Podporna skupina-kako jo ustanoviti
Vsake toliko časa se tukaj pojavi vprašanje, če kje obstaja kakšna podporna skupina za enostarševske družine. Bile so, nekatera prijateljstva, ki so se stkala v njih, še vedno obstajajo, tako da je težko reči da skupne so oziroma jih ni.
Kar se tiče ustanovitve podporne skupine, ki ni društvo, niti iniciatiava, temvev čisto neformalna skupina, jo lahko ustanovi vsak, ki je zainteresiran za to. Skupina se lahko ustanovi v katerem koli kraju, vse kar je potrebno, je dobra volja in odločenost zanjo. Če koga zanima kako jo ustanoviti, kaj potrebujete za to, se lahko tukaj pogovorimo o tem.
Ker se mora društvo registrirati, imeti statut, prostore, upravni odbor, predsednika, vsakoletne volitve in tako dalje in tako dalje.[/quote]
Res je, ampak je potem vprašanje, kaj je bistvo skupin? Društvo pa dejansko rabi zgolj statut, more biti registrirano, sedež je lahko bilo kje, ne rabi prostorov. Rabi pa zakonitega zastopnika in predsednika, pa tajnika in blagajnika, torej teoretično najmanj 3 ljudi. Letnih sej ni potrebno, če to ni izrecno zapisano v statutu, enako je z ostalimi zadevami…ampak…
Point vsega tega je, da se začnejo zadeve premikati in da se ustvarjeno obdrži, ne pa da zamre.
društvo smo že imeli. Starševstvo plus se je imenovalo. jaz sem bila predsednica in idejni vodja. ker vem, kako je staršem, ki so sami z otroki, smo samo prvo leto pobirali članarino, potem pa več ne, kar praktično pomeni, da sem sama nosila vse stroške. pa ne vem, zakaj bi morali imeti društvo in nepotrebne stroške (trr recimo), če v ZDA te skupine stojijo neformalno, še več, tam jih imajo tudi po ulicah, ker je bistvo teh skupin ravno ta, da so si družine blizu, da si lahko res pomagajo v vseh polegledih.
moji hčeri sta, recimo, šele preko teh skupin dojeli, da ni tako malo otrok, ki živijo samo z enim staršem, da obstajajo tudi enostarševske družine, v katerih je en starš umrl ali je mama že od rojstva dalje sama, itd. namen teh skupin ni samo druženje staršev, temveč tudi druženje otrok, saj ej tudi zanje zelo pomembno, da nimajo občutka “posebnosti, izločenosti, dručanosti v negativnem smislu” glede na otroke dvostarševskih družin.
škoda se mi zdi, da te skupne ne bi obstajale, saj prinesejo veliko pozitivnih stvari v družine. žal pa je nemogoče, da bi nekdo na lastne storške hodil po sloveniji in jih pomagal ustanavljati. pa tudi … zakaj bi jih, ko pa je skupino resnično lahko ustanoviti, nič ni potrebno drugega kot dobra volja in odločenost. kjerkoli sem bila, so se vedno najdle mame (predvsem mame), ki so “komaj čakale” na taka srečanja, druženja, izmenjavo izkušenj, itd. naj pa samo mimogrede omenim kje vse smo jih imeli: ljubljana, kranj, brežice, trbovlje, ptuj, ljutomer, maribor, celje. v večjih mestih seveda ni smsielno imeti samo eno skupino, ker tja do 10 družin je max, da zadeva funkcionira.
Ker se mora društvo registrirati, imeti statut, prostore, upravni odbor, predsednika, vsakoletne volitve in tako dalje in tako dalje.[/quote]
Res je, ampak je potem vprašanje, kaj je bistvo skupin? Društvo pa dejansko rabi zgolj statut, more biti registrirano, sedež je lahko bilo kje, ne rabi prostorov. Rabi pa zakonitega zastopnika in predsednika, pa tajnika in blagajnika, torej teoretično najmanj 3 ljudi. Letnih sej ni potrebno, če to ni izrecno zapisano v statutu, enako je z ostalimi zadevami…ampak…
Point vsega tega je, da se začnejo zadeve premikati in da se ustvarjeno obdrži, ne pa da zamre.[/quote]
Alenka, kaj je bistvo skupin? uradno članstvo in društvo definitivno ne. Idejo sem dobila iz knjige Razvezana mama, ki sem jo v svoji diplomski do potanskoti razvila in prilagodila za naše okolje.
primer: če se moram jaz izselit iz stanovanja po ločitvi ali ker me je partner nogiral ali ker mi ne podaljšajo pogodbe, ipd. in je blizu mene mama, ki ima veliko hišo, ki jo lahko komot deli še z eno družino (za primerno nadomestilo, seveda) je ta pomoč več kot dobrodošla. točno to se je zgodilo avtorici knjige.
