16.letni pes ima slabo srce zaradi katerega mu moramo dajati zdravila Vetmedin in Tritace vsakodnevno. Ob začetku zdravljenja pred 3.leti je vet. rekel, da mu ne upa operirati benigni tumor v modih, ker je bilo malo možnosti, da bi operacijo zaradi slabega srčka preživel. V teh letih se mu je benigni tumor v modih močno povečal, tako, da ga že moti pri sedenju. Tumor je res velik in težak. Zdaj vet. pravi, da bi poskusili z nekimi injekcijami, katerih se pri nas ne dobi, ki uravnajo testetorone, kar bi sicer tumor zmanjšalo, ne bi ga pa odpravilo. Injekcijo bi naročili iz HRO in bi jo bilo potrebno vsako leto ponoviti. Ali pa bi ga operiral.
Je imel kdo podobno izkušnjo s svojim psom in kako ste se odločili?

Na srce ti polagam….ne muči ga več. Preživel je lepa leta in verjetno je zadeva precej boleča….vzemi si čas in se poslovi od njega in ga daj uspavat. In ne zdaj tolči po meni – imela sem 15 let starega maltežana, ki mu je odpovedovalo srce in je moral pojesti pest tablet na dan, da je lahko šel na kratek sprehod. Slovo je bilo težko, a neizbežno. Kasneje mi je bilo žal, da ga teh muk nisem odrešila že prej. Zdaj na zadevo gledam drugače – če imam možnost, da živalci skrajšam muke (če ni druge rešitve – in pri 16 let starem psu je ni), bi to naredila. Žal mi je, da te možnosti ni pri ljudeh.

Podpis.

Pelji ga na injekcijo. Vem, da ni prijetno, ampak za psa bo olajšanje.
Vse prevečkrat psi trpijo, ker jih imamo ljudje ?radi?.

Se strinjam. Bo težko, ampak psu boš olajšala marsikaj.

Pes je že zdavnaj dosegel svojo starost, celo presegel jo je. Ne mučite ga več.

Vedno sem se bala trenutka, ko se bom morala posloviti od svojega ljubljenega psa. Mislila sem, da ne bom nikoli prenesla. A, ko je prišla bolezen, težave s hrbtenico in stara je bila 18 let,
je še hodila. a otožna, ni več jedla. Samo mučla se je že nekaj dni. Odločila sem se. Takrat dobiš moč, veš, da mu boš skrajšal trpljenje. Res ne gre drugače.
Še vedno jo nosim v srcu. Njeno ime uporabljam tudi kot geslo, vsak dan se spomnim na njo,
vsak dan je v mislih z menoj. In včasih postanm tako žalostna, ker vem, da je nikoli več ne bo nazaj.

Naš pes se ne muči, tumor ga ne boli, le, ko se usede se mora malo drugače naštimat, kot takrat, ko ga še ni imel, ker ga bula moti. Ga pa ne boli. Je še poln življenja, vesel in za svoja leta in kljub težavam s srčkom neverjetno živahen, še vedno igriv in tudi rad se sprehaja, le, da smo sprehode za polovico skrajšali. Največkrat tako teka na sprehodih, da ga moramo kar nazaj držati, ker se bojimo, da ne bo obremenil srce. Le skrajšali smo sprehode, iz nekaj ur na uro, toliko, kolikor vidimo, da mu je v užitek. V 16.letih ga dobro poznamo. Vedno smo vedeli, če ga je kdaj kaj bolelo verjemite. In mu tudi vedno pomagali, on je naš družinski član.
Imamo veliko izkušenj s psi, od nekaterih naših smo se morali posloviti z evtanazijo, tako, da vemo kako težko se je posloviti od svoje živali, vsakokrat je zares hudo, v tolažbo pa nam je, ker imamo vedno možnost, da jim veterinarji preprečijo trpljenje z evtanazijo, ko je to potrebno.
Tako, da sem kar malo prizadeta, ko nekateri mislite, da se muči mi pa nič ne ukrenemo. Verjemite, da vem kdaj je pravi čas za slovo.
Prosim samo za mnenja tistih, ki ste imeli podobno dilemo. Ali operacijo in tvegati, da med operacijo umre ali pa injekcija, ki zmanjša tumor vendar pa ga ne odpravi? In za koliko sploh zmanjša?
Vsem pa hvala za vaša mnenja.

A, da je določena starost pri psu, ko ga je potrebno evtanazirati? To pač ne drži.

Naša šnofla je imela tudi tumor, za katerega pa nismo vedeli, dokler ni nekega dne po nesreči nekam zdsnila in ni mogla več vstati. Imela je 13 let. Še nekaj dni smo ji poskušali na več načinov pomagati, a ko po enem tednu ni prišlo do sprememb, kužica pa je postala žalostna in apatična, smo jo odpeljali na injekcijo. Bilo mi je težko. Težko se je odločiti. Jaz sem se potem, ko sem videla, da je ona obupala.

A, da je določena starost pri psu, ko ga je potrebno evtanazirati? To pač ne drži.
[/quote]

Obstaja zdrava pamet. Ali pa ne.

Naš malček je bil precej bolan, večkrat operiran. Po zadnji operaciji je v treh dneh poginil v mojem naročju. Sedaj vem, da je to bilo sebično, saj bi po naravni poti odšel vsaj leto ali dve prej.

