Po razvezi z možem sva obdržala skupno skrbništvo nad najino 9-letno hčerko, vzgajava jo v bistvu skupaj, skoraj vsak dan se videvamo, skratka, do sedaj smo nekako dobro vozili in komunicirali, za kar se oba trudiva po svojih najboljših močeh. Tudi v šoli je nadpovprečno uspešna učenka, prav tako ima ogromno dejavnosti v popoldanskem času. Problem: našla sem si partnerja, s katerim se krasno razumeva, tudi bivši mož ga je dobro sprejel, kar pa nikakor ne morem trditi za hčero. Sovraži ga iz vsega srca in se na vsak način trudi, da on to tudi opazi. Kar naprej se krega, odgovarja, na vsak način hoče uveljavljati svojo voljo, ne pusti, da se me partner dotakne, postavlja se med naju, žali ga na vse možne načine. On skuša biti z njo prijazen, ampak tudi že čutim, da mu rahlo popuščajo živci. Jaz je v bistvu sploh ne prepoznam in ji nikakor ne morem dopovedati, da je še vedno ona tista, ki mi pomeni največ na svetu. Prišlo je že celo tako daleč, da sploh noče več k meni, tudi bivši mož je ne prepriča več. V glavo si je vtepla, da je ne maram oziroma naj ji dokažem da jo imam rada s tem, da ga pustim. Z živci sem že čisto na koncu, enostavno ne vem več, kaj naj naredim. Ker imam možnost dobiti službo na drugem koncu Slovenije, sva se s partnerjem pogovarjala tudi o selitvi, seveda smo se vsi trije (tudi moj bivši mož – sicer ne zlahka) strinjali o tem, da gre ona stanovat z nama. Žal ona o tem noče niti slišati. V bistvu sem razcepljena na vse strani in na dobri poti, da se mi zmeša. Ne vem več, koliko časa bomo to lahko vsi skupaj prenašali, ker je zadeva že res mučna. Kako naj ji še dopovem, da gre življenje naprej in da si bo slej ko prej našel tudi moj bivši mož kakšno partnerko, s katero se bo morala sprijazniti. Ker je še sam, za vse nastalo seveda obtožuje mene. Pomagajte. Ne vem več, kam naj se obrnem.

Spoštovani!

Najprej moram reči, da se veselim za vas in za moža, da sta ostala v takih odnosih tudi po ločitvi. Kar kaže na zrele in odgovorne ljudi, ki se zavedajo svojih dožnosti do otroka.

Najbrž je nekaj odvisno tudi od tega, kakšni so bili odnosi v družini pred ločitvijo, koliko časa sta bili z deklico sami in koliko časa je sedaj prisoten partner v vaši družini.

Deklici je treba postaviti meje tudi glede tega; partner je sedaj tu in tako bo ostalo. Ne pristanite na iziljevanje. Bodite potrpežljivi in poskusite razumeti, vendar vztrajajte. Vi ste starš in dokler ste odgovorni za otroka, ne morete pustiti, da vam ona govori, kaj je dobro za vas. Seveda upoštevate njeno mnenje, ne pa izsiljevanje.

Poskusite ugotoviti njena pričakovanja. Ali se je situacija v vaši družini popolnoma spremenila oz. obstaja še določena rutina, da ima občutek varnosti? Poskusite ji v takih trenutkih preusmeriti pozornost. In še naprej naj vam pomaga oče deklice v tem smislu, da imata glede tega enako mnenje.

Karkoli boste naredili, upoštevajte potrebe vseh! Tudi svoje!

