alenka tu, again
Hojla ,
ne bi vas rada spravila v slabo voljo (glede na to, da sem sama čisto na tleh), vendar vem, da lahko to žalost delim z vami, tukaj na teh straneh.
Se še spomnite mojih rahlih izcedkov pred nekaj dnevi ?
Danes mi je moja G. še enkrat ( že tretjič v zadnjem tednu) naredila UZ in kar nisem mogla verjeti, ko v lepi razviti posteljici, ki je bila lepo vidna na monitorju, nisva našli mojega sončka. Oz. je še vedno majhen komaj 0,7cm pri 8 tednu starosti. Ko me je začela miriti in mi zelo umirjeno razlagati, da bi moj sonček moral biti velik že dober centimeter, so mi začele solze liti v potokih.
In še vedno mi.
Kar ne morem verjeti, pa tako sva si ga želela, da naju je kar razganjalo od veselja.
Jutri grem namreč v bolnišnico, kjer mi bodo naredili še nek dodatni UZ iz dveh smeri, če bi se mogoče moje zlato skrivalo nekje zadaj, vendar mi je G. rekla, da naj ne upam na to, ker ji celotna situacija še malo ni všeč. Joj, kar vpila bi na ves glas, tako hudo mi je !!!!!!!!!
Upam, da vas nisem spravila v slabo voljo, le deliti sem jo morala z vami.
Sedaj me nekaj časa ne bo tukaj gor , ker me bodo mogoče v bolnišnici zadržali, kar je menda tudi ena opcija. Bomo videli !
Skratka, vi se lepo imejte in se slišimo čez nekaj dni.
Čao.Čao.
alenka
Ne obupaj in poskusi zdržati.Sama najbolj poznam tako situacijo, ker sem se pred dvema letoma sama znašla v njej.Zelo sva se veselila kose ugotovila da sem noseča, ampak na žalost je ginekolog pri 6 tednih ko mi je delal ultrazvok ugotovil, prav tako da se plod ni razvijal oz.da je odmrl in ni bilo zaznati utripa.To je bil zame šok, solze so se mi kar ulile pred njim, ko mi je rekel, da nekaj ni v redu.
Naslednji dan sem opravila v bolnici čiščenje maternice.Dolgo sem trpela in pmož prav tako.Zelo hudo je bilo za oba, ampak sva skupaj prebrodila to žalost in se potolažila s tem, da narava sama poskrbi da če ni z plodom nekaj v redu, plod odmre in se ne razvije naprej.Jaz sem bila en mesec samo notri v hiši, ampak to ni bilo dobro, vem, samo kaj ko pa mi ni pasalo iti v družbo.No sčasoma sva se potolažila in sicer po nasvetu ginekologa počakala pol leta ter spet poskusila.
In čez par mesecev sem uspešno zanosila ter brez večjih težav prestala nosečnost
(zelo v redu sem se počutila) in rodila zdravega sinka lani v decembru.Priznam pa da se še vedno včasih spomnim na prvo nosečnosti in se vprašam, kakšen bi bil moj otroček če bi se rodil.
Le pogumno se drži !
P:S:Če ti bo hudo pa nam kaj napiši, saj ti bomo z veseljem pomagale in te potolažile.
ŽIVJO
Alenka drži se, čeprav vem da je hudo. tudi sama imam en splav za sabo in vem, kako se počutiš..no vsaj približno. Ko sem šla na urgenco, so mi vsi govorili, da tako pač mora bit, ampak jaz sem čutila eno samo praznino. Jokala sem cel teden skupaj, res je bilo hudo. Ampak je minilo. Po enemu mesecu je svet postal spet svetlejši zame. Prebrala sem nekaj knjig in ugotovila, da se to dogaja in da ne morem nič pomagat.
Zdaj sem zopet noseča in zopet na dabrostonu in pri krvavitvah, ki so se že umirile. jaz sem bila na ultrazvoku v 7 tednu in 4 dni in je bil velik 0, 89 mm. Kasneje so ugotovili, da je prišlo kasnej do oploditve in je pač manjši.
