Pozdravljeni!

Zanima me, kakšne so vaše izkušnje z jemanjem antidepresivov. Mamica jih je dobila mesec dni po kemoterapiji, saj je popolnoma izgubila voljo do vsakdanjih stvari in ni videla druge rešitve. Jemlje jih teden dni-pa ji je kar naprej slabo. Zanima me, kako delujejo antidepresivi, ali je mogoča zasvojitev? Zakaj slabosti? Predvsem pa kakšne so vaše izkušnje: pozitivne, negativne?

Lep pozdrav

Kristinca

kristinca:)
verjetno tebi osebno zdajle moj odgovor ne bo mnogo pomagal, ker je pripravljenost sodelovanja pri ozdravljenju pac stvar posameznika. Mogoce pa bos lahko vsaj malo vplivala ali sama kdaj pozneje pomislila na to, preden bos zgrabila za antidepresive.

Antidepresivi, so zdravila, ki sedirajo (zavirajo) mocne obcutke. S tem pokrivajo tudi signale (strah, nemir, nespanje, nezadovoljstvo…in njihovo vzrocno problematiko), tako da se ne ve, kaj je narobe, kje se lahko kaj popravi, izboljsa. Telesna, psihicna ali socialna nevarnost pa vseeno deluje naprej. Zdravila za psiho lahko tako pokvarijo sliko, da se bolniki zaganjajo za napacnimi vzroki, ali da se potem ne ve, ce govori nek signal o osebnosti ali o maski (ker zdravila maskirajo)… Saj zdravila za spanje koncno pojacajo nespanost, Tranquilizer povecajo strah, zdravila za odvajanje povecajo zaprtost…. mnogo ljudi nastradajo prav zaradi efekta maskiranja od zdravil (nepotrebne operacije, izguba eksistence ipd) .
Depresije ne bo ozdravila, ce ne bo nasla vzrokov, ki pa so predvsem podzavestni. Zdravila pa onemogocijo pot do teh vzrokov (pokrivajo) in zavirajo ne samo moc resignacije, temvec tudi voljo do cesarkoli, npr. zivljenja.

Tvoja mama pa bi se ravno zdajle morala bolj konkretno odlociti za zivljenje, in to ne za taksno zivljenje, ki ga je zivela doslej (da je zbolela), temvec bi ji pomagalo, ce bi znala najti nekaj, kar bi rada zivela, cesar do sedaj ni upala ali iz katerihkoli vzrokov ni mogla ziveti. Tega pa ne bo spoznala, ce bo pokrivala simptome.

Antidepresive in nasploh psychopharmake nekateri zdravniki prehitro predpisejo, vcasih tudi zato, ker je pricakovanje bolnika tako usmerjeno; pravzaprav pa naj bi bili indicirani le v primerih, ce nekdo predstavlja nevarnost za svoje (suizid) ali tuje zivljenje.
Naj ob tej priliki napisem se to, da mnozice ljudi v takih primerih vlaga prevec zaupanja v naravno zdravljenje, tudi sentjanzevka (Johanniskraut) deluje po enakem principu. Naravno zdravljenje pri psihicni problematiki je le psihoterapija (zal tega mnogi ne sprejmejo, ker je informiranost povrsna).

Za tvojo mamo bi vsekakor predlagala, da se obrne do psihoonkologa ali v skupine za samopomoc, naslovi in telefonske so na tejle strani:
http://med.over.net/onko/glasilo_okno/letnik15_st1_2001/obvestila.htm
Naj se cimbolj odpre in prisluskuje drugim, in se ne zapira vase, da si ne bo napoti pri ozdravljenju.

Lep pozdrav!
Vrba

Draga Vrba!

