Problem pri socializaciji ko sem sam
Živjo!
Imam probleme pri navezovanju stika ko sem sam oz. obkrožen s popolnoma tujimi ljudmi. Včasih sem bil zelo sramežljiv in nedružaben a se mi je plošča 4 leta nazaj obrnila. Na fakulteti brez problema spoznam nove obraze, sploh se mi ni problem pridružiti družbi itd. Ampak to so ljudje s katerimi že v štartu delim nekaj skupnega interes, delo, … v glavnem vse skupaj mi je mačji kašelj v okolju, kjer se počutim domače, sproščeno…
Problem se pojavi ko bi rad spoznal ljudi izven svojih družabnih krogov. Namreč rad se družim in tudi zavedam se, da popolna izolacija od drugih ni najbolj zdrava. Seveda ničesar ne iščem a ko se pojavi situacija, ko bi nekoga rad spoznal a zmrznem. Še posebno velike težave imam če gre za dekle.
1. Če stojim zraven nekoga in bi se mu rad predstavil. Imam v glavi že pripravljeno pristop a v grlu mi zmanjka zraka. Ne morem odpreti ust, da pa se opogumim navadno preteče vsaj minuta.
2. Strah me je da bom izpadel patetično, vsiljivo ali čudno.
3. Med neznanci imam občutek, da me okolica obsoja ali komu hodim v napoto.
4. Očitno mi manjka samozavesti a kako naj to popravim. Socialne veščine imam dokaj osnovne in rad bi jih razvijal. Tega ne morem storiti, če se ne socializiram z ljudmi.
5. Če mi že uspe prebiti led, se mi nemalokrat zgodi da sogovorcu zmanjka besed, oziroma kot da se noče več pogovarjati ali pa mu je nerodno. Tak trenutek je zame izjemno moteč, saj se počutim nezaželjenega in se bom poskušal umakniti. Počutim se kot en bebček. So pa tudi ljudje s katerimi se recimo pogovor kar razvleče in se mogoče še kdaj z njimi srečam a takih je malo. Mogoče so moteče tudi moje temaike pogovora… mnogi veliko govorijo o drugih ljudeh, jaz pač o rečeh in idejah ki pa očitno niso zanimive 🙁
Kar mi je najbolj čudno pri vsem skupaj, je to, da ironično nimam problemov neznanca vprašati za napotek, smer, uro, informacijo… Zmeden sem. Delam kaj narobe?
Pozdravljeni.
Popolnoma naravno je, da z ljudmi, ki imajo podobne interese, lažje vzpostavimo stik. Tudi vi se z njimi počutite bolj varni, in se kot takšni dovolite biti bolj to kar ste.
Ljudi, ki imajo drugačne navade, interese, izgled, vedenje itn. praviloma kratkoročno ne spuščamo zelo blizu sebe. Deloma je to lahko posledica vzgoje, če so nam kot otroku govorili, da moramo biti z neznanci previdni, deloma pa je lahko to samo naravni obrambni mehanizem, ki nam pomaga, da smo glede ljudi, ki jim še ne zaupano, pozornejši.
Situacija glede žensk spada v kategorijo heteroseksualne dinamike, ki ima svoje zakonitosti. Nelagodje je v tem primeru verjetno povezano z vašo sposobnostjo pokazati in deliti vašo seksualno potentnost na socialno sprejemljiv način. Pogosto se moški ob ženski počutijo ‘kastrirane’ in imajo občutek, da je ne bodo mogli obvladati.
Na vseh teh zadevah je mogoče psihoterapevtsko delati. Predvsem bi bilo potrebno delati na vašem notranjem kritiku (in verjetno tudi perfekcionizmu). Imate kakšen uvid od kje izvira?
Zanima me tudi, ali imate večje težave s socialno interakcijo, ko ste obkroženi z več ljudmi, ali 1-1? Ali to ne igra vloge? Pri nekaterih ljudeh (tudi jaz sem med njimi) lahko čutila ob preveliki gneči in interakciji z več osebami hkrati (lahko tudi samo z eno osebo) preobremenijo človekovo sposobnost normalno procesirati informacije iz vseh čutil in notranjih občutkov, zato pade telo v neke vrste ‘varnostni’ način, kjer postane zaznavanje bolj omejeno (kar seveda zmanjša sposobnosti za socialno interakcijo). To je lahko posledica zgodnjih travm (v tem primeru globoko na telesnem nivoju), v ta okvir bi spadale tudi motnje avtističnega spektra, senzorne motnje… in verjetno še kaj (za to področje nisem specialist). Tudi če imate takšno težavo je mogoče veliko narediti – seveda pa ne čez noč.
