Pozdravljeni.
Imam 2.5 leti staro hčerkico, živima sami. Sama zaključujem študij, zraven delam, hčerkica pa obiskuje vrtec. Pravijo, da je zelo pridna, le težave s koncentracijo ima. Toda včasih ne morem vrjeti, da govorijo o mojem otroku, saj je doma čisto druga zgodba. Vem, da je to obdobje, ko otrok želi postati samostojen, vem, da je trma nekaj popolnoma običajnega. A jaz se enostavno ne znam več spopadati s tem. Največjo težavo predstavlja trenutno odhod v posteljo in jutranje vstajanje. Dere se, kriči. Brez konca. Pred spanjem bereva, da bi se umirila, v sobici ima rahlo lučko, ki jo sama prižge, da jo čuva ko gre spat. Pa še vedno v večini primerov zaspi v kričanju. Ko prideva do postelje steguje roke in kriči da noče spat, da bi imela to igračo, ono igračo, ne bi igrače, pila, vzglavnik na drugi strani, nešteto stvari, ki ji niso po godu in nekaj ugodim, ji zaželim lahko noč in grem iz sobice. Ona pa kriči, kriči, kriči. Grem nazaj, jo pobožam in rečem da je čas za spanje in da mora biti tiho, pa še bolj kriči. Zdaj ne hodim več nazaj, ko enkrat zapustim sobo. Samo še zjočem se v kuhinji in čakam da bo nehala. Spat hodi ob približno 19.30 uri. Vstajama nekaj čez 5, zaradi moje službe. To predstavlja še večji problem. Kriči, ko jo zbudim, lepo, z božanjem, z lučko, ni važno. Noče vstat, noče se oblečt, ko predlagam da jo jaz oblečem med tem ko ona še poležava znori. Ne dovoli, da bi jo oblekla, noče se obleči sama. Kaj zdaj? Se zaderem, velikokrat jo plosknem po riti in jo oblečem na silo ker drugače ne gre, enostavno NOČE na lep način. Ko jo končno oblečem se joka in me gleda s strahom in užaljenostjo v očeh. In spet se jočem skoraj vsak dan v avtu do službe ker vem, da ni to način. Mamice so svetovale že naj jo nesem kar v pižami v vrtec, ali da jo že spravim spat v oblačilih, ki jih bo imela v vrtcu. Lahko seveda poskusim, a vedno bolj imam občutek da je problem v meni. Da nimam živcev za lastnega otroka, za najine borbe, dosti čakanja kdaj bo to minilo. Delo za šolo mi je obstalo ker se ne morem umiriti toliko, da bi lahko kaj naredila še takrat ko imam čas, pa ga je zelo malo. Ob takih situacijah ponorim, najrajši bi se z glavo v stebo zaletela če bi kaj pomagalo, Tako bi rada, da bi najini dnevi potekali v miru, pa ne zmorem, ne znam pomagati. Ve, da ni prav da kriči, ve, da se mora oblečt, ker greva v vrtec in službo, pa je vsak dan ista zgodba. Jaz vem, da ni prav, da kričim, vem da ni prav, da jo udarim po riti, pa jo vseeno. V začaranem krogu sma in ne znam ven, obupujem in strah me je vsakega novega jutra. Res sem se razpisala na dolgo, a nekomu moram. Za vsak nasvet bom hvaležna.

Spoštovana pika00,

Hvala za zaupanje stiske. Iz opisa sodeč sklepam, da ste ločeni oz. ne živite z očetom hčerke, zato bo pisanje podrejeno tej predpostavki. Namreč ob branju vaše zgodbe, se kar nisem mogel otresti vprašanja kje je oče, zakaj vam ne stoji ob strani in seveda kakšna je vajina partnerska zgodba?

Vi se počutite nemočna kot mama, saj težko pomirite in poskrbite za hčerino varno odzivanje, vsakodnevno normalno življenje, ste izčrpana, obupana in razočarana, kar je povsem razumljivo. Poglejte malo kako se počutite kot (bivša?) partnerka, ne le kot mama. Kot mama se vi trudite in garate, saj imate hčerko rada in želite z njo vzpostaviti pravi stik, miren odnos pa ne gre in ne gre… v tej točki bi samo rekel, ne obupajte, rešitev obstaja, ampak je treba stopiti iz okvirjev, kot ste jih morda vajeni, saj ne dajejo rezultatov. Če bi bila v terapiji, bi seveda problem odsotnega očeta naslavljali le skozi vaše doživljanje v partnerstvu in preverjali kaj se dogaja v tem odnosu, tukaj pa vseeno lahko malo več spregovorimo o vidiku očeta v družinskem življenju, saj bo morda ta kontekst osvetlil določeno perspektivo za vas kot mamo in partnerko.

