Med.Over.Net

Mejna in narcistična osebnostna motnja - za svojce

Odgovarjajo: • dr. Leonida Zalokar, univ. dipl. soc. ped., certificirana transakcijska analitičarka – psihoterapevtka (CTA-P)

Je odnos z vašim bližnjim poln nenavadnih preobratov in nihanj? Se bojite nenadnih izbruhov jeze, neracionalnega obtoževanja, čustvenega izsiljevanja ali podobnih dejanj, s katerimi vas skuša bližnji prisiliti, da zadovoljite njegovim pričakovanjem. Ste vedno dežurni krivec za vse ali pa se počutite pretirano odgovorni za vašega bližnjega?
Potem obstaja možnost, da ima vaš bližnji značajske lastnosti mejne ali narcistične osebnostne motnje.
Forum je namenjen bližnjim in svojcem ter je nadgradnja strategij preživetja iz knjige Čustveni vampirji.

dr. Leonida Zalokar , univ. dipl. soc. ped., certificirana transakcijska analitičarka – psihoterapevtka (CTA-P)

Leonida Zalokar

Ne zmorem več!

Default avatar

hči matere

Enostavno ne zmorem več... Po vsem preštudiranem in po vsem doživetem v življenju mirne duše rečem, da je moja mati šolski primer osebe MOM. Ampak problem je v tem, ker je tako neskončno dober manipulator in tako čistokrvni sociopat (to pač vem jaz, ki z njo živim, nihče drug ne more vedeti), da ji uspeva življenje peljati tako oz. da je skorajda uspela v to prepričati že vse okoli sebe - da sem JAZ tisti problem, ki ima MOM. Izbrala si me je kot žrtveno jagnje (kolikor berem, je to tipično, da si izberejo nekoga), in ne izbira sredstev za izživljanje nad mano. Kaj ni logična posledica, da pod težo teh bremen omagaš, da ne moreš več?!? In izpadeš pacient ti, ne tisti, ki ti pije življenje...

Vseprepogosto si že rečem, da ne zmorem več. Imate kak komentar? Sem res jaz tista čudna? Kaj mi predlagate?
In še na koncu...res je preseglo že vse meje...ONA hodi od urada do urada in vsem razlaga, da sem jaz 'tista', da je treba mene spraviti v red. V bistvu že kličem na pomoč, duši me...
Default avatar

chagall

Pozdravljena!
Pred dnevi sem napisala spodnji post, morda prebereš in vidiš, kako je neverjetno, da nas ti stvori od starša znajo podrediti sebi , da smo poslušni, pridni, pošteni, lojalni, skoraj brezmadežni, potem pa nas izpijejo, sami pa svojo zlobo nalimajo na nas (in ostale žrtve).
In - mimogrede, sama sem prav te dni tudi glede neke zadeve v zvezi z dedovanjem prejela pismo-opozorilo (!) osebe, ki zastopa mojo mamo, da naj je ne žalim, vznemirjam itd. !!!??
Sem ženska pri 40. letih; mama ima narcistično os. motnjo, oče je imel mejno os. motnjo. Temeljev nisem uspela postaviti, celo življenje sem pretirano prevzemala odgovornost in se borila z mlini na veter. S svojo psihično strukturo sem vsakokrat "skoraj umrla od strupa", ki ga je bila sposobna mati vnesti vame, od očeta pa sem vsakokrat odnesla občutek, da se premalo pokoravam njemu, vsemogočnemu.
Živeli smo ločeno, vendar so lovke MOM in NOM tako učinkovite, da odselitev, ločitev itd. prinese le fizičen umik, psihičnega pa nosiš in nosiš in nosiš.
Pred par leti sem se zaradi tega, da sploh najdem svojo identiteto odločila za psihoterapijo. In res je - ni ga garanja čez garanje po svoji notranjosti, po odstiranju grozljivk, ki jih nosiš v sebi.
Ko si vedno znova v dilemi, ali iluzijo še hraniti ali ji prenehati dajati hrano. Spopadanja s težkimi depresijami in še čim mi je jemalo še tisto malo moči, kar mi je nista izpila onadva.
Sama vem, da je težko izgubiti iluzijo, da staršem nisi otrok ampak le stvar, korist ali pa dobiček.
In sliši se kruto.
Jaz vsekakor nisem tista, ki bo imela otroka, ker me je groza tega, da bi moralo še eno bitje na tem planetu trpeti tako nesrečno pot, kot sem jo jaz.
Pa še nekaj.
Če se fizično ločimo od povzročiteljev "brain fog", smo storili nekaj, ne pa vse. Moje izkušnje so bile take, da sem kot po defaultu srečala nove partnerje, prijatelje, sodelavce, sosede.........z MOM ali NOM. Poleg tega imaš za časa življenja svojih staršev nehote vedno kakšne skupne stvari; če drugega ne, pa pogreb njihovih staršev ali pa zapuščinske razprave ali pa dedovanja..........skratka, kot biološka oseba je pač po zakonu tvoj starš in iz tega izhajajo pač dodatni (nezaželjeni) stiki.
Usoda? Ne, gotovo ne. Le take mehanizme sem poznala in ti mehanizmi so mi bili logični.