Hvala za tvoj odgovor. Sama sem zelo proti jemanju antidepresivov. Ravno tako moj oče. Misliva, da je bistvo le v mamicini odločitvi-odločitvi ZA življenje. In ne vem kako ji bo neko zdravilo pomagalo, če je miselnost še vedno enaka (negativna-saj si želi ozdraveti, ampak voje do vsakdanjih stvari ni, ni).
Glede mami ne vem kaj naj ji rečem. Karkoli sem ji poskušala reči še preden jih je začela jemati je zavračala z besedami, da ji bo edino to pomagalo, da sama ne zmore. Kar naprej ji poskušamo dopovedati da bo šlo tudi drugače, ampak se ne da. Sploh ne vem kako naj bi jo pripravili do obiska psihoonkologa. Problem je pomojem tudi v njeni osebni zdravnici, ki ji v vsem ustreže in tudi pri antidepresivih ni veliko razmišljala, ampak ji jih je hitro predpisala.
Počutim se tako nemočno. V družini je vedno več prepirov, saj smo vsi nervozni. Poskušam razumeti mami in jo spodbujati, ampak zmanjkuje mi idej.. Oče ima zelo naporno delo, pa se vseeno trudi da vsak prosti trenutek preživi doma. Doma naredi vse in vse potrpi, ampak se mi zdi da se mu bo enkrat kr “strgal”. Stanje se mora izboljšati..

Lep pozdrav Kristina

Nujno naj se oglasi pri dr. Snojevi, psihiatrinji na oddelku psihoonkologije na onkološkem inštitutu. Ona jo bo nato naprej poslala še k psihologinji oz. na skupinske terapije, kjer se pogovarjajo, se učijo tehnik sproščanja, …

Glede na to, da je mama pripravljena sodelovati (če je šla k splošni zdr. po antidepresive), mislim, da je pametno, da jo napotite po strokovno pomoč. Mogoče pa antidepresivov dejansko ne rabi, ampak rabi le dobro psihološko pomoč, kar bo pa ugotovila le dobra psihiatrinja in težje splošna zdravnica, kateri se morda mama smili in dejansko je najmanj, kar ji lahko ustreže, da ji napiše recept za antidepresive.

Želim vam čim več moči na poti do zmage! Skupaj ste močnejši!

Tvoja mama torej nima volje do vsakdanjih opravil, vidi le črno. Zakaj torej ne bi jemala antidepresivov? Zdravemu človeku je težko razumeti, kako se spopasti z mislijo, da lahko umreš že v nekaj mesecih. Ko si jezen, da se je to zgodilo tebi, ne pa tisti kozi, ki stalno vara moža ali oni sosedi, ki pije in pretepa otroke. Ko v osmrtnicah stalno prebereš:zaradi hude bolezni…pa so nekateri tvojih let in mlajši. Zakaj torej ne bi prebrodil teh črnih dni s kemično pomočjo? Slabost bo minila. Veš kaj, Kristinca, sprintaj mami tole stran! Najprej vzami le po pol tabletke, po nekaj dneh pa celo. Vzami tableto skupaj z lahko hrano. Poslušaj, punca! Po nekaj tednih se ti bo razpoloženje že malo izboljšalo in boš lahko šla na kakšno psihoterapijo, če bi ti ustrezalo. Če pa ne, pa nič. Saj to je tvoje življenje. Veš, umrli bomo itak vsi. Razlika je v tem, da nekateri hočejo preživeti preostali čas čim bolj po svoji volji, kolikor pač dopušča telesno stanje. Pa če ti paše samo ležati in počivati, tudi prav! So te domači v prejšnjih letih izkoriščali? zdaj jim lahko vrneš! Si plačevala v zdravstveno in pokojninsko blagajno celo delovno dobo? Boš to zdaj prepustula drugim, tistim v nadzornih svetih ali pa se boš borila in živela še toliko časa, da ti bodo izplačali vsaj nekaj denarja? Ali imaš tudi ti občutek, da se pogovarjajo (tvoja družina) mimo tebe? Jaz bi ga že imela, glede nato, kar je napisala Kristina. Boš vzela stvar v svoje roke, udarila po mizi in malo komandirala? Kakorkoli, to je tvoje življenje, naredi iz njega kar ti paše! Pa četudi bo trajalo samo še nekaj let ali mesecev. Oglasi se! ŽIVA

