KDAJ SODIŠČE DOLOČI OTROKA OČETU?
Otrok se lahko sam odloči po dopolnjenem 14-tem letu. V določenih primerih sodnik upošteva otrokovo željo tudi že pri 10-tih letih, ampak to so redki primeri.
Sicer pa uspeš s tem, da ti dodelijo otroka le, če se z bivšo tako dogovorita ali če je mati spoznana za nezmožno oz. neprimerno. To pa je žal v res redkih primerih, z zelo tehntno podlago.
1. Upošteva se otrokova želja pred 14. letom – obstajajo izvedenci – žalostno pa je, da se morajo tuji ljudje pogovarjati z lastnim otrokom (sodniki,izvedenci,socialni delavci),da ne premore sprejeti starš,da ima otrok željo živeti pri drugemu staršu,če je npr. bil zvečine do ločitve z njim,imel z njim tesnejšo vez,…. Velika napaka za starša in velika posledica za otroka,da mora on sprejemati tako veliko odločitev,da tega ne zmore/noče/vstavi poljubno/videti drugi starš,to sprejeti in dati npr. 13-letniku odprto pot,da se sam odloči.
2.Ne gre “zgolj”za to,da mora biti mati spoznana za nezmožno.Ali oče.Odvisno je koliko je otrok star – če govorimo o mlajšem od 5 let in če je zanj do sedaj npr. zvečina skrbela mati in le-ta ni psihično bolna,droga,prostitucija,alkohol (kar mora biti dokazano), potem ni razloga,da bi bil otrok pri očetu. Gre za majhnega otroka.Druga slika je,ko je otrok čez 10 let,takrat je potrebnejša vloga očeta,ker – ne bom tukaj navajala zakaj,gre za normalen postopek. Če npr. oče blati mater,otrok živi pri njemu,je to smrtna obsodba za vse.Enako če je pri mami. Otrok potrebuje oba starša,vsak v njegovem življenju ima pomembno,najpomembnejšo vlogo.Idealno v primeru razveze je,če imata skupno starševstvo,ampak to je mogoče le v primeru,DA SE SPOŠTUJETA. Sicer je to misija nemogoče!
Ni vedno vse črno ali belo!
Ni več klasičnega “samoumevnega dodeljevanja materam”. Lahko gre za težke in dolgotrajne postopke,ki trajajo leta, otroci pa v tem umirajo in se trgajo.
Danes je marsikaj mogoče,vprašanje pa je, za kakšno ceno!!!
1. Upošteva se otrokova želja pred 14. letom – obstajajo izvedenci – žalostno pa je, da se morajo tuji ljudje pogovarjati z lastnim otrokom (sodniki,izvedenci,socialni delavci),da ne premore sprejeti starš,da ima otrok željo živeti pri drugemu staršu,če je npr. bil zvečine do ločitve z njim,imel z njim tesnejšo vez,…. Velika napaka za starša in velika posledica za otroka,da mora on sprejemati tako veliko odločitev,da tega ne zmore/noče/vstavi poljubno/videti drugi starš,to sprejeti in dati npr. 13-letniku odprto pot,da se sam odloči.
2.Ne gre “zgolj”za to,da mora biti mati spoznana za nezmožno.Ali oče.Odvisno je koliko je otrok star – če govorimo o mlajšem od 5 let in če je zanj do sedaj npr. zvečina skrbela mati in le-ta ni psihično bolna,droga,prostitucija,alkohol (kar mora biti dokazano), potem ni razloga,da bi bil otrok pri očetu. Gre za majhnega otroka.Druga slika je,ko je otrok čez 10 let,takrat je potrebnejša vloga očeta,ker – ne bom tukaj navajala zakaj,gre za normalen postopek. Če npr. oče blati mater,otrok živi pri njemu,je to smrtna obsodba za vse.Enako če je pri mami. Otrok potrebuje oba starša,vsak v njegovem življenju ima pomembno,najpomembnejšo vlogo.Idealno v primeru razveze je,če imata skupno starševstvo,ampak to je mogoče le v primeru,DA SE SPOŠTUJETA. Sicer je to misija nemogoče!
Ni vedno vse črno ali belo!
Ni več klasičnega “samoumevnega dodeljevanja materam”. Lahko gre za težke in dolgotrajne postopke,ki trajajo leta, otroci pa v tem umirajo in se trgajo.
Danes je marsikaj mogoče,vprašanje pa je, za kakšno ceno!!![/quote]
1. Točno to sem mislil… Sklepam pa, da so taki primeri redki, ker morajo biti izpolnjene okoliščine o katerih pišeš in zraven še dobra volja sodnika, vpletenih na CSD ter fer ravnanje mame otroka. Jaz te sreče nisem imel.