Odgovori Citiraj sporočilo
Default avatar

ad infinitum

Draga hci,

sprva bi se ti rada opravicila da imas taksno mati. Oprosti da ti otezuje otrostvo in iz popolnoma enostavno in lepega zivljenja mesa grdo godljo. Oprosti ker ti mece kolena pod noge in oprosti da te ne zmore videti taksne kot si. Cudovit otrok ki potrebuje le podporo starsev, da se pripravi na samostojno zivljenje!

Ne znam ti svetovat kaj bi lahko naredila, edino le da delaj na sebi. Ne se ukvarjat z mamo. Ce ves da ima mom, si priskrbi literaturo, pobrskaj po internetu in se oborozi z razlicnimi komunikacijskimi tehnikami, da si oblazis zivljenje z njo. Poisci si stvari ki te veselijo, pogovarjaj se s prijatelji o njej, isci podporo pri prijateljih in bliznjih. Sama sem ze od 15 leta vedno delala poleti tako da sem bila vsaj malo financno samostojnejsa. Srednjo solo sem bila vecinoma v internatu, tako da so bili stiki z zmajem vedno redkejsi. Dokler na eni tocki nisem vec zmogla in se preselila k ocetu. Vedno so mi prekrizale pot odrasle ljubece zenske, ki sem jih za tisti cas jemala za vzorec matere. Morda usoda ali pa volja, kdo ve :)

Mogoce si lahko poisces kaksno psihologinjo (jaz sem jo), ki bi ti se strokovno lahko povedala na cemu je stvar in ti dala dodatne napotke. Ce si v Lj ti z veseljem dam njen naslov. Na vsak nacin pa delaj na svoji samostojnosti, spoznavaj sebe in pusti njo. Naj ne bo ona vodilo tvojih mozganckov, uporabi jih zase. Pri teh letih lahko recem, da me je zmaj vsaj prisilil v samostojno zivljenje.. in to po avtocesti. Kar mi je dostikrat prav prislo :)

Zivljenje z mamo ni za vedno, je le fragment tvojega zivljenja tako da enkrat bo minilo!

Ti zelim vse dobro in veliko energije.

Velik objem,
a.
Default avatar

Lunca123

Tvoja mama žal uživa v tem, ko od tebe izzove reakcijo (pa naj bo to jeza, žalost, prizadetost, agresija...). Temu nekateri pravijo "nektar", brez katerega osebe z MOM ne morejo preživeti. Poskusi jo odrezati. Ne glede na to, kaj ti že dela, kaj govori, ne daj ji zadovoljstva. Bodi do nje popolnoma hladna, kot da ti pomeni manj kot smet na cesti in da ti je za njeno mnenje prav malo mar. Tudi če se boš potem na samem zjokala. Ne pokaži ji, da ima kakršno koli kontrolo nad tabo. Tvoji mami namreč to, da ima nad tabo takšno moč, prinaša neizmeren užitek.

Tega ljudje, ki nimamo MOM/NOM ne moremo razumeti in nas boli. A na takšne ljudi je potrebno gledati povsem drugače. Ne delujejo namreč kot mi. Nimajo vesti, nimajo občutka krivde, so brez moralnih zadržkov.

Preizkušeno (iz več strani, ne samo moje) deluje: gledde na to, da živiš z njo, bodi do nje mrtvo hladna. ne dovoli ji monologov. Reči ji, da zdaj nimaš časa in odidi stran. Očitno ji pokaži (ne z besedami, ampak bolj med vrsticami), da ti je vseeno, kaj počne in kaj si misli. Ne razpravljaj z njo o ničemer, ne spuščaj se v besedne dvoboje, ker zmagati ne moreš. Ona samo uživa ob celotni situaciji in točno ve, kaj mora reči, da bo dobila svoj "nektar". Ne moreš zmagati, ker si človek s srcem, kar zanjo ne moreš reči.