Še nekaj moram dodati: ustavite se no že enkrat in prisluhnite mami, kaj bi pa ona rada! Ti in oče sta proti antidepresivom? Saj vama jih ni treba jemati! Sta zdrava, a ne? Saj vama se ne mota po glavi: a je to moj zadnji dan mrtvih? MOj zadnji Božič? Za cilj ste si zadali veselo mamo, polno energije? Pa je očitno drugače. Poskušajte jo razumeti! LP ŽIVA

Živa bravo,

točno tako. Sama sicer nisem bolna, sem pa imela precej izkušenj z rakom v ožji družini in po vseh mogočih fazah smo prišli do ravno takšnega rezultata. Kemija je tu zato, da olajša življenje hudo bolnim. In če ga lahko olajša, ne vidim razloga, da se je ne bi poslužili.

Zakaj svojci pogosto nasprotujejo jemanju antidepresivov (ali pa protibolečinskih sredstev, če hočete)? Ker dokler bolnik ni odvisen od “kemije”, lahko verjamemo, da mu nič ni. Dejstvo pa je, da je rak huda bolezen in prav nihče, ki ni zbolel, se ne more predstavljati, kako se bolnik počuti. Zato je edino prav, da sam odloči, kaj si želi in kaj ne. Če so to antidepresivi ali pa karkoli drugega, ima do tega vso pravico.

Draga Kristinca, prosim pusti mamo, da ravna po svoji volji. Jaz se že lep čas sprašujem, če nisem svoji mami kdaj napačno svetovala in ji tako otežila še zadnje dni. Verjemi mi, ni vredno.

Pozdrav in srecno!

Pozdravljene!

Hvala za nasvete. Verjetno sem se malo pregrobo izrazila v zadnjem mailu. Vendar gre za to, da so mami antidepresivi naredili do sedaj veliko škode. Že 10 dni leži zaradi slabosti, stanje (psihično) pa se ne izboljšuje. Moje mnenje je moje mnenje. Mami ga nisem vsiljevala, sem ji ga pa povedala, ko me je vprašala za mnenje. Začela jih je jemati in nihče ji ni tega preprečeval, ali jo v kaj silil. Zdaj jo je strah kaj bo. Sama me je prosila naj se pozanimam kako je s tem. Sama ne gre na internet in pravi da ji je to tuje. Zato sem mail napisala sama. Ne delam za njenim hrbtom ampak skupaj z njo. Veliko se pogovarjava.
Res je, sama mora narediti kakor hoče. Želela sem le slišati vaše mnenje in izkušnje.
Ne morem si predstavljati kaj mami preživlja. Boli me, ker trpi, saj jo imam zelo rada. Rada pa bi ji tudi pomagala.

Lep dan vam želim

Kristina

Verjetno sem tudi jaz napisala kaj ostrega, pa brez zamere! Saj razumem, da jo imate radi in ji hočete vse najboljše. Antidepresivi so različni in vsi rabijo določen čas, da primejo. So pa tudi čisto naravni, recimo baldrijanove kapljice, Deprim, Persen… Pa recimo Lorsilan, da se človek vsaj ponoči naspi in organizem pride k sebi. Saj ne da bi te stvari človek jemal dolgo časa. Le toliko, da se reaktivira osnovna življenjska energija, pa morda da prebrodiš tesnobo vedno krajših temačnih zimskih dni.
Če vprašaš mene, me najbolj moti, če kdo reče: saj bo še vse v redu ali pa ne mislit na to.
LP ŽIVA

No, tule je zdaj bolj tema depresije, pa bi skoraj poskusila pomisliti, da se nekateri niso videli tistih „robotov“, ki morijo svojo voljo z antidepresivi. Da o drugih stranskih ucinkih ne govorim. Sicer pa imajo tudi mnogi, ki jemljejo zdravila za psiho moteno samopodobo.
*To bo potrdil vsak psihiater, da antidepresivi ne zdravijo depresije*

Saj depresija ni bolezen, ki se „skuha“ v parih letih, npr. z obolenjem raka. Depresivni ljudje imajo ze od nekdaj v podzavesti prepricanja, ki jih okupirajo. Vendar oni se tega ne zavedajo, zato je tudi nesmisleno vprasati depresivnega cloveka, *kaj* ne zmore, ko rece, da “sam ne zmore”. Saj sam ne ve, zakaj se tako pocuti.

