Odpuščanje
Zivjo vsem!
Ob branju marsikaterega članka, pa pri prebiranju življenskih zgodb po revijah, sem naletela na temo kaj in koliko odpuščati. Brala sem o velikodušnih izjavah ljudi, ki delajo naprimer kot psihološki svetovalci, da z odpuščanjem sebe postavimo na višji nivo od človeka kateremu smo nekaj odpustili. Pa sem brala o nepopuščanju in kopičenju zamere in jeze. Pa o zaprtju vase neke osebe, ki so ji ranili dušo. In tako naprej. Kaj torej vi menite o odpuščanju. Kaj je za koga od vas še sprejemljivo in odpustljivo in kaj ni več. Kje je tista meja, ki je še sprejemljiva in odpustimo in to ne v lastno škodo, t.j. da se ne počutimo zato potlačene, ponižane?
Kaj menite?
LP Lara
Z zamero mučimo samo sami sebe. Oseba, ki smo ji nekaj zamerili, nima od tega nič, sami pa se mučimo, premlevamo, se okupiramo s tem, na koncu pa od tega nimamo nič drugega kot slabo počutje, razdražljivost in nenazadnje bolezen. Če lahko nekomu odpustimo, smo največ naredili sami zase.
Govorim iz lastnih izkušenj. Če lahko odpuščaš, je življenje mnogo lažje.
Popolno odpuščanje je res božansko, zavidam vsem, ki so tega sposobni in hvaležna sebi, kadar to meni uspe. Verjetno je odvisno od situacije, tudi od človeka samega. Enkrat sem prebrala: “Moški odpuščajo in pozabljajo, ženske samo odpuščajo.” Menim, da gre res za dva termina. Večkrat lahko odpustim, pozabiti pa ne morem – torej to ni popolno odpuščanje, ali ne?
O meji je težko govoriti. Tudi to je odvisno od širše situacije, kulture, človeka. Bolje in bolj so pripravljeni odpuščati ljudje, ki imajo pospravljeno “podstrešje”, ki ločijo med svojimi in tujimi problemi. Zamera in neodpuščanje je velikokrat samo lastna frustracija.
Vem, da želiš bolj konkretne odgovore. Recimo, spolnega zlorabljanja otrok ni mogoče odpustiti v nobenem primeru in ne glede na to, koliko let je minilo. Ponavljajočih namernih krivic, povzročanja trpljenja drugemu človeku tudi po jasnem pogovoru z njim prav tako ne gre odpustiti, ampak kakor koli prekiniti z njim oz. da gre na zdravljenje oz. (sebično) zavarovati sebe. Večino drugega, predvsem radosti in grenkobe našega malega vsakdana, pa bi morali odpuščati. Ali jih? Enako se sprašuješ tudi ti, ali ne? Zase lahko rečem, da se zelo trudim in se zavestno korigiram, če se “zalotim”. Za druge se mi zdi, da je medsebojnega odpuščanja premalo.
Lp, Mimi
Nič ne odpuščam, pač pa sprejmem – nekaj prej, nekaj kasneje;-)
Če pa zame ni sprejemljivo – zaprem vrata in grem naprej.Vsak naj odgovarja za svoja dejanja (imam dosti dela s sabo oz. meni dragimi). Zamero kuham par minut, oprostim, a pomembnih stvari – pomembnih zame – nikoli ne pozabim. Če pa kdaj zatajim sebe na ljubo drugim, pa itak dobim bumerang…. Zame je vsaka stvar za nekaj dobra…. napol poln kozarec, he, he
Življenje se mi zdi prekratko da bi se človek ukvarjal z malenkostmi. Vino je res slajše čez leta, seveda če je primerno
pridelano in shranjeno, za maščevanje pa : bogi tisti ki se s tem ukvarjajo.
pa en žlehten gobarski pozdravček :)))))))))))
Tudi sama menim, da je odpuščanje nekaj, s čimer mora človek najprej in v popolnosti razčistiti pri sebi. Ugotoviti mora, ali je sploh sposoben odpuščati in vedeti mora, vsak zase, zakaj je pripravljen odpuščati, komu, koliko in kdaj. Kajti, odpuščanja je več vrst, kot je več vrst tistega, kar naj bi odpustili in kot je več vrst tistih, katerim naj bi odpustili.