Ves čas se zavedaj tega, da je vsega, česar te obtožuje, njena lastna projekcija. Vsega, kar je ona sama, bo obtožila tebe, da si ti. Tako pač je. Zavedaj se, da to NI tvoj problem in to NISI ti. To je le sprevržen pogled nate s strani osebe, ki je bolna.

Ne jemlji stvari, ki ti jih reče, osebno. Vse skupaj opazuj kot neko igro v gledališču. Nauči se, da ti bodo ti njeni izpadi in manipulacije postali zanimivi, ne pa da te bodo prizadeli ali razjezili. Ko ji boš enkrat odrezala ta pritok "nektarja", jo boš videla, kako bo zmedena in depresivna, izgubljena.

Pri teh osebah je tako, da imajo v večini primerov tako slabo samopodobo, da potrebujejo nekoga, s katerim si bodo to samopodobo lahko, v svoji bolani glavi, izboljšali. Npr. če boš naredila nekaj dobrega, ji ne bo prav, ker boš v njenih očeh boljša kot ona in bo naredila vse, da te potolče dol in da ti da zagotovo vedeti, da so drugi boljši od tebe. Ko te zmanipulira do tega, da se razjeziš, ji je tudi všeč, saj se lahko potem "treplja po rami" in si ustvari o sebi mnenje, kako dobra je, v primerjavi s tabo in kako šibka si ti, da te je tako lahko vreči iz tira.

Če razumeš angleško, ti toplo priporočam tole knjigo (zastonj je):
http://www.escapeabuse.com/npd.pdf

V njej je res razloženo vse in meni je ZELO pomagala.

Veliko sreče!
Default avatar

GittaAna

Hči matere prav nič nisi čudna s tvojimi vprašanji, so povsem normalna, pravzaprav so tudi smer rešitve.
Tvoja mati ni tvoja odgovornost, ona je sama odgovorna zase in svoja dejanja, tvoja primarna odgovornsot si ti in da se zaščitiš. Kar je zelo težko narediti, če si bili vzgojen v čustvenega "sužnja" kot je večina otrok MOM mater. Ne vem koliko si stara in ali imaš to možnost, vendar ti svetujem, da se čimprej osamosvojiš, saj boš tako lažje videla situacijo takšno kot je in tudi morebitne rešitve. Če tega še ne zmoreš pa začni brati in se izobraževati in če lahko si čimprej poišči kakšnega dobrega psihoterapevta, ki ti bo pomagal splezati iz pajkove mreže, ki jo je okoli tebe spletla tvoja mati.

Zelo ti priporočam tudi mednarodno internetno skupino za samopomoč za odrasle otroke mejnih in narcističnih staršev, ki je ena boljših, ki sem jo videla na netu. Tam si povsem anonimna, obenem pa boš lahko "srečala" ogromno ljudi, ki ima podobno zgodbo kot ti, nekateri so jo že razrešili, pa sedaj pomagajo drugim, nekateri so šele odkrili, kje je problem in začenjajo dolgo pot osvoboditve iz mejnega sveta.

Najdeš jo tukaj , z anonimnim mailom se zgolj prijaviš in nato dobivaš maile v svoj elektronski predal. Že branje teh zgodb, pripovedi, iskanj rešitev je odrešujoče, če pa sodeluješ lahko dobiš izjemno podporo in pomoč. Tudi če angleščina ni tvoja najmočnejša stran ni hudega, ker so gori ljudje iz vsega sveta in jim to ni primarni jezik.

https://www.bpdcentral.com/support-groups/
Our Specialized Groups

WTOAdultChildren1
This group is for people age 18 and over who have or who had a parent with borderline personality disorder. To join this group, send a blank email to [email protected]
or visit our homepage at: http://groups.yahoo.com/group/WTOAdultChildren1

Seveda pa si dobrodošla tudi tukaj , saj je kar nekaj takšnih s podobno zgodbo, kot je tvoja.

