Avtor: Urssa

Kje naj začnem? Pismo je dolgo vendar vas prosim da ga preberete in mi pri tem pomagajte! Prosim!
S fantom sva skupaj že 5 let in sva tako kot vsi pari imela vzpone in padce. Padci so bili po večini moja krivda, za kar sem potrebovala veliko časa, da sem si to priznala. Imam pa problem, ki mi nikakor ne da spati. Fanta ljubim, želim si ustvariti družino z njim, imeti lepo življenje. Kar se fanta tiče je pa najboljši moški, prijatelj in sopotnik ki sem ga kdaj koli spoznala. Problem je pa v tem, da sem sama s sabo nezadovoljna in da se za vsako star počutim krivo. Ker sva v preteklosti imela probleme – fanta sem prevarala, kar sem mu priznala in se z njim o tem pogovarjala ter nekako razčistila, je on začel dvomit v naju, vendar je glede tega razšistil in je sedaj z njegove strani OK. Vse to pa se je v zadnjem obdobju preneslo name in sem začela postajati nesigurna, če hočem še to vezo, vendar fanta ljubim in vem da je to samo trenutno. Poleg tega se moji občutki krivde pokažejo na vsakem koraku – krivo se počutim, če mi je nekdo všeč, če mi je privlačen, če se mogoče z nekom dobro pogovarjam in se dobro počutim v družbi. Fant ima prijatelja, ki mi je všeč a se z njim nikoli ne pogovarjam, ker ne čutim želje po tem, vendar pa se že nekaj časa sama sebe mučim če mi ta prijatelj več pomeni, če bi hotela biti z njim… Prijatelj ima punco s katero se bo naslednje leto poročil, kar jima od srca privoščim. Poleg tega je pa tako, da se zaradi mojih prejšnjih občutkov krivde, glede vsakega njegovega prijatelja sprašujem, če kaj več čutim. To se zgodi v trenutku, če se samo o nekom pogovarjam, po pogovoru pa na njega pomislim in si te misli kar ne morem izbiti iz glave temveč me vsako jutro mori in se stopnjuje tako, da se sama sebe začnem spraševati in mučiti kaj je na tem. Potem pa o tej osebi razmišljam cele dneve, tudi ko sem s fantom in se zaradi tega krivo počutim ker o tem nočem razmišljati in se mi ne zdi prav. To se mi je par dni nazaj zgodilo tudi z fantovim drugim prijateljem, kateraga sploh videla nisem že pol leta. Z njim sem se pa vedno lepo razumela ker je tak človek, da se z vsemi puncami zna pogovarjati, je prijazen, je fantov zelo dober prijatelj. Osebno mi je zelo OK človek, tudi fizično ni napačen, ima pa nekaj slabih lastnosti, ki mi niso všeč. O njem nočem razmišljati in se obremenjevati, ker fantu ne bi nikoli več mogla pogledati v obraz, da se mi take stvari dogajajo tudi s tem prijateljem. Tako da se ta moja občutja, ki jih sama ustvarjam z analiziranjem in samo obtoževanjem prenašajo od enega do drugega in se jih nikakor ne morem znebiti. Zjutraj se zbujam vsa živčna, napeta, srce mi razbija, čez dan se vse skupaj nekako umiri a ko se včasih na koga spomnim mi postane kar slabo in sem spet vsa napeta in to se kar nadaljuje ter stopnjuje. Rada bi se teh občutkov znebila, ker hočem fanta osrečiti in mu še bolj pokazati, da ga ljubim. Rada bi normalno živela z njim, imela odnose z njim, na da bi ob tem pazila, da se slučajo ne bom na koga spomnila. Seksa se zadnje čase izogibam pa ne zato ker si ga ne želim, temveč ker se bojim da se bom med odnosom na koga spomnila in s tem pokvarila ta lep občutek. Da ne govorim o tem kako me potem krivda nažira… S fantom sva se glede teh stvari že velikokrat pogovarjala in je bil zelo razmevajoč, kljub temu, da si ne predstavlja, da se ti lahko kaj takega dogaja. Vem, da je problem le v mojem razmišljanju in moji glavi a se mi zdi da sem prišla do ene točke iz katere ne znam in ne bom nikoli mogla naprej! Da imam popolni black out glede vseh stvari in da sem se kar vdala v usodo, da ne bom nikoli srečna s fantom. Prosim pomagajte!