Preverjeno dejstvo je, da se otroci varno odzivajo (čustvujejo, vedejo, mislijo) le toliko, kolikor se varno počutijo v družini, tj. kolikor varnosti (stika, bližine, tolažbe, strukture, spodbude…) jim omogočijo starši, od katerih se učijo. Se pravi, če je ženska s seboj pomirjena in zadovoljna takšna kot je (česar se je najbrž učila v svoji primarni družini) ter se počuti spoštovano in ljubljeno v partnerstvu, potem bo tudi vloga mame izpolnjena – zmožna bo veliko sočutja in sprejemanja otrokovih burnih odzivov, ga bo zmožna čustveno pomiriti, skratka bo dovolj dobra mama, saj njen otrok lahko tako normalno spoznava sebe, družino in svet v celotni podobi, skupaj z očetom, ki doma predstavlja drugi del sveta, tj. bazena, od koder bo med odraščanjem črpala varnost zase. Zato enako velja za moškega kot očeta v družini, le da je njegova funkcija v dajanju varne strukture, spoštovanja pravil, gradnji samozaupanja in občutka socialne vrednosti…).

Ne glede na razlog, da ne navajate kaj se z očetom dogaja, v vašem opisu ga ni. Lahko je živ ali pa ne, imamo situacijo odsotnosti, ki jo je potrebno nasloviti in to predelati. Očeta otroku kot mama ne morete nadomestiti, vsak poskus je jalov, zato je ključno kako vi zase poskrbite kot ženska, kako ste s svojimi potrebami po bližini, razumevanju, sprejemanju in kako varno skrbite za razmejitve od le-teh z materinskimi potrebami in odgovornostmi, ko ste z otrokom. Za otroka skrbite ne le socialno in materialno, ampak v tako zgodnji starosti predvsem čustveno. Glede na to, da še študirate zraven dela predpostavljam, da ste med mlajšimi mamicami in pred velikimi izzivi, ki kar kličejo po podpori. Čeprav želite hčerko zaščititi in ji nuditi vse, kar potrebuje, vas zlasti čustveno zmanjkuje in glede na njene odzive (kljubovanje, jok, kričanje), je otrok seveda v stiski, zadaj je najbrž veliko tesnobe in strahu, spregledanosti in nepomembnosti? … nato pa še udarci po riti, nadiranje. Ne počnite tega, raje se ugriznite oz. zjokajte, če ne gre drugače. Nato si poiščite varen odrasel odnos in stisko pričnite predelovati, da se lahko mirna posvetite materinstvu. S hčerko nimata pravega stika, v vaših odzivih se preprosto ne vidi, da bi se lahko najprej umirila, pričela verjeti, da bo vse ok in vam nato sledila in uživala otroštvo. Če ste tudi ob njej odsotna oz. zaskrbljena kot odrasla ženska, potem mamice tam ni več. Poleg tega je najbrž dodatno v stresu zaradi tega, ker ob vas čuti, da ste ji “tuja”, nedostopna in se seveda upira, razburja, saj vas s tem prebuja, da stopite korak nazaj in se vprašate kaj se z menoj dogaja, to pa moram rešiti drugače!

Govoriva o mami, ki jo hči pogreša. Da se vik i krik dogaja zjutraj in zvečer ni ravno slučaj. Tako kot odrasli, ki se zbujamo s svojimi bolj ali manj varnimi občutki v dan ali pa premlevamo vtise dneva preden zaspimo, podobno je z otrokom, s tem da odrasli veliko bolje ve in si predstavlja, kaj se z njim dogaja. Otrok, ki je še povsem brez izkušenj pa ne, in telo ne laže. Kako naj potem razume mamino stisko? Ne more je, nima pogojev za to in niti ni otrokova vloga, da starša razume. Zato mora mama najprej poskrbeti za svoje počutje kot ženska in šele nato bo varna ob otroku, da ga lahko pomiri, se znjim poveže v njegovem doživljanju, vztraja ob njem, mu svetuje, in končno, od njega zahteva primerno ravnanje. Vse to prilagojeno otrokovi starosti, seveda.