GittaAna
GittaAna
Default avatar

Samoprepoznana

Tukaj me ni bilo od smrti mojega očeta lansko poletje, potem, ko sva z mamo ostali sami v veliki hiši, v kateri je onna oddala v njeni etaži eno stanovanje (ki ga je prej uporabljal oče) dvema mladima in glasnima mojima vrstnikoma, ki imata v tem času dosti obiskov. Mama jima je med drugim dovolila obdelovati naš vrt (čeprav sem jo prosila, da bi ga imela jaz sama, pa mi je odgovorila, da ga itak ne bi obdelovala) in piknikovati na celotnem območju preostale jase na vrtu, tako da se bom jaz sama verjetno primorana vsem v hiši opravičiti, da sem jim zavzela prostor, če bom slučajno tako drzna in bom povabila svoje goste na kakšen poletni piknik. Mam mi utegne kaj takega celo začasno prepovedati, češ da bodo njeni podnajemniki zagotovo rabili vrt namesto mene in mi ne bo dovoljeno piknikovati. saj ne, da bi se jaz resnično morala najaviti za svoj piknik, vendar pa lahkjo pride do zapletov neke vrste (ki bi me na primer totalno blamirali pred mojimi gosti ali pred njenimi podnajemniki) vsak trenutek, v kolikor bi se jaz preveč 'razbohotila' po vrtu. Moja mama bi mi uspela celo očitati, da omejujem svobodo drugih ljudi, če bi ji rekla, da se za to nizko ceno nikakor niso dogovorili, da oddaja moja mama njima dvema stanovanje, teraso z vrtom in obdelovalnim vrtom vred. dogovorili 'smo' (so se), kolikor je meni znano, le za stanovanje in njihovo lastno teraso ob stanovanju. Sprašujem se, zakaj jima je treba nuditi še celoten vrt - če je to še zadnje zatočišče nekega miru zame izven štirih sten mojega stanovanja na tem območju hiše. Obenem pa sedaj bolje razumem, da sta ta dva podnajemnika dobro pogruntala, kako omehčati mojo mamo in ji pričarati velespoštovanje njene osebe in ji laskavo podrejeno posvečati kičasto pozornost z vsakdanjimi frazami prijaznosti in malimi in nepomembnimi darili ali hranljivimi priboljški. Naposled sem dojela, da moji priboljški, kupljeni ali spečeni ali dobavljeni tudi iz tujine, za katere sem se sama angažirala pri moji mami niso bili nikoli dovolj in niokoli tako poveličevani, kot priboljški TUJCEV, kot sta ta dva njena priliznjena, vendar še vedno dokaj simpatična podnajemnika. Vsaj do danes sta mi bila 'še simpatična', saj danes imata meni nič tebi nič vele-piknik, brez najave, tako da sklepam, da če bi imela v planu piknik jaz sama, bi ga morala odpovedati, saj imata ona dva očitno absolutno prioriteto. Zato mi pač nista več tako zelo simpatična, saj ob tem dijamem tudi njuno prilizovanje. No, ta dva osebka sta le zadnja v NIZU maminih pribočnikov, ki so mi dodobra zagrenili življenje, še za časa mojega očeta, ko sta z mamo tekmovala, do katerega tujca v njuni bližini ali oolici ali situaciji bosta bolj darežljiva. To je neke pijane noči pred desetletji, ko sem bila še pubertetnica, šlo tako daleč, da ko sta moja starša nalivala z vinom nekega skrivnostnega klateža, po vrhu vsega še dokaj privlačnega, je moja mama na koncu izrekla darežljive besede temu klatežu, ki jih moj oče ni uspel prekositi: 'Ja, pofukat bi se ti dala!' V istem zamahu je razložila vsem prisotnim z oblastno pijanim tonom, da je to izrekla zgolj zato, da bi očetu dokazala, kako omejen da je, da ne pusti klatežu izrekati komplimente svoji ženi. češ, da ona ni dama, niti njegova sužnja, da je svobodna kot ptica. Mislim, da jo je tistega jutra oče malo fizično obdelal...nisem pa sigurna, če tistega ali katerega drugega jutra, saj so si bila takšna jutra podobna... sicer ga nikoli ni ofocielno prevarala, je pa zato on njo 'nategoval' dve leti, kmalu zatem, in se ni hotel ločiti, dokler ni spoznal, da njegova ljubica z njim ne misli resno - potem je javno oznanil konec afere. Želel je dajati vtis, da se je odločil za mamo, dejansko pa ga je ljubica zapustila, saj je bil zanjo premalo sponzorski tip, pa mogoče ji je šla kakšna ogabna navada mojega očeta na živce, na primer kako je ali se praska po jajcih. Verjetno pa pred njo ni počenjal tega in se ji je uprl zaradi pomisli, da bi utegnil postati takšen '******', ko bi zaživela z njim.
prav je imela kjubica - moj oče je res pravi '******', ko je v objemu doma, ki si ga je ustvaril z veliko pomočjo staršev in staršev svoje žene, moje mame. Problem pa je bil, da so tudi ostali prebivalci doma zanj postali 'prasci' in 'prasice' ob vsakem njegovem kozarčku žganja ali piva ali vina. Saj ne da bi moj oče veljal za alkoholika, bog ne daj - zunaj doma še kozarca ni spil -, vendar - resnici na ljubo - bil je pošteno globoko v alkoholizmu, predvsem zadnjih 10 let njegovega življenja, odkar je mati zbolela za neko boleznijo, ki jo je vedno bolj priklenila na posteljo.
Default avatar

Samoprepoznana

Zgornje sem prilepila na forum brez korekcije, saj sem pomotoma kliknila 'objavi' namesto 'predogled', ampak je nekako berljivo...upam...