2. Večina ločitev se zgodi zaradi nevzdržnih razmer (varanje, nasilje in podobno) in v teh primerih je odstotek staršev, kjer bi oba trezno razmišljala o koristi otroka, zelo zelo majhen. Večinoma pride ali do tega, da eden od staršev popusti (tako sem jaz popustil), ali pa do dogoletnega tožarjenja.
To kar sem jaz doživel ob ločitvi je bilo točno to – klasično dodeljevanje otroka materi. Na razpravi na sodišču sem celo poskušal doseči, da bi otroka bila več pri meni, ker me je skrbelo kako bo z njunim uspehom v šoli pa sem od sodnice dobil, meni da neprimeren, poduk – če otrok v rednem toku šolanja ne bo uspel, lahko pa gre v tujino v kako privatno šolo in potem še na faks… Vprašanje je le koliko to stane in če sem jaz sam to sploh sposoben plačat, ker mama pač ni, niti ni bila sposobna dojeti pomena uspeha otrok v šoli za nadaljnje življenje. No… tega še danes ne dojema, kar pa otroka izkoriščata in zato ne razvijata svojih sposobnosti v taki meri, kot bi lahko.
Ko sem slišal to in povezal s tem, kar so mi zatrjevali na CSD, sem se pač umaknil. V nasprotnem primeru bi se lahko samo še tožaril z bivšo, uspel najverjetneje ne bi, otrok pa gotovo ne bi videl nič več kot jih sedaj. Poleg tega pa bi do konca postopka otroka verjetno že odrastla, zaključila s sredjo šolo in bi moja tožba izgubila ves pomen.
O možnem in o ceni začneš razmišljati šele, ko prideš pred zid, ki ga sestavljajo opeke – bivša, CSD, sodišče in omejene možnosti, ker nisi mama, ampak oče.
No, jaz pa sem bila klasična mama, po ločitvi ni nihče razmišljal, da bi bili otroci pri očetu, obratno še fejst sem se namatrala, da sta bila vsaj en dan na teden pri njem, prespati pa nista hotela velikokrat, no pa saj jima tudi oče ni pripravil primernega prostora za prespat. Mi pa tudi ni bilo lahko, bila sem oče in mama, v glavnem sama, precej let. Velikokrat bi mi zelo ustrezalo, če bi oče nekolikanj večji del vzgoje prevzel nase in da bi kakšen teden pri njem preživela, pa ni uspelo.
To pa sem napisala zato, da očetje dodeljevanja otrok materam ne jemljete kot neko kazen ali da morate popustiti, ampak da se zavedate, da je skrb za otroke v ednini naporen proces, da to ni noben privilegij, da se moramo matere zelo potrudit, da ga za silo speljemo. Pa kako prav pride očetova pomoč, pa če je to le en dan na teden, pa dvakrat na govorilne letno, pa če ga še h zobozdravniku kdaj pelje, je pa že odlično.
Tako da lepo prosim, da se očetje ne držite užaljeno nazaj, ampak da prispevate kolikor je v vaših okoliščinah mogoče.
Pa ne zahtevate preko sodišč zadev, ki so težko dosegljive in bi morda uspeli čez leta, ampak da uporabite tisti čas in sredstva, ki so vam zdaj na voljo, da naredite čim več konkretno za otroke, tukaj in zdaj. Pa če je to samo vožnja na treninge ali kaka druga malenkost. Če se ponudiš za pomoč, bo slej ko prej sprejeta, brez skrbi. Kako bi meni pred leti prav prišla!
Drži. Ravno zato in ker se sodniki ne ukvarjajo z resničnim stanjem, se zanašajo na menje CSD, ki pa je lahko v otrokovo dobro, lahko pa tudi ne. Vsaj po mojih izkušnjah, so se na CSD distancirali od vzroka za ločitev, materinih in mojih karakternih lastnosti in se držali nekih uzanc…
Mislim sicer, da otroci potrebujejo oba starša, da pa je za njihov razvoj zelo pomembno, da so zaupani v vzgojo psihično stabilnejšemu staršu, ki ima realnejši pogled na življenje.
Mene osebno so na CSD zelo razočarali, niti niso znali oceniti stanja, niti niso bili realni pri izsiljeni “mediaciji” glede višine preživnine. Sam sem, še pred obiskom CSD dosegel, da sva se z bivšo vsedla, potegnila skupaj vse relevantne stroške za otroka in preračunala preživnino.