Pišite še!
pozdravček
Dragica

Deklica je seveda ljubosumna, lasti si vas in vas hoče imeti zase. V nobenem primeru ne sme obveljati njena v smislu, da bi se vi odpovedai vašemu partnerju zaradi nje. To ni ljubezen do hčerke ampak popuščanje njenim kapricam. Najbrž bi bila ljubosumna tudi, če bi dobila bratca ali sestrico. Ali bi se v tem primeru odrekli drugemu otroku?? Najbrž ne. Sčasoma bi se namreč navadila na misel, da je v vašem življenju tudi druga oseba in ne samo ona. Tudi v tem primeru je tako. Ne tolerirajte ljubosumnih izpadov in žaljivk – oboje se namreč stopnjuje, če jih zanemarimo. Dekle mora dojeti, da je intimno čustveno življenje vaše in da vi zato, da ste lahko srečna, potrebujete svojega partnerja. Da to kvečjemu pozitivno vpliva na ljubezen do otroka, saj je v partnerstvu srečna ženska lahko tudi srečna in dobra mati.

Verjamem, da ste v precepu in ne veste, kako naprej, saj se bojite, da boste izgubili naklonjenost otroka. Toda v nobenem primeru se ne pustite izsiljevati – ker to hčerina zahteva namreč je: izsiljevanje v stilu, če njega ne zapustiš, boš izgubila mene. Otrok (še posebej šele devetleten) vam takih ultimatov ne bi smel postavljati, zato mislim, da ste že prej nekje v vzgoji zgrešili. Razmislite, kaj ste počeli narobe, ali ste hčerki vedno dovoljevali vse, ali je bila vedno v središču pozornosti in se sedaj punta, ker je v vašem življenju drug partner, ki ga ni navajena….

V vsakem primeru ji stvari mirno razložite, povejte ji, da jo imate radi in da vam bo zelo žal, če ne bo hotela prihajati k vam. Istočasno pa ji dajte vedeti, da vas ne more in ne sme izsiljevati. Če boste namreč popustili in se odpovedali partnerju njej na ljubo, ji boste naredili medvedjo uslugo. Srečno.

Vsi napisani nasveti so lepo in prav v teoriji, ampak a ne obstaja možnost, da se hčerka zaradi vsega tega čustveno oddalji od mame in postane prav problematična najstnica, ki ne bo pustila nikogar od staršev zraven sebe? V današnjem najstniškem svetu je to hud problem. Seveda ne zagovarjam tega, da se mati odreče svojemu novemu partnerju, ampak vprašanje je kaj je v takem primeru boljše za otroka in za njegov razvoj. Kar pa je lahko čisto obratno od tistega kaj je najboljše za starše.

Za otroka in njegov razvoj je izredno škodljivo, če otroku mati popusti in se “njej na ljubo” odreče partnerju. Hčerka je zaradi tega zagotovo ne bo spoštovala kot starša in bo tudi v vsakem drugem primeru pričakovala, da mati ravna tako, kot se bo ona- hči odločila. Od sedaj naprej bo imela krasno orožje. Kadarkoli s čim ne bo zadovoljna, bo mater izsiljevala z ljubeznijo: če me imaš res rada, se boš odpovedala temu in temu oz. mi boš dovolila to in to. Ravno iz tega, kaj je za otroka dobro, sem tudi sama izhajala. Če je materin partner v redu človek in deklico sprejema, ni razloga, da ga ne bi sčasoma vzljubila. Otrok pač mora sprejeti dejstvo, da se ne sme vmešavati v materino intimno ljubezensko razmerje. Verjamem, da bo težko, toda to je žal (ali na srečo) edina pravilna rešitev – predvsem z gledišča, kaj je dobro za otroka.

In tukaj se po mojem razlikujeva v mnenjih, ti meniš, da če je materin partner dober človek, ga bo deklica prej ali slej vzljubila, jaz pa pravim, da ni rečeno, da bo tako. In če ga ne bo vzljubila, bodo v puberteti ogromne težave.