-------------------------------------------------------------------------------

Da nadaljujem...

Skratka sem nekaj čez 40 in sem dosti prepotovala in se dosti izobraževala in dosti delala v tujini, nisem si ustvarila klasične družine, nimam otrok, delam pa delo, ki ga z veseljem opravljam in v katerem sem uspešna in imam dobre izglede tudi za naprej, tako da se ne počutim (več) neprestano nesigurno in ogroženo. Seveda pa MOM in NOM starš pustita posledice in zato sem trenutno samska, najverjetneje zato. Preteklo obdobje negovanja bolnih staršev me je izmozgalo... sem še v fazi okrevanja, vendar uspešnega.

Pred par leti sem se vrnila iz tujine in v tem času negovala starše, dokler ni oče lani umrl. Za mamo samo ni potrebno dosti časa, zato se lahko še bolj posvečam svojemu delu in interesom, vendarle pa nikakor ne popusti ta patološka zveza z njo in se - kakor verjetno mnogi sami od vas veste - neprestano bojujem z nekim stanjem 'pred izbruhom' ali (redkeje) 'po izbruhu', ko sem doma. Imam sicer svoje stanovanje v srednje veliki podalpski vili, tako da mi ni hudega - v nekem objektivnem smislu, vendar 'objektivnost' še nikoli ni izražala subjektivnih frustracij, potlačenih čustev, pohojenega človeškega dostojanstva in kar je še teh neljubih situacij in stanj ... to navidezno razkošje mojega doma sicer ni absolutno umazano s spomini na motenost mojih staršev, saj so bili 'izvajalci' opremljanja vrta vedno tujci...

Moja starša nista bila tako problematična navzven in mi nista delala javno toliko preglavic (razen v času pubertete, ko sta me zasledovala in mi včasih delala ogabne scene, ki so me zafrustrirale za celo življenje najverjetneje), če sem 'utemeljila' neko željo v mladosti ali še kasneje, sta mi jo tudi omogočila (pomoč pri študiju ali pomoč v obdobjih nekega kreativnega dela, ki pa ni prinašalo velikega dobička - če je šlo za delo in izobraževanje), sem pa vedno kasneje poslušala še leta in leta, noči in dni in zopet noči o njihovem žrtvovanju zame...tisto nekaj denarja, ki sta ga namenila meni, je za nekatere veliko denarja, za moja starša pa to ni bil problem, saj sta imela sama (oče predvsem) tako velike apetite po raznih predmetih in servisih in uslugah, da bi ju bilo sram pred ljudmi, kakor sta rekla, če bi mi namenila manj denarja, kot sta mi ga, vendarle pa ga jaz bojda nisem nikoli 'pravilno' izkoristila; glede na njuno premožnost ljudje po navadi domnevajo, da sta mi dala še več, kot sta mi, mnogo več, kot sta mi v resnici dala. Nekako sta uspela prepričati vse ljudi (verjetno nehote ali nevede, kaj delata s tem meni sami), da sta mi ona dva financirala vsa bivanja v tujini. Čeprav sem jaz vedno delala ali dobivala štipendije v tujini, da sem lahko dostojno živela (kar moram dandanes mestoma na glas povedati, da se ne pozabi ob klevetah moje mame). Ko sem šla prvič v tujino, pri 20ih, ju je moj študij stal dosti manj, kot študij študenta v Ljubljani, saj sem bila zelo marljiva študentka in sem delala vsa leta študija kot natakarica, hostesa,ipd, kasneje pa že v svoji stroki, ko sem dobro obvladala jezik. Ne rečem, da mi starši niso pomagali mestoma do neke normale, vendar znatno manj, kot je splošen vtis, saj moj stric na primer ne ve, da sem sploh delala v tujini takrat pred leti - skozenjskoz je imel vtis, da me starši malo (ko pride prav, pa 'neznansko') razvajajo.
Tudi ko sem jih negovala zadnja leta, je teta izjavila, da s tem nimam sploh dosti dela. No, v nekem smislu bi imela tudi prav - saj časovno bi naša organizacija dela lahko 'štimala' kar dobro tudi z mojim siceršnjim delom, vendar ker sem imela opravka s starčkom in starko, ki sta se proti koncu življenja že pošteno ohladila en do drugega in nista bila sploh več ljubeča en z drugim (sicer pa to nista bila nikdar) in ker se nista niti kregala več (ker nista imela moči), temveč je bilo čutiti le samo še nek obup, razdejanje, potlačeno jezo in vulgarno sovraštvo, sovraštvo do vsega na trenutke, zelo slabe odnose med njima in z mano - zato je delo z njima trajalo v povprečju tri krat dlje, kot bi bilo nekako normalno. Za dogovor o kosilu smo včasih potrebovali cel dopoldan, ker smo se seveda vmes kregali še zaradi 'sprotnih stvari'...karkoli to že je - po navadi pač sprotno sovraštvo vsakdana, ki ga ljudje, ki se ne marajo, stresajo en na drugega, in ki so po vrhu prisiljeni v komuniciranje pod pretvezo družinske ljubezni, nege ali 'fasade' za okolje.