Le pogumno, vzemite se v roke in vztrajajte. Hči vas pogreša v vaši mirnosti, saj šele takrat bo vedela, da vas lahko ima zase in ko bo to občutila, vam bo pričela verjeti, da ste zanjo tam, ko vas potrebuje. Tako se bo umirila. Če imate še druga vprašanja, se obrnite na forum z novo temo, sicer pa se v primeru stiske osebno obrnite na bližnji center za zakonsko in družinsko terapijo, vam bodo gotovo pomagali.

Srečno!

Pozdravljeni!

Hvala za izčrpen odgovor, tudi sama sem že razmišljala, da se marsikatera stvar dogaja zaradi njenega očeta (od njenega obnašanja do moje živčnosti). On se je je namreč odločil, ko sem bila 4 mesece noseča, da si ne želi družine. Iz danes na jutri me je izselil, po nekaj mesecih, preden sem rodila pa si je premislil. Nosečnost, ki bi morala biti za vsako žensko najlepši čas življenja, je bilo meni najtežje obdobje. Vztrajal je v družini cele 4 mesece, nato pa si je ponovno premislil. Stike s hčero je obdržal, tudi v mojem interesu je bilo ohraniti normalne odnose za njeno dobro. Videla sta se od začetka enkrat na teden, zdaj pa se vidita vedno redkeje (vidi jo lahko kadar želi, tudi na sodišču imava urejene stike po dogovoru). Ko se vidita jo vedno vozi po trgovinah, kupuje stvari, in tisti dan nima mej, lahko dela kar želi. Mojega mnenja o takem načinu preživljanja časa tako ne upošteva, zato se ne trudim več, ne želim prepiranja, nimam energije za to. Lahko le upam, da bo z leti ugotovila, da denar ne kupi ljubezni.
Tisti dan, ko sem se obrnila na vas, sem se zaupala tudi vzgojiteljici v vrtcu in ona je bila prva “resnična” oseba, ki sem se ji zaupala. Vaše pismo in njene besede so mi dale drugačen pogled na situacijo. Na vaše pismo bi dodala le, da nisem odsotna kot mama, z njo se veliko ukvarjam in do sedaj nisem imela problemov, čeprav sama skoraj od začetka. Res pa je, da mi manjka časa za sebe, spoznavati ponovno sebe in ponovno zaživeti, kar je očiton izbruhnilo ven v obdobju ko bi najbolj potrebovala pomoč pri vzgoji. Vzgojiteljica me je potolažila v takšni meri in mi zaupala nekaj nasvetov, da imam kar lažja ramena in občutek, da lahko le mirno rešim to “noro” obdobje. Lažje sem se počutila že, ko sem vse skupaj napisala in potem tudi povedala. Hvala vam!

Pozdravljena pika,

naj še sama dodam svoje mnenje iz svojega področja. Delam namreč z energijami – svetujem in delam tudi z otroci. S starši in otroci imam tudi kar nekaj izkušenj (delo v vrtcu, itd).

Velja nekaj vedeti: otroci, sploh tako majhni kot je vaša punčka, procesirajo energijo svojih staršev. Če so mirni starši (predvsem mama), so mirni otroci in seveda obratno. Otroci so najbolj natančno zrcalo našega notranjega dogajanja. In ko znamo uravnavati in upravljati sebe in svoja doživljanja, potem tudi otroke lahko vodimo.

Punčka vam kaže zrcalo vaših čustev in doživljanja. Morda vašega notranjega krika po toplini, sprejetosti in lahkotnosti. Da bi bila slišana in uslišana. Poskusite potolažiti sebe v vrtincu čustev, ki jih doživljate. Potolažite se in se sprejmite. Sprejmite to, da ne veste več kaj storiti. Pomagajte si. Šele, ko boste sprejela, se bo pokazala rešitev. Predvsem delajte na sebi in opazujte svoja čustva, reakcije….To je ključno pri delu z otrokom.

Srečno!
Tempelj Svetlobe