ali pa to: jaz delam turnuse, nimamo pa vrtca, ki bi imel popoldansko varstvo. ker imam v bližini tri mame, ki so popoldan doma in mi lahko počuvajo otroka, da za varstvo ne plačujem ali ne vozim otroka nekaj deset km daleč mami v varstvo, poprosim te mame, če mi pomagajo, jaz pa njim pomagam kako drugače (z varovanjem otrok med vikendom ali če je kateri bolan in en mroe v vrtecv / šolo, itd).
ali pa to: jaz imam otroka, starega 10 let, in hitro raste, oblek nimam kam dat, dobim pa jih od drugih sorodnikov, ki imajo podobno stare otroke. obleke, ki jih ne potrebujem, dam naprej mami (mamam), ki imajo podobno stare otroke. čisto praktična pomoč.
ali pa to: se preselim v novo okolje, kejr nikogar ne poznam, nimam socialne mreže. se pozanimam ali obstaja taka podporna skupina, se vključim vanjo in moja socialna mreža je tako narejena.
v ljubljani je bila skupina, a bila je absolutno prevelika.
v podporni skupini naj bi bilo do max 10 družin, to je top, ker … saj veš, več nas je, slabše se vezi tkejo in verjetneje je, da bodo odnosi površni. torej do 5, 6 družin, da res lahko postanejo starši prijatelji.
kako ustanoviti skupino? recimo v ljubljani.
smiselno je, da iščeš družine, ki so v tvoji neposredni bližini, soseščini, okolici. smisel skupine je namreč v tem, da živite blizu, da je pomoč vedno in takoj pri roki, da se videvate tudi na ulici, v trgovini, ipd., da se otroci srečujejo, da mogoče celo hodijo v isti vrtec, šolo (kdor ne ve naj povem, da so otroci izjemno ranljivi v času nastanka enostarševske družine – ločitev ali smrt starša, in potrebujejo podporo tudi drugih otrok, zavedanje, da niso edini, ki živijo samo z enim staršem, da lahko svoje občutke povejo tudi sovrstniku, ne samo odraslemu).
starši oz. družine naj bi se srečevale periodično – enkrat na dva tedna ali enkrat na teden, kakor pač udeležencem paše.
kako najti družine.
lokalni CSD, šola, vrtec in druge javne ustanove. naredijo se plakati, preprosti, na A3 formatu, na katerem se napiše, da se pripravlja srečanje enostarševskih družin, na katero so vabljene družine. csd, šola, vrtec ali celo knjižnica so ustanove, ki lahko ponudijo prostor za srečanje (preverjeno nikoli ne odklonijo, samo treba se je dogovorit za termin – dan in uro). lahko tudi kak mladinski center ali drug prostor javnega značaja. plakati se pa seveda obesijo na vse te ustanove, samo prej o tem obvestite pristojne.
fino je, da je to tak prostor, kjer se lahko otroci igrajo odmaknjeno od staršev, saj je treba računati s tem, da starši najverjetneje ne bodo imeli varstva za otroke, pa tudi smiselno ni, da otrok ni, ker so srečanja namenjena vsem družinskim članom. je pa tako, da so otroci različnih starosti in pri čisto malih je fino, da je kak starejši otrok, da jih zamoti ali počuva ali pa se poprosi kakega drugega prijatelja, če priskoči na pomoč za ta del srečanja (animacija otrok oziroma varstvo).
kako naj bi skupne delovale. na začetku seveda preko uradnih določenih srečanj, toliko časa, da se izoblikujejo vezi med člani. potem se lahko srečujete tudi individualno, ampak smisel skupine je v vzajemni pomoči, po možnosti na vseh nivojih – sem že zgoraj pisala o tem. eni se boste ujeli, drugi ne, ampak tisti, ki se ne ujamete nič hudega, vedno se lahko naredi še ena skupina, nova, saj je družin kolikor hočeš in res ni fino, da so skupine velike, ker se odnosi v njih izgubijo.