Ah, vsi ti spomini sedaj so me utrudili, vmes pa sem bila še pri mami in se nisem kogla zadržati in sem izbruhnila. V bistvu je najprej izbruhnila ona in me začela nadirati in zbadati, ko sem jo vprašala, če naj današnji piknik podnajemnikov pomeni, da moram jaz njo vprašati, kdaj lahko uporabljam vrt, ali bo raje ona meni najavila, kdaj bodo njeni podnajemniki planirali piknik. Seveda je to vprašanje bilo neprijetno za njo, vendar enostavno sem si morala razčistiti, če sploh lahko uporabljam vrt!!! Glede na to, da je brez vsakega posvetovanja njim prepustila vrt za obdelovanje na katerega bojda ne smem stopiti (podnajemnikom pa gre vse v cvet - jaz pa si kupujem solato, ki jo imam res nadvse rada), ne morem biti več sigurna, kaj smem v tej hiši in kaj ne smem. In glede na to, da sem morala vrniti ključ nekega prostora naše hiše nazaj njenemu 'hišniku' (ki ima bojda vse ključe, zato je hotel tudi tega nazaj) se sprašujem, kaj so sploh moje pravice v tej hiši. No, pravno gledano nobene, saj sem se odpovedala dediščini - bojda zato, da se ne plačuje ločenih davkov za nepremičnine, saj je to skoraj dvojna vsota denarja za davke kot sicer (če torej deduje le ena oseba). No ja - sama sem si kriva, saj vem, da nimam nobenih pravic v lastnem domu (v katerega sem tudi sama vlagala), saj nimam nič na papirju in formalno gledano nimam možnosti odločanja o ničemer. To je pač posledica mojega patološkega odnosa z mamo in starši na sploh, ker se očitno ne znam nič prav zmenit, ko gre za nepremičnine ali denar, ker sem neprestano nesigurna in v globini ne želim prevzeti nobene odgovornosti za materialne dobrine. Enostavno moji mami uspe vedno tako izpeljati stvari , da jaz delujem kot nekakšen privesek, ki nima pojma o poslih in financah (vsaj v najinem odnosu izgleda tako, kar name vpliva potem določno in me definira). Pa pri tem to, da so mi planiranje in izvedno nekih projektov, pri katerih je šlo za 'velike stvari' zaupali zelo 'ugledni ljudje' ne šteje absolutno nič več... ko so se dogajali ti veleprojekti, je moj oče hodil zelo ponosno po svetu, češ kakšno uspešno hčerko ima; kasneje pa, ko je slovenija zabredla v krizo in ni bilo več toliko denarja (ali pa sploh nobenega) za 'določene projekte' v moji stroki, pa me je oče začel poniževati, kako da sem v stroki, ki ji lahko ob vsaki najmanjši krizi zmanjka denarja. In tako dalje...vedno si je umetno ustvaril darežljivo polje provokacij, najedanj, žalitev, sadističnega ponižvanja in psihološkega rezanja mojega uma in psihe na komade...Iz tega polja je črpal mleka in medu za negovanje svojega narcisističnega ega, ki pa je bil po drugi strani tako pohleven - ko je šlo za podložnost ljudem tipa njegova mama ali oče, brat ali teta in pohleven ljudem iz visoko izobraženih krogov - da ga je bilo težko gledati v njegovi servilni ponižnosti...istočasno pa je svojo ženo, ki jo je pravkar prevaral z ljubico iz višjih krogov ozmerjal s kurbo, ker jue pač tako željčna plesa in moške družbe. No, moghoče jo ravno tisti dve leti ni tako zelo poniževal, ko jo je varal, saj je bil srečen, če ni robantila in jo raje ni drezal ... vendar sta se pa seveda še bolj kregala, kot kdajkoli prej.