Kot sem rekla, je vcasih potrebno vzeti antidepresive, vendar ne pri ljudeh, ki zelijo ozdraviti (temvec pri ogrozenih) – ja, saj je bilo povedano, da bo treba bolj prisluhniti v bodoce 🙂 ce je clovek odprt, potem bo spoznal tudi, da obstoja se kaj drugega kot samo svoje izkusnje in da v tistih tabletkah ni programirana psihologija zivljenja:-)

Jaz tudi razumem, da imajo nekateri odpor do psihologov, ker jih pac ne razumejo. Ce pa se ucijo njih razumeti, potem bodo tudi sami napredovali in bolj razumeli sebe in druge. Izjemno pomembno pa je tudi, da pozna psihoonkolog mnogo konceptov s katerimi bo pripravil mamo do tega, da bo dobila spet voljo. Brez tuje pomoci seveda ne bo slo.

LP

POZDRAVLJENA G. KRISTINCA !
Najprej vas lepo pozdravljam! Moja zgodba je več ali manj podobna kot od vseh tu na forumu….rak na dojki. Kljub moji mladosti mi ni prizanesel. Celo življenje sem bila ” dobrovoljček “, vedno za ušpičit kako kozlarijo in vedno držala družbo pokonci, tako v službi kot doma. Po kemoterapiji pa se je moje psihično stanje samo še slabšalo. Bila sem brez volje do življenja, vse mi je bilo odveč. Imam dva otroka in krasnega moža ter mamico, ki mi je ves čas stala ob strani, vendar moje razpoloženje je šlo samo navzdol. Slabosti, nemir, potenje, strah pred zaprtim prostorom, strah pred samoto, strah pred smrtjo,…….klastrofobije,……..fobije,….Sama sem odšla do psihoonkologinje in povedala svojo zgodbo. Diagnoza;prikrita depresija posledica kemoterapije. Napisala mi je Cipralex. Začela naj bi postopoma s eno četrtinko tablete,potem pa vsak 4 dni četrt več….Vendar pa je strah neredil svoje in nisem in nisem upala pojesti več kot četrtinko….Razpoloženje pa je ostalo isto….Skoraj sem obupala. Šla sem ponovno na pregled. Seveda sem povedala svoj strah. Zdravnica me je uspela prepričati, da mi to lahko le koristi in ne škodi. Res sem jo ubogala in sedaj sem ji hvaležna. Sedaj že drugo leto jem antidepresive in se odlično počutim. Polna sem življenja in energije.
Tako, da vsakemu svetujem, naj uboga in začne jesti antidepresive, kajti, le ti koristijo in ne škodijo…….če želite sami sebi dobro.
Lep pozdrav!!!!

Tenny,
ne vem kako to da lahko priporocas antidepresive osebi, ki je ne poznas. Jaz sem ze zgoraj omenila moteno samopodobo bolnikov, ki jemljejo psihofarmake, in ce pogledam zdaj tvojo zgodbico: “Celo življenje sem bila`dobrovoljček`, vedno za ušpičit kako kozlarijo in vedno držala družbo pokonci, tako v službi kot doma”… potem se tu lepo vidi, da si ze prej marsikaj pokrivala – brez da bi vedela. Seveda v najboljsem namenu;-)

Jaz se nocem vtikati v tvojo zgodbo… kot sem rekla, vcasih je indicirano, vcasih ne. Bodi srecna, ce tebi pomaga… Ponavljam pa, da antidepresivi ne zdravijo depresije in da imajo neprijetne stranske ucinke. Da naj se predpisejo le, ce bolnik ni pripravljen delati na sebi (psihoterapijo) in ce ogroza svoje (samoumor) ali tuje prezivetje.