In še trik glede socialne interakcije, ki deluje vedno, če ga izvedemo tako kot je treba in smo ob tem sproščeni. Predno z nekom vzpostavite verbalni stik vzpostavite neverbalni stik. Najlažje to naredite tako, da se skušajte s to osebo uskladiti v ritmu dihanja in delnemu zrcaljenju telesne govorice. Tema pogovora naj bo na začetku okoliščinam primerna, kasneje je lahko karkoli. Če začnete z nekom pogovor na zabavi, lahko brez težav začnete pogovor o zabavi. In še nekaj. Največja skrivnost dobre komunikacije je v postavljanju vprašanj, poslušanju, opazovanju in igrivosti.
Vedno pa se bomo z nekaterimi ljudmi bolje ujeli kot z drugimi.
Hvala vam za izčrpen odgovor.
Načeloma med ljudmi v okolju kjer sem domač nimam zadržkov s pogovorom. Predvsem zato, ker se zavedam, da bomo našli skupen jezik. Pred sošolci nimam problema nastopiti, načeti debato, koga vprašati… vse to mi je popolnoma naravno in ponavadi sem ravno jaz tisti ki je najbolj zgovoren.
Problem pa je v okolju kjer sem popolnoma tuj, brez zaledja, da bi koga spoznal. Torej med ljudmi ki jih še nikoli nisem videl, poznal… S telesno komunikacijo (mežik, nasmešek, …) tudi poskušam navezati stik. Izjemno redko pa je da kdo to opazi. Tudi če se recimo z nekom zapletem v pogovor, sogovorec postane kratek z odgovori ali pa sploh noče odgovoriti. Včasih dobim občutek kot da sem ljudem v napoto. Načelno ne pristopam kar do vsakogar. Kar me najbolj nervira je to, da pogovor s kakšno starejšo osebo lažje speljem kot z vrstnikom. Če pogovor začenm z vrstnikom /ico v večini primerov le ta popolnoma neha komunicirati z mano s krajšanjem odgovorov in s tem zmanjka besed / tematik za pogovor. V tem trenutku me najbolj zaboli, ker ne vem kaj sem storil narobe ne dobim pa tudi povratne informacije češ “dosaden si”, “rabim mir” … zato raje včasih sploh ne pristopim ker že v naprej delam predsodke v glavi da bom spet izpadel kot en bimbo.
Mogoče se bere kot da vas zafrkavam, češ kaj je pa narobe, če vse to gre in je ostalo v najlepšem redu. V bistvu ni, zavedam se da so določene zadeve za popravit, ker če bi bil popolnoma samozavesten se na forumu ne bi oglašal za nasvet.
Je sploh smiselno spoznavati ljudi, če z njimi ne deliš vsaj prijatelja / delovnega mesta ?
O čem pa se pogovarjate s temi neznanci? Jim preden pristopite prisluhnete in se kasneje skusate priklopiti v pogovor, ces o kako zanimivi temi se pogovarjate? Ali pristopite s temo, ki se vam zdi zanimiva in zelite mnenje svojih sogovornikov in obenem predpostavljate, da je tema zanimiva tudi za vase nove sogovornike? Se zanimate za mnenje sogovornikov ali raje razlagate svoje stalisce.
Moderator vam je dobro povedal, kaj bi bilo koristno za vas. Ste ga slisali?
Teme, če nimam namena nečesa specifičnega poizvedeti nikoli ne izberem. Pač sodelujem v tistem, kar nanese pogovor. Mogoče dodak kak komentar, ob priliki povem kakšno šalo na svoj račun… poskušam se približati s pogovorom. Čez čas pogovor usahne. Da ne bo pomote. V nekaterih primerih vse skupaj izpade dokaj normalno. Jaz nekaj povem sogovorec nekaj pove… razumeva se skupaj.
Na posluh do drugih precej pazim. Nekateri ljudje ki me poznajo so se mi recimo dostikrat izpovedali o svojih težavah. Toliko za referenco. Včasih celo poslušam preveč, ko pa se razgovorim marsikdo postane tiho… vedno vprašam če preveč govorim, nato pa vedno dobim odgovor v stilu”nenene je zanimivo kar nadaljuj+nasmeh ali resen pogled” ampak se mi zdi da ljudje to povejo bolj iz vljudnosti.
Zdi se mi, kot da se zelis kar z vsakim neznancem v nulo zastekati. To je zelo nerealno pricakovanje.