Meni osebno v teh težavnih časih z mamo najbolj pomaga 'brainstorming', ki ga doživljam ob artikuliranju svojih problemov z mamo, da te situacije in spomine in frustracije delim z ljudmi, ki vedo, o čem govorim in me ne jemljejo, kot neko 'slabo hčerko', ki si sploh upa govoriti o starših Resnico. Saj scer, ko začnem govoriti, lahko rečem, da mi ljudje verjamejo - tisti, ki sploh poslušajo; ampak tega ne delam pogosto s tako vnemo, da bi mi resnično verjeli. Za resnico si je treba energijo vzet. Ne moreš govoriti o tako bolanih stvareh na nek pasiven način, ker te imajo za norega - ne gre namreč skupaj to, da govoriš na pasiven način o grozotah, ki si jih ali jih doživljaš! Obenem pa nimaš vedno energije narediti uvod za nekoga, ki pojma nima o tvoji situaciji, v isti sapi pa bi mu rad takoj zaupal nekaj bolestnega, saj komaj dihaš. Recimo.

Jaz sem se spravila v položaj odvisneža od trenutne situacije, saj sem bila šibka in svojih staršev nisem znala izbrisati in odgnati iz svojega življenja - kar bi bilo za mojo osebno evolucijo najverjetneje najbolje. Ampak saj ne gre samo za 'osebno evolucijo', saj človek je socialno bitje in že zato ni fokusiran samo na svojo 'osebno evolucijo'.
V bistvu pa sem po drugi strani srečna, da sem se vrnila iz tujine in do-negovala očeta v smrt, saj mi je v tem času uspel izruvati zadnje iluzije o njem samem kot o dobrem očetu; v tujini je bilo te iluzije lažje negovati - so me pa vedno te iluzije tudi omejevale pri iskanju resnice in spoznavanju same sebe, kar je vodilo naposled do 'napačnih' predstav o sami sebi in zato do 'napačnih' odločitev, ki naj bi bile v skladu z mano, pa so bile prej v boju z mano. Sedaj pa dobivam vse bolj 'kompatibilen' pogled tudi na svojo mamo. Čeprav se celo življenje ukvarjam največ s svojimi starši (proučevanje, proučevanje in še enkrat proučevanje njih - saj so me neprestano uspeli totalno zaposliti s samimi sabo) , padajo zadnje zavese na odru iskanja resnice zdaj - šele po očetovi smrti.

In zakaj zmorem in zdržim vse to? Ker je to moja pot in se prepoznam na njej: vztrajala sem z njima tako dolgo, da se naposled osvobajam najbolj jeklenih spon, ki so me dušile v moji evoluciji. Vse bolj občutim, da živim svoje življenje, ne da živim misel na življenje mojih staršev. Živim svoje življenje, ki je bilo zelo načeto od vsega trpljenja s starši, vendar sem tako daleč, da končno čutim, kako počasi začenja pronicati moja zaželjena podoba iz sence, v kateri sem živela. Pa ne da je bila ta senca siva, ne - bila je barvita, morda celo preveč za moj okus, vendarle pa so to bile neke 'bojne barve', ki sem si jih nadela, da me niso prepoznali, saj sem se počutila ogroženo; sedaj pa 'nosim svoje barve' in uživam, kako te barve obarvajo mojo okolico v blagodejnem smislu.

Po očetovi smrti so se mi dogajale še zelo zelo neprijetne stvari, in z mamo in z neko moteno osebo, pa tudi dosti denarja sem izgubila, ko sem bila nepazljiva in v totalnem stresu in so se neke osebe okoristile z mojo zmedenostjo (zmedenost pa je bila v mesecih po očetovi smrti velika, pa tudi mama je znatno poskrbela za to, da je bila le ona upravičena do žalovanja, jaz sem nekako izvisela pri vsem okoli očetove smrti, pa ne bom šla v detajle...preveč boleče in čas jemajoče), vendar pa je ravno ta izguba vodila do neke druge situacije, iz katere sem zelo napredovala v osebnostnem smislu, tako da mi denarja ni žal. Že navajena sem, da so moji starši za merilo vsega vedno postavljali denar (predvsem pa za merilo ljubezni - moj oče je rekel, da tisti, ki ti da denar, te ima rad), zato mi ni tuje, da moram izgubiti dosti denarja za neko spoznanje, ki na srečo vodi v moj zelo eksponenčni napredek tokrat. Torej si moram kupovati spoznanja za napredek. Resnično mi to ni tuje, saj je bilo vedno tako, da sem bila prisiljena v nek velik premik, po tem, ko sem po neumni glavi zabredla v neke težave. To je verjetno nek vzorec iz otroštva, ko sem morala vedno čakati, da se bo zgodilo 'najhujše', da lahko sploh razmišljam, kako bo šlo dalje. Ko sta se moja starša kregala, sem bila vedno v smrtnem strahu, da bo nekdo nekomu nekaj grdega naredil ali pa bo mama razbila kuhinjo. Te razbite kuhinje me je bilo vedno tako zelo strah, da mi dandanes vsak najmanjši nepoznan zvok iz kuhinje povzroča potlačen občutek totalne apokalipse - strah, razbijanje srca, nervoza etc...