Pa ce pogledam stranske ucinke ali zdravila s katerimi se ne prenesejo, ima Cipralex menda 1/2 meterski popis le-tega. Prav pri rakovem bolniku pa je pomembno, da prebava dobro funkcionira, je pomemben zdrav ritmus spanja…in se in se… da ne govorim o tem, da vpliva tudi na sexualnost (nocem tule pisati poznanih zgodbic, ker ljudje vcasih tudi kaj narobe preberejo)… nikakor pa ne vpliva na spoprijemanje z vzrokom bolezni, pa naj si bo to depresija ali strah ali kakrsnakoli druga psihicna motnja.

Res je, da je beseda depresija zelo zlorabljena beseda… Vedno je tudi odvisno od vpliva motnje… Pa cetudi ima npr. nekdo reaktivno depresijo, pa je tudi prislo do izbruha te depresije na – za depresijo rodovitnem polju. S tem pa se en depresiven clovek ne more, ne zna ali noce spoprijeti. Pa sem dostikrat slisala, da tudi nima srece priti do pravih psihologov; vendar vidim vedno pogosteje, da prizadeti niti nocejo priti do psihologov ali pa jih odsvetujejo, ceprav ne vedo, kaj je za drugega dobro.

Poleg tega je ena vrsta zdravil, s katerimi se tule bolniki zdravijo, sprozijo ali pojacajo depresijo, npr. vse kar vsebuje kortison, pile proti zanositvi, neuroloska zdravila in zdravila za srce in pritisk (Beta Blocker)…

Mislim, da je treba najprej poskusiti brez psihofarmakov (kamor spadajo tudi antidepresivi), preden se predlaga nekaj narobe. Ce pa ne gre, pa ne gre, … ja, saj smo res samo ljudje:-)

Pa se vprasanje: ce bi ti zdaj pustila te tablete, to bi potem pomenilo, da bi spet cutila tiste obcutke, ki so s temi tabletami pokriti: depresijo in strah? Ali jih mislis stalno jemati?

LP

Kristinca,

sama sicer imam raka, ima (ali bolje imel) da je moj sinko. Lahko ti povem, da je kot svojcu najtežje spremjati ravno te psihične spremembe, ki nastopijo kot posledica kemoterapije. Če pogledam nazaj – bi to za vsako zdravilo znala opisati, kako je spremenilo mojega miška, pa tudi kakšen je zdaj po končani terapiji (kako se je spremenil).

Pri odraslih je mogoče drugače v toliko – ker bolj deluje psiha in ker imaš kot odrasli vedno v glavi razne stereotipe o raku in se ti poraja veliko vprašanj, na katere ne veš odgovora.

Ali depresivi ja – ali ne – je odvisno od posameznika, vednar kot pravi Vrba ne rešijo vsega. Ne spremenijo vedenja, počutja čez noč… niso čudezna tabletka, ki spremeni depresijo v normalno, dobro, počutje. Družina morate biti mami v pomoč in oporo.
Slabost je lahko tudi posledica kemoterapije…
Priporočam, da si prebereš knjigo: Zgodbe ob kuhinjski mizi …. meni je pomagala.

Lp, petra

Antidepresiv ima prvi mesec jemanja res več neugodnih kot ugodnih učinkov, toda po enem mesecu ti izzvenijo, slabosti in tresavice pa pojenjajo.

Res je, Vrba, da antidepresivov ne gre predpisovati kar vsevprek, a če pri kom, potem je smiselno jemanje ravno pri judeh kot je Kristinčina mama. Tudi sama ga jemljem. Daje mi več, kot sem od njega pričakovala. Ali ga mislim jemati do smrti? Ne vem, najbrž. In če bom nekega dne ugotovila, da to le ni potrebno, bom nehala. Toda tudi če ga jemljem do smrti, s tem nisem nikomur škodila in tudi sebi sem doslej le pomagala.