Mislim, da je v tebi nekaj mazohizma. Na tvojem mestu bi ostal s fantom, saj tistega kar misliš, dejansko ne bi naredila. Sčasoma te bo minilo, še posebej, ko se boš posvetila otroku.

Če ti je varanje oprostil, če sta šla sedaj naprej skupaj, se nehaj obremenjevati s čustvi do drugih ljudi (fantov recimo).
V življenju je tako, da ne moreš izolirano živeti samo z eno osebo, ampak potrebuješ tudi druženje z drugimi ljudmi. Človek je socialno bitje, in potrebuje družbo. Do ljudi, ki jih srečuje, pa ima seveda različna občutja, ki so raztegnjena od negativnih, pa do pozitivnih. Nekdo ti je všeč, bolj všeč, ali celo zelo všeč, pa to ni nujno, da je tvoj parter. Lahko je ženska, lahko je moški. In tu ni prav nič narobe. Postaviti si moraš samo mejo, ki pomeni- aha, to pa ni več v redu – da se ne poljubljaš z drugim, da ne hodiš na “zmenke” z drugim, kava – ja, ali pa kaj nevtralnega.. Vse ostalo pa smatraj za normalno. Smej se, in počuti se dobro v družbi in vedi, da s tem ni nič narobe.
Kar se tiče seksa je pa tako ali tako znano, da se takrat odvijajo v glavi celi filmi. Osredotoči se na partnerja, na trenutek, pa se boš s časom znebila motečih ostalih misli.

Hej!

Morda bo tole zvenelo malce grobo, vendar ce se ti dogaja to, kar opisujes, potem svojega fanta ze ne ljubis tako zelo kot mislis. Morda si le navajena nanj in se prepricujes, da je najboljsi zate, ker ti vse odpusti in je sploh najbolj prijazen do tebe.
Moje mnenje je, da se le slepis, da ga imas rada in kako si zadovoljna z njim, saj ce te “namede” prav vsak ko pride mimo, potem ocitno nimas tistega kar bi te izpolnjevalo in isces nekaj drugega. Believe me, lastne izkusnje.

Lep dan!

se enkrat jaz…
moj odgovor je bil prepozen, da bi prebrala komentarja pred menoj…
joj, joj…ne morem verjet…
pingu – torej naj vztraja in potlaci sebe in svoja custva in v tak neiskren odnos vplete se otroke (ce nisem falila, jih se nimata)??? … in postaneta se en “srecen” zakonski par (ja, za sosede), potem pa bomo tukaj brali, da zivita drug mimo drugega in se sploh ne pogovarjata (on hodi v sluzbo in popoldne prezdi pred tvjem, ona pa marljivo skrbi za gospodinjstvo in vzgaja otroke, zvecer si pa obrneta hrbte in zaspita vsak v svojem svetu)??!! … ker taka custva ne minejo, ampak se samo stopnjujejo..in ce sedaj nima poguma, da bi storila usodni korak, ga bo imela mogoce cez kak mesec/leto… odlocitev za kaj takega mora dozoret, tega ne storis kar cez noc… (jaz sem potrebovala slabo leto, da ne omenim, da je zgodba identicna moji – vse: od nacrtovanja skupne prihodnosti, prepričevanja same sebe, da je on najboljsi in edini pravi zame, varanja, izpovedovanja, odpuscanja in sanjarjenja o drugih)
re – ziveti med tisoci in misliti na enega pomeni ljubiti – mislim, da ta verzek pove vse…
jasno, da ni nic narobe, ce gres s kolegi na kavo in ne vem kam se, problem postane, ko si zelis zjutraj ob sebi zagledati drug obraz kot ga in da med seksom fantaziras o drugih se mi tudi ne zdi nekako naravno
saj je napisala, da ne vara vec, da samo sanjari o drugih, pri tem pa postavljanje mej ne pomaga, saj fizicno se lahko zadrzis, da pac ne pocnes neumnosti z drugimi, ampak srcka pa ne mores kar tako okrog prinest ..
mislim ne vem, jaz grem zdaj veckrat ven, se srecujem z mnogimi tipi – kolegi, pa me niti pod razno ne presine: kako bi bilo pa z njim?
Okrog hodim z mirno vestjo: doma imam vse kar si zelim.

