G. terapevt, v eni temi ste včeraj uporabnici napisali odgovor v zvezi z agorafobijo. Najbolj mi je padel v oči tale del:
“tako kot vse ki trpijo za “agorafobijo” (to je metafora za vaše stanje, v resnici ne vem ali imate res agorafobijo) strah pred izgubo lastne identitete. Tako kot oni ste tudi vi verjetno nekaj izgubili (vi zelo možno, da v prejšnji zvezi, ali še bolj zgodaj) in čakate, da se zgodi čudež.”

Zanima me, kaj ste mislili s tem strahom pred izgubo lastne identitete? In nato čakanjem, da se zgodi čudež?
Kako je agorafobija povezana s strahom pred izgubo lastne identitete? Ali je možno to doživljati tudi na drugih življenjskih področjih in ne samo na področju zveze? Naprimer konkretno na področju dela oz. službe-> recimo, da me je strah prve zaposlitve, ker ne vem, kaj me čaka in me je groza ob misli, da se mi bo življenje tako zelo spremenilo (morda na slabše). Tako raje ostajam v “comfort zone” in si ne upam pogledati niti razpisanih delovnih mest.

Solidno definicijo lahko najdete na povezavi
https://sl.wikipedia.org/wiki/Agorafobija

Vzrokov za agorafobijo je sicer veliko. Strah pred izgubo lastne identitete je prisoten pri ljudeh, ki niso dobro integrirani (se pogosto ne počutijo kot celota) in jim lahko dogodek, ki ga ne zmorejo kontrolirati popolnoma zamaje osebnost in jih pahne v negativno spiralo telesnega in čustvenega počutja. In to se dogaja ljudem, ki imajo agorafobijo. Prostor ali drugi ljudje jih “posrkajo” do te mere, da izgubijo stik s sabo (anksioznost je seveda v tem primeru neizogibna).

S čakanjem na čudež sem mislil na to, da ljudje pogosto čakajo, da bo vse bolje. V resnici nas univerzum vedno postavi na točno tisto mesto, ki ustreza našemu notranjemu čustvenemu stanju (ezoteriki bi rekli vibraciji). Če želimo spremembo moramo najprej nekaj premakniti znotraj sebe. Ker tega (žal) ne moremo narediti za dolgo časa, je pomembno da se obdamo z ljudmi, ki so pozitivni in podpirajo naš napredek (samo na takšen način se začne vrteti spirala počutja v pozitivno smer). Če teh ljudi nimamo (in žal je pogosto tako), se lahko vedno obrnemo na strokovnjake, ki nudijo psihosocialno podporo.

Glede na opis vi nimate agorafobije, razen, če vas je strah zapustiti stanovanje in vas je strah iti na javna mesta, med množico ljudi (torej tudi na poslovni sestanek). Ne bi vam želel dati nedvoumne diagnoze, saj se lahko zmotim za 180 stopinj. Vsekakor to, kar doživljate ni v redu.

Če želite dobiti natančno diagnozo morali morali do psihiatra ali kliničnega psihologa. Ti imajo izdelane natančne kriterije po katerih postavljajo diagnoze.

Predlagam vam, da si poiščete strokovno pomoč.

Hvala za razlago.

Omenjenega strahu pred javnostjo in množico nimam. Je pa tako, da okoli dela zadnje čase spremljam komentarje in počutja ljudi in ne morem reči, da je eni sami osebi fino na delovnem mestu ali pač so takšni primeri ljudi tako zelo redki in nikogar od teh ne poznam. Vem tudi za primer tukaj v bližini, kjer delodajalec zaposlene brca na delovnem mestu, ker po njegovih standardih niso tiho in delajo brez premora, kot sužnji 🙁 Sama živčnost in besnost samo zavoljo tega, da ima on velik prihodek.