Nočem ti dajat lažnega upanja, ampak lahko je vzrok tudi to. Držim pesti za jutri:))
LP Bina
Alenka,
preden karkoli narediš zaprosi za še eno mnenje. Moj g. je najprej diagnoziral izvenmaternično nosečnost, potem se je izkazalo da to ni, pa so me poslali na UZ, pa je kao nekaj časa bilo v redu, potem sem šla na novi UZ pa ni bilo v redu, skratka več mnenj sem dobila in se res prepričala da je bilo nekaj narobe. Po čiščenju sem 9 mesecev kasneje znova zanosila in vse je bilo drugič OK
Zato mogoče še ni vse tako hudo narobe, zaprosi za še eno mnenje v porodnišnici!!! Vso srečo!
Alenka!
Sama imam za seboj dva spontana splava, zato te še kako razumem. Ko se je to dogajalo meni in so me ljudje tolažili ( narava že ve kaj dela ipd.) tega preprosto ne moreš zastopiti.Takrat imaš pred seboj samo otroka, ki si ga želiš. Toda čas celi rane, in sedaj imam dva sončka. Zdaj pa večkrat pomislim – kaj pa če bi se takrat obdržalo in bi bil prizadet???
Želim ti sreče in poguma!
Drži se!!!!
Alenka!
Drži se, upaj na najbolje, čeprav imam tudi jaz bolj slabe izkušnje. Tudi sama sem v 6 tednu začela rahlo krvaveti po spolnem odnosu, in to krvavenje se je samo stopnjevalo. Bila sem tudi dvakrat na urgenci kjer so mi dali dabraston pa mi ni nič pomagalo. Ko sem šla drug dan k svoji ginekologinji v maternici ni bilo ničesar več. En teden sploh nisem prišla k sebi, še dobro da me je tolažil in vlival nova upanja moj mož. Mesec dni sem bila doma, potem pa je bilo že bolje. Saj je hudo, ampak mine. Sedaj z možem upava, da bova lahko kmalu spet zagledala dve črtici. Je pa tudi meni večina rekla, da je to naravna selekcija, da se to zgodi če je z zarodkom kaj narobe – tudi sama sem pomislila, da je bolje, da se je to zodilo v 6-em tednu kot v višji nosečnosti ali da bi rodila hudo prizadetaga otroka.
Vseeno držim pesti za tebe in upam, da si dobro opravila.
Lp,
Barbara
Draga Alenka,
Tudi meni se je lani zgodilo isto, oz. meni so dali diagnozo blight ovum. Tudi jaz sem bila čisto obupana, rabila sem eno leto, da sem prišla k sebi. Vendar sem prišla, sedaj sem v 24. tednu nosečnosti in je vse o.k.
Vem, da si v šoku, vendar bi ti vseeno dala svoj nasvet. Žaluj, bodi žalostna oz. tako kot se počutiš in kolikor dolgo se boš tako počutila. Sama sem namreč po določenem času začela skrivat žalost, ko ti okolica nekako sporoča, da je pa sedaj že toliko časa minilo, da bi pa lahko že pozabila. Naslednja stvar pa je ta, da ko sem bila jaz na kliniki, sem bila tako iz sebe, da nisem vedela za nič okrog sebe, zapomnila sem si samo besed ene zdravnice, in sicer mi je rekla, da naj iz te težke situacije vzamem nekaj pozitivnega in sicer dejstvo, da lahko zanosim. Takrat mi to ni pomenilo čisto nič, sčasoma pa vse več, to mi je bila rešilna bilka. To kar se je zgodilo nama, se baje zgodi 1x na pet nosečnosti, to je zelooo veliko, tako da še zdaleč nisi edina, to je obrambni mehanizem narave, da sama prekine, če s plodom ni vse v redu.
Karmen