urssa, bodi postena do sebe in poslusaj srce…tvoja sreca in zadovoljsto je najpomembnejse

lep dan!

Hvala za vsa vaša sporočila, ki ste mi jih poslali. Premišljevala sem glede vaših nasvetov, predvsem glede tvojega LaKet in glede tvojega Re. Ne vem, če je res, da se samo slepim glede tega kaj mi fant pomeni, ker to kar čutim do njega je več kot le naveznosti in navada. Zaljubljenost je prerasla v nekaj več – vsaj tako se mi zdi. Kar se tiče pa mojih strahov, misli in tegob je pa tako, da so se mi začeli pojavljat takrat, ko sem fantu povedala, da sem ga prevarala. najprej so se pojavili glede same prevare, potem sem se začela mučiti glede prejšnjih fantov, ki sem jih imela preden sem spoznala sedanjega partnerja – vse to sem analizirala do podrobnosti, kaj sem čutila, zakaj, kaj to pomeni…Ko se je to nekako uredilo – potisnilo v pozabo, so se mi pojavile te misli in strahovi, o katerih sem pisala. S fantom sva glede tega poskušala urediti, a ni šlo, zato sva prekinila za nekaj mesecev. Morala sem si na hitro poiskati stanovanje, novo službo, zaslužiti denar, odnosi s starši so bili v k… itd. “Bivši” fant mi je še vedno stal ob strani mi pomagal, se pogovarjal z mano, me tolažil in opogumljal, tako da sva se kjub prekinitvi videvala skoraj vsak dan, vendar brez stikov. Čez čas je po prišlo do te točke – nikoli več se ne vidiva ali poskusiva znova – pa sva se brez dogovorov oba pri sebi odločila za isto stvar. tako da sva zdaj spet že 2 leti skupaj. Vmes je bilo vse OK vsaj kar se tega tiče, sedaj pa se mi je to spet ponovilo. Ne vem v čem je razlog, mogoče mi je tisti občutek krivde še vedno ostal, postala sem popolnoma nesigurna vse, da ne bom kakšne stvari spet zaje…, postala sem neodločna, nesamozavestna in povrhu še negativo naravnana – depresivna. Partner mi poskuša pomagati, a vem, da če ne bom sama zase kaj naredila, da se ne bo nič spremenilo. Mogoče imam te misli in strahove prav zaradi teh občutkov manjvrednosti in krivde (za vsako prepir se počutim krivo), mogoče bi hotela kaj spremeniti v odnosu, pa mi je najlažje če to gledam na ta način da je najlažje vse pustiti in se niti malo ne potruditi ponovno nekaj zgraditi in to še bolj utrditi. Postala sem lena in vdana v to kar imam pa sploh ne najdem moči, da bi nekaj naredila zase in za partnerja, ker vedno ko ga hočem presenetiti, se mi pojavi tisti občutek in se na koga spomnim, kar mi v trenutku pokvari in izniči občutke ter se potem sama sebe ne morem v to prisiliti. Pa ne zato ker si ne želim pa ne bi hotela, temveč zaradi občutka krivde in občutka, da takrat partnerja varam, ker če bi bila z njim, pa bi se spomnila na nekoga – samo spomnil, to zame pomeni varanje, pa tega partnerju nočem narediti ker mi pomeni največ na svetu. Ne vem, saj verjetno se bo vse uredilo, upam samo, da tako, da bova s partnerjem srečna!