Ampak veste - resnici na ljubo - sem še najbolj pristna dandanes, po vsem prestanem. Tukaj mislim tisto mojo pristnost, s katero sem se hvalila zgoraj...
Najbolj jaz sem dandanes takrat, ko si priznam, da sem glede na to, kolikor mi je bilo v nekem smislu 'namenjeno' v zvezdah, dosegla nekaj malega od vsega tega (pa še vseeno zelo dosti, v primerjavi z drugimi), vendarle pa sem ponosna, da sem sposobna to dejstvo sprejeti kot neko faktično dejstvo in si kljub temu prizadevati še naprej za cilje, ki so v jedru vseh mojih dosedanjih prizadevanj. Cilji, ki so prepoznavni iz mojih dolgoletnih dejavnosti so dokaj jasni in še vedno uresničljivi; in tudi ko bodo uresničeni, bodo ostali kot cilji novega kroga odločitev. Moji cilji so vedno ozaveščanje ljudi v nekem miselnem sistemu (vrednot in dejanj), se pa menjajo okolja, kolektivi ljudi in konceptualni obseg ali globina projektov (in dogodkov), vendar srž mojega 'udejstvovanja' je že zapečaten - v nikoli zapečatenem.
Nekako sem si ustvarila miselni zaslon na ta način, da nimam občutka, da sem nekaj pomembnega zamudila v življenju, nekaj, kar bi bilo bistvenega pomena. Saj za prave stvari je vedno pravi čas. Če pa niso 'prave', pa tudi ni posebnega razloga, da bi se sploh zgodile...

There's always a good time to do the good thing! ...je reku nek junak nekega eksistencialistično obarvanega filma...

Naj bo to zaenkrat zadosti. Sicer ne 'Ob letu obsorej', kot je naslov filma, ker, kakor rečeno - mi vseeno še najbolj pomaga prebroditi moje frustracije med ljudmi, ki me resnično razumejo.

Še vedno pa sem pristaš mnenja, da ni dobro absolutno zablokirati vso komunikacijo z motenimi starši - ako smo, kakor jaz sama, trenutno primorani v situacijo, kjer MORATE KOMUNICIRATI S STARŠI, KER ZA NJIH SKRBITE V SMISLU VSAKDANJIH OPRAVIL. Nisem pristaš mnenja, da naj nehamo iskati poti za nam bolj prijazno komunikacijo s 'temi osebami', saj sem prepričana, da vsakršno naše ne-ukvarjanje z njimi rezultira v tem, da se še bolj obesijo na nas-žrtve, ali da se nam-žrtvam drugače maščujejo za hrbtom. Če se na primer ne ukvarjam s tem, da pred vstopom v njeno stanovanje ne postojim in se 'sprogramiram' na 'miren način', potem se lahko v trenutku zgodi, da pride do izbruha v pogovoru z njo; izbruh, ki mi vzame dve uri, da se spravim k sebi. V tem smislu se moram ukvarjati z meni bolj naklonjenimi načini (komunikacije), za katere pa se moram zopet vsak dan znova sprogramirati; saj kakršenkoli že program imam vključen - moja mama je sprogramirana tako iznajdljivo, da je vedno korak pred mano in mi bo znala vedno znova stopiti na žulj, pa tudi na odprto rano, pa jo še posoliti, da me bo ja zaskelela ... recept za srčno aritmijo ... potem pa seveda nimam več v oblasti trenutnih koleričnih odzivov in zgubljam dosti energije. Ker si ne vzamem časa za samo-programiranje. To pa je 'ukvarjanje z njimi'.

Če hočemo nekako dostojno preživeti z 'njimi', se moramo z njimi 'na pravilen način' ukvarjati. Ukvarjati pa se moramo z njimi v vsakem primeru - ali zavestno in vodeno ter napredek napovedujoče, ali pa kaotično in poljubno in pri tem dožživljamo živčne zlome, srčne zareze, srčno ali vsesplošno paranojo, trenutno paranojo, paranojo na vsak način...

'Jači smo od sudbine', se je pošalil moj frend...