Z bivši možem imava podobno situacijo kar se skrbi za otroka tiče. Ko sem pričela vzposavljati novo partnersko vezo sem hčerko zelo zelo počasi vpeljevala v moj novi odnos. Predvsem sem se veliko z njo pogovarjala – in to po koščkih. Kar je navadno pomenilo: zastavim vprašanje (npr. kako si ti predstavljaš, da bomo živeli v bodoče), potem sem jo skrbno poslušala, si zapomila odgovor in kasneje (dan, teden) skozi kakšen primer (npr. a vidiš pri tej tvoji prijateljici sta starša tudi ločena, ….). Deklica je sicer sodelovala, jaz pa sem ves čas videla, da jo nekaj muči. In sem vrtala tu, vrtala tam,…vleklo se je kak mesec ..na koncu pa je le izdavila: “mene pa skrbi, kaj bo očka rekel, če imaš ti prijatelja”…in mi je kapnilo: dete vidi naju dva še vedno skupaj (kar sva, kot skrbnika, tudi bila). In sem ji razložila, da bo oči vesel (kar je bil tudi res) in da bom jaz vesela ko bo oči imel novo vezo (kar je bilo tudi res). Je delovalo. Počasi, počasi sicer – ampak smo uspeli.
Upam, da bo naš primer dal tudi tebi kakšno idejo za rešitev.
Lp in srečno
N.

Ne zamerite mi, spoštovana Naja, če zapišem, da v vašem primeru čutim več sočutja do vašega otroka kot do vas.

Mar menite, da se (z)more 9 leten otrok kar tako sprijazniti s tujkom v družini?! Ga celo z veseljem in na horuk sprejeti kot “novega očka”? Ali si sploh more kdo predstavljati, kakšne bolečine in stiske doživlja otrok, katerega eden od staršev zapušča družino in gre po svoje? Proč od družine, proč od otroka, od njegove brezpogojne ljubezni… Tak otrok je v duši ranjen in prestrašen, ker se počuti, da ga očka ali mamica nimata dovolj rada in da zato nekdo od njiju odhaja drugam. Zato se počuti opeharjenega in ničvrednega. Prišleka sovraži, saj mu na nek način dokončno jemlje enega od staršev, v vašem primeru očeta. To da ga bo imel očka še naprej rad, tudi če bo drugje, je jalova tolažba. Zato se bo otrok upiral in na tak način nezavedno zahteval svojega očka nazaj.

Starši! To je približno tako, kot bi se od vas hotel ločiti vaš otrok, pa bi vas tolažil, da ga bo zlahka nadomestil kakšen drug, tuj otrok. Bi vi tujega otroka zmogli na hitro vzljubiti? Se obnašati do njega tako kot do svojega pravega otroka? Razmislite…

Hvala za vse vaše odgovore, vsak zase mi je dal posebej misliti. Ne, ne iščem sočutja zase, krivda za najin razpadel zakon je deljena, hočem samo primerno rešitev in vaše izkušnje v takšni situaciji, vem, da je le-teh ogromno, še hujših, kot so v mojem primeru. Nikakor nočem svojemu otroku “vsiljevati novega očeta” – ona ima svojega, ima ga rada in on njo. Ampak ne more se tako obnašati do mene in do mojega partnerja, ki jo sprejema takšno kot je, jo ima rad in se trudi, da bi našla skupen jezik. Ona to vztrajno zavrača in to me boli. Jasno, da tudi jaz ne bi mogla biti z nekom, ki bi zavračal mojega otroka. Nikakor ne. Mislim, da bo čas počasi naredil svoje. Še enkrat hvala vsem.

Živjo!

Svetujem vztrajnost in prijaznost – ta še gore podira. In predvsem, da poskrbite, da sta s hčerko še velikokrat kakšno popoldne ali celo vikend sami, da vas ima čisto za sebe, to otroci zelo pogrešajo. Deklica je res v težki situaciji, vendar jo bo prebrodila. Vsekakor pa ne smete popuščati in se odpovedati partnerju zaradi hčerkinega odklanjanja.

Morda bi v pogovorih malo raziskali, kaj je tisto, kar jo najbolj muči – pač, kadar se bo pripravljena pogovarjati – saj vsi starši vemo, kako redke priložnosti so to. In ko boste malo bolj vedeli, kaj jo tako zelo moti in česa se boji – delajte na tem, da te strahove s skupnimi močmi odpravite. Zagotovo bi pomagalo tudi to, da bi novega partnerja brez težav sprejel tudi vaš mož (mogoče ga že je) in da bi to povedal hčerki.