LaKet
hvala ti še enkrat za tvoje mnenje. Mogoče nisem čist jasno povedala kaj sem mislila s tem, da se spomnim na druge – ne gre se tukaj za to da bi o njih sanjarila oz si jih želela in da bi zjutraj ko se zbudim hotela drug obraz zraven mene. Sploh ne. Želim in srečna sem ko je se zbudim zraven fanta in tega ne bi zamenjala za nič. Moti in muči me samo moj način razmišljanja in to kar se mi dogaja – ne vem iz kje naj bi izhajalo, mogoče sem mal več povedala v prejšnjem sporočilu. moti me ko pomislim na nekoga in se včasih vprašam kaj pa če je kaj več na tem, če mi ta oseba kaj pomeni, ker mi je všeč to takoj povežem s tem, da je potem nekaj več na tem, kljub temu, da ima določene lastnosti, ki jih kot partner ne bi prenesla. S fantom si pokaževa ljubezen, ob njem se počutim varno, pogovarjava se kar se da, kljub temu da mi je glede takih stvari z njim najtežje govoriti ker vem kaj ob tem občuti. Ne vem, kako naj to svar rešim, kako naj se počutim srečna, brez skrbi in kako naj se zjutraj lepo zbudim. Saj ko se s temi kolegi srečamo nimam nobenega občutka -razen če se sama sebe pred srečanjem ne napsihiram – da bi karkoli hotela, le včasih si zavestno postavim taka vprašanja. Sama sem bila vedno navajena vsako svar do atoma analizirat in dobi čist vsak odgovor na vprašanja – več kot sem analizirala, manj mi je ostalo. To vem sam ne znam tega spremeniti! ne vem kaj naj naredim ker to vpliva tud na moje počutje in na odnos do partnerja.
Ko poslušam svoje srce vem kaj hočem vendar se velikokrat od nekje pojavi vprašanje kaj pa če ni tako in se začnem glede tega spet spraševati!
Fant mi je pri pogovoru rekel, ko sprejmeš odločitev A se tudi še vprašaš če si se prav odločil in se sprašuješ glede odločitve B, vendar če je odločitev A pravilna se ti B ne zdi več pomembna. No pri meni je tako da ko se odločim za A, se bom še vedno spraševala za B in obratno. Mogoče sem res nedorasla in še nezrela glede določenih stvari in si življenje zapletam namesto da bi ga odpletala.. ne vem..

ne bo se kar samo uredilo, ne bosta srečna kar brez vzroka, ker ne živita v pravljici. Napisala si: postala sem lena in vdana. Spremeni kaj v svojem življenju, omisli si nov hobi in si spremeni urnik prostega časa, v glavnem ukrepaj, da boš prišla do kakršnekoli spremembe. Potem se bo morda uredilo tudi to.
Mimogrede, tvoja zgodba me je spomnila na delček moje preteklosti. Imela sem fanta, mislila sem, da se ljubiva in da je res super in najboljši zame. Kljub temu pa sem ostala rahlo spogledljiva. Enkrat sva nekam šla in nasproti nama je prišel očarljiv fant, res moj tip, in še gledal me je, in jaz seveda njega. Ko je prišel blizu, pa sta se z mojim fantom pozdravila, ker sta bila sošolca.
Od takrat se nisem več upala spogledovati. Čez par let sva se s tistim super fantom razšla in šele kasneje sem spoznala, da sploh ni bil zame. Ne vem, zakaj s mi je zdel tako v redu, če premislim, pa sploh ni izpolnjeval mojih želja, ni ga zanimalo, ali sem zadovoljna v postelji, nisva hodila na zabave, bil je dolgočasen in škrt, o večini stvari je imal drugačno mnenje kot jaz.
Mislila sem, da imam srečo, da hodi z mano, ker je bil zelo uspešen pri študiju in športu ali kaj, ne vem več prav.
Dosti sreče in POGUMA ti želim. LP

Hali halo!