Torej je to popolnoma normalno in poskušam doseči nedosegljivo? Vedno imam občutek da sem preveč asocialen… a v bistvu očito ni n8č narobe…
Če ne drugega je tema imela vsaj malo terapevtskega efekta da sem si pomagal razčistiti stvari pri sebi. Lažje je, če slišiš drugo mnenje.
Hvala za strpno razpravo.
Torej je to popolnoma normalno in poskušam doseči nedosegljivo? Vedno imam občutek da sem preveč asocialen… a v bistvu očito ni n8č narobe…
Če ne drugega je tema imela vsaj malo terapevtskega efekta da sem si pomagal razčistiti stvari pri sebi. Lažje je, če slišiš drugo mnenje.
Hvala za strpno razpravo.
[/quote]
Z vsakim se ne moreš vedno poštekat v nulo, posebej pa ne z neznanci, ki jih prvič srečaš. Pa to ne pomeni, da si ti zato asocialen. Sicer ne morem rečt, da so tvoji pristopi dodelani, ker jih ne poznam. Ampak drugi so lahko od tebe še bolj asocialni ali pa nočejo novih poznanstev v nekem momentu. Normalno, da tak pogovor ne more stečt, pa če narediš vse še kako prav.
Bi pa bilo zanimivo raziskat zakaj imaš občutek, da si asocialen.
Mogoče moraš samo sprejeti svojo naravo, da pač morda niti ne potrebuješ toliko druženja kot drugi, katerim skušaš slediti. Ljudje imamo različne potrebe po socialnosti oziroma druženju z drugimi.
Torej je to popolnoma normalno in poskušam doseči nedosegljivo? Vedno imam občutek da sem preveč asocialen… a v bistvu očito ni n8č narobe…
Če ne drugega je tema imela vsaj malo terapevtskega efekta da sem si pomagal razčistiti stvari pri sebi. Lažje je, če slišiš drugo mnenje.
Hvala za strpno razpravo.
[/quote]
Z vsakim se ne moreš vedno poštekat v nulo, posebej pa ne z neznanci, ki jih prvič srečaš. Pa to ne pomeni, da si ti zato asocialen. Sicer ne morem rečt, da so tvoji pristopi dodelani, ker jih ne poznam. Ampak drugi so lahko od tebe še bolj asocialni ali pa nočejo novih poznanstev v nekem momentu. Normalno, da tak pogovor ne more stečt, pa če narediš vse še kako prav.
Bi pa bilo zanimivo raziskat zakaj imaš občutek, da si asocialen.
Mogoče moraš samo sprejeti svojo naravo, da pač morda niti ne potrebuješ toliko druženja kot drugi, katerim skušaš slediti. Ljudje imamo različne potrebe po socialnosti oziroma druženju z drugimi.
[/quote]
Pri meni je hec ker opažam da živim življenje dveh osebnosti. Ena je izjemno ekstrovertirana druga pa totalni introvert. Znam biti sam, včasih si to celo želim. Pridejo pa dnevi ko enostavno moram it nekam. Oz. Sploh če je dobra družba, bom popolno nasprotje prve osebnosti. Ni, da bi se lahko točno opredelil. V bistvu je to zelo odvisno od razpoloženja.
Verjetno je tudi ta dvom vase zgolj nek občutek, ki se je zgodil kot del kratkotrajnega razpoloženja. Mogoče je res tudi zaradi “overthinkinga”. Po naravi sem analitik. Zelo sem naravnan k izboljšavam sploh kar se tiče doseganja odličnosti. A očitno te koncepte prenašam nase in hočem narediti popolnost oz. imam nerealne cilje zapovrh pa sem še strog do sebe.
V tem primeru je cilj očitno ravno to o čemer pravite. Biti univerzalen za vse. Kar je pri taki raznolikosti ljudi misija nemogoče.
Shoot 4 the stars. If you fail, you might reach the moon.
Točno vem o čem govoriš.
Na podlagi svojih izkušenj ti lahko rečem, da res preveč razmišljaš o tem, preveč se obsojaš in vse mora biti perfektno. To je zelo naporno in pobere veliko življenjske energije, katere potem zmanjka za druge stvari. Boriš se sam s sabo.
Jaz ti svetujem, da začneš delati na tem, da se boš sprejel takšnega kot si in da boš začel manj razmišljati, analizirati in več čutiti. Čutenje prinese več zadovoljstva. Sprosti se in vse bo lažje teklo. Delaj na svojem perfekcionizmu in slabi samopodobi. Ukvarjaj se s stvarmi, ki te napolnijo in druži se z različnimi ljudmi, s katerimi se imaš lepo – kvaliteta naj bo pred kvantiteto. Ko se boš sprostil in odprl, sem sigurna, da se bodo tudi socialni stiki izboljšali.