Pravilno ste ravnali in slovo zares zelo boli. Prav pri vsaki naši živali smo želeli, da bi kar zaspale in se nič več zbudile, ko bi postalo toliko slabše, da veš, da jim je potrebno pomagati z evtanazijo. Tudi to je hudo, a vseeno vsaj malo lažje, kot pa peljati ga na zadnjo pot k veterinarju. A hvala bogu, da je možnost živali pomagati, da kvaliteno živijo, prihranjeno pa jim je trpljenje. Nekajkrat so zares kar zaspale, a večinoma smo se morali odločiti za evtanazijo. Eden od naših še ni imel 5.mesecev, ko je nenadoma umrl zaradi kapi.
Nekateri mislijo, da se navadiš a ni tako. Nikoli se ne moreš navaditi na slovo od kateregakoli od svojih.
Včasih razmišljam kako težak poklic imajo veterinarji, saj so priča naši bolečini, ko se moramo posloviti od svoje ljubljene živali. Do sedaj mi je uspelo, da sem se vedno držala hrabro, da živali ne bi čutile, da se poslavljamo. A, ko je konec se vedno zlomim. Pa ne samo jaz, tudi moji bližnji in ostali ljudje. Velikokrat sem bila v ambulanti ravno, ko se je kdo moral posloviti od svoje živali.

Moj prejšnji zapis je bil namenjen Veddno.

15- letni ovčar, vseskozi močan in živahen, nekega večera ga je na začetku sprehoda pričelo zanašati, po 50-ih metrih ni več mogel hoditi.
Smo ga odpeljali k veterinarju- tumor na prostati, posledično povečan mehur, poleg tega še obrnjen želodec.
Ker je bil med pregledom nemiren, so mu dali pomirjevalo in mu je srce pričelo neenakomerno biti.
Veterinarka nam je rekla, ima že veliko let, slabo srce, ki je nestabilno že ob blagem pomirjevalu, vprašenje, če bo preživel anastezijo.
Smo ga objeli, pocartali, prečohali, se poslovili in ga pustili tam.

Žal, ampak tako je bilo zanj najbolje.

No, ko je bilo ravno vprašanje, če ima kdo osebno izkušnjo.

Za nazaj ni mogoče ničesar spremeniti. Pri naslednjem boste vedeli kdaj in kako ravnati. Tudi od dobrega veterinarja je odvisno ali pravilno preceni ali je smiselno žival zdraviti ali jo je bolje evtanazirati. Včasih je težko preceniti. Mi imamo že vsa leta istega in zelo dobrega veterinarja, ki naše živali dobro pozna. Pri eni mojih pokojnih psičk katero smo vozili k njemu na striženje krempeljčkov na dva meseca, ker je imela črne in sem se bala, da ji bom sama zadela živec, da je malo drugačna, kot pred 2. meseci. Naredil je vse potrebne preiskave in ugotovil malce povišan sladkor, katerega smo takoj pričeli uspešno uravnavati. Podaljšal ji je življenje za 4 leta.

Pogovori se z veterinarjem, če bi psu dajali smolo CBD, ki dejansko zmanjšuje rast tumorjev oziroma jo zavira. Morda se pogovori z vet. dr. Mojco cerovšek, prisega na naravno zdravljenje živali.

Pogovori se z veterinarjem, če bi psu dajali smolo CBD, ki dejansko zmanjšuje rast tumorjev oziroma jo zavira. Morda se pogovori z vet. dr. Mojco cerovšek, prisega na naravno zdravljenje živali.
[/quote]

Pi*da materina, sem vedel, da se bo end of vas CBD retardirancev oglasil.

Psa je treba uspavat, ne pa drkat na neke imaginarne cudezne resitve in bio-holisticno-eko sranje.

Ja, pisuka, sami bolniki!

Kaksno uspavanje psa, ki je, pije, hodi in skace.!
Kaj ste vsi na glavo padli?
Vadi primeri navajajo ose, ki so bili bogi, tale ocitni ni bogi!
Mi smo pred kratkim uspavali 18,5 letnika, ki je do zadnjega dneva tekal in skakal! Pa je imel tudi nekaj bolezni, ki smo jih uspesno blazili. Kaj naj bi ga uspavali ob prvi bolezni? Ta je bila diagnosticirana pri 14ih, pes je zivel kvalitetno zivljenje se 4 leta!

Avtorica, ce si iz Ljubljane, pojdi v MojVet na posvet, tam ti bodo zelo realno svetovali kaj in kako.
Drugaceje oa moje mnenje, ce imas denar, daj osa na preiskave, ce se mu se kaj dogaja v telesu razen srca in tega tumorja. Ce so izvidi ok, se pogovori o moznostih operacije, torej koliksno je tveganje glede na bolezen srca in pogovori se o teh inekcijah, koliksno je tveganje in stranski ucinki. Vprasaj tudi za CBD smolo, ce je to morda alternativa. Ko bos imela vse informacije, se odloci,upostevaj pa tudi pocutje psa, ce je res zivahen in jesc ter v dobri kondiciji, potem se splaca ukrepat, ce gre pa ze navzdol, potem mislim, da nima smisla.

Nas pes je bil do konca aktiven, par tednov malce manj jesc in pojavili so se mu epilepticni napadi, ene 3 je imel v treh tednih, a jih je prestal, kot jih ne bi bilo, nic ga ni sesulo, se bolj ziv je bil. Potem je en dan dobil napade enega za drugim, odpovedoval mu je zivcni sistem in organi, takrat smo se odlocili za evtanazijo, sploh ni bil priseben in pomirjevala in zdravila niso ustavila napadov. Dejansko se mu je telo sesulo od starosti v eni uri. Zanj najboljse kar bi lahko bilo, za nas sok, ampak je velika tolazba, da je bil z nami vec kot 18 let in zanj kvalitetnih do zadnje ure zivljenja!