Najprej je odpuščanje napakic in pomanjkljivosti, ki jim sicer nekateri pravijo “odpuščanje”, v resnici pa gre bolj za sprejemanje in dopuščanje različnosti. Ampak, ker smo ljudje različni, so različni tudi termini, ki jih uporabljamo. In veliko ljudi, ki jih poznam, pravi: “Ja, to pomanjkljivost sem mu pa odpustil.” In pri tem se meni pojavi vprašanje: gre res za spejemanje različnosti, ali gre pri teh različnostih sem in tja res tudi za odpuščanje pomanjkljivosti, ki kdaj pa kdaj (ne vedno!) potrebuje tudi odpuščanje?
Drugo je odpuščanje takih in podobnih pomanjkljivosti otrokom. Otroci namreč z odraščanjem počnejo veliko reči, ki so potrebne odpuščanja iz večih razlogov. Najprej odpuščanje, ker morda še niso bili poučeni, da ni vse prav, kar delajo in da ni vse primerno za odpuščanje in ker morda ne vedo še, da se vseh reči iz takih ali drugačnih razlogov ne da in ne sme početi. Vendar, dokler tega ne vedo, komu in kaj potem odpustiti? Bomo najprej morali odpustiti sebi, ker otroka o tem nismo poučili, potem pa otroku, ker je zaradi naše pomanjkljivosti potreben za določeno stvar odpuščanja! In odpuščamo mu npr. različne nerodnosti, različne vrste laži (potrebnih, nepotrebnih – naj mi ne skoči kdo v lase, ker je kdaj pa kdaj tudi laž tista, ki reši veliko stvari!!! – zato moja navedba, da so potrebne in nepotrebne!). In predvsem je treba odpuščati, za kar nas sami prosijo, pa ne le otroci. Kajti – kdor pripelje sebe do faze, ko prosi odpuščanja, se je pripeljal do faze, ko je tega resnično zelo potreben – odpuščanja namreč!
Tretja vrsta odpuščanja je odpuščanje partnerju. Kaj in koliko? Zakaj in čemu? Kdaj in kako? Vprašanj tisoč in eno, odgovorov, kolikor jih pač želimo slišati! To je posebno poglavje, o katerem bi lahko posebej razpravljali. Pravzaprav ne lahko – bi skoraj morali, ker je to specifična vrsta odpuščanja, kot seveda tudi ostale vrste odpuščanj.
Potem je odpuščanje prijateljem, znancem, sorodnikom, staršem, naključnim obiskovalcem, ki lahko mimogrede užalijo, naredijo nekaj napačnega, pa s morda tega niti ne zavedajo. Lahko skočimo nanje kot risi in začnemo “boj na življenje in smrt”, a reveži ne bodo vedeli, zakaj jih je naša jeza in srd sploh zadela. Takrat pokličemo na pomoč to prečudovito in dobro lastnost: odpuščanje! Ker je v takih trenutkih nujno, ne le potrebno, ampak predvsem nujno, če želimo ohraniti svoje zdavje, svoj izgled, svoj imidž, svoj notranji mir ….
In nenazadnje je tu še odpuščanje – samemu sebi. Dokler človek ni sposoben odpustiti sebi, ne bo nikoli znal odpustiti nikomur. Dokler v sebi ne bomo razčisitli pojma odpuščanja, njegovega smisla, cilja, potrebe, nuje …. ne bomo znali te lastnosti uporabiti nikjer in nikoli in tudi ne za nikogar. Ko pa bomo odpustili sebi, kar se nam zdi neodpustljivo, bomo znali odpuščanje ponuditi tudi drugemu. In takrat se bomo najbrž res dobro počutili. V trditvi, da kdor zna odpuščati, je na visokem nivoju srčne kulture, je veliko resnice. Le ob pravem času, na pravem kraju, pravemu človeku in za pravi namen moramo znati odpustiti. Kar pa je po svoje tudi velika umetnost, mar ne.
