Najdi forum

Najprej bi rada pohvalila to stran in prosila Primoža in ostale forumovce naj mi svetujejo in pomagajo z nasveti tako kot že mnogim pred mano.

Pred dvemi leti in pol zaljubila v fanta s katerim sem še danes in ga imam srčno rada. Skupaj živiva eno leto v hiši mojih staršev. Lepo sva si uredila zgornje nadstropje in tudi moji starši se v naju ne vtikajo nič. Imava dobro življenje in kadar sva skupaj se imava zelo lepo, je nežen in čuteč moški. Zdi se mi kot, da sem ga celo življenje iskala in našla malce prepozno. Bil je namreč ločen z otrokom v katerega je tako rekoč noro zaljubljen, ga občuduje in zanje je to najlepše in najboljše bitje. Vse to razumem in podpiram pa vendar me neskončno moti, da vedno, ko smo skupaj jaz zanj izginem, kot da me ni poleg njega in otroka. Vso svojo pozornost usmeri samo vanj in samo z njim se ukvarja.Vsak drugi vikend pride k nama domov in takrat moram jaz spati na kavču da lahko otrok spi poleg njega v najini spalnici. Jaz pa se počutim zapostavjeno, ljubosumno in odvečno. Otroka sem sicer vzljubila na svoj način, trudim se biti kar se da prijazna in ljubeča in tudi otrok mi na svoj otroški način to vrača. Imeli bi se lahko zelo lepo, če me nebi on vedno ignoriral in se posvečal samo otroku. Ko sva sama je zgodba popolnoma drugačna je prijazen in ljubeč vendar ko pogovor samo nanese na otroka on odplava s svojimi mislimi spet k njemu in jaz zopet izginem. Jasno mi je dal vedeti da zanj ne bom nikoli niti pol tako pomembna kot je otrok in potem vedno ko mu predlagam, da bi mogoče končala to zgodbo in šla vsak po svoje, ker živi samo za otroka pravi, da to ni prav in da si želi poleg otroka tudi ljubezen. Zakaj potem ne ljubi obeh na podoben način in zakaj vedno ko smo skupaj jaz izginem in me potrebuje samo kadar otorka ni? Ko sva sama mi deli komplimente, me objema in poljublja, ko pa smo vsi skupaj pa se me ne dotakne, ne poljubi in niti ne govori z mano razen, kar je res nujno.Naprimer kaj in kdaj bom skuhala kosilo in podobne osnovne stvari. Resnično se trudim da ne bi bila ljubosunma ampak enostavno ne morem več tako naprej. Zaradi njegove ignorance sem postala ljubosumna na otroka in moti me ker je tako ljubeč in ponosen nanj in vedno pravi da je njegov otrok najlepše bitje daleč na okoli. Nikoli se nisem želela primerjati z njim pa vendar me kar sam sili v to da razmišljam zakaj jaz nisem zanj tako lepa in tako pomemebna. Kaj misilte vi ali sem jaz tista ki razmišlja narobe in se mora poglobiti vase ali mi on sam daje povod za tako razočaranje? Prosim pomagajte mi ker ne vem kako naj grem naprej in kaj naj si ob vsem tem mislim? Ali me sploh ljubi tako kot pravi da me? In vedno ko ga vprašam kdaj in če bo imel tudi z mano otroka pravi da se ni čas ker je njegov prvi otrok še premajhen (star je pet let)in midva še nisva za kaj takega dozorela. Bojim se da če bova imela kdaj otroka in ne bo tako lep kot je njegov prvi da ga sploh ne bo maral in ne bo tako ponosen nad njegovo silno lepoto kot je pri tem. Ali so moji strahovi in ljubosumje odveč?

Poleg vsega imam jaz boljšo službo in višjo plačo od njega vendar imava stroške razdeljene in če mu kaj denarja ostane ga takoj zapravi za igrače, da otrok ne bo prikrajšan potem pa jamra kako nima niti za malico in podobno. Meni nikoli ne kupi nič ker mu zame vedno zamjka denarja. Saj ne potrebujem pa vedar bi mi kak šopek rož kdaj pa kdaj polepšal dan. Kaj pravite vi?

Prosim pomagajte mi z naseveti!

Hvala,
Klara

Klara, klara,

res je kar pravijo ljubezen je slepa.

Iz tega kar si napisala lahko samo zaključim, da s teeboj ni nič narobe. Torej kaj pa je narobe s teboj? To, da si ljubosumna? To še ni tako hudo, najhujše pri ljudeh se mi zdi takrat, ko trpinčijo sami sebe.Ker so slepi za vse tisto kar je najbolj očitno. NApisala si zgodbico in v njen napisala veliko stavkov, kjer bi si lahko prebrala, da takšno razmerje ne bo daleč prišlo. Ampak vem, kako je težko narediti korak, ko se nečesa navadimo in ko nekaj resnično ljubimo. Vedno nas je strah, da bi tisto nekaj izgubili, še večji strah pa je razmišljanje, kaj pa če bomo to potem pogrešali in ugotovimo,d a smo naredili narobe.

Kateri tvoji stavki so me zmotili, da pravim, da je največja neumnost, da vstrajata skupaj:
spati moraš v drugi sobi,
dal ti je vedeti, da ne boš niti pol toliko pomembna,
prvi otrok je že premlada, da bi imela skupnega,
nista še dovolj zrela……

To samo 4 hitri stavki, zaradi katerih je vajino razmerje na težki preiskušnji.

