Naj vam zaupam svojo nesrečno zgodbo. Pred kakšnimi 15 leti sem spoznal punco, ki je bila
ona vame noro zaljubljena, ljubezen je bila po svoje obojestranska a zaradi njene mladoletnosti pač iz moje strani ni preraslo
v kaj več kot pa v res dobro prijatelstvo. Bila sva res dobra prijatelja, po domače bi rekli,
da sva bila približno leto dni kot rit in hlače, kamorkoli sem šel jaz je bila
ona vedno ob meni in obratno. Imela sva poštene pogovore med sabo tudi to, da sem ji nekajkrat rekel,
da si želim, da bo nekoč mati mojih otrok. Mela sva se pošteno fajn in res dobro razumela.
Bila mi je kot nerojena sestra, to in še kaj več. Do nje sem se obnašal zelo zaščitniško
in ji hotel le najbolše. Potem je šlo življenje svojo pot in spoznal sem punco takrat svojih
sanj in jaz kot takrat še nezrel sem porinil
vse prijatelje od sebe tudi to zelo dobro prijateljico, ker je bilo ljubusumje pač preveliko.
Vsaka šola ima svojo ceno le, da se nekaterih stvari nikoli ne da
popravit ali obrnit na bolje… lahko ti je le šola in znanje za vnaprej, na žalost.
Po dobrih dveh letih sva se s to punco razšla. Spet sem prišel
nazaj v svojo staro družbo in po času spet vidim njo, svojo bestico prejšnih dni le,
da je bila sedaj zgodba obratna, imela je fanta zdajšnega moža.
Za kratek čas smo se skupaj družl in počel stvari,ki jih počne mladina. Njen takratni fant mi je v
nekem trenutku zaupal, da čeprav po tolikem času njune zveze ona še vedno ne more pozabit name in
mu to, da odrito vedt. Celo prosi me, da naj nebi naredu kakšne traparije nakar mu oblubim svojo
postenost in da se nima kaj bat. Spet pride trenutek, ko gre v življenju vsak svojo pot in zopet
za kratek čas zgubim stike z bestico. Vmes pa sledi njuna zaroka, prstan in vse ostale stvari.
V tem času, ne vem točno ali na mojo ali njeno pobudo, se dobiva na pijači, da mi zaupa svojo veselo
zgodbo in, da mi pokaže svoj zaročni prstan. Takrat sem bil zanjo zelo vesel, ker vem, da si je dobila
poštenega tipa, ki jo ima res rad. Potem se pa zgodi ena čudna stvar med nama. Še pred njuno poroko
sva se nekajkrat ljubila. Tega sva si oba močno želela že od samega začetka najinega
spoznanstva in to tudi nekako za sam konec med nama tudi uresničila.
Najino zadnje dejanje za naslednjih 11 let. Vmes nisva imela nikakršnih stikov niti se nikjer srečala
pa čeprav živiva ne tako daleč en od drugega. Po vsem tem času pride dan, ko v svojem poštnem nabiralniku
dobim pismo, kjer mi piše ona in sprašuje, če sem za druženje ob kavi. Občutek v tistem trenutku je bil
nepopisen, veselje, sreča, žalost in pa solzne oči. Po vseh mojih neuspelih zvezah med tem časom mi je
ta trenutek najbol segel v srce in priznam, da sem se v vseh teh 11 letih velikokrat spomnil nanjo.
Vedno mi je ostala v srcu. Po nekaj sporočilih se dogovoriva za naslednji večer za pjačo v mojem stanovanju.
Ko se srečava si dava trd objem in lupčka na obraz. Sledi pijača in pa pogovor o življenju pred tem, vprašam
jo po družini in sreči in še kar ne morm verjet, da je mati dveh lepih otrok, dekle, ki sem jo nekoč poznal je dones mati.
Po dolgem pogovoru o različnih stvareh se spodobi, da jo povprašam tudi po njenem možu nakar se sprva izogiba pogovoru o njem, a je vidno
na njenem obrazu nekakšno razočaranje in slabo voljo. Po nekem času steče beseda tudi o tem in pove, da
ni več srečna z njim, ker ji dela resne probleme, ki pa jih ne bom omenjal.
