemu delu…
ko pa se odločiš za otroka je lepo, da se posvetiš njemu, vsaj tistih nekaj let, ko je majhen in najbolj potrebuje mamino bližino…
ko postane otrok večji, bolj samostojen, ko gre v šolo, ko ima tudi sam svoje obveznosti pa se lahko spet intenzivneje posvetiš delu.
zame je otrok na prvem mestu.
jaz študija od otroku ne odobravam in dela po 12 ur na dan, ko imaš doma majhnega otroka tudi ne.
vsega ne moreš imeti, to si kar izbij iz glave.
jaz poznam zeloo veliko takih zgodb, kjer so starši zaradi kariere prihajali domov zvečer, utrujeni, živčni in so kasneje, ko so otroci bili večji poskusili navezati stik z njimi in so žalostno ugotavljali, da so si popolni tujci.
Draga Manca,
Sama sem tekom let s svojimi otroci spoznala, da mi je trenutno družina najpomembnejša. Verjetno je malce k temu pripomoglo tudi to, da sem vsakič, ko se vrnem iz porodniške v službi spet na začetku in mi je vse padlo dol. Kakšnih posebnih ambicij v moji službi nimam, sem zadovoljna, da je plača redna, imam možnost brez problema koristiti dopust, viške ur ali bolniške, imam čas za kavico in za skok na tržnico (priznam, včasih). Denarja ni nevemkaj veliko, toda lepo živimo, nič nam ne manjka. Moje ambicije v neki prihodnosti poleg družine vključujejo tudi moje lastno podjetje (v moževem se namreč ne vidim) in nekoč, ko me otroci ne bodo tako zelo potrebovali, bom štartala v podjetniške vode. Enostavno vem, da bom, znanja imam dosti, ambicij tudi…
Po končani tretji porodniški sem našla za našo družino rešitev, ki nam je bila trenutno najbolj sprejemljiva: odločiola sem se, da bom nekaj let delala s polovičnim delovnikom. Žal, sem ena tistih, ki ne znam reči NE v službi, zato me že sedaj vnaprej skrbi, kako bom delal 4 urni delovnik, ko pa je dela vedno preveč… Malce me tolaži to, da imamo novega šefa, ki je popolna kontra prejšnjemu, z njim bo veliko lažje delati.
Ne morem ti dajati nasvetov v stilu: pusti službo, prepusti se materinstvu, ipd. To ni moj namen. Pomembno je, da delaš to, kar želiš, da se imate doma medseboj radi in se razumete ter pogovarjate. Veš, poznam dosti mater, ki so veliko (nekatere tudi ostale) doma z otroci in družino, toda njihov kvalitetni čas ukvarjanja z otroci in možmi je popolnoma ničen. Po drugi strani poznam matere, ki so (pogumno, kljub visokim izobrazbam in dobrim službam) ostale doma in so posvetile nekaj let svojim otrokom. Poznam pa tudi matere, ki so uspešne v službi, obenem pa so tudi dobre matere in žene… Pomembno je, da je človek prilagodljiv in neobremenjen, da se prepustiš trenutni situaciji, a obenem gledaš tudi vnaprej. Ena ura kvalitetnega časa dnevno, ki ga namenimo svojemu otroku je lahko bistveno bolj pomembna in dragocena, kakor cel dan bližine, pa smo drug mimo drugega.
Sama sem ubrala neko srednjo pot: trudim se biti dobra mati in žena, obdržati službo (ker to rabim, da grem ven iz hiše in ker moram obdržati korak z novostmi) a obenem ukrasti tudi trenutke zase, svoje hobije in zadovoljstva. Včasih je težko, včasih ne “sfolgam”, včasih je hiša kot iz škatlice, včasih razmetana da je joj, včasih si želim za 1 uro uiti od svojih lastnih otrok, včasih jih pogrešam že ko grem samo do trgovine,…
Kadar sem v napeti situaciji, ko se mi zaboga res ne da skuhat večerje in dvignit tazadnje s kavča, kadar spraznim pol Nutelle kar tako, za posladkat in se potem žrem, vedno pomislim na to: KAJ SE BODO MOJI OTROCI SPOMINJALI IZ SVOJEGA OTROŠTVA? Ali tega, da je bila hiša vedno tiptop pospravljena, ali tega, da sem bila JAZ zadovoljna v službi, ali tega, da je bila večerja vedno na mizi, ali tega, da so imeli vse materialne dobrine ki so si jih zaželeli? Ali se bodo raje spominjali tega, da smo cele popoldneve packali s prstnimi barvami, da smo jedli polento vsi iz ene sklede s prsti in kar na tleh (ker je bila kuhinjska miza nastlana z našimi risbicami), naših večernih cartanj, pravljic in pesmic, da smo imeli doooolg sprehod do igrišča in nazaj, da sta starejša dva celo popoldne rila po peskovniku in celo popoldne skakala po bazenčku (takrat imam čas za kaj prebrat, he, he…)
Meni je zelo veliko pri mojih starševstkih odločitvah pomagala knjiga Ksenije Šoster Olmer: Dojenje in materinstvo iz srca. Knjiga ni skoncentrirana samo na dojenje ampak predstavlja načine starševstva, ki jih predtem nisem poznala, pa mi je bil še kako pri srcu (attachment parenting – navezano starševstvo).
Manca, delaj tako, kot ti pravi srce, toda nase nikakor ne smeš pozabiti!
Karmen M.
kaj je to za eno vprašanje, če se bom znala odklopiti od svojega otroka?
moram ti povedati, da si s svojim vprašanjem udarila popolnoma mimo…
res je, da sem veliko z njo in da ne odobravam tega, da mamice delajo po cele dneve in vidijo otroka samo zvečer ali pa še tisto ne…
ampak mi je tudi všeč, ko gre kam sama na obisk (tudi sedaj je pri babici, tako da imam lahko malo časa zase) sedaj septembra bo šla v vrtec in mi je to tudi všeč…
nisem nek fanatik, ki bi otroka panično vezal nase, oprosti.
mene so starši zelo zgodaj navadili biti samostojna in mi niso nikoli dihali za ovratnik in ravno tako se bom vedla jaz do svoje punčke.
ker samo na tak način lahko otrok odraste, postane osebnost zase, si pridobi izkušnje, samozavest, odločnost in sposobnost živeti sam… to je vendar tudi eden najpomembnejših ciljev vzgoje…
včasih, ko je bila še manjša mi je bilo hudo, priznam, biti kdaj cel dan brez nje, ko je šla na kakšen izlet z babico ali kaj podobnega… ampak sem vseeno dovolila, da gre…sedaj pa je že toliko velika, da je popolnoma uredu zanjo in zame, če gre kam brez mame.
tako da si lahko brez skrbi, rima….
Otroci ne potrebujejo staršev samo takrat, ko so majhni, ampak tudi ko so najstniki. Takrat so še posebej občutljivi, in če staršev nikoli ni, vemo kaj se dogaja. Saj, če pogledate malo naokrog, običajno, oz. veliko otrok iz teh družin kjer so starši uspešneži in je pri hiši dosti denarja in imajo ti otroci po finančni strani vse in preveč, po čustveni pa bore malo ali nič, no saj vemo kam zabredejo. Poznam kar nekaj primerov. Zato se ne zanašajte na to, da ko so otroci večji, te pa ne potrbujejo toliko, res je , da so potem bolj samostojni, si tudi sami vzamejo kaj za pojest, ampak oporo potrebujejo, in če v družini ni čustvene navezanosti in dobrih odnosov, ne verjamem da se bodo takšni otroci zaupali staršem, LP