Ne glede na otroka, bi morala biti ti ravno toliko vredna, če ne še bolj. Če si s teboj želi ustvariti družino in skupno življenje, te mora sprejeti kot enakovrednega partnerja. Tako kot boš morala ti sprejeti otroka kot del družine, ne bi nikoli smel delati razlik, med vajinim in njegovim otrokom, tako tudi ti ne, vendar iz tega kar si napisala, bi bila vidva z otrokom šele v drugem planu. Ne zaradi lepote, kajti vsakemu staršu se zdi njegov otrok najlepši in je popolnoma vseeno kakšen je. To je eden izmed najlepših delov starševstva.
Ko pa si predlagala, da gresta vsak svojo pot, je pa takoj začel zatrjevati, da bi imel rad tudi ljubezen. Ljubezen je vedno ni samo takrat, ko smo sami in osamljeni. Če je je, če je ni, je pa ni. Tukaj ni malo tako malo tako. Njega je preprosto strah, da bo ostal sam, če bi te imel rad bi ti ravno to ljubezen izskazal takrat ko bi bila tudi ti v bližini tega otroka.
Kar prepričan sem, da ti bodo vsi osatli svetovali, da to nikamor ne prelje. Tako ali tako, pa vsi vemo za odgovor nekje v sebi, samo vedno rabimo potrditev.

RAd bi olepšaval, rad bi te tolažil, vendar zapomni si:

LJUBEZEN NE DELA RAZLIK.

pRIMOŽ

Hvala Primož za iskren odgovor in želela sem si iskrenega in ne da bi me nekdo tolažil in rekel, da bo vse dobro samo zato, da mi ne bo hudo. Morda pa sem ravno to potrebovala, da spregledam nekaj kar verjetno že nekaj časa globoko v sebi vidim. Ja, ljubim ga pa vendar ne morem na tak način naprej zato bo verjetno najbolje končati, ker tudi jaz mislim, da ljubezen ne dela razlik on pa jih in to velike in krivične, ker se resnično trudim biti dobra pa ni nikoli dovolj, da bi me videl in imel rad tudi, ko je z otrokom.

Iskrena hvala za iskren odgovor.

Klara

Klara!

Mislim, da je najbolje, da mu pokažeš ta post in mu naravnost poveš, tako kot nam. Brez postavljanja pogojev. Samo tvoje občutke in razloge zakaj se tako počutiš. Razloži mu, kako si predstavljaš vajino življenje skupaj z otrokom. Po mojem on tiči v preteklosti in se čuti kriv za razpad pretekle zveze, zato skuša to nadomestiti s pretirano usmerjenostjo v otroka, kar pa mimogrede ni dobro niti za otroka. Morda mora spoznati, da je zavil s poti in da mora najti ravnotežje med ljubeznijo do otroka in ljubeznijo do tebe. TI DVE LJUBEZNI PA NE MORETA BITI ENAKI, ne smeta in ne moreta se primerjati. Toda zapostavljati enega na račun drugega tudi ne gre. Razčisti. Če pa ne gre, pa razmisli o prihodnosti v tvoje dobro. Pa vso srečo!

stara sem 35 let, samohranilka z dvema otrokoma, z bivšim možem sva se razšla, ko je bil drugi otrok star 3 mesece, in od takrat sem bila sama – 5 let, tudi nisem pogrešala ljubezni moškega, saj sta mi bila otroka vse, do predkratkim, ko sem se nepričakovano zaljubila, in zdaj je tu vprašanje:

po enem letu odnosa, ki izgleda tako, da se videvava 1x tedensko in čez vikend vikend, ponavadi takrat, ko sta otroka pri očetu, ugotavljam, da ga lahko označim kot “večnega samca”, rada ga imam in mislim, da ima tudi on mene rad, dobro se razumeva v sexu, rada imava iste reči (naravo, sport, knjige,…), karakterno se ujemava, veliko se skupaj smejeva, pogovarjava se o skritih mislih, tudi o mojih otrocih, dal pa mi je vedeti, da si življenja v 4 ne predstavlja, da je samotar, da ima veliko svojih obveznosti in da mu takšno stanje, kot je trenutno, popolnoma ustreza, skratka, moje največje želje, da bi enkrat lahko živeli kot družina, ne more izpolniti – trenutno, pa tudi v bodoče!, sem v dvomu, ali naj se sprijaznim ali naj prekineva, srce bi mi počilo

ali je sploh realno pričakovati, da lahko nekdo, ki ima rad mene, sprejme v popolnosti moja otroka, ali je to utopija

NI važno, kaj je lahko realno, kaj more ali kaj ne mroe kdo drug. Važno je to, kaj želiš ti.

Ne glede an vajino ljubezen in razumevanja, is v prvem planu vedno ti, sama zase.

Vprašaj se: Si srečna? In ko dobiš odgovor, boš vedela kaj želiš, akjti vsi želimo isto, samo nekateri imamo “jajca” in si upamo rečt, ja to želim, drugi pa se sprijaznijo s tem kar imajo.

Bistvo človeškega razvoja je, da se razvijamo. Kdor se je odločil, da že vse ima in vse ve. Ta je ostal ubog v duhu, kajti neizmerna je veličina človeka.

Potrebno je, da zberemo pogum in da gremo za sanjami.

Primož

New Report

Close