A se strinjate s trditvijo, da je družina popolna le, če so otroci in da spoznaš pravo ljubezen skozi otroke?

ne

Par brez otrok ni družina, je par. Družine ni, če ni otrok.
Tudi ljubezen večinoma spoznaš v vsem svojem pomenu skozi otroke, brezmejnost ljubezni, nesebično in čisto ljubezen, kdor je pač zmožen toliko odpreti svoje srce. Verjamem, da obstajajo tudi pari, ki to občutijo, je pa to redkost.

A to pomeni, da partnerja spoznaš preko vzgoje otrok ( enotna vzgoja?), a mogoče to, da si ga na nek način uporabil, da si prišel do otrok, le-te pa potem res ljubiš? In če je tako, potem ljubiš tudi otroke, ki jih ima eventualno tvoj partner izven vajinega zakona, ker so njegovi (saj imaš vendar rad otroke?)

Se strinjam, najbolj močno, brezpogojno, nesebično ljubezen sem spoznala ravno preko otrok. S partnerjem se trudiš, prilagajaš in ko te prizadene, ti vse dol pade. Pri otroku se to ne more zgoditi, karkoli naredi, še vedno ga imaš rad in vedno stane tvoj otrok, medtem ko partner lahko hitro postane bivši.

To je verjetno izjavila mona, ki je ločena, partnerja pa je imela le za oploditev in špilanje srečne družine-verjetno ima vsaj dva, če ne tri otroke, potem ji je ušel z drugo.

oprosti, ampak ti pa to tako čudno pišeš.
otoka imaš s partnerjem, ker ga imaš rad in si želiš z njim otroka – iz ljubezni do njega in do otrok, ker si želiš skupne družine z njim… ne zato, ker ga izrabiš,da prideš do otroka.
otrok je sad ljubezni do med partnerjema… in ja družina je šele z otrokom… in tudi ljubezen med partnerjema je temelj srečne in ljubeče družine(torej staršev in otrok).

Ja, za družino morajo biti otroci. Lahko pa je samo en starš in otroci pa je vseeno družina.

Za pravo ljubezen pa ni treba otrok.
Brez otrok lahko spoznaš pravo ljubezen.

Ja, za družino morajo biti otroci. Lahko pa je samo en starš in otroci pa je vseeno družina.

Za pravo ljubezen pa ni treba otrok.
Brez otrok lahko spoznaš pravo ljubezen.[/quote]

Pa po moje bi bilo fajn, da najprej spoznaš pravo ljubezen in imaš na to otroke. Vsaj po moje.

Ja, se strinjam. Ce imas se tako rad partnerja, spoznas pravo ljubezen, ko se ti rodi otrok.

oprosti, ampak ti pa to tako čudno pišeš.
otoka imaš s partnerjem, ker ga imaš rad in si želiš z njim otroka – iz ljubezni do njega in do otrok, ker si želiš skupne družine z njim… ne zato, ker ga izrabiš,da prideš do otroka.
otrok je sad ljubezni do med partnerjema… in ja družina je šele z otrokom… in tudi ljubezen med partnerjema je temelj srečne in ljubeče družine(torej staršev in otrok).[/quote]
aja pa še – partnerjeve otroke imaš rad kot svoje, ker tako preprosto čutiš – ne zato zgolj, ker je otrok in ker imaš rad otroke – ampak zato, ker čutiš do njih ljubezen, ker so vredni ljubezni kot osebe in jih boš imel rad tudi ko ne bodo več otroci, ampak tudi ko bodo odrasli… enako imaš rad partnerja ker to tako čutiš – ni razlogov zunanjih in preračunljivosti… samo ker tako čutiš in tako je 🙂 in je lepo 🙂

Sebe si ne predstavljam brez otrok. To je potem le par, ki nima veze s pravo družino.

Ne, se ne strinjam. Resda je za družino pogoj “otrok”, ampak za ljubezen … NE. Tisti, ki tako misli, čuti, doživlja, ravna, se odloča … ta v bistvu zlorablja otroka. Otrok se nima zato, da se veza jača, ojača ali ohrani/ohranja, vse to sebični vzgibi, ki z ljubeznijo nimajo nobene veze. Če se dva nista sposobna ljubit brez otrok, se tudi z otrokom ne bosta oziroma vsaj eden od njiju bo z rojstvom otroka pričel tudi z njegovo egoistično čustveno zlorabo.

Podpis.
Dobro in brutalno iskreno si to napisala.

Govorimo o tem, da je 1. pogoj za status družine pač otrok, družine ni, če ni otrok, je le par.
Kot 2., govorimo o ljubezni, ki je lahko taka in drugačna in do staršev, prijateljev, partnerja, otrok, konec koncev tudi do česa, kar ni oseba.
In v vseh teh relacijah malokdo doseže čisto brezpogojno ljubezen do kogarkoli, razen do otroka oziroma, ko spozna čisto in brezmejno ljubezen do otroka, jo lahko začuti tudi do koga drugega.

Kakim devetim od desetih monkelj je pojem družina nekaj povsem tujega, saj je moč v vseh temah razbrat, da njihova empatija ne seže dlje od hotenj njihove lastne riti, tako da bi bila utopija pričakovat kaj dosti pametnih odgovorov na tovrstno temo.:-)) Največ kar lahko tu pretežno preberemo je: jaz, jaz, jaz pravico, jaz, otrok je moj, jaz…..tako je….

Govorimo o tem, da je 1. pogoj za status družine pač otrok, družine ni, če ni otrok, je le par.
Kot 2., govorimo o ljubezni, ki je lahko taka in drugačna in do staršev, prijateljev, partnerja, otrok, konec koncev tudi do česa, kar ni oseba.
In v vseh teh relacijah malokdo doseže čisto brezpogojno ljubezen do kogarkoli, razen do otroka oziroma, ko spozna čisto in brezmejno ljubezen do otroka, jo lahko začuti tudi do koga drugega.[/quote]

Ok. S prvi odstavkom se strinjam. A z drugim niti pod razno. Ker to ni brezpogojna ljubezen, pa če ste v to še tako prepričane. Zelo zelo je podkrepljena z egoističnimi vzgibi, le da ker ti prihajajo iz vas, tega ne vidite. Edini približek (ne pa zares brezpogojna ljubezen) je ljubezen otroka do matere, ko se ta rodi, a se tudi ta že v nekaj mesecih začne pospešeno kontaminirati. Pri enem letu je že svetlobna leta daleč od brezpogojne.

Strinjam se s prvim delom trditve – par brez otrok še ni družina, otroci naredijo družino – ne pa nujno z drugim delom. Pogosto šele prek vzgoje otrok ljubezen postane “prava,” ni pa nujno. Lahko je prava tudi brez otrok in lahko nikoli ne postane prava, tudi če par ima otroke.