Mene po vseh teh negativnostih dobesedno mineva prošnjo poslati kamorkoli. V bistvu tudi moja izkušnja s sicer študentskim delom ni rožnata. Tako se začnem spraševati: vsaj 8 ur človek preživi na delovnem mestu, ane? To je kar 1/3 dneva. Če teh 8 ur dobesedno trpiš, se mi osebno zdi škoda življenja, ki še tako prehitro mine, da bi ga človek preživel v trpljenju. Kajti, če ti je mučnih 8 ur na šihtu, tega ne moreš kar odklopiti in se imeti ostalih 8 ur super fino ter biti dobre volje. 8 ur tako ali tako prespiš. V bistvu s slabim delovnim mestom se ti odpelje mimo najlepši del življenja v bedi in trpljenju. Tega ne želim, ker vedno stremim k temu, da se imam lepo ter čustveno umirjeno. A najti delovno mesto, kjer mi bo lepo in še sploh, da me bodo delodajalci tretirali dostojno, je danes že skoraj jackpot.
Poznam ljudi, ki so že 10 in več let zaposleni na istem delovnem mestu. Še vsak med njimi mi pove, da so se v zadnjih nekaj letih odnosi zelo, zelo poslabšali. Tako med delodajalci in zaposlenimi, kot med zaposlenimi. Vsi, ki so nekoč radi hodili v šlužbo, jim je danes to muka. Iz službe prihajojo izmozgani, brez energije.

Očitno je danes to treba sprejeti, da je tako? No, jaz tega ne želim. Tam, kjer se ne počutim OK, odidem stran. Menda pravico do notranjega čustvenega miru še imam.

Opisujete precej ekstremne situacije, ki zagotovo obstajajo, vendar niso edine. Moje osebne izkušnje z delodajalci (ali podjetji s katerimi sem sodeloval/sodelujem pogodbeno) so pozitivne. Nad mano se nikoli ni izvajal mobing (niti približno). Je pa res, da sem človek, ki precejšnjo stopnjo stresa precej dobro tolerira.

Stresorji so del posla. Toda kako te stresorje doživljamo je odvisna od nas oz. naših samo-regulatornih sistemov. Kar je za ene stres je za druge izziv. Čemur eni rečejo konflikt, drugi rečejo pogovor.

Kaj je za vas čustven mir?

Če boste v današnjem tržno agresivnem okolju hoteli kaj zaslužiti potem se boste popolnemu čustvenemu miru verjetno morali odpovedati. Toda, če boste našli delo, ki vam je v redu, potem vam bo marsikaj lažje. Včasih je kratkoročno potrebno kakšno stvar tudi potrpeti, da lahko imamo kasneje dolgoročno korist. Pa tudi veliko tehnik obstoja s katerimi lahko vedno znova najdete svoj čustveni mir (joga, qi gong …).

Trenutne razmere na trgu dela so ugodne, vendar pa morate imeti realna pričakovanja. Če lahko v CV zapišete dokazljive rezultate in imate konkretne izkušnje imate več možnosti, da se pogajate. V nasprotnem primeru (in če ne poznate koga, ki bi vam uredil dobro plačano službo – tega je sicer vedno manj) boste morali začeti na začetku. In to pomeni, da boste delali tako kot vam bodo rekli drugi. To jim seveda ne daje alibija, da so do vas nesramni, da vas ponižujejo, ali vas fizično nadlegujejo. Vseeno pa to pomeni, da je potrebno delo dobro opraviti. Poiščite torej delo, ki ga lahko dobro opravite in bodočemu delodajalcu to jasno povejte.

Sicer pa obstajajo tudi svobodni poklici. V teh poklicih je človek sam svoj šef. Ustanovite lahko tudi svoje podjetje in če imate dobro idejo, lahko denar pridobite na banki ali pa na kakšni platformi za pridobivanje denarja. Iz izkušenj vam povem, da je stopnja stresa v tem primeru včasih 3x višja kot v primerih, če ste zaposleni (primerjamo normalne delovne pogoje, kjer nihče nikogar ne pretepa). Toda marsikomu to odtehta višjo stopnjo svobode, zato zakaj ne? Ali razmišljate v to smer?

S pisanjem prošenj se vse začne. Napišite CV in motivacijsko pismo ter mi ga pošljite na e-naslov. Bom oboje prebral in vam podal svoje mnenje. Če želite seveda.

Menim sicer, da bi morali podjetja, kjer se nedvoumno in zavestno kršijo pravice zaposlenih (neplačevanje za opravljeno delu, izkoriščanje otrok, spolno nadlegovanje, poniževanje …) zapreti, ne samo v Sloveniji, ampak tudi po celem svetu. Toda to je že druga zgodba.