Urssa, jaz sem prišla na ta forum s podobnim ‘problemom’ kot ga imaš ti in te zelo dobro razumem.

Pri meni pa je tako, da sva s fantom 3 leta skupaj – brez večjih zapletov in problemov. Napočil je čas, ko sva se odločila, da greva na svoje in začnema študirati tudi na naraščaj. In do pred kratkim je bilo vse v najlepšem redu, dokler se ni zopet pojavil ON. To je v bistvu moj prijatelj iz študentskih let, ko nama nekako ni bilo usojeno, da prideva skupaj. So bile noči, ki sva jih preživela nerazdružljivo, vendar ni nikoli postalo kaj več. In zdaj, kar naenkrat sva zopet vzpostavila stike in meni hodi le še on po glavi. In zaradi tega imam zelo slabo vest – čeprav fanta nisem prevarala, a v mislih imam skoz njega – kako sva skupaj, objeta, srečna.. In tudi jaz ne vem kaj naj naredim. Vem, da naj ga pozabim in prekinem stike z njim, vendar sem isto stvar naredila pred 4 leti in zdaj me je še bolj zmešal kot takrat.

Moram pa povedati, da je tudi moj fant vse kar si lahko želiš, da bi fant bil – pozoren, ljubeč, čustven, prijazen in oh in sploh. Zato pa sem še toliko bolj zmedena, ker ne vem, zakaj me trenutno vleče stran od tega. Od te varnosti in ljubezni, ki jo je tako težko najti.

Imam pa tudi slabo vest glede tega prijatelja, ker ga nočem zavajati in mu dajati slepega upanja.. Saj niti sama ne vem, kaj hočem in še manj kaj naj naredim.

Morda pa se bo našel kdo s kašno pametno rešitvijo al pa z zdravilom, kako nekatere stvari enostavno izbrisati iz spomina..

Uživaj v cvetju!

