Pozdravljeni.
Ravno danes, ko sem se odločila, da svoje misli natipkam in prosim za pomoč, se počutim odlično:) Kljub temu, bi vprašala za mnenje, nasvet itd..
Sem študentka zdravstvene smeri. Naša predavanja so precej natrpana, 3x tedensko po 12ur z 45minutno pavzo in 2x tedensko po 6-8 ur. Ker so profesorji zelo pozorni kdo je na predavanju in kdo ne, se skušam držati vsaj 90% prisotnosti, poleg vseh predavanj, pa še delam preko ŠS, ker enostavno potrebujem denar, da si lahko privoščim prevoz do faksa (80 km/na dan, z vlakom ne morem, ker po 18. uri nimam nobene povezave za domov) in pa nekaj za pojesti. Na mesec naredim poleg predavanj še nekje od 50-120 ur.
V zadnjem času sem zaradi tega izčrpana, včasih se mi zdi da se mi ne ljubi niti dihati. Kljub vsemu se pomatram in vstanem iz postelje, grem na predavanja, po predavanjih delati in tako naprej.. Kljub temu da se trudim, nikakor ne vidim uspeha… denarja je vedno premalo, da bi si poleg študija in kakšne kave lahko privoščila še kaj več . Mame ne želim prositi za denar, ker ima zelo majhno plačo in skoral polovico da za kredit, z očetom nimava stikov že od rojstva, sedaj pa mi niti ne plačuje več preživnine… Želim si, da bi lahko nekaj prispevala zraven za položnice, da bi kako pomagala mami, ki je vedno do zadnjega centa zapravila zame… Ampak ne gre..
Ko se zvečer vležem v posteljo, namesto da bi zaspala, jočem. Včasih niti ne vem zakaj, ampak se mi zdi, da pomaga. V zadnjem mesecu sem opazila, da nisem več skoncentrirana – včasih sem brez problema zdržala 2 šolski uri brez pavze, sedaj pa že po dobri uri postanem nestrpna, ne sledim, niti ne morem poslušati. Vedno sem se trudila, da bi naredila najboljšo seminarsko predstavitev, sedaj pa mi je nekako važno samo to, da je narejena – vseeno kako.
Oddaljila sem se od svojih prijateljic, saj se mi je zdelo da me ne razumejo, da me ne poslušajo, da nočejo opaziti, da se z menoj nekaj dogaja… No ja nekaj časa res niso opazile da se oddaljujem, niti poklicale niso, zato sem še bolj obupala.. sedaj ko pa se ponovno spomnijo name pa jih ignoriram, saj imam v glavi vedno misel, da sem jim od več in da, če me niso pogrešale prej en mesec, jim tudi sedaj ni potrebno klicati.
Omeniti bi verjetno morala, da imam fanta… Rekla bi, da je najboljši fant na svetu. Od mene je sicer starejši 10 let, vendar se odlično razumeva in čutim njegovo podporo ter ljubezen. Kar se njega tiče vem, da bi zame naredil vse, ampak kljub temu se mi v času, ko mi počutje pade na nulo, zazdi, da mi ne namenja dovolj pozornosti, da si ne želi moje bližine, da sem mu odveč. Vem da je to samo v moji glavi, ampak ne vem kako naj to ignoriram in izbrišem iz svojih misli, saj vem da zaradi tega trpi tudi on. Ko sem ‘na nuli’ ga ignoriram oziroma odgovarjam zelo na kratko, kljub temu da se trudi da bi me spravil v boljšo voljo… Čutim napetost, srce mi kar razbija, pred dvemi tedni sem bila celo na urgenci, ker sem imela občutek, da ne morem dihati… Takrat me je zdravnica opozorila, da verjetno telo kliče na pomoč in da naj se začnem opazovati.. Tisti dan mi je bilo lažje, vendar pa se sedaj počutim vsak dan slabše, ko ražmišljam o sebi ali sem depresivna ali samo pod stresom… H osebnem zdravniku nekako ne upam.. Ne vem kaj naj povem, da me bo razumela… Strah me je, da bi mi rekla da je z menoj vse vredu, ravno zato ker sama vem, da ni… Ne želim iskati neke pozornosti, želim si samo, da bi se dobro počutila, da bi se veselila vsakega dneva tako kot nekoč, ko so vsepovsod slišali samo moj smeh in veselje…

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo.

Slišim, da ste pod stresom. Na fakulteti imate veliko obveznosti, hkrati delate preko študentskega servisa, ne želite obremenjevati mame in tudi z očetom nimate stikov, ter ne plačuje več vaše preživnine. Oddaljili ste se tudi od svojih prijateljic. Verjamem, da so lahko zgolj takšne okoliščine dovolj za tesnobo, hkrati pa poleg zavestnega obstaja tudi nezavedno iz katerega lahko prihajajo še dodatni pritiski.

Podporo čutite pri svojem fantu, pri katerem se vam ob slabem počutju zazdi, da vam ne namenja dovolj pozornosti. Podobno čutite pri prijateljicah, pri katerih imate občutek, da vas niso dovolj pogrešale.

Omenjate tudi obisk na urgenci, ker ste imeli občutek, da ne morete dihati. Lahko, da je šlo za panični napad. Morda bi bilo res smiselno, da poiščete pomoč – v obliki zdravniške oz. psihiatrične pomoči (kjer vam bodo verjetno predpisali zdravila) ali/in v obliki psihoterapevtske pomoči. Psihofarmaki delujejo na simptome (npr. depresija, tesnoba, panični napadi), medtem, ko s psihoterapijo delate na vzrokih in odpravi simptomov.

Vaš smeh in veselje je še zmeraj v vas, le prišli ste do ovir, ki jih boste lahko preskočili in s smehom ter veseljem odšli dalje.

Lep pozdrav,