napadi panike
Stara sem 30 let, srečno poročena mamica. Že 12 let doživljam napade panike, včasih tudi večkrat na dan. Ti napadi izgledajo tako, da me boli v prsih, odrevenim, usta postanejo suha, vrti se mi, stiska me v grlu in me duši. Občutek imam da bom umrla. Krčim prste na rokah in nogah da bi se sprostila, toda ponavadi ne pomaga. Napad traja ponavadi eno uro, potem se samo od sebe umiri. Moram povedati da se po napadu ponavadi dobro počutim, kat nekako veselo, da sem ga preživela.Največkrat se mi to dogaja med vožnjo, če sama vozim ali pa tudi kot sopotnica. Bila so sicer obdobja, ko so napadi izginili in sicer med nosečnostjo in doker sem bila na porodniškem dopustu.
Pred leti sem obiskala dva psihiatra pa sta me odslovila s tabletami in z “saj bo vse v redu”. Toda ni v redu, vedno slabše je. Zdaj imam težave tudi z želodcem,večkrat me brez razloga sili na bruhanje. Tudi glavoboli so se začeli pojavljati.
Najhuje je to, da se mi to večkrat dogaja v družbi. Takrat seveda skrivam, se npr. zaprem v stranišče ali pa se kaj zmislim in zbežim domov. Moj mož ne ve nič o tem problemu. Izogibam se potovanjem, ker imam vedno v avtu napad.
Ali ima kdo od vas podobne težave? Ali veste kam bi se lahko obrnila po pomoč?
Hvala
Draga Bucka
Imaš iste težave kot jaz no ti bom povedala in opisala, kako je z mano in kje sem iskala pomoč. Mene tudi naenkrat zgrabi panika me začne dušiti v grlu imam občutek kot, da bi imela knedlo, ko začnem jesti imam občutek, da se bom zadavila in še notranji del telesa se mi trese tako, da se ustrašim in tudi panična sem, ki mi je psihiatrica povedala, da se ne smem preplašiti, da takrat je še slabše. Pomoč sem iskala pri dobri psihiatrici, ki mi je zelo pomagala in sem ji zelo hvaležna. Torej tako šla sem psihiatrici, ki mi je prepisala zdravila in čez mesec imela sem kontrolo, ker tista zdravila mi niso pomagala mi je prepisala druge, ki so me rešile vseh teh težav, ki jih ti navajaš. Ti nisi napisala kakšna zdravila imaš jaz ti bom pa povedala katera so meni pomagala in upam, da ti bom tukaj lahko pomagala saj mi boš pisala kaj si uredila. (TABLETE)
Lexsaurin6mg, Ladiomil25mg in Fluzepan30mg. Torej ne uporabljam jih več ampak so mi zelo pomagale. Draga Bucka piši mi kakšna zdravila si jemala in kaj ti je rekel psihijater samo to bi še rada dodala, da imam iskušnje z tem prvič, ko sem rabila pomoč psihiatra zaradi teh težav mi je samo dal za tolažbo HELEX , ki nič ne pomagajo. Zato te vprašam, ki si rekla, da so te zdravniki kar odslovili z zdravili. To sem ti pa pozabila napisati, da mene je tudi panika grabila v avtu ali pa, če sem bila sopotnica imela sem tak občutek, da sem mislila, da se mi bodo možgani vsak čas obrnili zato sem pa še bolj panična bila in hvala bogu sedaj je dobro, ki sem ti že omenila, da se lahko zahvalim moji psihiatrici. Sedaj ti pa želim čim manj panike in pojdi dobremu psihiatru išči si pomoč pa boš videla, da boš premagala prosim piši mi, če te še kaj zanima in kaj meniš na to moje dolgo pismo.
Želim ti vso srečo marelica
Zdravo,
prvo svetujem obisk psihiatru, napadi panike so tudi pri drugih ljudeh precej pogosti, bolj kot si mislimo, in ker se o teh stvareh ne pogovarjamo “na glas” se nam zdi da smo edini na svetu s to težavo.
Tudi sama sem imela nekaj “napadov” panike, mogoče 3, 4 v življenju in res niso prijetni, če se pa pri tebi pojavljajo tako pogosto in dolgo pa definitivno moraš poiskati pomoč. Pa ni nujno da boš morala jemati zdravila (imam občutek da te je tega strah) lahko težavo odpraviš tudi z dobro psihoterapijo……..
Pred časom sem šla v CD poslušat znamenitega pisatelja Paula Coelha, ki je bil takrat v Sloveniji na predstavitvi svoje knjige Veronika se odloči umreti (njegove bolj znane Alkimist, Peta gora,..) in se je pobliže predstavil njegovi bralski publiki.
Jasno, veliko je govoril o svojih knjigah, kako so nastajale, kako je dejstvo, da je postal slaven vplivalo na njegovo življenje, ipd., ipd.
Dotaknil pa se je tudi obdobja, ko mu še ni šlo tako dobro in je imel probleme tudi sam s sabo. Kot najstnik je nekaj časa celo preživel v psihiatrični bolnišnici, pozneje pa je imel daljše obdobje opravka z napadi panike. Ampak on je to opisoval kot nekaj, čemur ne gre pripisovati posebne pozornosti, saj tako enkrat mine samo od sebe. In njemu tudi je.
Torej, prvič, ko se mu je to zgodilo v kinu (verjetno s podobnimi simptomi kot jih omenjaš), je bil menda grozno prestrašen, toda prijateljici, ki je bila z njim, je bilo vse jasno, ker da je rekla: “It s only panic attack!”.
Mislim, da je poanta v samem odnosu glede na problem.