Poveva si, da tako kot jaz tudi ona dostikrat razmišlja o meni in, da si ni nikoli čisto opomogla ob misli
name in, da me ni ob njej. Občutki so močni z obeh strani in ji povem, da je vedno dobrodošla
pri meni, če rabi kak nasvet ali pogovor bom za njo vedno tu. Priznam ji, da če bo kdaj tolk nesrečna, da njena
otroka zame nista nikakršna ovira, Ob tem se mi vsede v naročje in močno stisne k sebi. Mislim, da sva se že
tisti trenutek zaljubila pa nekako nism hotu narest prvega koraka zaradi njenega zakona. Dal sem ji pa vedet, da
mi ni vseeno za njo in če bo hotla bo že sama pristopla k meni. Med vožnjo proti domu me trdno stisne za roko in čutim,
da hoče bit moja. Po dnevih, ki sledijo si napiševa ogromno smsjev, res ogromno… stvari uidejo izpod nadzora
in si že kmalu priznava, da se ljubiva. In že sledi prvo dalše popoldne pri meni, ki se potegne dolgo v noč in poleg pogovora
se večkrat noro ljubiva… nepopisno že dolgo se nisem tako lepo in dorbo počutil v svojem življenju, če kdaj sploh.
Zlezla sva si pod kožo… imava se rada in se noro ljubiva.
Po tej noči pride sobota in pri njej doma prvi resen problem z njenim možem, ker ne skriva več problemov z njim mu pove, da je z njim
nesrečna in, da tako dolgo več nebo šlo. Ko se spomnim na tisti dan in pa pogovor z njo
mi rata zares hudo. Dajem ji moralno podporo in besede, ki jih rabi, da preživi ta dan. Tako se on v naslednih dneh izseli
iz hiše. Pride teden in zopet nič koliko pogovorov
preko smsjev in zopet dan v vikendu pri meni z istip utripom, kot prejšnjič. Tako nekako se je dogajalo kakšen mesec dni.
Pri njej doma opazijo, da se je punca zelo spremenila in posumijo, da ima drugega prav tako posumi isto njen mož.
Kmalu se izve, da sem jaz tisto tretje kolo in situacijo še bolj zaostri ker sem to jaz! Povedala mu je tudi, da je z mano srečna, da me ima
rada in njega ne, on pa, da ji vse odpusti in naj se lepo vrnje k njemu. Potem se tip loti rešit situacije na svoj način in sicer tako, da “zbudi”
vse moje nekdanje prijatelje in ko najbrž ne izve tam kaj slabega, brska po FB, da dobi kakršno koli informacijo o meni pa ni važno tudi laži in
tega je blo res veliko, od ljudi, ki jih sploh ne poznam oziroma če sem jih videl samo enkrat v življenju. Tako, da sem imel skoraj vsak dan zagovor, da se povlečem ven iz vseh teh laži.
Take stvari so med nama situacijo bistveno spremenile in neglede na to, da ve, da jo imam rad ji je počasi zmankalo zaupanja vame in mi je proti koncu le s težavo verjela če sploh…
Vse skupaj je ratalo eno samo trpljenje in se je nakoncu ona odločla, da tako več ne gre naprej in da se v glavni meri zaradi otrok vrača nazaj v svoje staro življenje.
Ob zadnjem pogovoru mi reče, da me ima še vedno rada in, da bo do konca življenja trpela, ko ne bova skupaj.
Moje srce se je zlomilo in če je njej verjet potem tudi njeno. Dogovorila sva se, da se ne kontaktirava na nikakršen način, da bova tako najlažje pozabila en drugega.
Prosil bi za kakšen nasvet. Še vedno jo imam zelo rad zato je res nebi rad zgubu, kaj se da tu narest? Ali naj enostavno pozabim na vse skupaj in grem dlje?

Ljubiš.Zakaj skačeta sama sebi v trebuh če pa dobro vesta da si zelita ostati skupaj.Misliš da jo boš pozabil?motis se zaradi teh zatiranj v sebi boš postal zagrenjen in nesrečen in nobena ne bo srečna s teboj.

Pozabis in greš dalje?zdaj,ko ti je življenje spet dalo priložnost,da si z njo,ko si hrepenel po njej vsa leta in zdej,ko si ugotovil,da jo zares ljubiš,zdej boš pa šel, kam dalje že?Neka pesem pravi;le s teboj lahko se ljubim smejem,jočem le s teboj sem resnično jaz..in če hočeš,da sta v tej zgodbi resnično vidva,ki čutita,da sta se našla potem se bori za njo,ker se je v življenju marsikdaj treba krvavo potruditi tudi za stvar,ki nam je namenjena..srečno!!!