Emm, po moje bo preteklo še veliko vode preden se bo v našem prostoru našla kul in učinkovita podporna skupina, kjer se bo delalo na tem, da se išče rešitve ne pa blatenje, spodbujanje maščevanja itd. In po mojem mnenju bi jo moral voditi dober terapevt, ki je hkrati tudi odličen manager. In ni nujno, da ima dober terapevt toliko šol, moj terapevt je bil na začetku “samo“ bakalavreat iz SFU, a bo po dolgem in mučnem iskanju ostal moj terapevt za vedno in kljub 50min seansam nisem nikoli imela občutka,da me je na silo prekinil. Je pa Katarinina ideja v osnovi dobra, ampak realizacija in obstoj je pa nekaj drugega, a ne, Katarina 😉 Seveda pa se mimogrede lahko najde nakaj somišljenikov, ki postanejo in ostanejo podporniki in prijatelji.
kraglca:
te skupine NE vodi noben terapevt in nima voditelja. v skupini so si vsi enaki, druži pa jih isti imenovalec, iste potrebe. take skupine so bile, ne vem če katera še obstaja, a prijateljstva v njih so se razvila, saj pa imam sama še vedno iz njih nekaj prijateljic, oseb, ki so mi res blizu in ki smo na istem nivoju.
je res tak problem razumet, da smo si ljudje v osnovi enaki oz. izjemno podobni, da smo sposobni veliko več, kot mislimo? je težko reči, da potrebuješ pomoč? jo je težko dati? če daješ, se vrača, če ne daješ, se ti pa nima kaj vračati, mar ne.
v skupinah, v katerih sem bila jaz, je bilo zelo prijetno, vsaj meni. mogoče se bo našla katera, ki je bila na kateri od teh skupin, in bo povedala svoje spomine na ta druženja.
Ok, tole mi ne da miru. Priznam, moj namen je bil provokacija Katarine. Ampak bi vseeno rada izrazila do konca svoje mnenje…
Katarina je/si z društvom naredila marsikaj dobrega, tudi meni, pa vendar se je smiselno vprašati zakaj je zadeva zamrla in se ni realizirala “do potankosti” in mislim, da tudi Alenka pozna slabosti in prednosti društva.
Pa še to, na srečanjih se nisem počutila ravno sprejete in zaželene,ni se mi zdelo,da smo si enaki.
kraglca:
nikoli nisem javno pisala o vzrokih za to, da je društvo prenehalo oz. so skupine prenehale (tiste pač, s katerimi sama nisem bila direktno povezana). naj ti namignem, da je bilo temu zato tako, ko sem so se okoli mene zbrale mrhovinarke, kvazi enostarševke, ki so skozi delo v društvu zdravile svoj ranjeni ego – na tiste, ki to leti, so bile vse po vrsti zapuščene zaradi druge ženske ali pa odslovljene ljubice, ker so otroka ljubimcu podtaknile. če želiš celo zgodbo o tem, ti jo z veseljem napišem, vendar mislim, da nima nobenega pomena.
skupine, o katerih govorim, so moja ideja, zrasla iz dela na diplomski nalogi, v kateri sem preučila potrebe enostarševskih družin ob njihovem nastanku. še vedno mislim, da je koncept, kakršnega sem si zamislila za našo okolico, najboljši, je pa seveda čisto vse v takih skupinah odvisno od vseh udeležencev. vse temelji na vzroku, zakaj nekdo pride v skupino. enako je bilo s prejšnjimi skupinami in ustanovitvijo društva. samo društvo sploh ne bi bilo pomembno, tudi brez njega bi bili družbeno opaženi, ampak nekateri so potrebovali društvo, delo v njem, za svoje zadeve. žal tega takrat nisem pričakovala, niti vedela, da kaj takega obstaja. ampak glej, sem preživela in mislim, da sem kljub vsemu tudi v tistem kratkem času delovanja pomagala. zakaj pa ti pljuvaš po meni, pa najbolj veš ti, jaz po nikomer od ljudi, ki sem jih spoznala pri tem delu, nikoli nisem pljuvala ali jih javno diskreditirala.
Katarina!
Hvala za pojasnila.
Ne vem, od kje ti, da pljuvam po tebi??? Provokacija in pljuvanje po nekom, se meni ne zdi ista stvar. V glavnem, se ti opravičujem za poskus provokacije ali, če hočeš pljuvanja po tebi.
Jaz se v skupini nisem dobro počutila ravno zaradi omenjenih kvazi enostarševk in sem dobila občutek, da to tebi ni mar, da so v društvu take članice.