Draga Mikka

Moram rečt da je po eni strani prav dobro slišat, da ima še nekdo podobne probleme, ker sem mislila, da sem samo jaz tako zmedena. Moram ti pa rečt, da je pri meni drugače, kar se tiče te osebe – skupaj s fantom in tem njegovim prijateljem smo se kar velikokrat družili, vendar do njega nisem nikoli ničesar čutila – ja bil mi je simpatičen, pa tak za družbo in tak, s katerim si se lahko pogovarjal o vseh stvareh, tudi kar se tiče veze, vendar pa ni ti ni nikoli dal kakšnega hudega nasveta, kvečjemu je odreagiral tko kot ponavadi odreagirajo kolegice. Poleg tega, se je do vsakega človeka – punce ali fanta obnašal na isti način. Ker sem fanta prevarala, sem bila sama pri sebi nesigurna, da bi spet naredila kakšno traparijo, če bi se z nekom preveč vneto pogovarjala glede osebnih stvari, pa da bi me še razumel, pa da je še lušten povrhu.. Vendar je to moj strah katerega moram premagat sama, si postaviti meje in sama postati prepričana vase in v svoje vrednost. Tako kot sem napisala v prejšnjih sporočilih, me moje misli motijo in se jih hočem čimprej znebit, ker vpivajo name in na fanta. Ko se na nekoga spomnim, se ne spomnim na ta način, da bi želela biti z njim objeta, da bi se rada z njim zbudila, preprosto se samo spomnim in to me moti. Moti predvsem zato, ker znam v svoji glavi stvari tako napihniti, da se na koncu dejansko vprašam, če čutim kaj več do njega, če mi kaj več pomeni, če bi se rada z njim zbudila… O teh stvareh nisem nikoli razmišljala, vendar z analiziranjem pripeljem prav do tega, da me potem začne skrbet in da sem vsa nemirna če se na to spomnim. Poleg tega, nisem tega kolega videla že pol leta in sem se na njega spomnila čist slučajno ko sva se s fantom pogovarjala pa ga je omenil. če bi v tistem trenutku pustila misli, da zbledi bi bilo vse OK, tako pa sem misel obdržala in iz le te razvila to bodnjo, ki se mi danes dogaja – to velikokrat naredim, le da včasih hitreje izgine. Vseeno mi je če tega kolega srečam ali ne, vendar po eni strani čakam na to priložnosti in to prav zaradi tega, da sama sebi dokažem kar srce ve, misli pa ne – da je to samo moja blodnja in da do njega nič ne čutim, mogoče le naklonjenost do prijatelja. Sama pri sebi težko sprejemam to, da se tudi v družbi ostalih fantov dobro počutim in da se lahko z nekom tudi dobro razumem – rada bi že enkrat končno dojela, da je to nekaj normalnega in da ti je lahko tudi prijatelj od partnerja všeč, kar pa ne pomeni, da je potem nekaj več na tem.
Kar se tiče tvoje zgodbe mislim, da če bi ti s tem prijateljem v preteklosti kaj imela, bi danes normalno sprejela to, da sta se spet srečala in ne bi vplivalo na tvoja čustva – mogoče bi se spomnila na skupne trenutke, malo posanjarila vendar bi vedela, da je to preteklost, katere nima smisla obujati in sploh ne bi čutila kakršnekoli želje. Lahko bi se zgodilo, da bi pomislila, kako bi pa z njim bilo če bi ostala skupaj, vendar je to nekaj normalnega kar vsi počnemo. Zdi se mi, da se moraš sama pri sebi vprašat, če si se pripravljena odrečt za to kar imaš s fantom – ljubezen, varnost, ljubeč odnos za nekaj, kar sploh ne veš če bi se obneslo in če bi ti nudilo to kar pričakuješ. Mogoče čutiš do tega prijatelja eno zaljubljenost, ki se ti vleče že od študentskih let in ki ni bila izživeta. Ne vem kako dobro ga poznaš – ali si se z njim ujela tudi na drugih področjih kot so pogovor, zaupanje… Če se nisi, se nima smisla z njim ubadat, temveč moraš samo sprejet da si do njega nekaj čutila in da je to stvar preteklosti. Če ti pa kot partner bolj odgovarja od sedanjega fanta je pa stvar na tebi, da premisliš in se odločiš, kaj tebi več pomeni – veza s človekom, s katerim si že 3 leta skupaj in znata skupaj živeti ali nov začetek z nekom, za kateraga ne moreš vedet, kako se bo obnesel v vezi in skupnem življenju. Zdi se mi mogoče tudi to, da ker si že 3 leta s fantom, ti je to postalo nekako normalno in nimaš v sebi več tistega ognja, tistega občutka, katerega imaš, ko ti je nekdo všeč, ko se z njim spogleduješ, ki se začne razvijati neki odnos. Vse to v vezi čez čas preraste v medsebojno spoštovanje, ljubezen in vdanost. Mogoče tak občutek podzavestno pogrešaš in ti ta prijatelj to predstavlja ter te na to spominja, ker sta pred toliko leti to oba čutila a ne izživela. Zdi se mi, da vsi pozabljamo, da je tak občutek le trenuten in da se ne more večno obdržati, ter nas vse to le zmede, da v določenem trenutku ali obdobju ne znamo trezno razmišljati in se prepustimo – s tem pa lahko prizadenemo sebe, svoje najdražje in uničimo, kar smo toliko časa gradili – zaradi enega samega trenutka norosti, ki nam naslednji dan vzbuja popolnoma drugačne občutke! Mikki odločitev je na tebi. Vem kako težko je to spremeniti, ker sem sama že velikokrat poskušala, a se vedno vrnem na začetek, pa ne zato ker ne bi vedela, da je odločitev pravilna, predvsem zato ker ne znam prestopit meje v svoji glavi in vedno že v naprej vem, da mi ne bo uspelo. Tako si niti sama sebi ne dam priložnosti, da bi si uredila življenje. Vem, da mi bo uspelo te občutke in misli izničiti, ne vem pa kdaj in kaj to pomeni za najino vezo. Sama sem se že prevečkrat vdala v usodo in pustila dogodkom in času, da me je pač pripeljal kjer sem, tokrat pa sem se odločila, da bom vse skupaj probala samo odmisliti in se v tem času posvetiti sebi in vezi, ki zaradi mene stagnira. Poskušala bom vse te občutke nadomestiti z občutki, ki jih imam do fanta in spet začeti vlagat v najino vezo, ki sem jo začela precej samoumevno jemati – mogoče je pa to bil problem, zaradi katerega se mi je začelo to dogajati, ker sem mislila, da sedaj ko imaš vezo, je pa konec vseh tistih lepih stvari in občutkov, ki jih doživljaš ko si še ves zaljubljen. A vse to lahko še naprej doživljaš tudi s človekom s katerim si skupaj že 20,30 let, le potruditi se moraš in verjeti v vezo.
Vem da sem se precej razpričala a upam, da sem ti kaj s tem pomagala!
Lep dan!

