depresija v nosečnosti
Pozdravljene!
Že nekaj časa nazaj sem izvedela, da bo moj še nerojeni otrok spet fantek (imam že enega lepega fantka), jaz pa si že zelo dolgo želim punčko! Zaradi tega občutka imam zelo slabo vest, ker vem, da mora otrok biti zdrav ter nikakor ni pomembno katerega spola je in to še poslabša celo situacijo!
Od takrat ne pridem k sebi, sem zelo žalostna, v službi imam veliko dela vendar ga ne morem narediti niti polovico, ker sem stalno na robu joka, nimam nobene samozavesti, doma se trudim pokazati veder obraz, vendar bi samo spala!
Pred tem dogodkom sem bila precej vzkipljiva, razpoloženja so se menjavala kot po tekočem traku! Upam, da bo kmalu bolje saj bom rodila čez dva meseca in takrat moj otrok potrebuje celo mamico!!
Tole sploh ni vprašanje, je samo izlitje čustev neke mame, ki ji hormoni strašno nagajajo in si želi kmalu vrniti v prejšnje srečno življeneje!!!!
Jaz sem v 36. tednu druge nosečnosti. Enega fantiča že imamo, en pa prihaja. Mogoče sem bila prvi trenutek, ko sem izvedela, da ne bomo imeli para tudi jaz malo razočarana, zdaj pa se mi zdi prav super, da bomo imeli dva fanta. Moram pa ti povedati, da tudi mene mučijo zadnje čase “predporodne depresije”. Slabe volje postanem, pa sploh ne vem zakaj, preganjajo me strahovi glede otroka, da ne bi bilo kaj narobe in vsako stvar brezveze potenciram in se vznemirjam. Najhujše pa je to, da me mučijo nespečnosti in sem kar naprej utrujena. Zgleda, da hormoni res naredijo svoje in upam, da bo kmalo bolje!
Lep pozdrav!
Klara
živjo
jaz pričakujem prvega otroka in vsi pravijo: Ti boš pa imela punčko! Pa vsi v moji familiji so imeli punčke………..tako da sedaj že jaz verjamem v to! Ampak jaz si takooo želim fantka!!!!!!!! In ne vem zakaj (mož pa punčko) imam tak feeling, da punčke sploh ne bom mogla tako marati kot fanta! Bedarija, vem. Vesela sem lahko, da sem po splavu sploh lahko noseča! Ampak jaz se takoooo preobremenjujem s to mislijo………..groza.
Živio, ženske!
Naj rečejo, kar hočejo, da se ne smem sekirati, da moram biti srečna, da je to najlepši čas … ne vem kaj je z menoj ampak meni ni tako zelo lepo kot sem pričakovala. Že dogo sva se trudila zanositi in nama je letos uspelo. Sem v 16.tednu nosečnosti, in imam toliko skrbi, problemov in tesnob, da sploh ne vem kako bom preživela še teh pet mesecev. Skrbi me, ali bo otrok zdrav, skrbi me da bo punčka, ker je mož velik kot gora, se bojim da bi bila punčka tudi visoka dva metra. Rajši bi fanta, velikega fanta kot deklico, ki bi bila zakompleksana zaradi svoje višine. Skrbi me, kako bom sploh vedela kaj delati z otrokom. Skbi me porod. Skrbi me, ker nimam tistega presrečnega občutka, da bomo dobili dete in ali bom sploh začutila kdaj to ljubezen ki jo vsi opevajo. Skratka ne vem kako naj se ustavim, da ne bom stalno razmišljala najbolj črnih scenarijev. Ponoči ne spim, ali pa se celo noč zbujam ker se pretepam v sanjah, kričim, jokam, zaletavam se z avtomobilom, kregam se z ljudmi, sovražna sem do vsega in tako osamljena. Da ne povem, kako sem razdražljiva v službi. Praktično sem prišla v teh treh mesecih, kar vem da sem noseča v konflikt prav z vsem kolektivom s šefinjo na čelu, s katero se skregam vsaj enkrat na teden. Grozno sem si zoprna in odveč. Če mi reče mož da kompliciram do onemoglosti, pa so tukaj neutaližljive solze. Jokam kot da bi mi kdo umrl. Nobeden me ne razume, samo postrani me gledajo in govorijo da sem histerična in zmajujejo z glavo. Najbolj pa me jezi če mi kdo reče, da sem zoprna. Kar zaletela bi se vanj. Do sedaj sploh nisem pomislila, da sem lahko v depresiji.
Prosim, če ima katera podobne izkušnje jih bom vesela.
LP Tina
Draga Meta in ostale.
Tudi jaz imam dva fanta. Ko sem izvedela, da prihaja še en fantek,sem najprej pomislila, kako mu bo ime. Za deklico sem imela ime že izbrano pa ne zato, ker bi si tako močno želela deklico, le zato, ker mi je bilo ime zelo všeč.