Še enkrat se ti opravičujem in ti želim vse dobro!
kraglca:
opravičujem se jaz tebi, če si dobila občutek, da nisi sprejeta. seveda mi je bilo mar za to, kdo je noter, ampak če si bila poleg si lahko videla energijo, ki so jo sevale. bilo jih je preveč oziroma so bile zame energijsko premočne. glej, ti povem točno, zakaj so skupine razpadle. največje skupine so naredile ravno te tri ali štiri ženske. pač tista v ljubljani je bila “delo” ene od teh. ko smo ustanovile društvo so zahtevale, da se o vsakem javnem nastopu pogovorimo in nastopamo skupaj. ko me je nekoč poklical nek radijski voditelj in želel narediti intervju z mano osebno, ne z predsednico društvo, temveč z mano kot mano, blogerko, mamo, itd. sem mu rekla ja, seveda, zakaj pa ne. ko sem to omenila njim so popenile, da kaj se z njimi nisem pogovorila, da morajo one o tem odločiti in imeti besedo. naslednji korak je bil, da so me zablokirale na internetni strani društva, tudi na forumu, takoj raznesle okrog glas, da je društvo passe in me odrezale od vseh teh skupin. takrat sem potem klicala primoža, ki mi je že prej ponudil prostor na med.over.netu za forum in mu povedala kako je na stvari ter ga vprašala, če ponudba še velja. in tako je nastal tale forum. na tisto stran nisem mogla priti nikoli več, vsi moji prispevki so ostali tam, prav tako tistih skupin nisem več spravila skupaj.
tisto je bil zame hud šok, totalna katastrofa, mislila sem, da se ne bom več pobrala. psihično me je tisto res čisto zlomilo in dolgo nisem prišla k sebi. ampak glej, očitno sem prišla in ta ideja še vedno živi v meni. še vedno sem prepričana, da bi te skupine bile absolutno v pomoč staršem, ki ostanejo sami z otroki, definitivno pa se vanje ne bi smelo spuščati ljudi, ki vanje ne sodijo, to pa so vse kvazi enostarševske družine, odrasli, ki bi svoj ego pumpali preko udeleževanja v takih skupinah. v teh skupinah ni prostora za take ljudi, prostor je samo za tiste, ki potrebujejo pomoč, si želijo tkati nova poznanstva, so odprti in iskreno verjamejo v tak način povezovanja. za to pa ne potrebujemo društva, tudi v ZDA ga nimajo, imajo pa take skupine, ki očitno dobro in dolgo funkcionirajo.
s tem, da si pljunila name pa sem mislila to kar si napisala, da se je smiselno vprašati zakaj je zadeva zamrla in se ni realizirala “do potankosti”. ta ideja je bila moj dojenček, iskreno sem verjela vanjo. vse stroške srečanj sem poravnavala sama, šla kamorkoli, tudi v brežice, nič mi ni bilo pretežko. misliš, da bi se šla to (in takrat sem bila celo brezposelna), če ne bi iskreno in z vsem srcem verjela v ta projekt? kar se tega tiče me malo tolaži dejstvo, da pa je vseeno v tem kratkem času med nekaterimi vzniknilo prijateljstvo in so nekateri starši še danes povezani (sama imam neka prijateljstev prav iz teh časov).
No, pa mislim, da se je iz vsega tega le izcimilo nekaj dobrega, po vsem napisanem se zdaj ve,zakaj skupine in društva ni več in če bo kdo kdaj imel dovolj energije, da s5 naredi kaj podobnega, mu je ta izkušnja lahko v pomoč. In vidiš, ravno zaradi takih stvari sem bila mnenja, da bi jo moral voditi dober terapevt, ki je hkrati tudi manager, ki bi se postavil že na začetku kot avtoriteta, ki bi, če je res dober, takoj prepoznal in ustavil “škodljivce”. Pa ne zdaj tega razumet, kot da si ti nesposobna, kot si napisala, presenetilo te je, pričakovala si medsebojno pomoč in solidarnost, dobila si pa egoizem in sebičnost.
Zdaj si se mi predstavila v drugi luči in zdaj bi z veseljem kdaj s tabo spila kakšen čaj in se ti še osebno opravičila. Lp
nekaj skupin je potem še živelo, kaj pa se je zgodilo s člani pa res nimam pojma. kot sem že napisala, sem sama ostala v stikih z nekaterimi mamami in smo prijateljice.
sama nisem za terapevta zato, ker skupine niso terapevtske, temveč “prijateljske”. kdor potrebuje strokovno pomoč si jo že poišče pri strokovnjaku, če pa potrebuješ varstvo za otroka, 10 eur do plače, ramo za jokanje, ko ti gre kaj narobe, družbo za sprehod, itd. pa so primerne prijateljice. mislim, da še vedno nisem dovolj natančno razložila kakšen namen imajo te skupine. 🙁 ne vem, kako naj še razložim, da bo jasno.
ne rabiš se mi opravičit, lahko pa prideš na izlet s svojimi otroki, saj mislim, da nisva iz istega konca doma. pridite za kak vikend, lahko prespite pri meni, za dobronamerne ljudi so moja vrata vedno na stežaj odprta. 🙂