Urssa, hvala za te vzpodbudne besede. Si mi odprla oči, ker je vse res kar si natipkala. Morda sem globoko v sebi to vedela, vendar sem potrebovala, da mi še nekdo to pove – ne zavračaj nekoga ki ga ljubiš, zaradi nekoga ki ga imaš rad!

Držim pesti tudi tebi, da boš sledila svojim sanjam in jih uresničila.

Bodi v cvetju!

Mikka

Kako si? Velikokrat sem se spomnila nate, kako si si uredila stvari, ke so te tako kot mene morile (oz mene še vedno čeprav imam občutek da postajam bolj odločna – ne vem). Javi se mi.

Hali halo Urssa!

Očitno sem tudi jaz ena izmed tistih, ki si znamo komplicirati življenje 🙂

S prijateljem sva se zmenila, da pustiva času čas – da prekineva stike in bova videla kaj bo.. Včasih se še spomnim nanj, a nato si še v istem hipu povem, da imam zlatega fanta!!

Pa je nekega večera naneslo, da sem šla na eno zabavo brez fanta (aja, s fantom še ne živiva skupaj). Sicer smo malo tudi popili, vendar to ni razlog, kaj se je zgodilo. Tam je bil namreč en fantič, ki se mi je dopadel že dooolgoooo nazaj.. Je par let mlajši od mene in je tak cukrček.. In tako se je zgodilo. Po plesu je sledil poljub, pa še en poljub in še en poljub.. Sicer je ostalo pri tem, vendar sem se zbudila z največjim moralnim mačkom na svetu! Včasih se vprašam, če sem res stara 28 let ali sem se ‘izgubila’ nekje na poti do sem.. Seveda, mi ni preostalo drugega, kot se soočiti z dejstvi in sem s težkim srcem fantu priznala – in pričakovala najhujše..

Tu pa se zaplete v moji glavi – prevarala sem ga lahko, a moralno se mi je zdelo, da sem mu dolžna povedati.. Ja kje pa je bila moja morala večer pred tem!? In ker mi je oprostil!!!!, sem sedaj dosti doma in nočem več toliko ven.. Nočem sama, ker imam slabo vest.. Še danes..

Kako se bo končalo? Nimam pojma.. Ker niti ne vem, kaj se dogaja z menoj.. Nič nisem ponosna na sebe.. Pa taka načela, ki se me držijo.. Morda bom lahko nekoč napisala roman 🙂

Urssa, hvala, da te skrbi za mene. Držim pesti, da je pri tebi vse v redu.. No, vsaj boljše stanje kot pri meni.

Uživi v cvetju!

Mika, urssa brala vajine tezave, kako je danes, 16let kasneje? Sta se z istim partnerjem? Lep pozdrav obema