Vsekakor pa ne govorimo o jemannju na pamet. Tako Tenny kot jaz in Kristinčina mama smo se obrnile po strokovno pomoč. Morda je treba le še Kristinčino mamo spraviti do psihiatra. Tudi niso vsi antidepresivi enako agresvni. Nekateri so celo zelo blaga pomirila. Zato menim, da je tvoj strah odveč. V Sloveniji je vendarle trg z drogami dobro zavarovan. Če pa nekdo hoče, bo prišel tudi do trde droge, čeprav neupravičeno.

Pozdravljeni!
Hvala za vaša mnenja. Problem je verjetno tudi v tem, da je bila mami tik pred odkritjem metastaz, operirana zaradi OGROMNEGA žolčnega kamna in da so ji morali odtraniti žolčevod, žolčnik.. Zato vse tablete zelo slabo prenaša.
Ker po 12 dneh slabost ni prenehala, je mami nehala jemati antidepresive-jemala je le četrtinko (v tem trenutku sem pozabila ime zdravila). Po enem dnevu se je slabost umirila. Danes 4 dni po prenehanju jemanja se počuti dobro. ker ji ni več slabo je vstala in začela malo brkljati po stanovanju, lotila se je pletenja… Ker ne leži več, pravi, da ji je veliko lažje. Jaz upam, da bo tako ostalo.
Verjamem (čeprav nisem občutila na svoji koži), da kemoterapija ubija voljo in da se po štirih mesecih neprestanega ležanja človeku začne počasi “cufat”. Vendar se mi zdi pomembno, da pred jemanjem antidepresivov človek premisli zakaj je tako, oziroma poskusi še kakšen drug način.

Res ste mi veliko pomagali-tudi sama sem se resno zamislila in pogledala na stvar z druge perspektive-res je težko razumeti, če nisi sam bolan. Ampak tudi mi svojci in prijatelji se res iskreno trudimo in skušamo olajšati stanje.

Iskreno vam želim, da bi bila vaša pot zdravljenja čim manj trnjava in držim pesti za vse.

Ker sem tudi mami povedala za forum se zahvaljuje za vaše komentarje in vam želi vse lepo.

KristincaKristinca napisal:

> Pozdravljeni!
>
> Zanima me, kakšne so vaše izkušnje z jemanjem antidepresivov.
> Mamica jih je dobila mesec dni po kemoterapiji, saj je
> popolnoma izgubila voljo do vsakdanjih stvari in ni videla
> druge rešitve. Jemlje jih teden dni-pa ji je kar naprej slabo.
> Zanima me, kako delujejo antidepresivi, ali je mogoča
> zasvojitev? Zakaj slabosti? Predvsem pa kakšne so vaše
> izkušnje: pozitivne, negativne?
>
> Lep pozdrav
>
> Kristinca

Draga Kristinca,

antidepresivi so varna zdravila, ki ne povzročajo odvisnosti. Da bi bil pri mami sploh kakšen učinek (korist) od njih, bi jih morala jemati dlje. Če je preobčutljiva na eno vrsto tega zdravila (stranski učinki sicer so, ampak praviloma ne hudi in sčasoma izzvenijo), se bi ga dalo zamenjati z drugim. To vam pišem v primeru, da bi se pri njej spet pojavila potreba po jemanju teh zdravil. Mnogi bolniki namreč antidepresive opustijo na podlagi zgroženosti bližnjih, na koncu so kar ta zdravila “kriva” za vse, kar negativnega čutijo, v resnici pa je potem njihovo olajšanje in izboljšanje stanja po prenehanju jemanja samo prehodno in stanje depresije se ponovi.

Depresija ni stvar prehodne motnje izkrivljenega osebnega pogleda na svet. Depresivnega bolnika praviloma ni mogoče prepričati, da bi stvari videl drugače in “odvrgel” depresijo zaradi racionalnega uvida. Če je bila torej indikacija za antidepresive pravilno postavljena, je možno, da jih bo mama znova potrebovala.

Vsekakor vam želim vse dobro!

Irena