Upam, da nisem preveč poenostavila. Kakšen psiholog se mogoče ne bi strinjal s tem.
Tudi mene je velikokrat strah (sigurno me velikokrat tudi še bo), toda vedeti moramo, da je strah votel in da ga okrog nič ni, HAHAHA!!!
Uživaj!
Saj res, ko te ta zlodej spet zagrabi, se poskušaj sprostiti – zapri oči (če nisi ravno za volanom), in globoooooooko dihaj. In zraven misli na kaj lepega.
Kot so ti že svetovali, obišči forum psihiatrija oziroma se obrni na psihiatra. Nekateri imajo sicer predsodek pred njim, a verjemi, da neupravičeno. Tudi sama sem imela tovrstne napade in če jih ne bi doživela, ne bi verjela, da je to zares tako hudo. Pojavili so se mi po prestani virozi, verjetno pa so bili posledica dalj časa trajajoče živčne napetosti. Stanje se mi je (že brez psihiatra) izboljšalo, ko sem v knjigi – mislim, da je naslov Premagovanje stresa – prebrala o teh napadih in ugotovila, da nisem edina s tem problemom. Ko sem jih že nekaj “dala čez”, sem prišla do spoznanja, da če do sedaj pri nobenem nisem umrla, tudi ob naslednjem ne bom. Ko se je napad začel, sem pojedla veliko žlico medu, spila mešanico jabolčnega kisa in soli (pritisk!) ter vdihavala jabolčni kis. Vsaj psihično je pomagalo, saj so bili napadi vedno krajši. Pomaga tudi, če o tem spregovoriš, zato mislim, da si že kar nekaj naredila za izboljšanje stanja. Drži se!
Tudi jaz jih poznam in so bili posledica velikega stresa, ki so mi ga zagodle zivljenjske okoliscine. Ko sem dozivela pravi napad, sem tudi jaz mislila, da bom kar urmrla. Nato sem dozivela se dva ali tri, ko sem se peljala sama z avtom. Pomagala sem si tako, da sem se ustavila in si dolocila za opazovanje nek predmet v okolici npr. drevo. Nato sem na glas razmisljala o drevesu npr. kaksne barve je, kako je veliko-malo, lepo, okroglo…. Prisilno sem svoje misli preusmerila na opazovanje in glasno opisovanje najblizjega predmeta. Danes je od teh napadov ze vec kot leto dni. Izgleda, da zadeva ucinkuje, res pa je, da se je tudi stres umaknil. Vcasih se nasa psiha umiri in pozdravi sama, ce le ne gre za resnejse psihicne probleme.
Pozdravljena!
Glede na to, da med nosečnostjo nisi imela teh težav, bi jaz prej posumila na kakšno organsko neuravnovešenost in ne na psihične težave. Seveda nisem strokovnjak, vendar bi ti predlagala pregled ščitničnih hormonov ali/in spremembo prehranjevanja. Lahko bi bila tudi presnovna motnja, če se hraniš pretežno s sladkorji in revnimi ogljikovimi hidrati.
Včasih že malenkostne spremembe lahko pomagajo.
Bucka
Napadi “panike” so izjemno redki, verjetno gre pri tebi prej za napade strahu (oz. PTSM – motnje, ki se pojavljajo kot posledica močnejših stresov).
Odpravljanje s tabletami je bolj podobno tisti zgodbi o ubijanju krta s tem, da se ga zakoplje v zemljo (!), kar pa si že sama ugotovila.
Dejstvo je, da moramo vsak močnejši stres enkrat “predelati”, če ne takoj, pa kasneje. Zato ti predlagam uporabo tehnik avtosugestije in avtohipnoze za nadzor trenutkov, ko se boš lahko “prepustila” predelavi stresne situacije.
Vse opisano samo dokazuje, da si normalna oseba (tj. psihično zdrava). Strah in panika pa nista eno in isto. Za odpravo strahu boš morala več delati na lastni samopodobi in samozaupanju – pa bo minilo.
Ti si tista, ki drži lastno usodo v rokah. Ne dovoli, da bi neke okoliščine vplivale na tvoje življenje – prevzemi nadzor.
Nekaj več si lahko prebereš na straneh:
http://www.komunikeweb.net/freemotivacija.htm
Poglej – morda boš našla nasvet zase.
Veliko uspeha.
Ne vem, če so napadi panike ravno tako redki. Jaz jih imam vedno v službi. Potem so se razširili še na vsakič, ko sem šla kam ven (trgovina…). Sedaj jih mam že skor dve leti. Pri prvem mi je zdravnica predpisala Helex, ker sem bila pod stresom, in mi ta recept pisala dobre dve leti (s tem, da sem samo pri sestri pustila knjižico in listek in dobila recept). Pred mesecem pa je pogruntala, da se to le predolgo vleče, ker rataš odvisen od teh tablet, in mi predpisala zdravila za depresijo (čeprav, pošteno povedano, se nisem ravno počutla depresivno) in ta pomagajo. Očitno sem bila res depresivna. Oziroma sem postala, ker nisem morala nikamor, ker sem vedela da bom dobila napad. Trenutno že opažam, da se napadi umikajo. Na dopustu nisem rabila niti ene tablete Helexa, čeprav sem hodila ven. Za vsak primer pa sem stalno mela eno v žepu, če bi me kaj zgrabilo, pa mi je le uspelo, da nisem vzela nobene. Sedaj grem nazaj v službo, kjer so se napadi začeli in upam, da bom preživela brez njih. Na žalost pa ne upam čakati do konca al bo napad al ne, ker si ne morem privoščiti (delam s strankami na šalterju), da za eno uro neham delat, dokler tableta ne prime.