Žal sodim med ljudi, ki odpuščajo, ki znajo odpuščati, ki znajo ljudem dovoliti biti to, kar so, moram pa priznati, da težje pozabljam. In morda se to dostikrat odrazi na mojem vedenju in obnašanju, to, da ne znam pozabiti! Ker zaradi tega trpim tudi sama! Cilj in smisel odpuščanjaje nampreč tudi v pozabljenju, bolečine, naj bi z odpuščanjem odšle, se porazgubile, izginile, naj bi jih sčasoma ne bilo več. Če pa ne zmamo ali pa če težko pozabljamo, nosimo bolečino s seboj in prepogosto se pojavijo spomini nanje ob najneprimernejšem trenutku. Umetnost odpuščanja je torej tudi pozabljanje!
marija (1)
Imaš prav. Uporabljamo različne termine. Meni je všeč da ne pozabim – če me kdo udari na eno lice, mi na misel ne pride da mu nastavim drugega, torej da ne pozabim v smislu osel gre samo enkrat na led.
Nikar naj ti ne bo žal, da dopuščaš oz. sprejemaš ljudi takšne kakršni so. Dragocena, a vse preredka lastnost. Jo pa znajo nekateri seveda hudo izkoristiti. A to je že druga zgodba.
Lep dan in krasen vikend, čav
Aneri, tudi tebi lep vikend, imej se lepo, tvoje besede so me malce potolažile, verjemi ali pa ne. Mož mi namrče velikokrat pravi, da “nisem za na ta svet”, da vse ljudi preveč razumem, da me znajo pripeljati do tega, da z njimi trpim. Morda je v tem tudi nekaj resnice, kdo bi vedel, pa me to niti ne zanima. S seboj sem enostavno – zadovoljna. S tako, kot sem …… ne bi se želela veliko spreminjati, zdaj mi niti do kakšne fizične spremembe ni več, verjemi! Imej se!
marija (1)
Pa še kako ti verjamem. Glede na tvoje post-e tudi ne moreš biti drugačna kot zadovoljna:)) Ma kaj nas brigajo fizične spremembe,kg in gubice nam je življenje podarilo (nekaj pa še sami zraven, he…) Da smo le tu v kosu:) 🙂 🙂
Meni gredo danes samo še gobe po glavi (gobice, gobice rastejo….) Sem jo namreč danes mahnila direkt v gmajno-namesto v službo. Sem se morala prepričat, da res tkooo rasejo..
Balzam za dušo – pol pa tkole srfam&sanjam,
pa brundam v brado da me sodelavci z užitkom zbadajo.Love is in the air:)))))
Uh, še dobro da mene delo komadira;-) Viš pa še PC-ju sem za
večopravilnost tudi lahko hvaležna….
vesele urice še naprej….
P.S. Jurčkov mora biti pa res velikooooo, da jih celo moja
malenkost nekaj najde.. Kolega mi je najlepša kar zaplenil, jaz jih veliko rajši trgam, kot pa jem.
Upam in želim, draga aneri, da si našla dovolj jurčkov za potešitev tvoje trenutne sle. Jaz poznam kar nekaj vrst gob (najmanj deset, če sem natančnaješa), in pri nas veliko vrst gob tudi raste. In uživam. Najtežje pa čakam sirovke, tiste mlade oranžne, same po sebi malce pikantne gobice. In če jih nabereš pravi čas in pripraviš specialno “po receptu moje stare mame”, si oblizneš roke do komolca! Šalim se, a so te gobice, kljub neuglednemu videzu (odbijajoča zelena barva!!! pri malce zrelejših gobah) tako okusne, ja n’č, sam probat jih je treba. Pa zraven pražen krompirček ali pa morda rezanci ….. uf, uf !!! Ja, to je pa tisto, ko si nehote in nenamerno dodamo kilogramček ali dva!! Aneri, veliko sreče pri gobarjenju, lovci bi dejali: Dober pogled, jaz pa ti želim: Plodno gledanje!
marija (1)
S tem,kar svetovalci,kot si navedla,pravijo,se pa globoko ne strinjam in me je razjezilo. Meni naj kar odpustijo zaradi visanja svojega nivoja,ker sebe ne
kujem v zvezde,bom ze potrpela,sicer pa odpuščamo zato,da moremo živeti skupaj in drug z drugim. Kdor ne odpušča,se mu zna zgoditi,da ostane sam s svojimi zamerami, kdor pa odpušča zato,da bo nad in nad in nad..ta s tem
povišuje sam sebe in ponižuje sočloveka ! Spomni me tole na bogatinovo mizo in drobtinice,ki so padle iz nje – po Evangeliju.
“Ponižne bo povišal…”