Na srečo sem tja prišel že pripravljen na to in še dobro, da so mi bile te reči jasne tudi s pravnega vidika in da sem znal ločiti med stroški, ki se tičejo preživljanja otrok in stroški, ki izhajajo iz premoženja bivše žene…
Skratka, sodišče se s tem, kdo je kdo v družini ne ukvarja in se drži uzanc in splošnih priporočil psihologov kot pijanec plota.
@svezelocen: Po drugi strani pa vsi, ki smo imeli opravka s spretnimi manipulanti, vemo, da jih je izredno težko pogruntati. Saj smo jim mi sami tako nasedli, da smo imeli otroke z njimi, zdaj pa pričakujemo od ene delavke na csd, da bo v pol ure ugotovila, za kar smo mi porabili kakšno desetletje in več.
Mogoče je bolje, da se držijo stvari, o katerih velja določen konsenz in določena pravila. Kadar se postavijo na stran tistega starša, kateremu se po njihovem občutku godi krivica, lahko s tem nevede pomagajo ravno manipulatorju doseči svoje.
Vsekakor. Nekomu na CSD, ki te ne pozna je res težko oceniti kako in kaj, razen v primerih, ko so stvari jasno povedane na “mediaciji”. Jaz sem tam, na CSD in kasneje na sodišču, jasno povedal, kaj želim za otroka, ne zase, pa sem dobil v poduk pridigo o šolanju v tujini, na CSD pa pridigo na temo tekmovalnosti. Počutil sem se izigranega. Otroka sta bila prej odličnjaka pa jima je uspeh padel za dve oceni, bila sta po več ur dnevno na igričarskih portalih…. Skratka, nobene kontrole, nobene vzpodbude in tako je minil večji del šolskega leta (eden od letnikov zadnje triade). Bivša seveda ne na CSD, ne na sodišču temu ni oporekala, ker je vedela, da imam za svojimi trditvami tudi dokaze, a gospe na CSD in sodnici to ni pomenilo nič. V obeh primerih, ko sem želel več stikov (živim v istem kraju, kak kilometer in pol stran!!!), sem bil deležen poduka o “enem domu” in podobnih rečeh.
Na koncu sešeteješ pluse in minuse, ugotoviš da se z glavo zaletavaš v zid in odnehaš.
…stane ti samo še to, da se takole zjadaš na forumu in da posrbiš zase in za svoje zdravje.
Še enkrat, sploh ni tako zelo pomembno, kateri od staršev postane skrbnik, v vsakem primeru lahko drugi starš ogromno prispeva in je v veliki meri vključen v starševstvo.
Kadar gre za otroke, naj bi človek pozabil nase in na svoj užaljeni ego. Nehal razmišljati, kdo je boljši starš in pričakovati od institucij, da to na podlagi nevemkakšnih meril v kratkem času ugotovijo. Nehal kuhati užaljenost, ker ni bil izbran za skrbnika.
Še enkrat poudarim, dobiti skrbništvo otrok in ga kolikor toliko dobro opraviti v ednini prav zares ni lahka naloga. To vam lahko potrdi vsak, ki je bil sam skrbnik. In zagotovo noben privilegij, ampak težka, dolgotrajna, naporna in tudi finančno zahtevna naloga.
Nima smisla še deset ali dvajset let premlevati, kako je bilo in kako bi moralo biti drugače. Svojo energijo rajši vlagajte v vzgojo svojih otrok, tukaj in zdaj, v teh okoliščinah, ko so danes. Starši neskrbniki lahko veliko prispevate. Če boste na voljo, boste lahko marsikaj storili za svojo mladež.
Še enkrat iskreno, kako in kolikokrat bi meni ta pomoč prav prišla, pa je žal nisem imela veliko.
Žal tole ne drži. Starš, ki postane skrbnik nase prevzame tudi večji del odgovornosti za otroke, vključno s šolanjem – beri prihodnostjo otrok. Ta starš mora biti čustveno stabilnejši, modrejši in zanesljiveši od drugega, očemer pa ne CSD ne sodišče ne razmišlja. CSD da menjenje na osnovi enega pogovora in sodišče to menje, ki pa je diskretno in namenjeno le sodišču, upošteva in privzame za splošno dejstvo.
Drži. Jaz sem se zavestno trudil v tej smeri in vedno, ko sem kaj predlagal glede vzgoje in obveznosti otrok do šole, se je pogovor končal z (ne mojim) obtoževanjem. Nisem kuhal nobene užaljenosti, ker sta bila otroka dovolj stara, da sta se odločila sama. Problem pa je bil, ker sta se odločala predvsem na osnovi bonitet, ki jih je bilo pri mami seveda več. Po kakem letu sem še izvedel, tako mimogrede, da sta ji oba občasno “grozila”, da bosta odšla k meni, če ne bo dostopa do interneta ipd. Gospa bivša jima pač ni kos in jima v resnici nikoli ni bila… Posledice tega pa bosta nosila otroka sama. Zakaj se bivša o tem ni pogovorila z mano, mi povedala za težave sem tudi izvedel kasneje – ker se je bala, da bi kateri od otrok vseeno odšel živet k meni in v tem primeru bi ona pač izgubila redni priliv – preživno.