Ja vsi mi govorijo, da morava imeti še enega otroka, da bo punčka, ker zdaj nimava “parčka” in še ; uboga mami, kdo ti bo pomagal… Meni pa se zdi, da je imeti dva otroka istega spola prednost. Ampak nočem reči, da ni lepo imeti dveh otrok različnega spola! Ko pride drugi otrok istega spola mamica že pozna vso potrebno nego. To je že ena prednost. Ceneje je, ker so vsa oblačila starejšega primerna tudi za mlajšega. Otroka imata lahko skupen kot za igrače, ker imajo igrače enak “značaj”. Če je prostorska stiska je tudi lažje, da imata skupno sobo (tudi za kasneje, ko otroci potrebujejo svojo zasebnost). Lažje si delita družbo in delo, saj ni pregovarjanja to delo je za punce ali to delo je za fante… Lažje se igrata skupaj, sploh, ko prihajata v obdobje prevzemanja vlog. In še bi lahko naštevala…
Spominjam se, da se moj brat nikoli ni hotel igrati z mojimi punčkami, jaz pa sem si zelo želela igrati se skupaj z njim. Nikoli ni hotel z menoj skakati npr. gumitwista. Vedno sem jaz divjala za njim s kakšnim lokom in puščico ali pištolo ali pa brcala žogo. Imeti starejšega brata se mi sploh ne zdi tako sanjsko, kot si mislijo punce, ki ga nimajo. No, da se razumemo, midva se imava še vedno rada.
Drage mamice v pričakovanju. Želim vam, da se počasi opomorete od neuresničene želje in začutite, kako je lepo, da prihaja novo bitje.
Poskušajte se čim bolj posvetiti svojemu prvorojencu, kajti izteka se čas, ko imate samo njega. Kar naenkrat bo prvi otrok prevzel (ne prostovoljno) novo vlogo starejšega brata ali sestre, kar naenkrat bo moral kdaj počakati na objem ali pa da mu zbezate žogico izpod kavča… To za otroka tudi ni mačji kašelj in končno je samo otrok s svojimi potrebami, mi pa smo tisti, ki smo jih spravili na svet. Pomagati moramo, da svet spozna in sprejme nespremenljivo in se nauči spreminjati, kar se spremeniti da.
Želim vam lep iztek nosečnosti in vesele trenutke, ko kar naenkrat starejši bratec spozna mlajšega ali ko kar naenkrat starejša sestrica spozna mlajšo. To so lepi trenutki in to so naši otroci…
L.p.
EvaK
No drage moje, jaz imam že tri deklice, v petek pa sem na ultrazvoku zvedela da bomo dobili še dve – nosim dvojčici in zdaj je jasen že tudi spol. Naj omenim da sta bili povsem nenačrtovani, da bi se zlagala če bi rekla da si dečkov nisem želela
a mati narava že ve. Prijateljica se je predolgo trudila na umetni oploditvi za otroka, da bi se jez zdaj zmišljevala in bila žalostna samo zato ker nimamo fantov, bodo pa prišli vaši fantje k nam.
Lep dan želim,
Draga Tina,
tudi mene navdajajo mešani občutki. Odveč mi je služba, počutim se hendikepirano, nič me ne veseli, skrbi me, kaj bo potem, če mi bo otrok v breme ipd. Fanta imam krasnega, a se mu o tem ne upam govoriti, ker nočem, da krivi sebe. Tako da – ja, več nas je! Upam, da te to vsaj malo tolaži.
Pri sebi opažam takšne vzpone in padce… Včeraj sem imela recimo kar hudo krizo, ampak danes se počutim bolj optimistično kot kadarkoli v zadnjih par tednih. Očitno pa je s tabo huje. Poišči strokovno pomoč, kajti depresija je bolezen kot vsaka druga. Če se mi bo zdelo, da je z mano huje, bom to gotovo storila. Pa srečno!
Draga Meta,
tole pa je bilo kot bi prebrala svoje misli. Strašnos sem si želela fantka, vsi so mi govorili da bo fant, izbrano imam ime, nakar mi ginekologinja pove, da bo punčka. Morala bi biti vesela, da je zaenkrat vse OK, pa sem vedno bolj žalostna zato ker bo punčka. Spoh ne vem, kaj mi je. Ko pa sem o tem potožila fantu, mi je rekel, da naj bom vesela, da je še bolje da bo punčka, … Jaz pa si še vedno želim, kar si želim. Globoko v sebi sem žalostna, vendar tega nočem več pokazati navzven, ker bi me še marsikdo obsojal. A si ne znam pomagati.
Meta, oglasi se še kaj. Morda bo skupaj lažje prebroditi krizo (ti boš dobila fantka, jaz pa punčko).
Lep pozdrav, Diana
Midva z možem sva si noro želela punčko. Ko sva izvedela, da sva noseča, sva kupila najlepši roza kompletek za srečo. In v družini imajo vsi prvega otroka punčko ( po moji strani vse babice, tete, strici, bratranci in sestrične), tako da je bilo vsem samoumevno, da bom tudi jaz imela punčko.
Od začetka nosečnosti sem imela občutek, da bo fantek. Na UZ nisem vprašala za spol, ker sem se bala, da bo potrdil moje sume in da bom neskončno razočarana.
Ko pa sem rodila in mi je babica rekla, da je fantek, mi je bilo to popolnoma samoumevno in takoj, ko sem ga videla in prijela, se mi je zdelo, da je popoln. Spol mi sploh ni bil pomemben, tudi če ga ne bi imel. Bil je ravno tak, kot bi moral biti, bil je moj in zdelo se mi je, kot da ga poznam že celo življenje, da je bil pač vedno nekje blizu, le da ga jaz nisem videla. Ma, ne moreš to opisati z besedami… Meni so bili ti občutki nori, čudežni…
Saj veš, kako je bilo s prvim, jaz mislim, da tudi z drugim ni drugače. To je pač čudež rojstva novega življenja.
Lep dan
Čoko