Lep pozdrav!

Pri meni je bilo takole:
Starsa sta se ločila pri mojih osmih letih nekje… skrbništvo je bilo prepuščeno mami, vendar me je oče lahko obiskoval kadarkoli je hotel….Potem je on spoznal nkeoga in ko sem bila pri njem, je prišla tja njegova prijateljica…Očitno je mislil, da sem jezna, da je ona zraven in je morala oditi…Vendar jaz nisem bila ne jezna in ne užaljena, le presenečena, ker mi ni povedal, da pričakuje obisk, ali da ima koga drugega. Zakaj mi ni povedal, je bil razlog, ta da ga je bilo strah, da bom užaljena, ampak vem, da nisem bila in tudi ne bi bila. Oče je žal nekaj mesecev kasneje tudi umrl, zato ne vem, kako bi to potekalo…Mama si je našla ena dva prijatelja, za katera nikoli nisem rekla, da nas ne smeta obiskovat, prihajat ali karkoli…Prenesla sem tudi nedovoljeno dotikanje z njegove strani….Edino enkrat sem bila užaljena, ker mi je mami rekla, da zakaj ne grem ven…Takrat pa ni bilo zunaj nikogar od mojih vrstnikov in sem bila užaljena ter sem ji povedala, da se mi ne da it ven in pač ne grem ven…in sem ji tudi povedala, da če bi rada kaj počela (intimnejšega) mi naj pač pove….Potem je sicer končala to zvezo, na željo svoje matere, ker živimo skupaj in ni nikogar sprejela….Jaz pa nisem nikoli bila užaljena, se počutila zanemarjeno, ljubosumno…Stara pa sem bila 10 ali 12 let…zato so pripombe, da otrok ne ve kaj se dogaja in da je njegovo sprejemanje drugačo in ostale stvari ne držijo…samo pogovorit se je potrebno.
Ne priporočam pa, da bi mama ostala sama, ker bo hčera potem lahko imela probleme kot jih imam sedaj jaz. Mama hoče, da ostanem pri njej, če se ji ne posvečam, dovolj kuha mula, ker se počuti osamljeno in ne vem kaj vse. Nikakor tega NE dovolite tega, da bi Vam otrok dirigal življenje, ker ste VI njegov gospodar, tako kot je hčerka za svojega. To ji dopovejte. Pa srečno.

Pozdravljena, Naja!

“In tukaj se po mojem razlikujeva v mnenjih, ti meniš, da če je materin partner dober človek, ga bo deklica prej ali slej vzljubila, jaz pa pravim, da ni rečeno, da bo tako. In če ga ne bo vzljubila, bodo v puberteti ogromne težave.

Tako citiram, kar je napisal Sašo. In mu dam popolnoma prav!

Sama sem doživljala podobne izkušnje, skoraj lahko že rečem, da so bile nekako identične, pa se veza z novim partnerjem ni obnesla. Predvsem zato, ker dejansko v nekaterih primerih v puberteti nastopijo težave. Sem pa mnenja, vsaj po pogovorih s hčerko, ki je danes stara 14. let, da otrok, posebno najstnik, občuti, če ga materin partner resnično vzljubi, ali je pa morda vse skupaj le farsa. Morda vzljubi partnerico, na žalost pa ne vem, če tudi partneričine otroke. In sem prepričana, da se hči ni motila.

Danes pri svojih 40. letih, sem še vedno razvezana samska mati in menim, da sem se do tega trenutka odločila povsem pravilno. Kakšne bi bile posledice, če bi partnerstvo še nadaljevala, posebno, s kakšnimi občutki bi se bojevala hči, in kam naju bi obe vse skupaj zavedlo – o tem raje ne debatirava več.

Skratka – precej previdnosti in srečno!