Res je. Mora pa tisti, ki se za skrbništvo poteguje biti sam pri sebi toliko pošten in si priznati, da temu morda ne bo kos in v tem primeru pristati ali na skupno skrbništvo ali pa se skrbništvu odpovedati. Žal pa je to redkost.
Seveda nima smisla. Narediš kar pač moreš in ko vidiš, da na drugi strani ni pozitivnega odziva, da je strah, nezaupanje in manipulacija, potem stopiš korak, dva nazaj, premisliš – ali je vredno in greš naprej. Otroci se pa bodo pač znašli kakor se bodo in v življenje startali iz slabše startne pozicije.
Ni nujno, da je za otroke slabše, če sta starša ločena. Jaz sem mojim včasih v hecu rekla, da so samorastniki. Takrat jim najbrž ni bilo tako fajn, ker so bili večkrat sami in so si morali znati sami poskrbeti za hrano in ostalo (vsaj ne tako kot sošolcem, ki so stalno imeli na voljo enega od staršev), ampak kot mladi odrasli so pa bolj samostojni (drugi pa imajo težave, kako oditi od doma). Vsaka stvar je za nekaj dobra.
To že drži, a ni to o čemer sem pisal. Napisal sem konkretno o uspehu v šoli. Če ima otrok boljše ocene. se lahko odloča za večji nabor šol. Če ima ocene slabše pa morda ne bo mogel izbrati šole in smeri, ki so jo želi.
Maldostniki praviloma niso sfokusirani na dolgoročne cilje, to jim moramo zagotovit starši s kontrolo njihove poti in usmerjanjem in če kontrola in usmerjanje nista dobra bo pač mladostnik to izkristi in se svoje poti lotil drugače, morda izbere tudi slepo ulico…
Vam povem svojo zgodbo. Ni še končano. Tukaj bo še pokalo po šivih in sodiščih. Pa ne zaradi ločitve, bivš ali mene => SAMO zaradi delovanja institucij, sodnih izvedencev, dela sodnikov in ja KOPIRANJE DOKUMENTACIJE od primera do primera….
vsaj ime bi lahko spremnenili na dokumentaciji. Žalostno.
Torej, ja sem v tednih/mesecih podpisa pri sodišču, Xi krog; nekako deljeno skrbništvo ni uspelo, predvidevam polno skrb in vzgojo nje TUDI na osnovi mnenja SCD – ki pa se danes, ko preverjamo izjave iz preteklosti in posvetovanj, partnerskih delavnic… NIČ ne spomnijo. Amnezija.
Prosil sem jih za “osvežitev” izjav nekje po “pol leta” na pisno.
V mojem primeru vsaj otroci ne trpijo, so zaželjeni na obeh straneh in ja… tudi jaz sem popustil.
Verjamem, da ima ločitev pogosto povsem pozitivne učinke na pripravljenost otrok za samostojno življenje. Obupno pa je, ker se ob ločitvah pogosto otroke obravnava kot neke stvari in je samo pomembno pri kom trenutno so. Pogosto gre za zadovoljevanje čustvenih potreb staršev in ne potrebe otrok. Pogosto imajo zelo skrbni starši, ki se povsem posvetijo otroku povsem razvajene otroke, ki tudi samostojni niso, ker jim to ni treba biti.
Verjamem, da so lahko očetje povsem dobri vzgojitelji svojih otrok tudi, če niso polovico časa z njimi. Kar pomislite česa se spominjate iz otroštva v zvezi s starši. Pogosto v družinah, kjer starša sploh nista ločena, otroci niti približno niso deležni očetove družbe. Večji del svojega prostega časa že zaradi narave očetovega dela ali preprosto zanimanja za potomce preživijo povsem samoumevno z materjo.
Seveda velja tudi obratno. Dobra mama ni tista, ki visi kot smrkelj na svojih potomcih po cele dneve in kot sova spremlja vsak njihov gib.
Dobri ločeni starši, bi morali otrokom omogočiti občutek varnosti. Otrok bi moral imeti vedno možnost imeti stik s tistim od staršev, ki ga potrebuje, glede na situacijo, ne glede na to komu je “dodeljen”.